Majda Juvan

Počasi je jasno zakaj ljudje berejo in gledajo le še tabloide. Spremljanje t. i. resnih medijev, ti življenje zagreni že navsezgodaj.

Bil je četrtek.V časopisu, ki ga vsako jutro najdem pred vrati je naslovnica posvečena enemu od zlatih Pahorjevih fantov. Sum, da je Andrej Horvat denar za Pomurje delil med prijatelji ni nov, a iz kabineta ga je predsednik odslovil šele, ko so mu na vrata že trkali preiskovalci NPU. Zgodba me sploh ni pretresla, saj je bilo podobnih že kar nekaj. Proračunska sredstva so vreča brez dna in dobri prijatelji so zlata vredni.
Bolj me skrbi frontalni spopadu med ministrstvom za zdravje in zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Minister tako kot se za čas pred volitvami in za politike nasploh spodobi,  zahteva, da manjkajoči denar - nekaj manj kot 50 milijonov evrov - Fakin privarčuje doma in ne na bolnikih. Fakin pa mu odgovarja, da naj ministrstvo končno pove katere pravice bo ukinilo. Če jih ne bo, bo kaos. Ministru pa je zmanjkalo časa. Skupaj z drugimi odhaja. Pa mi je žal, ker je eden od tistih, ki je z reformo mislil resno. A so seveda bili vsi drugi proti vsemu, ker je vsak pod mizo držal kakšno figo.
Vsepovsod vse poka po šivih. Ni denarja za nič. Po šolah, slišim, učitelji ne morejo več fotokopirati gradiv, ker ni denarja za papir. Inštitut za varovanje zdravja bo ukinil laboratorije, ker so pridelali milijonsko izgubo. Prevzel jih bo zasebni inštitut, kjer z enako dejavnostjo izgube ne bo. Razumete? Seveda ne, saj ni mogoče. Ampak kolač se reže dokler ga je kaj. A resje tudi. Da so v javnem sektorju marsikje še vedno prepričani, da je meja le modro nebo.
In marsikje je.
Dopisnik s Koroške Ivan Praprotnik je zapisal zgodbo o slovenjegraškem občinskem vodstvu. V njej nastopa pet ljudi. Župan Zanoškar - govori se, da se iz Desusa seli k Jankoviću - direktorica občinske uprave in trije podžupani. Piše, da je vseh pet prejšnji teden odšlo na službena potovanja. In to ne morda v Velenje ali pa v Črno. Sploh ne! Župan in direktorica sta se mudila na Japonskem, drugi trije pa na Cipru! Seveda so potovali z davkoplačevalskim denarjem.
Samo takole mimogrede, Slovenj Gradec je lani s stečajem Preventa postal ena večjih slovenskih socialnih bomb.
In kot tole berem, me vse mine. Zaprem časopis. Pa ga potem spet odprem, ker ne morem verjeti, da je res. Ampak je!
Veste kaj je dobro? Dobro je, da davkoplačevalci ne vemo koliko je takšnih škricev kot so ti slovenjegraški, ki vsak dan iz svojih uradov po občinah, ministrstvih, vladnih službah, agencijah, bolnišnicah, inštitutih, za naš denar leta po svetu. Čim dlje in na čim lepše, tem bolje.
Dobro je, da ne vemo.
Dobro je, da v mojem časopisu ni rubrike, kjer bi, kot v tisti o pogrebih, pisalo:
»danes so se na službeno pot v ta in ta kraj za toliko in toliko dni odpravili naslednji funkcionarji in uslužbenci: ….« Če bi k tem podatkom dodali še stroške, si mislim, da bi bili s šotori prekriti vsi ljubljanski parki in ne le prostor pred borzo.
Pa še to! Kandidati zdaj hitijo z napovedmi za koliko bodo v javnem sektorju znižali plače in za koliko bodo prav tam zmanjšali zaposlenost. Ampak bodite prepričani, da teh popotnikov ne bo med odpuščenimi. Ti so vsak v svojem uradu  že pognali korenine. Ti so prepričani, da jim vse to pripada. Da sodi zraven. Vrata bodo pokazali, mladim, tistim, ki so na določenem času in morda komu, ki si je celo upal podvomiti v koristnost vsega kar se dogaja in se počne z našim skupnim denarjem.

Le kdo med nami ne bi ploskal. Končno se je v parlamentu pojavil predlog zakona o odvzemu nezakonitega premoženja. SDS predlaga možnost odvzema premoženja že na osnovi suma, da je bilo to pridobljeno nezakonito in to kadarkoli v zadnjih 20-tih letih in to že, če se je tega suma nabralo za 5 tisoč evrov!

