Majda Juvan

Kriza je velika. Italijani bodo prodali kopico svojih otokov, nekaj plaž, nekaj elitnih nepremičnin, celo nekaj gora v Dolomitih bo na voljo. Kdorkoli ima denar, bo dobrodošel.

Silvio je prepričan, da je to bolje kot varčevati pri plačah, penzijah in bolje kot odpuščati v javnem sektorju.
Mnogi so zgroženi. Celo Grki, ki so v slabši koži so se upirali takšnim nasvetom. Si mislim, da bi se celo Slovenci, ki smo tudi vse prej kot zadovoljni z načinom na katerega bo vlada privarčevala piškavih 400 milijonov evrov. Piškavih zato, ker je samo letošnji primanjkljaj milijarda in 700 milijonov.
Najava prodaje družinske srebrnine nemudoma prebudi domovinska čustva. Tudi tista  za katera še vedeli nismo, da jih imamo. Dejstvo pa je, da so države z dolgoletno tradicijo tržnega gospodarstva že do sedaj prodajale marsikaj marsikomu. Tudi otoke. Tudi Hrvati so jih kar nekaj že prodali. Ali pa gore. Celo pri nas. Župnik Aljaž je konec 19-tega stoletja za en sam goldinar od dovške občine kupil kar cel Triglav. Še danes smo ponosni nanj.
Dejstvo je, da imamo z zasebno lastnino precej več težav v državah, kjer naj bi se te dolga leta domala sramovali. Tudi mene zelo moti, ko hodim po gozdovih, pa je ob poteh vedno več opozoril, ki prepovedujejo prehod. »Privat!«. V jeseni, ko se ljudje zapodijo za gobami in kostanji, niso redka srečanja z lastniki, ki gozdnih sadežev niso pripravljeni deliti. Pri nas to težko razumemo, takoj za mejo je drugače. V Avstriji so gobe in borovnice lastnikove. Niso sicer zelo dosledni, a, če želijo biti, je zakon na njihovi strani.
Pred kratkim sem kolesarila ob Vrbskem jezeru.  Za kolesarje znajo Avstrijci dobro poskrbeti. Kolesarjenje ob Vrbskem jezeru pa naj bi bilo še posebno priročno, saj se lahko poleti mimogrede še okopate. Tako turistični prospekti! Resnica pa je nekoliko drugačna. V resnici do jezera domala nikjer ne morete priti. Vsa obala je pozidana z imenitnimi vilami, ki jih obkrožajo za visoke ograje skrite zelenice in parki. »Privat« je beseda, ki je na njih daleč največkrat zapisana. Prehoda ob jezeru ni. »Privat« je vse do vode in morda še kaj meter naprej. Tam kjer ni vil so urejena plačljiva kopališča. Nekaj prehodov sicer je, a nisem prepričana, če vas tudi od tam kdo ne pride odganjat.
V svetu, kjer je vse naprodaj, kjer tisti, ki ima denar lahko kupi karkoli, je pač tako. In, ker države in njihovi davkoplačevalci nimamo dovolj, da bi vzdrževali vse kar sta narava in človek ustvarila, pač poprimejo tisti, ki si to lahko privoščijo.
Nekateri otoki, ki jih bodo Italijani prodali bodo morda res namenjeni le osebnim užitkom lastnikov, večino drugih pa bodo ti le vzdrževali in tržili naprej. Prepričana sem, da četudi bodo Tofano res prodali, prihodnje leto, če boste smučali tam, tega še opazili ne boste, saj bodo nova lastniška razmerja le na novo razdelila tudi dobičke. Ti pa očitno so, saj sicer nekaj skal v gorah ali pa na morju nihče ne bi kupil.
Me sprašujete ali mi je tak svet všeč? Ne mi ni! Raje grem v Bohinj in v jezero kjer se mi zahoče. Raje grem v gozd, ki se mi dopade. A se bojim, da smo med zadnjimi, ki si to v teh krajih še lahko privoščimo. Saj bodo tudi Italijani protestirali, a vprašanje je, če bodo uslišani. Denar je hudičeva iznajdba. Brez katere pa tudi angelčki danes ne morejo več živeti.

