Majda Juvan

Živali so pametne. Jedo toliko, da so site, tudi ubijajo le toliko. Tudi razmnožujejo se le po potrebi. Večina. In tudi svojega življenjskega okolja od katerega so odvisne, same nikoli ne uničujejo. Živali ne, ljudje pač.

V teh dneh se je ameriški predsednik Obama ponovno mudil v Mehiškem zalivu. Imel je kaj videti. Obljubljal je veliko, redki so mu verjeli. Na tistih obalah, ki jih je nafta že dosegla, vedo, da je življenja, ki so ga poznali in živeli, konec. Kaj bo čez leta, nihče ne ve. Iz Tankerja Exxon Valdez je na Aljaski izteklo mnogo manj nafte, pa je obala marsikje še danes zasvinjana. Exxon je po zaslugi svojih odvetnikov za odškodnino plačal drobiž. 500 milijonov dolarjev. BP jih bo 20 milijard. Dva slovenska proračuna. Približno. Za nas se to sliši nezaslišano veliko, a v resnici to britanske družbe, ki sodi med deset najbogatejših na svetu, ne bo niti zamajalo. Tudi iz tega je jasno, da je nafta posel, ki se mu podrejajo tudi največji politiki.
Na to sem se spomnila ob polemikah o plinskih terminalih v tržaškem zalivu. Ekologi opozarjajo na možnost nesreče, na to, da se bo temperatura vode usodno spremenila, na to, da  se bo z dna dvignilo srebro, ki ga je Soča v velikih količinah spirala v zaliv. A Italijani so za vsa opozorila gluhi. S Slovenijo se o terminalih ne bodo pogajali. Ko je poskušal še Pahor mu je Berlusconi mirno povedal, da naj bo tiho, če hoče dodatni pomol za Luko Koper in kdaj kasneje morda soglasje za drugi blok Krške nuklearke.Tako se veliki pogovarjajo z majhnimi.
Razumem, da je energija strahotno pomembna reč. Razumem, da se človeštvo po lastni presoji in izbiri ne bo selilo nazaj v kameno dobo. Tudi jaz se ne bi.
Plinski terminali so očitno velik posel. Lokacija v morju je priročna in dobičkonosna!.
Ni potrebno biti zelo pameten, da potegneš vzporednico z dogajanjem v Mehiškem zalivu. Dokler je nafta tekla na ploščad in v tankerje, so bili vsi navdušeni. Lastniki in Američani, ki so pobirali visoke koncesije in imeli poceni bencin. Ko se je zalomilo, se je izkazalo, da na takšno katastrofo nihče ni bil pripravljen.
Je res tako nemogoče, da bi se nesreča zgodila tudi v Tržaškem zalivu? Res ni mogoče, da bi strupeni plin pomoril vse kar bi živelo v krogu 10 ali več kilometrov? Kdo lahko kaj takega zagotovi? Komu sploh lahko verjamemo? Potem, ko se zgodi, je pa tako ali tako prepozno.
Tako kot je očitno že prepozno, da bi se izognili podnebnim spremembam zaradi katerih poplave odnašajo ljudi in premoženje tudi tam, kjer jih prej nikoli niso. Samo v zadnjih dneh se je zgodilo na Poljskem, V Franciji, v Avstriji  in na Hrvaškem.
Včasih smo tako visokim vodam rekli stoletne, zdaj niso več niti samo letne,, ampak že kar mesečne. Pa smo se še pred desetimi leti posmehovali  resnim opozorilom. Nekateri se še danes! Kot, da se bo z našo generacijo življenje na tej obli končalo.
Ja, prav res, po živalih bi se morali zgledovati.

Tako kot je bilo pričakovati, je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za ponovni zakonodajni  referendum o izbrisanih. Gre za veliko zmago Katarine Kresal. Mnogi so prepričani, da se ji je vse, kar se ji je letos dogajalo, dogajalo prav zaradi odločnosti pri reševanju problema izbrisanih.