Za državo, kjer goljufa kdorkoli more, kadarkoli in kjerkoli more, je tak zakon potreben kot Sahara vode. Končno, nas pravi večina tistih, ki za kaj takega nismo dovolj pametni. Po sili razmer pošteni, bi se reklo! In barabe so le tajkuni! Mar res?
Pet tisoč evrov se hitro nabere. Pospravijo jih vsi, ki so tako ubožni, da za plačilo vrtca ne morejo plačati niti centa, a vendar otroke in sebe vozijo v prestižnih terencih. Vsi, ki si lahko nekajkrat letno privoščijo luksuzne počitnice pa čeprav plačujejo najmanjši možni znesek za zdravstvo in penzije. Vsi veliki bogatini, ki jim ni kaj vzeti, ko odpuščeni delavci od njih terjajo neizplačane dohodke. Vsi ki znajo poslovati tako, da leta in leta ne prikažejo nobenega dobička pa se jim v resnici cedita med in mleko.
Zdaj bo temu končno enkrat konec! Ju, hu!
Pa bo res? Pa res verjamete, da bo kaj iz tega? Da ne bo to spet ena od tistih potegavščin naših politikov, ki dobro izgledajo le dokler ne priromajo v prakso?
Si predstavljate, 5000 evrov v zadnjih 20-tih letih! Se vam zdi realno?
To bi pomenilo tudi pogon na vse tiste, ki so kadarkoli v teh 20-tih letih morda kakšno leto ali le nekaj mesecev oddajali neko stanovanje pa tega niso prijavili?
Ali pa na tiste slovenske vinogradnike, ki takole na črno v prinešene plastenke točijo vino. Ali pa kak drug pridelek. In tudi vse prej omenjene, ki prikrivajo prihodke in dobičke zato, da ne plačajo storitev in davkov ali pa celo - pokvarjeni kot so - uveljavljajo socialne transferje! Če omenim samo te, ki niti ne pomislijo, da kaj ni v redu! Ker, saj veste, tega samo najbolj butasti ne počnejo!
Sem prepričana, da tudi poslanci ne mislijo prav dosti. Ne pomislijo, da bi v hipu, ko bo zakon sprejet, morala biti ob vse tudi sinova najbolj znanega kandidata, pa tudi kandidatu, ki je v postopku zaradi suma korupcije in je prav pred kratkim kupil nekaj sto tisočakov vredno novo domovanje, bi morali zamrzniti prav vse premoženje, ker toliko kot je v zadnjih 20-tih letih investiral, gotovo ni zaslužil. Bog si ga vedi, ali so poslanci SDS pomislili tudi nanj?
Poleg tega pa, si predstavljate kakšen aparat bi se moral pognati za njimi! Ti, ki bodo sprejeli tak zakon pa v en glas razlagajo o vitki vladi, pa upravi in javnem sektorju nasploh!
Saj vem, da ni lepo grdo govoriti o še nerojenem otroku. Poslanci so tako zelo dobromisleči, vem! A kaj, ko nismo od včeraj, mar ne?
Lepo je obljubljati kule in gradove, a treba je vedeti kje živimo.
Saj ste zasledili zgodbo nadspretnega direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča, ki je gradil na črno in ima že nekaj let v žepu odločbo o rušenju. Po novem se ji izogiba tako, da tik pred novo vročitvijo zamenja odvetnika. In pošta potuje nazaj k pošiljatelju.
Ali pa tisto o Zlatko Kunič, zdravnici, ki ji grozi izguba licence. Formalno se je odrekla odvetniku in zdaj se ji ni treba zagovarjati! Saj če nima odvetnika, sme molčati. Če molči pa ni obravnave?! Razumete? Seveda ne, jaz tudi ne. A tako je pri nas.
Sodniki pravijo, da ni lepo grdo govoriti o pravni državi. Saj verjetno res ni, a ne vem kako bi lahko drugače.

Takšnega ga res nismo vajeni. Zgrevanega, malo užaljenega, zelo nesrečnega. Tako je deloval Borut Pahor, ki se je po dolgem času le oglasil.