Z Irmo Pavlinič Krebs, ki pravi, da je v državi nakopičenih toliko problemov, da politiki po nemarnem ne bi smeli zapravljati energije za medsebojno obračunavanje, se je treba strinjati. Prav neverjetno je, kako neodgovorni so.

Recimo, da je naključje. Recimo, da se je spor med Lahovnikom in Golobičem res po naključju zgodil v času, ko naj bi vlada razkrila nekaj ključnih, strateških ciljev.
Recimo, da je naključje, da se zdi gospodarskemu ministru bolj pomembno obračunavanje z Ultro, ki jo je - mimogrede – izločil na javnih razpisih, kot pa razmišljanje in promoviranje strategije za izhod iz krize. Recimo, da je zanj odstranitev strankarskega vodje pomembnejša od pokojninske reforme za katero se zdi, da bo tja do konca leta dobila še precej bolj ostre okvirje kot so ti, katerim se zdaj tako zelo upirajo sindikati. Z načelnostjo, pokončnostjo, pravičnostjo in kar je še takih visokodonečih pojmov, je mogoče marsikaj argumentirati. Nekoga, ki je tako pragmatičen, kot se v teh dneh zdi Lahovnik, smo lahko le veseli. In z nepreklicnim odstopom je to svojo pragmatičnost samo še potrdil.
Je pa res, da bi te iste vrline lahko uveljavil tudi prej, ko je šlo za dogajanje znotraj njegovega resorja. Morda mu ne bi bilo potrebno čakati na medijska razkritja o iznajdljivih menedžerjih, ki so s prenosom delavcev na slamnata podjetja dokazljivo, z enim papirjem in brez kakršnega koli dela, v žepe pobasali tisočake in stotisočake. Vsa ta nova podjetja so morali požegnati tudi na njegovem ministrstvu, a so se delali,  da ne vedo za kaj gre. Šele po medijskem  viharju bodo ukrepali.
Morda bi se z enako strastjo lahko dogovarjali o energetski strategiji. Tudi o Šoštanju, za katerega se meni zdi, da čepi v ozadju zadnjega spora. Lahovnik, doma iz tistih koncev, v projekt ne dvomi, tudi v priprave ne. Golobič - in ne le on - pa glasno.
Morda bi se ministri vendarle tu in tam morali ozreti po ljudstvu, ki je vedno bolj negotovo in, ki vedno bolj dvomi, da ti, ki se nam v tej državi ponujajo za predsednike in ministre, svoj posel v resnici tudi obvladajo.
Gospodarski resor je gotovo eden od najbolj zahtevnih. Leta in leta smo se ogibali prestrukturiranju. Na tolikih področjih čepijo slabi menedžerji, ki so si jih v državna podjetja  imenovale te in one oblastne garniture, da kakšnega velikega preboja z njimi gotovo ni mogoče pričakovati.
Da o tajkunih, ki so na - ali pa čez -  rob pognali kar nekaj slovenskih paradnih konjev, niti ne govorimo.In tajkunom so pot v domnevna nebesa tlakovali politiki.  Zalogaj je bil očitno prehud. Ne verjetno, da se bo na hitro našel kdo,ki ga bo zmogel.
Ni naključje, da se v naši državi pogovarjamo le o varčevanju, zaostrovanju in zamrzovanju. Idej  za preboj v realnem sektorju, idej za to, kako več narediti in več prodati, preprosto ni.
In, da je obup še večji, bi prav ministra Golobič in Lahovnik  morala delovati kot en sam veliki možganski trust. Prvi bi moral imeti na zalogi kopico znastveno tehnoloških pobud in rešitev, drugi pa bi moral ustvariti okolje v katerem bi se te prelevile v izdelke in denar.
A ne pri nas! Pri nas si raje skačemo v hrbet.
A vi to razumete? A je vam to jasno?
A še vedno mislite, da ti, ki smo si jih izvolil, vedo kaj delajo?
Je pa res, popolni, črni obup pa me prevzame, ko poslušam še ono drugo polovico, ki je trenutno v opoziciji.
Preprosto ne more biti res, da ima narod takšne politike, kot si jih zasluži. Tako zelo grešni menda ja nismo. Narod namreč!