Je že res, da je zmago izborila že na obeh zavrnjenih interpelacijah, je pa tudi res, da je končno sodbo le moralo ponovno izreči Ustavno sodišče. Pa čeprav so nas na krivičnost in nezakonitost izbrisa daljnega leta 1992 v zadnjih letih vedno bolj glasno opozarjali tudi iz tujine.
Ko govorimo o izbrisanih, pri nas nedolžnih politikov ni. Sedanja koalicija - v nekoliko modificiranih strankarskih variantah - je bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko problem že davno rešila. Pa ga ni. Tudi ona je mencala. Bala se javnega mnenja, ki je nekritično in nerazsodno, ko gre za pozive na linč čefurjev in opankarjev. Samo kak forum si preberite in tudi vam ne bo več jasno kdo smo, kje in s kom živimo. Kdo je ta Slovenec, ki ima o sebi tako izjemno mnenje in ne dojame, da z vsako zapisano nacionalistično žaljivko z gnojnico poliva samega  sebe in svoj narod.
Izbrisani bodo zdaj lahko dobili stalno prebivališče in za tem vse druge pravice, ki na tem temeljijo. Niti ministrica ne ve koliko jih bo to želelo.
Si pa mislim, da jih ne bo malo. Kajti krivica se je vlekla tako dolgo, da  jih bo večina terjala zadoščenje. Če mene vprašate to zadoščenje vendarle ne bo samo simbolično. Živimo v časih, ko vsi, ki le lahko, pristavijo svoj lonček. Živimo v časih, ko celo odpravnina v višini 24-tih ali celo 72-tih plač ni nemoralna in neetična. Pa se tistim, ki imajo take pogodbo v žepu, ni zgodila nikakršna krivica. In verjemite, takoj, ko bi se jim ponudila možnost, bi te pogodbe tudi kapitalizirali. Tako kot so jih marsikdo že je. Tudi s tožbo.
Na tiste izbrisane, ki bodo zdaj končno lahko terjali poravnavo krivic, se bodo nemudoma obesili odvetniki, ki vedo kako se vsemu skupaj streže. In njihovi zahtevki ne bodo majhni. Za majhne je škoda njihovega dragocenega časa. To ve tudi ministrica. Le glasno noče povedati, ker, saj veste tema je občutljiva, državna blagajna v škripcih, ljudi, ki bodo prišli na plačilni dan pa ne bo malo.
A četudi, to ne pomeni, da je bila možna kakršna drugačna rešitev. Storjene krivice je pač treba popraviti. Cena leta 1992 storjene napake bo visoka. In šele, ko bomo lahko potegnili črto- težko je reči kdaj to bo- bomo videli koliko gorja in denarja bi lahko prihranili njim in sebi, če bi pri nas veljala pravna država. Prve vloge za sodno presojo izbrisa so bile vložene že leta 1994, prvo odločitev o nezakonitosti  izbrisa pa je Ustavno sodišče sprejelo že leta 1999. Levica je kot rečeno cincala in desnica nas je - tudi ob asistenci levice - leta 2004 že gnala na referendum. In uspela. Slovenci smo se izrekli proti tehničnemu zakonu o izbrisanih. In tako je šlo do danes. Do ministrice Katarine Kresal.
Bo država zaradi izbrisanih bankrotirala? Ne bo! Ne dvomim, da dokazovanje krivic ne bo enostavno.Tudi zakon o omejevanju vsote za popravo krivic je še v zraku. In z njim nova razglabljanja o pravicah enih in drugih.Verjetno bo tako, da bo marsikdo, ki računa na poplačilo, razočaran. A nekateri bodo uspeli.
Kazen mora biti vzgojna. Zaslužili smo si jo. V resnici so si jo zaslužili politiki, a kaj hočemo, mi smo jih volili. In vedno je narod tisti, ki zanje podstavlja svoja pleča. Prav zaradi tega je lahkost vladanja tako privlačna.

Med zdravniki spet vre. Fides,  ki še nikoli ni zlahka pristal na kakršno koli zniževanje dohodkov zdravnikov, je tudi to pot odločno proti. Sebe, svoje člane in laično javnost prepričuje, da so plače zdravnikov tako nizke, da je samo vprašanje časa kdaj bodo  začeli množično bežati preko meja.
Ko so se pred dvema letoma pogajali za višje plače- in jih kasneje tudi dosegli- so bili argumenti podobni. Zdravniki, da so plačani slabše kot strojevodje, manjka pa jih toliko, da bi tisti,ki delajo morali dobiti celo dvakrat več denarja. Takrat je Fides postregel s primerjavo  zdravniških plač po Evropi. Po razvitosti in družbenem brutoproduktu sta nam bili najbližji Grčija in Portugalska. In, ne boste verjeli, tam so bili zdravniki bolje plačani. Nisem prepričana, da so še vedno. V obeh državah so sprejeli drakonske varčevalne ukrepe.  Vrč pač hodi po vodo, dokler se ne razbije.
Kot rečeno, zdravniške plače so bile vedno zelo priročne za manipuliranje. Tako kot zdravniki na eni strani dokazujejo, da so  tiste plače, ki  se redno pojavljajo prav  na vrhu lestvice  najbolje plačanih javnih uslužbencev, izjema, na drugi strani odločno zanikajo, da takšna izjema velja tudi za najnižje plače. Ne po naključju svoje plače navajajo brez vseh dodatkov in minulega dela, podatek za povprečno plačo pa z vsem skupaj.
Za zdravnika, ki ti reši življenje ali pa olajša hudo stisko in trpljenje, nobeno plačilo ni dovolj visoko. Tudi za strojevodjo, ki se ogne nesreči ni, tudi za učitelja, ki otroka z omejitvami, usposobi za življenje ni. Plačilo za policista, ki je nekoga izvlekel iz deroče vode ne more nikoli biti dovolj dobro, tudi za gasilca,ki rešuje iz goreče hiše , ne. Tako je v vseh poklicih, ki niso le poklic ampak tudi poslanstvo. Za zdravniškega to še posebej velja.
Zdravniki so trd pogajalec. Radi jih podpirajo tudi drugi sindikati. Do sedaj je bilo vedno tako, da so jim v pogajanjih sledili in kaj malega iztržili tudi zase. Kar je res je res.
Ne le zaradi plač, tudi zaradi napak Zdravniške zbornice in njenega vodstva, javno mnenje  zdravnikom ni več posebno naklonjeno. Številke o zaslužkih so visoke. Morda tudi zavajajoče. In tudi zato se mi zdi v teh razmerah predlog Ministra Marušiča, da naj tistih 20 milijonov, ki bi jih morali privarčevati z dežurstvi, po svoji presoji privarčujejo kje drugje. In  gotovo bi se dalo. Morda pri res izjemno številnih odsotnostih zaradi izobraževanja, kongresov, konferenc in podobnega. A Fides se ne da! Ko bi morali varčevati  se uprejo z dokazovanjem o neobstoječih normativih, neobstoječi mreži zdravstvenih organizacij, neobstoječih merilih o kakovosti in količini opravljenega dela. In imajo prav. Ničesar od tega ni, pa čeprav so vse to obljubljali vsi ministri. A očitno je za vse lažje ribariti  v kalnem. Tako lahko eni dokazujejo, da je v Sloveniji  2000 zdravnikov premalo in drugi, da bi bil morda celo kak preveč, če bi vsi delali toliko in tam , kjer bi morali!
Tisto kar skrbi in boli je to, da vse to lahko zavarovanci opazujemo samo od daleč. In upamo, da nikoli ne bomo naleteli na zaprta vrata. A upanje ni več posebno trdno.
Ko sem pred kratkim potrebovala  pregled pri dermatologu - bilo me je že zelo strah - so me naročili čez več kot mesec dni. In to kot samoplačnico. V okviru javnega zdravstva bi čakala več mesecev.