Oglasil se je z razsodnimi mislimi. Bistvo sporočila je bilo, da od novih obrazov ne gre veliko pričakovati. Vsekakor ne toliko kot ljudje upajo. In trditev je prav gotovo točna. Ljudje pričakujemo veliko in preveč.
A vendar! O razlogih zakaj je tako Pahor ni rekel nobene. Nobene o zadnjih treh letih. Nobene o svojih zaslugah v teh treh letih. Nobene o tem, da delu, ki si ga je naložil, ni bil kos. Še danes ne morem razumeti zakaj je sprejel ta izziv. Vsak, ki je imel pet minut časa, ga je mrcvaril. Koalicijski partnerji, opozicija, sindikati. Da o njegovih zvestih sodelavcih niti ne govorim.
Je precenil svoje sposobnosti, je podcenil položaj?
Ta leta so bila za Slovenijo gotovo najtežja v zadnjih nekaj desetletjih. Ni naključje, da so se prav v teh časih začeli krepiti tudi nostalgični spomini na bivšo skupno državo. Gotovo predvsem zaradi globalne krize, a prav tako gotovo tudi zato, ker smo imeli vlado in parlament, ki položaju niti približno nista bila kos. Prvič je postalo jasno, da politiki, ki jih poznajo, niso sposobni funkcionirati v težkih razmerah, Vse niti so jim popadale iz rok. Od  gospodarstva, kjer se vrstijo nelogični stečaji, lastniki pa s polnimi žepi uživajo na Bahamih, do mrtve pravne države, ki niti enega pomembnega sodnega postopka ne uspe speljati do konca. Od izobraževanja, ki bruha kadre, ki jih nihče ne potrebuje do zdravstva, ki zdaj že javno napoveduje možnost popolnega kolapsa.
Pa kaj si misli Pahor? Da bomo volivci še enkrat volili te, ki so nas v 20-tih letih spravili kamor so nas? Se sliši populistično? Saj tudi je. Do kakšnega od teh obdobij je celo krivično. A Drnovška, ki je državo vodil v tistih boljših časih, pač ni več. Tisti, ki so še, pa mu niso niti malo podobni.
Gotovo je zdaj daleč najboljši čas za nove obraze. Pa če so ti še tako znani. Sploh za vse kar bi kdo rad, da bi bilo drugače. Gotovo je zdaj pravi čas za Jankovića in Viranta. In seveda tudi za Kanglerja, Šrota in še koga, ki so obelodanili zamisel o štajerski avtonomiji. Zamisel ni nova in tudi prav nič manj trapasta, kot je vselej bila, ni. Kangler, ki je Mariboru nagrmadil goro projektov, ki jih ne bo mogel izpeljati, potrebuje krivca. Za vse tisto česar ni naredi, pa je zatrjeval, da zanesljivo bo. Pač v duhu nekdanje države, ko je bil denar povsem nepomemben, če je šlo za utrjevanje mita o uspešnosti samoupravnega socializma. Tudi OI v Sarajevu so služile temu namenu. A že dve leti kasneje so vsi novi objekti klavrno propadali.
Tudi Univerzijado, pa evropsko mesto kulture, košarko in ne vem še kaj si je Kangler zamislil zaradi svoje slave, ne zaradi Mariborčanov. In jih pod okriljem Janševe vlade tudi dobil. Samo spomnite se kako se je nova vlada, potem, ko je že bilo jasno, da je projekt nesmiseln in predrag, upirala plačilu nerazumne kotizacije. A žal popustila.
Zdaj, ko je že jasno, da se mu ne bo izšlo, nujno potrebuje alibi.
Pa še volitve so blizu in nujno je treba poskrbeti za pravovernost štajerskih glasov. Če je potrebno tudi s kakšno rosno mlado podžupanjico.
Skratka, slabi časi, so pravi za vsakršne spremembe. Takrat je ljudi lažje prepričati.
A Pahor ima tudi prav, ko pravi, da prav takrat, ko je slabo, ljudje hitro in preveč radi verjamemo. Nihče nima čarobne paličice, to je res!
Je pa tudi res, in tega Pahor ni povedal, kaj pa nam ob vseh teh dejstvih še preostane. Stari so dokazano slabi, domnevno novi pa menda ne dovolj dobri.
Kdo potem?

Tolikšnega preboja novih list nihče ni pričakoval. In tudi ni verjetno, da bi tak ostal. A streznitev strank, ki naj bi jim bila Slovenija za večno dana v upravljanje, je boleča.

Povsem se še niso zbrali. Več kot očitno je, da še vedno lovijo sapo. Tako pri Pahorju kot pri Janši.
Kako razmišljajo v LDS in v Zares. Lahko le ugibamo. Eno so predstave za javnost, drugi je realnost. V to, da bi Zaresu lahko kakorkoli pomagalo spremenjeno ime, dvomim.
Za zdaj nihče ne napoveduje predvolilnih koalicij. Tudi zato, da si po nepotrebnem ne bi zapiral kakšnih vrat.Vse, tudi kakšna skrivna, bodo krvavo potrebovali.
Če bi se izkazalo, da lahko Virant ali Jankovič res dobita toliko kot jima kaže sedaj, predvolilnih koalicij skoraj zanesljivo ne bo. Z obrazi iz obstoječih strank - iz teh za katere velja, da so v zadnjih 20-tih letih - prirejeno za damsko rabo po Predinovem Praslovanu - »zamočile vse kar se je zamočiti dalo« - si podobe verjetno ne bi želeli kvariti. Pa čeprav se je panični lov na ponovitev obljubljenega statusa poslanca že začel. Veliko bo tistih, ki bi želeli na novo priti v ta obljubljeni  zbor. Novi obrazi bi vsaj nekaj časa obetali več.
Panika v naših največjih strankah je upravičena.
Preprosto. V zadnjih treh letih vladajoča koalicija ni naredila nič omembe vrednega. Opozicija pa tudi ne. Sovražnih gonj proti vsem, ki niso z nami in niso naši so siti tudi najbolj strankarsko »verni«, kaj šele vsi tisti, ki imajo nekaj spomina in se spomnijo na vsa Janševa botrstva ob tajkunskih prevzemih, trgovanja z Delom, Mercatorjem in še čem, kar vse se je dogajalo izključno zaradi politične prevlade in ni imelo s samih gospodarjenjem v tej državi prav nič opraviti.
Da Patrie niti ne omenjamo.
In tako bomo tehtali vse do volitev. In potem bo kar bo. In prav to je temeljno vprašanje. Kaj pa bo?
Kaj lahko naredita Virant ali Janković? Drugi bo imel še pred volitvami veliko dela. Tudi s sinovoma, ki ju je oče naučil marsičesa, a očitno na kaj tudi malo pozabil. Ali pa sta pač dokaz za tisti znani slovenski rek, da včasih pišče več od kure ve. Kar pa ne pomeni, da za to pišče kura ni prav nič odgovorna!
Nekaj malega gnojnice je tudi Virant že prestregel. Omenjanje njegovega imena v anonimki o slovenskih gayevskih krogih, je šele nedolžen začetek. Bog si ga vedi kaj vse bomo še izvedeli.
In kaj bodo lahko ti novi akterji v takšnih razmerah obljubili?
Ker, kaj pa lahko obljubiš v državi s 110 tisoč brezposelnimi, z naraščajočo revščino, napovedanim padcem gospodarske rasti, z manjšanjem družbenega brutoprodukta in z višanjem zunanjega zadolževanja? In z mrtvo pravno državo, seveda!
Ne prav dosti, se boste strinjali. Če hočeš volitve dobiti, ne moreš napovedati nižjih plač, pokojnin in odpuščanja v javnem sektorju. Ne moreš obljubljati šolnin, nižanja socialnih transferjev in višje participacije v zdravstvu. Ne moreš obljubljati višjih davkov, višjega DDV-a, višje obdavčitve kapitala in takojšnjega drakonskega obremenjevanja nepremičnin. Ne moreš, če hočeš dobiti volitve.
Kaj drugega pa je še mogoče narediti za preživetje te močno zavožene države, pa trenutno ne ve nihče. Tudi tisti, ki bivakirajo pred borzo ne. Tudi tisti, ki širom po svetu obljubljajo novo paradigmo preživelega kapitalizma, ne!
In ta dilema bo žal preživela ne glede na naše domače volitve.
In, še bolj žal, je mnogo večja od tega kateri od J-jev ali G-jev bo 4. decembra sedel na tron!