V zadnjih dneh so glas dvignili novinarji. Potem, ko je nekaj časa v medijih vladal navidezni mir, so se začeli nakazovati veliki lastniški premiki. Nove lastnike je dobil Večer, Laško bo prodalo večji del Dela, na Dnevniku pa so novinarjem odvzeli možnost soodločanja o urednikih. In završalo je.

Kaj se dogaja? Kdo stoji za vsemi temi spremembami, kdo, katera politika,  spet steguje kremplje po medijih? Gre za pomembne medijske hiše, ki, ko govorimo o tiskanih medijih, obvladujejo največji del slovenskega bralstva. Novinarji domnevno desne provenience  s prstom kažejo na sedanjo oblast, oni drugi pa na prejšnjo. Obema je vedno bilo veliko do tega, da bi imeli medije na svoji strani. Spomnimo se le trgovanja z Mercatorjem in Delom, ter novega zakona o RTV-ju. Če že govorimo o presenečenju, je gotovo eno večjih to, da sedanja garnitura ni takoj, ko bi lahko, kadrovske strukture  na RTV uravnala po svoji meri. To ne bi bilo dobro le zanjo, temveč tudi za samo hišo in gledalce. Upad gledanosti najbolj reprezentativnih informativnih in ostalih nacionalno pomembnih oddaj je preprosto nedopusten. Nobena uredniško - direktorska garnitura ga ne bi smela preživeti, Kaj šele bivanja podaljševati na vse mogoče in nemogoče načine. Preprosto ni profesionalno in ni človeško dostojno.
A pustimo to! Vrnimo se k lastništvu.
Živimo v težkih časih. V takih časih Delo prodaja Večer ker sicer tudi samo ne bo preživelo, v takih časih Laško prodaja Delo, ker sicer samo ne bo preživelo. Kaj je bolj normalnega kot to? Če bo meni zmanjkalo za kruh bom prodala vse kar bo kdo hotel kupiti. Kdorkoli, samo, da bo! In v tem duhu zgražanje strokovnjakov, takšnih in drugačnih, kolegov, takšnih in drugačnih, nič ne pomaga. Vlak je že davno odpeljal. Saj, če ne bi bila poleg, morda niti vedela ne bi, kdaj je speljal. Tako pa vem.
Speljal je daljnega leta 1996. Tistega leta je prvi , do takrat družbeni medij, dobil zasebnega lastnika. Bil je to Radio Glas Ljubljane, informativna regionalna radijska postaja posebnega družbenega pomena. Zaradi dokapitalizacije, se je delež zaposlenih spustil pod polovico in vodstvo nas je lahko prodalo. In nas tudi je. Vse je bilo po zakonu.  V novinarskih krogih se je dvigoval prah, mnogi so opozarjali, da se bo sprožil plaz, a v resnici v to ni nihče verjel. Češ, nam se pa kaj takega že ne more zgoditi, saj smo prepomembni in preveliki. Predvsem pa nihče ni takrat, ko je še bil čas, v zakonodajo vgradil varovalk, ki bi – vsaj pogojno rečeno- kredibilne , resne medije- obvarovali pred nezadržno poplavo rumenih. Nasprotno. Če govorimo o radijih in televizijah, je treba reči, da so se frekvence delili  kot po tekočem traku in zastonj. Če govorimo o tiskanih medijih, rumenih nihče ni dodatno obremenil z davki.Menda bi to načelo svobodo trga. Nihče - vključno z mojim cehom- se ni potrudil za kadrovske normative.  Za prodajo zelja na tržnici je svoj čas bilo potrebno imeti vsaj dokazilo o higienskem minimumu, za to, da si bil novinar ali pa lastnik, še danes ni potrebno biti pismen ali znati slovensko. Ker menda o vsem odloča trg.
Vsem je takšna anarhija ustrezala. Tako so poliitčni sopotniki  ustvarjali cele medijske mreže, tako so kritične medije, ki tem ali onim niso bili po volji, lahko po potrebi utišali. In danes imamo kar pač imamo.
A moram še enkrat povedati, da je največji del krivde prav na novinarjih. Mi smo bili tisti, ki se zase nikoli nismo znali postaviti. Razen tu in tam za kakšno plačo, morda. Mi smo bili  tisti, ki smo bolj kot svojim bralcem, poslušalcem in gledalcev stregli kapitalu in politiki. Mi smo bili tisti, ki smo prepogosto prezrli  profesionalnost, kodeks in etiko.
Lastniki in politika so to le s pridom izkoristili.