Nad minulim koncem tedna se ne moremo pritoževati. Tudi tisti, ki so slepi za nogomet in gluhi za verske spektakle, so imeli nekaj od njega. Če nič drugega, nam letos še ni bilo tako vroče kot v soboto in nedeljo.

Sobota ni bila za pohodne izlete. Lahko mi verjamete. Na Kraškem robu je žgalo kot sam Zlodej. A smo preživeli in celo kakšne aktualne smo se lahko dotaknili. Ker smo stalno gledali na Hrvaško stran, mimo aktualnih tem nismo mogli. Ne vem sicer kako  je kdo od prijateljev glasoval- to se pač ne sprašuje - si pa mislim. A vsi smo se strinjali, da ne bi hoteli biti Joras. Slovenci se o njem vedno pogovarjamo z mešanimi občutki. Nekako ne vemo kaj naj si o njem mislimo. Gre res za čudaškega domoljuba  ali za lisjaka,ki svojo pozicijo, po potrebi, daje v najem temu ali onemu politiki oziroma pravniškemu škricu. Ko smo zadnjič prečkali mejni prehod Plovanija, sem si spet enkrat ogledala kraj , kjer ta človek živi. Stisnjen je med mejni prehod preko katerega dan in noč hrumi promet, Dragonjo in velikanski in bučni Kazino, ki so mu ga Hrvati zgradili tako rekoč na domačem dvorišču. Nikakršne idile ni tam. Zdi se mi celo, da bi si vsakdo, ki bi želel tuzemska leta preživeti v miru in spokoju, naredil vse, da bi zase in za družino našel človeka dostojno domovanje. A očitno ne Joras! Že ve zakaj!
Prav. Hrvaški kolegi – predvsem tisti,ki pišejo zbadljivke, kozerije  ali pa satire, imajo z njim veliko veselja. A treba je priznati, da pri tem svojih ne šparajo prav posebej. Nasploh se zdi, da se znajo Hrvati na svoj račun precej bolje pošaliti, kot mi. Če ne verjamete, velja brati Dnevnikovega kolumnista Borisa Dežuloviča. Do solz se boste nasmejali ob pisanju o tem kako običajni Hrvat trpi, ker Slovenci so v Južni Afriki, Hrvatov pa ni. Vedno, ko ga berem me zvije zelena zavist. Zakaj je oni tam gor enim dal vse talente, druge je pa kar preskočil?
Morda bi morala v Celje. Pa me tam ni bilo, ker v resnici tam nimam kaj iskati. To je bilo srečanje vernikov in vernikom namenjeno. Zdi se mi prav, da  tam državnega vrha tam ni bilo. Kaj pa naj delajo tam tisti,ki  niso verni? Pa tudi tisti, ki so, bi morali biti tam zasebno. Vera je zasebna reč. Je pa bilo vsekakor vsega občudovanja vredna organizacija. 32 tisoč ljudi so spravili na stadion in iz njega brez vseh težav. Prav zaradi tega pa bi morda morali biti v Celju naši sindikalisti,ki obetajo množične demonstracije Se pa zdi, da se primerjanje med sinikalnimi shodi in tem kongresu neha že v izhodišču. Najprej, toliko ljudi sindikati ne bodo spraviti na cesto. Na srečo, saj proletariat ni naravnan na spoved. Verniki so v Celje prihajli v miru in globoki veri, da jih čaka odrešitev, delavci pa bodo prišli v prepričanju, da je one v Ljubljani nujno izgnati iz božjega kraljestva, saj so leta in leta nekaznovano grešili. Na njihov račun. Ob tem  racionalne razlage ne zaležejo.
In dokler v javnosti krožijo resnice in polresnice o možnosti, da bi generalni direktor RTV-ja, ki noče in noče odditi, v primeru krivdne razrešitve lahko pokasiral 72 plač ali več kot 300 tisoč evrov bodo ljudje besneli. Upravičeno. Tudi, če gre za hipotetično možnost, že to, da se je nekomu ne zdi sporno podpisati, drugemu pa ne sprejeti takšne ponudbe, govori samo za sebe. Ja res prav res, pa kdo so ljudje, ki v tej državi lahko mirno zasedejo najvišje funkcije. In jih potem še zapustiti nočejo! Kodeks, morala , etika…. dajte , dajte! Ta navlaka je le za navadne smrtnike, tako tiste, ki so bili v Celju, kot eno, ki bodo morda v jesen prišli v Ljubljano.