Kdo ve ali obstoja kaj ali kdo, kar bi ga lahko uvrstili pod kategorijo »slovenski novinar«.Tega koliko nas je, v resnici nihče ne ve. Vsekakor kar veliko. Biti novinar v Sloveniji ni kakšen posebno velik problem. Nekaj pišeš, nekaj objaviš, nekaj malega poveš v eter ali v kamero in to je to.

Za to, da sebe predstavljaš za novinarja ni potrebno imeti hude izobrazbe. Ni potrebno biti član kakšne stanovske zbornice - ker je pač ni - in ni potrebno biti član tega ali onega društva. Konec koncev je članarina v našem največjem društvu 8 evrov na mesec in ne glede na to kaj si kdo misli o tej vsoti je to domala 100 evrov na leto in spet - ne glede na to, kaj kdo verjame - je to za mnoge novinarje denar..
Tudi v sindikatu niso vsi. Članarina je odstotek od bruto plače, za samostojne novinarje in tiste brez redne zaposlitve pa nekaj več kot 4 evre. Če seštejete obe članarini je to ob povprečni plači v Sloveniji več kot 150 evrov .
Pa boste rekli, kaj nas pa to briga. Opravljajte svoje delo tako kot je treba, vaše organiziranje pa je vaš problem. In seveda imate prav.
Razlog zaradi katerega vse to pišem je užaljenost. Tudi jeza. Prodorni ekonomist mlajše generacije dr. Rado Pezdir je slovenskemu novinarstvu izrekel ubijalsko sodbo.
Takole gre: »Slovenski novinar se ihtavo bojuje za resnico, še zlasti je ihtav, če je sledilec kakega političnega liderja in, če s člankom prejme kuverto s kakšnim tisočakom.«!?
Pezdirjeva izjava pravzaprav ni nič posebnega. Je takšna, kot so mnoge ki jih lahko berete po številnih forumih. Njen namen je en sam: vzbuditi pozornost. A dr. Rado Pezdir ni anonimnež, ki svoje frustracije in komplekse blaži z bolnimi izlivi na vseh mogočih in nemogočih forumih, ker jih drugje ne more in ne upa. Pezdirju so mediji vedno na široko odpirali vrata. Si mislim, da celo zastonj.
Zdaj pa o slovenskih novinarjih govori kot o pasmi, ki za to, da si pridobi rodovnik, mora ustrezati pravilom. In eno od teh pravil je kuverta s 1000 evri. drugo pa je  neznanje, saj novinarji praviloma pišejo o stvareh o katerih nimajo pojma. Vsaj tako meni ekonomist Rado Pezdir.
Takšne trditve ne dopuščajo izjem. Vsi smo isti. Pokvarjeni, skorumpirani in malo bebavi.
Poosebljenje te trditve se sliši  nekako takole:
Dr. Rada Pezdir, ki je eden od strokovnih sodelavcev Gregorja Viranta, je v Odmevih smel nastopiti šele potem, ko je na osebni račun voditelja nakazal 1000 evrov. Recimo.
Pezdir ni prvi, ki je slovenskemu novinarstvu izrekel ostro sodbo. Saj se tudi  meni zdi, da v cehu marsikaj ni kot bi moralo biti. Da bi moja generacija tudi zato, da bi bilo mlajši lažje, morala več narediti za ločevanje zrnja in plev.
Kar je res je res.
A kar tako po dolgem in počez vse slovenske novinarje označiti za pokvarjene barabe, se mi zdi pa vendarle nevredno nekoga, ki verjame, da zna in zmore razmišljati. In bo celo pisal Virantov predvolilni program.
Zaničljivost do slovenskih novinarjev je v modi. Tudi takšne reči, kot so si jih nekateri kolegi privoščili s pisanjem v razvpitih brezplačnikih, nam niso v čast. Tudi znano tavanje iz enega v drugi politični tabor ne. Vse to drži.
A trdim, ne za vse. Če pač Pezdir za koga ve, naj ga prijavi protikorupcijski in ta še isti dan organom pregona.
Če pa res verjame, da smo vsi takšni kot pravi, potem naj pri Virantovih začnejo čim prej nabirati denar, ker, če bodo morali za vsako objavo o svoji stranki in svojih kandidatih plačati 1000 evrov, ga bodo potrebovali zelo veliko.