Politikov ni lahko razumeti. Včasih se zdi, da so njihovi izleti v politične vode nekakšen eksperiment. V duhu tistega, da je treba v življenju poskusiti vse kar se ponudi. Da si kdaj kasneje ne bi očitali, da nismo.

Matej Lahovnik je gotovo eden bolj simpatičnih slovenskih politikov. Politikov! To namreč je. Če to ne bi bil, ne bi bil nikoli poslanec in ne bi bil eden od ustanovnih članov stranke Zares, ki je za marsikoga pomenila novo upanje v tem precej zatohlem in predvidljivem slovenskem političnem prostoru.
Od afere Ultra naprej, se stranki ne piše najbolje. Od afere Ultra naprej so začeli cagati tudi njeni poslanci.. Prvi je odšel Damjan Perne, kranjski župan in psihiater. S politiko je očitno opravil.
Iz poslanskih vrst Zaresa, vsaj začasno, odhaja Vito Rožej. Odhaja na porodniški dopust. Mlademu očku lahko samo čestitamo. A, če nič drugega, s to potezo tudi Rožej sporoča, da v visoko politiko ni vstopil brezpogojno. Ko je stiska, človek zagrize tam, kjer verjame, da je koristnejši. Zanj to očitno ni politika.!
Iz stranke zdaj odhaja tudi Lahovnik.
Vse skupaj stranki Zares ne obeta svetle prihodnosti. Konec koncev tudi sam predsednik Golobič nikoli ni skrival in to je  tudi dokazal, da bi zmogel živeti tudi brez  stranke in slovenske politike. Stranka Zares je bila - in morda še vedno je - stranka nadpovprečno sposobnih posameznikov. Zato so bili uspešni na volitvah in zato zdaj tako pospešeno ostajajo brez svojih ljudi.. Takšne stranke niso dolgega veka. Niso kot Pahorjeva ali pa Janševa, kjer vsaj polovica poslancev brez politike  sploh ne bi zmogla preživeti. S predsednikoma vred, seveda.
Vsakemu libertatnemu duhu so ljudje z lastno pametjo in voljo bolj po duši. Za tiste vodljive so telovadna društva.
A kaj, ko v politiki in v državi morajo biti oboji. Ne le to, mora biti prava mešanica obojih. Za dobre ideje potrebuješ nadpovprečne, za to, da jih izglasujejo pa telovadce. Trop nepovezanih posameznikov voza ne more potegniti. Sploh ne po tako strmem bregu kot bi ga morali v teh časih. Tako pač je!
Nadpovprečnost se žal ne kaže le v dobrih idejah in akademskem znanju. Nadpovprečnost politika se kaže tudi v njegovi odgovornosti. Pokaže se tudi v tem kako sposobni so – ali pa niso - delati v timu, delati v zahtevnih pogojih koalicijskega usklajevanja, kako modro znajo sklepati kompromise, kako ostro znajo argumentirati predloge in dejanja. Predvsem pa se nadpovprečnost politika kaže v vizionarstvu. V vizionarstvu politike in svojih sposobnosti.  Kako je presojal Lahovnik, ne vem. Čas v katerem je minister, je pasji. Morda bi mu naredila prehudo krivice, če bi rekla, da ga je bilo pri vzpodbujanju opešanega gospodarstva premalo čutiti. Vsekakor je vedno deloval kot človek, ki ve, da mrtve ribe ni mogoče oživiti. Kar sicer ni politično modro, je pa zelo res. Zakaj si je, kot mlad človek, ki ve, da si z uničevanjem okolja sekamo edino vejo na kateri sedimo, prizadeval za novi blok termoelektrarne Šoštanj, je nam, ki o energetiki nič ne vemo, težko razumeti. A vseeno se mi zdi, da je Lahovnik, ko je šel med ministre iskreno želel nekaj narediti. Ali je željo ugasnila politika ali pač želja preprosto ni bila več dovolj velika, pa ne vem.
Vem pa, da si vsemu navkljub, ne želim politikov in ministrov, ki to postanejo tako za hec. Češ, poskusimo, saj, če se mi ne bo dopadlo, bom pa šel!
No, takih si ne želim, a nisem povsem prepričana, da ni kje v naši vladi še kak tak!
Ker sicer res ne vem kako je mogoče, da smo bili še včeraj tako zelo uspešni, danes, pa moramo nižati plače, omejevati socialne transferje in zamrzovati pokojnine. Nekomu, ki ve kaj dela, se takšni obrati ne dogajajo.