Začelo se je. Svetovno nogometno prvenstvo. Nogomet bo postal  središče vsega dogajanja. Pravzaprav bo to pravo  olajšanje za  strašljivke, ki jih na prvih straneh srečujemo sicer.

Naslednji tedni bodo nekaj posebnega. O  nogometu bomo začeli razpredati tudi tisti, ki – roko na srce- o nogometu ne vemo prav nič. Tudi tisti, ki redko katero tekmo pogledamo do konca, tisti, ki na stadionu »v živo« sploh nobene še videli nismo.
Nogomet v Sloveniji v resnici nima plebiscitarne opore v  velikih množicah navijačev. Se bojim , da bi jo odnesel celo slabše kot arbitražni sporazum. Mnogih nas ne pritegne,drugi se čisto po slovensko zmrdujejo, ker, da gre za čefurski šport, spet tretji v njem vidijo samo ekscese.
A v resnici je tako, da je nogomet daleč najbolj razširjen šport na tem svetu. Nogomet je šport, ki ga verjetno najbolj strastno in predano igra največ ljudi na tem svetu..Morda se motim, a zdi se mi, da je  nogomet edini šport,ki  lahko nekoga iz socialnega dna povzdigne  med  zvezde. Preprosto zato, ker da se naučiš osnovnih veščin ne potrebuješ drugega kot nekaj kvadratnih metrov in žogo. In to imajo tudi v največjih barakarskih naseljih tega sveta.
Je pa res, da najboljši rastejo samo tam, kjer za nogomet diha ves narod. Ali pa vsaj velik del.
Kakorkoli že pač obračamo , moramo priznati, da Slovenci ne sodimo med takšne narode. Evforija, ki jo po kakšni zmagi tu in tam pokažemo na Prešernovem trgu je eno, prazni stadioni na ligaških tekmah pa nekaj povsem drugega. Nekdaj so se strasti vsaj malo zaiskrile, ko sta se srečala Olimpija in Maribor, zdaj niti tega ni več.  Pa saj tudi klubi nimajo več svojih, nekdaj prepoznavnih imen. Stare blagovne znamke so zamenjala imena sponzorjev. Saj veste  SCT, CMC, Pivovarna ta in ta, Hit, Labod in tako dalj in tako naprej.
Ne vem kako je s temi stvarmi v belem svetu, a celo jaz vem, da so nekatere stvari nedotakljive. Ko je  Abramovič kupil Chelsea mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi ga poimenoval Kalinka. Na primer.
Me prav zanima kaj bi navijači Barcelone naredili s tistim, ki bi njihov klub poimenoval po kakšni firmi, ki bi vanj vložila primerno veliko denarja.
Sploh moram priznati, da je bil naključni obisk Barcelone v času, ko so Katalonci igrali eno od odločilnih tekem z Interjem, kar zadeva vedenje o nogometu, zelo poučen. Sicer je res, da mi ni pomagal v razumevanju nedovoljenega položaja, sem pa  povsem dojela kako izgleda, ko neko mesto diha z nogometom. Na dan tekme, se je celo mesto odelo v Barcine barve. V črtastih dresih so bili prodajalci, natakarji, uradniki in upokojenci. Vzdušje je bilo tako vzneseno, da smo jih kupovali tudi turisti. Ves dan so se po mestu vozili avtomobili z vihrajočimi zastavami in navijaškimi rekviziti. In bodo naslednjič spet, pa čeprav je Barca takrat izpadla iz nadalnjega tekmovanja.
Se bojim, da smo Slovenci daleč od takšne ljubezni. Bili in bomo.
A, seveda zdaj ko so naši v Južni Afriki, bomo tudi mi navijali.Glasno. Bomo veseli. Morda tudi razočarani. A že teden po tem,ko bo vsega konec, bomo pozabili. In v tem je razlika med tistimi,ki so s srcem pri stvari in med nami, ki  poskušamo samo razumeti.

Predsednik vlade Borut Pahor je obiskal sedež Darsa.  Po kratkem obisku se je prepričal, da si družba zasluži novo državno garancijo za novo posojilo.Gre za naše ceste. In jasno je, da jih namesto nas nihče ne bo plačal.