Bilo je v začetku 90-tih let. Kmalu po osamosvojitvi. Bilo je v časih, ko so človekove pravice tudi k nam vstopile skozi široko odprta vrata. Nekateri so verjeli, da so pravice pogojene z izpolnjevanjem dolžnosti. Drugi so takoj ugotovili, da so pravice nekaj kar pripada čisto vsem. Ne glede na vse.

Res čisto vsem. Tudi zapornikom. Malo smo rabili, a smo dojeli.
V začetku 90-tih je pravosodno ministrstvo organiziralo novinarke obiske v nekaterih slovenkih zaporih.Večina nas je takrat prvič pogledala za zidove. Dobesedno. Kritike razmer so bile takrat izjemno glasne, k nam so v skrbi za zapornike prihajale tuje delegacije in ministrstvo je želelo pokazati kako je v resnici. V celjskem Piskru, na Povšetovi, na Dobu in v Kopru. Te zapore sem si ogledala. Najbolj zlovešč se mi je zdel Pisker, kjer so bili zaprti mlajši kaznjenci, najbolj hudo je deloval Dob. Za nekaj zidovi, za nekaj žičnatimi ograjami in za mnogimi ključavnicami so bili stisnjeni zaporniki. Takrat je bilo med njimi še veliko »političnih«, ki so jih zaradi domače prostorske stiske vozili s Kosova. Mnogo raje kot v Srbijo, so prišli v Slovenijo. Pa 16 postelj v eni sobi gor ali dol.
In čeprav je bilo kot je bilo, se nam je takrat vsem zdelo, da ni tako zelo hudo, saj v zaporu v strogem zaporu človek ne pristane  po naključju.
In od  najmanj od Zvezdice zaspanke naprej velja, da kazen mora biti vzgojna.
Je pa res, da se tisti, ki v življenju želijo kaj več, ne smejo zadovoljevati z majhnih.. Zaporniki so se pritoževali. Najbolj nad bivalnim standardom in pomanjkanjem zasebnosti. Prvi so si oddahnili tisti v Kopru. Pred leti so dobili nove, lepe svetle prostore. Opremljene z vsem kar predlaga sodobna penologija.. Tudi s prostori za prosti čas, fitnes, športne igre in zasebna srečanja. Ni jih bilo malo, ki so takrat tisti standard začeli primerjati s šolskim. Mnoge šole so lahko o takšnih telovadnicah in rekvizitih le sanjale.
In včeraj so lepe nove prostore dobili tudi na Dobu. Večina od 174 postelj je v enoposteljnih sobah, ki bodo zapornikom nudile dovolj udobja in zasebnosti. Na terasi trinadstropnega bloka so urejena športna igrišča, v vsakem nadstropju kuhinja, jedilnica in fitnes. Stroški izgradnje so bili 12 milijonov evrov.
In priznam, tudi meni se po glavi zapodi kar nekaj dilem.
Za pošteno tehtanje je treba povedati, da zamisel o gradnji sega daleč v čase pred gospodarsko krizo. V čase, ko se je zdelo, da bo še za marsikaj, ne le za zapore.
Danes vsi vemo kako je. Marsikdo med nami si verjetno misli, da bi bila nova urgenca, kjer kdaj po prenapolnjenih hodnikih do ambulante skorajda ni mogoče priti, vsaj tako potrebna kot novi zapori. A je še ne bo, ker ni denarja. Morda se bo kdo spomnil na bolnišnične oddelke kliničnega centra, kjer v sobah za dva praviloma ležijo trije bolniki in zamanj upajo na zasebnost, ko jim sestre menjajo perilo ali plenice. Bog si ga vedi ali se je kdo od teh že kdaj pritožil na evropsko sodišče za človekove pravice? Zaporniki so se dostikrat.
A tudi, če bi se pritožili komurkoli pač, kaj dosti ne bi pomagalo. Danes pač ni. Zdravstvu grozi kolaps, beremo. Same črne podobe nam rišejo. Če ne bo, ne bo.
In seveda je res, da tudi, če novih zaporov na Dobu ne bi bilo, ne bi bilo nič drugače. In bati se je. da časi, ko prideta na vrsto tudi udobje in zasebnost bolnikov še niso prav blizu. Žal!