Kdorkoli se veseli, da je zdaj končno na vrsti tudi javni sektor, se veseli prezgodaj. Z linearnimi rezi sicer lahko prihraniš, ne moreš pa  ohraniti storitev na ravni kakršne smo vajeni .

Ko pač govorimo o javnem sektorju, je treba vedno znova poudarjati kaj vse sodi vanj. To niso le mrki uradniki, ki sedijo za steklenimi pregradami, to niso le birokrati, ki drug drugemu dejejo in podvajajo delo, to niso le neki zelo in predobro plačni politično delegirani uslužbenci v premnogih agencijah in uradih.
Javni sektor so zdravniki in medicinske sestre, javni sektor so reševalci  na nujni vožnji, so gasilci in policisti. Javni sektor so učitelji med katerimi jih večina le ni lenih brezvestnežev in nevednežev, kakor jih radi tu in tam predstavljajo - v duhu jaz lahko, ker si upam - celo sedanji in bivši ravnatelji. So tudi  tete iz vrtcev brez katerih bi se življenje mnogih mladih družin ustavilo, saj ne bi imeli kam s svojimi otroci. Vse to je javni sektor.
Najglasnejši so zdravniki. Vedno so bili.  Njihov položaj je izjemen. Ker jih je premalo, lahko zahtevajo tudi nemogoče.
V vrtcih in šolah pa je drugače. Tam je  na stotine mladih, ki so zaposleni za tri, morda šest mesecev. Gre za mlade ljudi, ki nimajo nobene možnosti, da bi si uredili svoje življenje. Morda v primerjavi z marsikom, ki niti takšnih zaposlitev na obroke nima, to ni drama. A dejstvo je, da ti ljudje svoje energije ne namenjajo poslastvu, temveč predvsem razmišljanju o tem kam potem, ko se jim v naprej zamejeni meseci iztečejo? Živeti je pač treba. Povečini imajo na skrbi tudi svoje otroke, ne le tistih v šolah in vrtcih.
Ob napovedanih varčevanjih bodo vsi ti – ali pa mnogi med njimi - ostali brez dela.
Poznam mlado izobraženo žensko, ki pri svojih 30 tih in nekaj več ni hotela več čakati z nosečnostjo. V žepu je imela obljubo za podaljšanje zaposlitve tudi po porodniški. Takih za določen čas si je nabrala že za nekaj let. V teh dneh je obljuba izpuhtela, brez dela pa je ostal tudi njen partner. Si predstavljate srečno skupnost v katero bo rojeno dete? Socialna pomoč in obe mami sta njihovo edino upanje. Pri več kot 30-tih in dveh diplomah!
Javnomnenjske ankete so jasne. Večina ljudi podpira varčevanje v javnem sektorju. Kar je razumljivo. Če je brez služb in brez plač ostalo toliko ljudi v realnem  sektorju, v javnem  ne more biti vse kot je bilo. Težava je v tem, da bodo najkrajši konec potegnili mladi ljudje. Tisti od katerih kot družba največ pričakujemo. Na katerih – domnevno - svet stoji.
Saj tudi meni ustreza, da smo starejši delavci zaščiteni, da lahko na zavodu za zaposlovanje čakamo na pokoj in, da nas delodajalci težje odpustijo. A, ko pomislim kdo so tisti, ki plačujejo najvišji račun za vse to, nisem vesela. Ne le zato, ker so to naši otroci, temveč - spet špekulativno in egoistično - ker je to generacija, ki bi morala največ dajati. Ne nazadnje tudi za naše bodoče pokojnine. Pa ne in tudi ne bo. Ker še sebe ne more preživeti. Ne zato, ker ne bi hotela, temveč zato, ker za to nima nobenih možnosti. In, ker je nas veliko in, ker imamo moč in vpliv, lahko njihovo stisko kadarkoli preglasujemo. Ne verjamete? Bodite pozorni na reakcije, ki bodo sledile napovedim, da bo varčevanje nujno moralo zarezati tudi v pokojnine. Takrat bo trušč mnogo glasnejši in strašnejši.