Ceste ne morejo ostati na pol zgrajene. Celo več. Tiste, kjer strojev sploh še ni, bi državljani tudi radi imeli, saj so do sedaj pridno pomagali graditi one druge po katerih se že vozimo. In naše ceste so drage. Trase pa tako zahtevne, da bolj ne bi mogle biti. Pri nas se ceste praviloma ne gradijo tam, kjer bi bila gradnja najcenejša.
Ko je minister Lahovnik pred nekaj tedni javno povedal, da je slovenski avtocestni križ preplačan za več milijard, je završalo. Završalo je pa čeprav so vsi vedeli, da so ceste vsa minula leta bile zlata jama. Župani so z objekti, ki so jih morali cestarji zgraditi za to, da so posamezniki in lokalne skupnosti pristale na gradnjo, dobivali volitve. In to ne ene. Nihče nikoli ne bo natančno vedel  na koliko nadvozov, koliko podvozov, koliko mostov in koliko  obvozov, pa protihrupnih ograj, celo premaknjenih cestninskih postaj in izvozov, je moral Dars pristati zato, da je sploh dobil zemljišče in soglasje lastnikov in lokalne skupnosti. Nekatere zgodbe, ki so se vlekle kot jara kača, poznamo, mnogih ne. Zgodb o tem zakaj je bilo potrebno mimo Trajan vleči najdražjo traso, ki si jo menda še danes hodijo ogledovat tudi tujci in kako zelo je bilo vroče, ko so se je risala dolenjska trasa, se še spomnimo. Kdo ve ali so danes vse tiste površine, ki so jim takrat pripisovali  najvišjo kmetijsko kategorijo, sploh obdelane.
Dovolj  je pogledati v arhive, ki jih je poln svetovni splet in videli boste, da za vsako pripombo posameznika sledi pojasnilo, da je Dars d.d. dolžan nadomestiti vsa zemljišča in vse prekinjene poti do posameznikove lastnine, njive, pašnika grozda in kar je še takega. Racionalizacija takšnih podvozov in nadvozov skorajda ni prišla v poštev, saj so neredko lastniki pogojevali pot samo zase. Tako kot je pač bilo prej. Pa to še ni bilo vse. Mnoge občine so zato, ker se jih je dotaknila avtocesta izsilile tudi novo lokalno infrastrukturo. Šole športna igrišča, psihiatrična bolnišnica v Ljubljani je dobila novo stavbo in tako dalje in tako naprej. Seveda so vsi za svoje zahteve imeli argumente, a resnica je, da to veliko stane. In družno smo pridelali dolg, ki ga danes imamo in ga bomo vračali še 50 let.
Koliko so pri vseh teh rabotah zaslužili gradbinci, ne bomo nikoli izvedeli. Dokler je denarni tok na ceste tekel pod močnim pritiskom, sta se jim cedila med in mleko. Da bi kdaj vedeli koliko je končalo v žepih največjih lastnikov pa je sploh iluzija.Za to pri nas nimamo ne kriminalistov, ne tožilcev, ne sodnikov. Imamo le dobre odvetnike.
Smo gradili dolgo? Če primerjamo s Hrvati, vsekakor. Ali bodo tam ceste morali popravljati še prej kot pri nas, ko jih saniramo že po nekaj letih, bomo videli.
A, če se sama ozrem na mojo lokalno cesto, ki so jo v nekaj letih zdaj že drugič povsem zaprli za promet in bodo nekaj sto metrov cestarji  popravljali do konca leta – 7 mesecev, da ne bo pomote-  potem je bila gradnja slovenskega avtocestnega križa naravnost bliskovita.
Je pa res, da nam tu v primestju nihče ni zagotovil ekonomičnega obvoza. In podučeni z izkušnjami drugih, že  razmišljamo ali  bi se glede na nastali položaj dalo kje od koga kaj iztržiti. Če lahko drugi, lahko tudi mi. Bo že Pahor dal garancijo, če zmanjka!

Čeprav bi se morali pogajalci pogoditi o podobi nove pokojninske reforme, se socialni partnerji do nje niti prebili niso. Zanjo je zmanjkalo časa, ker je bilo toliko drugega s čemer se sindikati niso strinjali.