V zraku je čutiti nov polet. Morda pa je še nekaj možnosti, morda pa še nis vse izgubljeno. Tako približno so sinoči razmišljali mnogi. Ne le, da je - pričakovano – vstopil Zoran Jankovič, tudi Gregor Virant se je odločil

Zoran Janković in Gregor Virant. Dva nova igralca na terenu. Dva, ki sta si zelo različna, a bi se – po potrebi - znala tudi najti. Si predstavljate?
Vsekakor je vstop dveh tako močnih igralcev pomembno dejanje. Dejanje, ki utegne vplivati na tiste, ki so čez letošnje volitve že naredili križ. Izbira bo zdaj očitno precej bolj pestra.
Janković včeraj ni sijal, kot ponavadi. Zaskrbljenost mu je bilo brati z obraza. Janković zelo slabo prenaša poraze. Tistega v Mercatorju, vsem kasnejšim uspehom navkljub, še vedno ni prebolel. Gotovo si ne želi novega. Predvsem, ker ni potreben. Kot župan mesta Ljubljana neskončno uživa.
Sam je povedal, da bi bil slab poslanec. Verjame, da bi bil dober predsednik vlade. A za to bi morala njegova stranka nabrati zelo veliko glasov. In poleg nje še druge stranke iz tako imenovane levice. Ki pa jim bo prav on glasove pobral. Le če bo udeležba res velika, imajo vsi skupaj nekaj možnosti. Ve se, pogojno levi volivci so tisti, ki prvi ostanejo doma.
Nekaj, pravimo jim, »vernikov« ima le Pahor, ostali se morajo za svoje truditi. In zadnja tri leta niso dobra popotnica.
Po tej plati bi moralo biti Virantu lažje. On dejansko funkcionira kot igralec sredine. Takšnega do sedaj še nismo imeli. Mirno bi lahko delal s katero koli stranko v parlamentu.
V tem je razlog, da ga Janez Janša ni vesel. On sicer ima strankarske vernike, a ni jih toliko, da bi ga lahko ponesli na premierski stolček. Še zdaleč ne. Tudi zato, ker se je Slovenka ljudska stranka uspela izviti izpod njegovih peruti. In - ugibam a verjamem- Radovan Žerjav bi lahko sodeloval tako z Virantom kot tudi z Jankovićem. Ne pozabimo, oba prihajata iz gospodarstva.
Nekateri sicer že omenjajo možnost zakulisnih igric, češ, da je Virant v resnici Janšev skriti adut, ki ga je nastavil, ko je bilo jasno, da bo Janković kandidiral. Nujno, da je potreboval nekoga, ki bo prestregel sredinske glasove, da ti ne bi odpotovali do Jankovića. A si težko predstavljam, da bi se igra izšla.. Če bo Virant s svojimi prišel v parlament, bo gotovo lahko izbiral. In ponujal bo tisti, ki bo dobil največ, tisti,ki bo imel možnost za sestavo koalicije in tisti, ki mu bo predsednik države ponudil mandat za sestavo vlade. In Janez Janša, kot je znano, ni njegov favorit.
Minuli dnevi gotovo niso po želji Janeza Janše. Tako rekoč vsak dan se mu je zgodilo kaj kar načenja možnosti za 50 plus. Nekaj časa celo 60 plus. Če se je še zdelo, da ga Patria ne bo preveč spotaknila, da  se bo z gorečimi izlivi njegovih najzvestejših bojevnikov obranil tudi  brezplačnikov, je z novimi kandidati napočil čas, ko so se bo moral soočiti  z realnostjo slovenskega političnega prostora. Glede na vse prej kot spoštljive izjave do tekmecev, se tega očitno boleče zaveda. In prav s temi izjavami k Virantu odganja vse, ki zadnjim trem letom navkljub ne želijo še naprej živeti v večnem zdraharstvu, medsebojnem sovraštvu in  političnem izključevanju, ki je Slovenijo v zadnjih letih pognalo na samo dno evropskih držav.
Tudi jaz pravim, naj pride končno kdo, ki bo znal tudi kaj zgraditi, ne pa le rušiti, podirati in minirati.

V soboto se bodo tudi v Ljubljani zbrali tisti, ki verjamejo, da 99 odstotkov ljudi dela le za en odstotek preostalih. Če sploh dela, saj mnogi dela nimajo več. In to je krivično.