Tisti, ki ne zna poiskati priložnosti, v življenju nikoli ne bo uspel. S pridnim delom bo morda preživel, ne bo pa posegal po zvezdah. Za to prizadevnost, pridnost in poslušnost niso dovolj.

Ne vem kako je z vami, a sama sem vedno znova presenečena kako uspešni so nekateri ljudje, ki so se požvižgali na šole, ustaljene delovne navade in na vse tisto za kar drugi mislimo, da je neizogibno za pošteno življenje. Vedno so se znali izogniti davkom in obveznostim, vedno so zanali zase iztržiti veliko. Takšni ljudje praviloma v svojem okolju niso zelo spoštovani, so pa deležni zavisti, ki si jo drugi tešimo z moraliziranjem in upanjem, da bodo že prišli časi, ko bo tudi njih doletela zaslužena kazen.
Vsi vidimo kako grozotne svinjarije se dogajajo ljudem pa nihče zaradi njih niti s prstom ne migne. Z jezikom še, s prstom zanesljivo ne. Zadnji primeri izigravanja delavcev so do neba vpijoči. Kar je res je res, kaj takega se v prejšnji, degenerirani, skorumpirani, spolitizirani, indoktrinirani, nedemokratični in na propad obsojeni državi, ne bi moglo zgoditi. Morda delavstvo nekdaj res ni moglo svojih politikov zmerjati tako glasno in tako grobo kot to lahko počne danes, a resnici na ljubo se tako pišmevritično kot ti to delajo danes, oni prejšnji so njih niso obnašali. Delavec je danes domala v lasti lastnikov. In med njimi so tudi takšni, ki so se v življenju vedno požvižgali na norme, kodekse, etiko in kar je še takšnih reči. Brezobzirnost je pač del takšne uspešnosti.
Mnogi nikoli ne bomo tako uspešni. Je pa res, da so drobne prevare in goljufije postale kar ustaljeni način bivanja.Pa danes ne bom pisala o vseh mogočih in nemogočih načinih s katerimi se ogneš plačilu dohodnine, pa realnih prispevkov za zdravstvo, pokojnino in podobno. Kako prideš do vrtca s tem, ko zatajiš enega od staršev, kako si ko samostojni podjetnik izplačuješ minimalno plačo in uveljavljaš otroške doklade in podobno. Vse to so mnogi naši sodržavljani  domislili do vsake najmanjše podrobnosti, ki ji naši nadzorni organi ne morejo, ali pa morda nočejo biti kos.
Na misel mi je ta mala iznajdljivost prišla, ko so v naši vasi zaradi nerazumno dolge zapore ceste postavili zapornico.Domačini se zdaj po obvozu lahko vozimo le, če smo kupili zelo drag daljinski upravljavec za odpiranje te zapornice. In ni minil niti dan, ko sem že ugotovila, kako butasta sem, ker sem ga kupila. Tisti, ki ga niso, pač preprosto počakajo pred zapornico, da pride kdo, ki ga ima in se mu prilepijo na zadnji odbijač. Je to goljufija? Je ampak, saj mene to, da nekdo ni kupil daljinca nič ne stane. Je to izkoriščanje prijaznih sokrajanov? Je! Ampak spet, saj mene to, če nekdo za mano zapelje pod zapornico nič ne obremenjuje. Je to velik greh? Ni, marsikaj hujšega se nam dogaja.
Je pa bedno! Bedno je, ker dokazuje kako vsaj del Slovencev razmišlja o pravicah in dolžnostih ali pa – če hočete - o etičnih normah nekega sobivanja v času in prostoru. A mnogi na vse to niti ne pomislijo.Zakaj ne, če pa se priložnost ponuja sama po sebi?
Tako je to! Začnemo z drobnarijami in, če smo iz pravega testa, končamo pri velikih svinjarijah.Vse do tistih, ki svojim delavcem ne plačujejo plač ali  prispevkov ali pa jih prezaposlijo zato, da se jih zastonj znebijo. Bolj sposobni  na ta način v žepe tlačijo milijone, oni mali pa kak cent. In pri tem upajo, da se kdaj tudi njim ponudi priložnost za kaj več. Ker v tej državi smo čez moralo in etiko že davno naredili križ..