Stališča slovenskih sindikatov  že dolgo spremljamo z mešanimi občutki. Po eni strani se nam zdi prav, da vztrajajo in , da se vsaj oni borijo za  pravice, po drugi strani pa je jasno, da so nekatere njihove zahteve nerealne in jih nobena vlada ne bi mogla sprejeti. Biti proti vsakršni spremembi je zanesljiva pot h koncu socialnega dialoga. Jasno je, da bo vlada odločitve sprejela brez njih. Četudi bi se še tako bala ulice, je jasno, da jo bo v strukturne reforme prisilila EU. Ni  mogoče vztrajati pri delu do 60-tega leta medtem ko se vsa Evropa  spogleduje z upokojitveno starostjo pri 67-tih letih.
Sindikatom, ki zavestno nočejo videti, da bo za današnjim dnem prišel še jutrišnji in, da bodo za nami prišli še naši otroci in vnuki, je težko pritegniti. Logika po kateri bi sedanja generacija zaposlenih in upokojenih polizala vso smetano, svojim potomcem pa zapustila le dolgove in prazno malho se zdi nedopustna. Vsak kmet, ki je živel od gozda je posekal le toliko kolikor je bilo prirasta. Vedel je, da bodo od gozda morale živeti še  mnoge generacije.
Ta logika se v industrijsko in post industrijsko družbo očitno ni prenesla.
V takih razmerah bi se bilo nad sindikati najlažje zgražati. Najlažje bi jih bilo poslati na smetišče zgodovine. Takšni kot so, so cokla socialne države, države za katero se načeloma tako zelo zavzemajo. Celo več.
A kaj, ko v resnici vse skupaj niti približno ni tako preprosto.  Razmere v časih povampirjenega, turbo kapitalizma so v resnici takšne, da naravnost terjajo zaščito delavskih pravic. Zaščito človekovega in delavskega dostojanstva.  To kar se v današnjih časih dogaja delavcem iz drugih republik – pa niti ne le njim- je do neba  vpijoča sramota. Sramota, ki je na dan prišla šele takrat, ko so posamezniki povsem obupali in so svojo bedo predstavili javnosti. Seveda smo bili zgroženi. Načeloma. Kaj takega!  Delali smo se, da nismo vedeli. Da smo verjeli, da je tako le na Kitajskem. Pri nas pa seveda ne! Ni naključje, da imajo prav ti, ki so  sredi domišljave Slovenije postali novodobni sužnji polna usta Evrope. A to je torej to? To je ta obljubljena Evropa, ki temelji na bratstvu, enakosti in svobodi! Hvala lepa, se zaklinjajo! Doma imajo revščino, a znabiti več sočutnosti in solidarnosti. Vsi ,ki so vedeli , so dokler so le lahko , gledali proč. Pa imamo zakone, imamo pravno državo in imamo sindikate.  Vse evropsko!
Čeprav je šlo za teptanje najosnovnejših pravic, se sindikati niso kaj dosti oglašali. Pa bi se morali, četudi  ni šlo za njihove člane. Tudi zato, ker gre  za zelo nebogljeno populacijo, ki se v razmerah v kakšne je pahnjena, ne more znajti. Tudi socialnega okolja, ki bi jim morda lahko stalo ob strani nima. Sindikati bi se morali vpiti na ves glas tudi zato, ker nikjer ne piše, da se v podobnem položaju že jutri ne bodo znašli tudi njihovi člani. Delodajalci se na pravno državo in zakone pri nas lahko mirno požvižgajo.
Prav primer teh ljudi boleče kaže kaže, da zaščita delavskih pravic še zdaleč ni za na smetišče zgodovine. Tudi sindikati ne. Človek sam je vse preveč nemočen. Je pa res, da sindikati kakršne imamo danes, morda tudi ti, ki v teh dneh malo korakajo po evropskih prestolnicah, niso najboljši zgled. Te je morda čas res povozil. A nujno si bo treba izmisliti nove. Takšne ,ki bodo razumeli kaj jke to dialog. Takšne,ki bodo razumeli, da se časi sicer spreminjajo a želja po izkoriščanju in zasužnjevanju človeka je  večna. In proti njej se posameznik ne more boriti.

Vsaj za nekaj časa se bo meja umaknila s prvih strani. Nadomestila jo bo kruta realnost. Tista v kateri bodo imele prvo vlogo številke. Včasih smo verjeli, da  so te eksaktne in, da pri seštevanju in odštevanju ni slepomišenja, zdaj že vemo, da to velja samo v šoli. V resničnem življenju že dolgo prevladuje virtualna matematika.

Profesor Jože Mencinger, ekonomist, ki govori tako, da ga lahko razumemo tudi tisti, ki nam visoka ekonomija ni najbolj blizu, je povedal, da nominalno svet danes posluje vsaj s trikrat več denarja, kot je vredno vse kar materialnega ta naša obla ima. Da bi jim bilo dobro in še bolje kot je sploh mogoče, so si  države, denarni skladi in banke denar preprosto zamislile. Po svetu že dolgo več ne krožijo paketi z zlatimi palicami ampak samo in zgolj računalniška nakazila. Podlaga zanje pa tudi že dolgo ni več presežna vrednost kakšnega nacionalnega brutoprodukta ali pač realni zaslužek, ki bi ga nekdo želel oplemeniti v tej ali oni naložbi, temveč fiktivni, namišljeni denar, ki ga v resnici ni.  In, ko ti menjaš  neobstoječe, ko tisto kar posojaš nima nikakršne osnove v dobrinah, je meja tvojega namišljenega bogastva lahko le nebo. In v zadnjih desetletjih  je prav to - spet po Mencingerjevo-  kazino poslovanje,  liberalni kapitalizem pripeljal k njegovemu koncu. Kar ni posebna katastrofa, ker kaj dosti dobrega velika večina zemljanov od njega ni imela. Problem je, ker nihče ne ve kaj zdaj, kako naprej ali pa  morda celo, kako nazaj. Celo najbolj pametnim mogočnežem tega sveta je v resnici jasno, da  bo slej kot prej balon z namišljenim bogastvom potrebno prizemljiti. Če bomo imeli srečo, se bo praznil postopoma. Če ne, bo počil. Ne bi bilo prvič.Prva polovica prejšnjega stoletja še ni pozabljena. In iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo najkrajši konec potegnili tisti, ki so ga najbolj napihovali. Ker verjeli ali ne, vsakdo od bogatih zase natančno ve, da je potrebno za  reševanje svoje kože imeti realno bogastvo. In ga ima.
Države se poskušajo rešiti kakor vejo in znajo. Na udaru je javni sektor. Upravičeno. Ta se je po logiki Petrovega načela povsod razbohotil preko vseh meja.Tudi pri nas. Povsod, kjer jih imajo, so težave s pokojninskimi sistemi in z zdravstvom. Oboje je predrago. Varčevalni ukrepi se vrstijo. Parlamenti jih sprejemajo preko noči.
Če primerjamo razmere pri nas in v tujini, se zdi, da so naši sindikati daleč močnejši od grških, španskih, francoskih in romunskih. Takorekoč vse kar vlada predlaga zavrnejo.  A v resnici sindikati napenjajo mišice le, ko gre za javni sektor. Ko so odpuščali v gospodarstvu, ko so se delodajalci tam nižali plače, ko marsikje niti temeljnih obveznosti do zaposlenih niso spoštovali, sindikatov ni bilo nikjer. Se jim ni zdelo vredno.Za teh nekaj deset tisoč, ki so v zadnjem letu ostali brez službe, sindikat ni storil prav nič. Od teh članarin ni bilo in jih tudi ne bo več.
Bo pa zato toliko bolj glasen sedaj, ko prihajajo na plano tako popularne in v resnici ne prav usodne teme. Recimo cena zdravnikovega dežuranja. Ta je resnično visoka. Tudi ob dejstvu, da je v večjem delu javnega sektorja, katerega del je tudi javno zdravstvo, dežurstvo vredno neprimerno manj. In, da v delu, kjer ni potrebno zagotavljati 24 urne storitve, delo preko polnega delovnega časa ni plačano, temveč lahko zanj zaposleni dobijo le proste ure. V razmerju 1:1 seveda in nič več. A pri nas je vlada vedno ,ko gre za pogajanja s pomembnimi  sindikati, nemočna. Bojim se, da bo tudi to pot, ko se bo pogajala z zdravniki.
In tisti balon,ki smo ga omenjali na začetku se bo samo še bolj napihoval.
Je pa res, ko ti enkrat manjka dvakrat preveč, je vseeno , če ti zmanjka še malo več.
Potem se vsi skupaj lahko zanašamo le še na kazino. A kaj, ko revni iz njega pridejo, praviloma, le še bolj revni.