Gibanje, poimenovano po sinonimu za ameriško uspešnost, po Wall streetu, se širi po svetu. Res, da ni zelo množično, a prezreti ga ni mogoče.
Čeprav so se vodilni ameriški mediji sprva trudili zborovalce prezreti, zatem omalovaževati, so na koncu vendarle morali priznati, da so in da vztrajajo. Največ so za njihov medijski preboj naredili policisti, ki so, potem, ko so protestniki skušali blokirati Brooklynski most aretirali okoli 500 ljudi. Po tem dogodku so jih opazili tudi vplivni ljudje. Tudi Obama jim je sporočil, da se strinja. In se vrnil v Belo hišo. Celo predsednik ameriškega FED-a je rekel da imajo prav. Ter naprej prešteval na novo natisnjeni denar.
Včeraj, kot je znano, jim je govoril tudi Slavoj Žižek. In jih seveda podprl.
Gre za usklajen protest proti kapitalizmu, proti pohlepu, proti pogoltnosti finančnih institucij, ki so za svoje dobičke pripravljene zmleti vsakogar, ki jim ne prinaša dobička. In s tem seveda tudi za protest proti politikam in vladam ,ki so s temi interesi v neposredni spregi. Na oblasti so lahko le dokler jim neomajno služijo.
Boljšega dokaza kot je to kar sedaj gledamo v Evropi verjetno ni. Politiki se ne ukvarjajo z državljani, ne razmišljajo kaj dosti o tem kako ti živijo danes in kako bodo živeli jutri temveč le o tem kje dobiti nekaj tisoč milijard za dokapitalizacijo bank. Kajti življenje so nam in sebi organizirali tako, da brez bank in nenehnega kroženja posojil ni mogoče ničesar proizvesti  in pridelati. Brez novih novih posojil tudi plač ni več.
Ni jih malo, ki že napovedujejo novo revolucijo. Nekateri sanjajo o takšni mirni, bolj evolucijski, drugi razmišljajo o drastičnih in radikalnih spremembah.
A do revolucije je še daleč. Za revolucijo je potrebno veliko več kot le protest. Biti proti je premalo.Tisto kar nam vsem skupaj manjka je vizija. Da nas svet v kakršnem danes živimo, straši, vemo, ne vemo pa kakšen naj bi bil tisti, ki bi obetal. In ob enem obstal.
Vse te nove družbene paradigme o katerih smo že  slišali so le obris, morda upanje. Seveda bi bilo lepo, če bi na tem svetu imel vsakdo dovolj za dostojno življenje. Tako kot bi bilo lepo, če bi se vsi ljudje imeli neskončno radi in bilo bi lepo, če bi drug drugega globoko spoštovali. Pravne države sploh ne bi potrebovali, saj bi vsi živeli po načelih elementarne poštenosti, etike in medsebojnega razumevanja. A tako nikoli ni bilo in nikoli ne bo.
Finančne institucije se tem željam ne bodo uklonile, tudi tisti odstotek ljudi, ki ima neskončno veliko bogastva, se ne bo kar umaknil.
In kot rečeno, nihče ta čas ne ve, kako živeti brez enih in drugih. Sistem so si uravnali po lastnih potrebah.
In velik del razvitega sveta znotraj tega sistema še vedno zadovoljivo dobro živi. Če ne od dela svojih rok, pa od sistemov, ki so jih razvite države postavile za vzdrževanje socialnega miru.
A, ko so ogroženi dobički najbogatejših, je socialna varnost hitro na udaru. Potem vedno več ljudi vedno slabše živi. In nekje je rob, ko si rečejo, da nimajo več kaj izgubiti. In takšnih se vsaka oblast neskončno boji.
Če bo v Ljubljani že  to soboto veliko ljudi pomeni, da vrag jemlje šalo.
Me prav zanima, če bodo prišli tudi politiki. Še bolj pa kaj bodo povedali. Če sploh kaj!

Čisto mogoče je, da bo tole pisanje, ko ga boste slišali, že zastarelo. Bo Zoran Janković kandidiral ali ne, to je zdaj vprašanje!

Kadarkoli do sedaj ga je kdo vprašal ali se bo vpletel v državnozborsko predvolilno bitko, je odločno odgovoril NE in NIKOLI!. Ljubljana je najlepše mesto, jaz pa nisem rojen za kompromise. Približno tako.
Potem so v javnosti zaokrožile novice, da si je premislil. Da se bo spustil v volilno bitko. Če ne on osebno pa njegova lista, njegova stranka. Takšna, ki bi imela nekaj možnosti za relativno dober rezultat in bi ga, ko bi bila v parlamentu, predlagala za predsednika vlade. Ker v resnici ga samo to zanima.
Jasno je, da je v slovenskem političnem prostoru završalo. Nikomur v resnici ni do tega, da bi se pojavil nekdo, ki bi lahko premešal štrene. Ne glede na nekatere rezultate javnomnenjskih anket, novo nastala gibanja in stranke nimajo velikih možnosti. Zoran Janković pa je nekaj drugega.
Razmere v državi so dramatične. Občutki, da je vse narobe, pa še bolj. In ve se, da so za to odgovorni ti, ki so nas vodili do sedaj. In, ki jih, če je le mogoče, ne bi radi znova volili. Ne enih, ne drugih. A rabimo nekoga, ki vsaj nekaj obeta.
V takšnih razmerah volivci ne bomo malenkostni. Ne bo nas prav dosti motilo dejstvo, da Janković ni ravno rojen in galanten demokrat. Prepričal jih bo Mercator, ki ga ljudje še vedno istovetijo z njim in prepričali jih bodo novi ljubljanski mostovi, tudi Stožice. Od daleč jih je videti. Stojijo. Ljubljana je zadolžena do vratu, a tudi država, ki sta jo v zadnjih letih vodila Janša in Pahor je, pa žal nima kaj dosti pokazati. Tako pač je!
Koliko bi Janković lahko dobil, je težko reči. Bi lahko iz parlamenta pognal LDS in Zares? Bi prepolovil že tako povsem obnemogle socialne demokrate? NI nemogoče.
Bi lahko ogrozil Janeza Janšo? Morda bi mu odnesel kak odstotek kaj dosti več pa ne. Bolj bi moralo skrbeti Žerjava in Jelinčiča. Predvsem pa Erjavca. Populizem tudi Zoranu Jankoviću ni tuj.
In najpomembnejše. Kaj bi z njegovim vstopom pridobili Slovenci? Veliko vprašanje, precej negotov odgovor.
Novo dinamiko gotovo, morda celo nov obet, da je končno prišel operativec, ki zna in zmore.
A dobili bi tudi politika, ki v resnici – to je njegova trditev - politik nikoli ni bil. Je zvit poslovnež, ki ne trpi ugovorov in ne sklepa kompromisov..
A državni zbor ni mestni svet. Slovenija pa ne Ljubljana.
Ko je Pahor vsej svoji cincavosti navkljub brez dogovora z opozicijo in socialnimi partnerji poskušal izpeljati nekatere nujne ukrepe in reforme, je pogorel. Verjamete, da se Jankoviću to ne bi zgodilo? Le če bi dobil nedosegljive tri četrtine vseh glasov, morda ne. Toliko jih ima v Mestnem svetu. In tam ga še nikoli niso preglasovali. A to je na državni ravni misija nemogoče.
Če ne bi bilo medijskega stampeda, ki poskuša Jankovića eliminirati z domnevno spornimi poslu njegovih sinov, bi bila prepričana, da njegova opcija sploh nima velikih možnosti. A mnoge je kljub temu očitno strah. In, če jih je, že vedo, zakaj jih je.
Da čas za vstop v politiko nikoli ni bil bolj primeren kot je danes, ko se nam ob pogledu na dosedanje politike in stranke, ježijo lasje, Zoran Janković zanesljivo dobro ve.
Kot v poslu, je tudi v politiki vedno treba biti pravi čas na pravem mestu.
Mene pa seveda v resnici zanima le to, kam bi morebitne prevetritve v politiki postavile Slovenijo in nas državljane. In tega ne vem in se zato malo bojim.
In bojim se tudi, da ni res, da slabše kot je, ne more biti.

Ve se čemu služijo prometne kazni. Vsakomur je žal denarja, ki ga mora plačati. Prometni prekršek pač ni nekaj čemur se človek ne bi mogel izogniti. A saj vemo, vsem se nam dogaja. Smisel kaznovanja ni v tem, da te ne dobijo, temveč v tem, da prekrška sploh ne narediš.

Na srečo me redko doleti. Pa priznam, da ne zato ker nikoli, ampak res nikoli ne bi naredila česa narobe ali pa prehitro Nadzor pa je kakršen je. Na primer.
Oni dan sem se peljala s Štajerske proti domu. Tam v trojanskih predorih nas je le nekaj vozilo po desni in s predpisanimi 100 na uro, velika večina jih je peljala vsaj 130. Po levi seveda. Ali pač pred tedni v času najhujše gneče, ko sem stala v 8 kilometrov dolgi koloni tam pred viaduktom Peračica. Policist na motorju je mirno gledal strnjeno kolono tistih, ki so prehitevali po desnem, sicer intervencijskem pasu.
Pred časom pa so me dobili. Domala na parkirišču pred službo. Glasna sirena za mano je bila znak, da je nekaj zelo narobe. In je bilo. V roki in na ušesu sem imela telefon. Položnica za 120 evrov. Polovična cena, če plačam pravočasno. Nič se nisem pogajala. Bila sem kriva. Več kot očitno. Četudi mi je žal tistih 60 evrov, mi je jasno, da je prav tako.
Vsekakor bolj prav kot tole zaslužkarstvo, s katerim bodo hujši kršitelji lahko brisali  kazenske točke. Do sedaj je veljalo, da se štirih v treh letih lahko znebiš, če greš na tečaj varne vožnje. 250 evrov, ena žrtvovana sobota, pa si se vrnil v nekoliko varnejše vode. Menda na tečaj v resnici niti ni bilo potrebno iti. Točke so ti vrnili tudi na osnovi potrdila o vplačilu. Lep zaslužek za izvajalce teh programov. Sedaj bo vse skupaj malo bolj resno. Tisti, ki je točke nabral z alkoholom te možnosti ne bo imel.
A brezupno ni. Ti, ki so jih dobili z alkoholom v krvi, se bodo po novem lahko udeležili zdravstvenih in rehabilitacijskih programov in, pač odvisno od stopnje alkohola v krvi, tudi dobili kakšno točko manj.
Glede na stiske v slovenskem zdravstvu, glede na dolge čakalne dobe, se je zelo hitro našlo enajst centrov, ki bodo nudili tovrstno oskrbo. Prijavili so se in dobili koncesijo. Programi ne bodo zastonj. Od 200 do domala 500 evrov.
Za nekatere bodo morda ti programi velika šola. Draga, a učinkovita. A si mislim, da jih ne bo veliko. Večina normalnih ljudi za volan ne seda v vinjenem stanju.
A so tudi  takšni, ki so prepričani, da njih niti liter ne more podreti?In takšni, ki se  dveh, treh kratkih ob kavici niti ne zavedajo več? Je takšne mogoče ozdraviti z nekaj urami in ponovnim opravljanjem izpita? Če bi to šlo s 17-urnim programom, potem alkoholizem ne bi veljal za kronično bolezen. Prav na hitro bi se ga lahko otresel vsak, ki si to želi. In želi si večina.
A, ker terapevti ob zaključku programa gotovo ne bodo želeli priznati, da so bili neuspešni, da obljubljenega dela ne zmorejo, bo večina tečajnikov dobila zadostno oceno in ponovno sedla za volan. In vsi bodo zadovoljni. Država, ki bo pokasirala nekaj sto evrov, rehabilitacijski centri, ki so odkrili  tržno nišo in tečajniki, ki se bodo do naslednje kontrole lahko nemoteno vozili. In tudi pili, če jih bo zažejalo.
Je pa res, da ne vsi. Samo tisti, ki si bodo lahko visoke stroške privoščili.