Zmaga je tesna. Začenja se pravo delo. Kako bodo tisti, ki so si do včeraj očitali vse mogoče in na plečih nič krivih državljanov poskušali nabirati predvsem politične točke za svoje ozko strankarske ali celo karierne interese in zamere iskreno delali skupaj, pa verjetno nikomur ni čisto jasno.

Ko smo imeli leta 2008 referendum o pokrajinah na katerem je bila udeležba dobrih 10 odstotkov, je Janez Janša izjavil, da udeležba ni pomembna, pomemben je le rezultat. Ko so leta 2005  državljani  samo z sedmimi desetinkami odstotka večine podprli zakon o RTV-ju, je takratna vladajoča koalicija, ki ga je tudi predlagala, slavila zmago. Šlo je za sedanjo opozicijo. V demokraciji je pač tako. Zadošča en sam glas večine.
Še naprej sem prepričana, da je bilo izsiljevanje referenduma v primeru določanja meje, nedostojno. O tako strokovnih in ključnih vprašanjih, bi ob pomoči stroke morala odločati politika. Skupaj. Saj zato pa je v DZ, ob vladajoči koaliciji, tudi opozicija! Namesto tega pa so  vprašanja o meji s Hrvaško družno spravili na raven gostilniškega zmerjanja. Tukaj moram jasno zapisati, da ima za to raven opozicija precej več zaslug kot koalicija, ki je poskušala vsaj za silo vse skupaj ohraniti na neki kolikor toliko spodobni dialoški ravni.
Še posebej nedostojno pa je, da danes o tem kako nedopustno je s takimi dilemami ljudi obremenjevati na referendumu, najbolj glasno govorijo tisti, ki so ga prvi napovedali. Novembra lani je Radovan Žerjav, predsednik Ljudske stranke napovedal referendum na to temo. In povedal, da bodo svoje podpise zanj prispevali tudi Janševi poslanci. Celo več. Napovedal je dve vprašanji. Prvo o tem ali podpiramo arbitražni sporazum, drugo pa o tem ali smo za to, da Hrvaška  postane članica EU. In tudi zaradi tega jih je koalicija kasneje ponudila svoj predlog, ki ga pač niso mogli zavrniti.
Kar zmrazilo me je, ko je včeraj prvak opozicije napovedal, da bodo storili vse za blokado vstopa Hrvaške v EU. Ker drugo leto, ko naj bi to menda bilo aktualno, sedanja opozicija v parlamentu še ne bo imela večine, je čisto možno, da se bo scenarij iz konca lanskega leta, ko so želeli tudi to vprašanje reševati na  referendumu, ponovil. Razen, seveda, če ne bomo med tem odšli na predčasne volitve, kar tudi ni nemogoče, glede na to, da se z rešitvami od katerih je resnično odvisno življenje v Sloveniji, pravzaprav nihče ne ukvarja. Potem bo vlado gotovo ponovno vodil Janez Janša in iz prestola se nujnost sobivanja in dialoga s sosedi ter uslužnost vsem velikim, ki v resnici vlečejo niti, očitno vidi precej drugače. Saj menda ne mislite , da je ameriški odpravnik poslov včeraj čisto po naključju zašel v tabor zmagovalcev.  Ne smemo biti naivni, takšni obiski zelo razsvetlijo obzorje , retorični pogum, ki tako prav pride za domačo rabo,  pa hitro uplahne. Vsi se spomnimo blejskega sporazuma, ki ga je Janša mirno podpisal. Tiha diplomacija utiša in upogne še tako neupogljive.
Skratka. Zelo vesela bi bila, če bi se z mejo poslej ukvarjali tisti, ki o vsem skupaj kaj vedo. Da bi na koncu lahko verjeli, da je tisto kar smo dobili tisto kar je bilo mogoče dobiti in kar nam pripada. In, da sobivanje s Hrvati ne bo še leta zlata jama vseh tistih večnih politikov, ki  jih meja in ljudje ob njej v resnici prav malo brigajo, zelo veliko pa jim je do tega, da bi za vedno ostali v svojih stolčkih. Lepo jim je in večina česa drugega že dolgo niti več ne zna početi.

Začelo se je predčasno glasovanje. Mnogim bo odleglo. Če nič drugega to pomeni, da se bliža konec more, ki se ji reče kampanija o arbitražnem sporazumu. In glede na to, česa vse smo bili deležni v teh dneh, to sploh ni malo. Nasprotno.

Kadarkoli v zadnjih dvajsetih letih se je slovenski ali hrvaški politiki zahotelo pozornost od pomembnih in za ljudi vitalnih tem preusmeriti na nekaj  zaradi česar bodo nanje pozabili, je bila meja vedno pri roki. Povsem razumem politike in politikante, ki je ne bi radi izgubili.
Lahko bi se zgodilo, da bi ljudje nenadoma hoteli vedeti kako bo vlada zagotovila preživetje naroda ob dejstvu, da se iz meseca v mesec zmanjšuje število aktivnih prebivalcev države. Da jih je – po zadnjem štetju le še 965 tisoč, kar pomeni, da je tistih neaktivnih, ki jih tako ali drugače aktivni morajo preživeti precej preko milijona. Si predstavljate? Vsak zaposleni mora preživeti več kot enega, ki se sam še ne more – ali pač ne more več - preživeti. In potem ti ljudje pridejo pred vlado. Eni zato, ker ne morejo s svojimi 600 evri minimalne plače preživljati še svojih otrok in staršev, drugi pa zato, ker jim po Ustavi pripada človeka dostojno življenje! In vlada nima več nerešene meje s Hrvati, ki bi jo kot krucialni problem te nacije ponudila razžaljeni, brezpravni množici  obubožanih državljanov! Katastrofa! Mar naj se zdaj predsednik in ministri namesto z mednarodnim pravom, ki  se ga človek nauči takorekoč v dveh korakih, ubadajo z ekonomijo, s katero v domala stoletju nobenemu modremu človeku še ni uspelo počlovečiti imenitnega liberalnega kapitalizma, ki ga zdaj vsi skupaj globalno živimo!  Lepo vas prosim? Zakaj pa mislite, da se je Janša tako zelo oklepa te meje? Točno zato, ker je kar precej možnosti, da v sedanjih razmerah Pahor ne bo dobil še enega mandata. Bilo bi čudno, če bi ga! In vsak dober politik ve, da mora imeti temo v katero se lahko zateče, ko ne ve ne kam ne kod naprej. Kosti so ljudem že zelo presedle, a zdaj naj bi šla pa še  meja. V tem stiku je problem, ne v tistem z odprtim morjem!
Saj vidite, celo ljudje, ki živijo na domnevno spornih delih kopnega si želijo le eno. Določite že to mejo, da bomo vedeli kje smo, s čim lahko računamo in kako moramo ravnati. V vsakem primeru so in bodo ostali na svojem. Ko bo meja se bodo vsaj znebili teh zoprnih novinarjev in političnih agitatorjev, ki jih hodijo gladit kot kakšno posebno lokalno pasmo.
Saj vem, da  minimaliziram mejo. V resnici je meja pomembna reč. Poleg jezika in naroda prav teritorij določa državo. A, ker tega ob osamosvojitvi ti, ki so danes tako glasni in proti, niso uredili - kaj vem morda pa res tudi zato, ker s tem vprašanjem niso želeli obremeniti donosnih orožarskih poslov- je to treba storiti danes. In arbitražni sporazum se mi zdi, ko se dva ne moreta dogovoriti, priročna rešitev. Tako se s sosedi vsaj streljali  ne bomo.
Poleg tega pa nimam prav nobenega veselja gledati te moje ljube Slovenije, ki bo, po morebitni zavrnitvi sporazuma, morala še enkrat več dojeti, da se enakopravnost članic EU neha na zastavi, kjer so zvezdice enako velike. V resnici so veliki in bomo vedno majhni. Menda ja kdo zares ne verjame, da bo Slovenija z mejo lahko pogojevala vstop Hrvaške v EU? Ko veliki bratje dvignejo prst, mali mora skloniti glavo, pa čeprav ve, da ni pošteno!
Ne vem ali bodo arbitri  naredili vse tako kot bi radi Slovenci. Verjetno ne! Vem pa, da slabše kot je, ne bo. In predvsem in še enkrat: s to igračko se politiki vseh barv, na moj račun, ne bodo več igrali! Jaz bom naredila vse kar je v moji moči, da bo tako! In mirno povem, upam, da nas bo dovolj!.