Pred vrati je rebalans proračuna. Osnovni podatki so znani. Odhodkov bo za nekaj manj kot 10 milijard, prihodki bodo za milijardo 700 milijonov evrov nižji, primanjkljaj pa bo torej okoli 5 odstotkov družbenega proizvoda. Kar je veliko, a manj kot bi lahko bilo.

V takih razmerah je seveda treba priznati, da ima Dušan Mramor, član fiskalnega sveta, nekdaj sam finančni minister, prav. V takšnih razmerah ljudem ni mogoče obljubljati kaj dosti. Predvsem pa ne nižjih davkov in višjih plač. Kakorkoli je že sedanja opozicija kritična do vseh poskusov varčevanja, ostaja dejstvo, da je strošek predvolilnih urepov s katerimi je v zadnjem letu svojega vladanja poskusila kupiti še en mandat, visok. Vsi se spomnimo brezplačnih malic, brezplačnega varstva za drugega otroka v vrtcu, oprostitev plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja za približno 100 tisoč najbolj ogroženih državljanov in tudi smešno poceni vinjet. Ob tem o plačni reformi, ki jo je takratni minister Virant spravil pod streho le nekaj mesecev pred volitvami, niti ne gre izgubljati besed. Zaradi nje nam je danes še težje.
Vsem tem ukrepom se državljani nismo upirali. Sporočali so nam, da živimo v državi blagostanja. Le kdo je ne bi imel rad? Težava pa je bila v tem, da se je vse skupaj dogajalo v časih, ko je recesija že glasno trkala na naša vrata. Samo za osvežitev spomina. Ameriški nepremičninski trg se je zlomil sredi leta 2007, banka Lehman pa je šla v stečaj sredi leta 2008. Takrat so že vsi gospodarstveniki natančno vedeli, da je na pohodu velika recesija, ki se ji Slovenija ne bo mogla ogniti. Le naši politiki so še govorili kako izjemni, da smo. Če zaradi ničesar drugega, bi zaradi svojega ravnanja v tistem nesrečnem letu 2008 morala sedanja opozicija vendarle nekoliko bolj izbirati očitke in besede.
A moral bi jih tudi Borut Pahor. Še sredi maja je ob pojasnjevanju rebalansa proračuna zagotavljal, da vlada v plače v javnem sektorju ne bo posegla. Pa čeprav je sočasno priznal, da so prilivi manjši in varčevanje nujno. Predsednik vlade je predsednik vlade in zelo natančno bi moral premisliti vsako besedo.Predvsem pa vsako obljubo. Še posebno, če ob tem pleteniči o tem kako je tu njemu samemu težko živeti z njegovo plačo.
Kakorkoli položaj je vse prej kot obetaven. Tudi zato, ker ob vseh zamislih o tem kje in kako ohraniti tekoči primanjkljaj pod petimi odstotki, resnično ni slutiti prav nobene zamisli o tem kje pa bi vendarle lahko tudi kaj zaslužili, kaj ustvarili, kaj novega naredili. Ob tem krču, za katerega se zdi, da ga tu in tam predramijo le še stavke in obupani poskusi zaposlenih, da bi le prišli do svojih plač, je zelo verjetno, da bo to našo deželico, ki bi tako rada čisto svojo silicijevo dolino, prehitelo vse kar leze in gre. V EU, pred njo in izven nje. Eni z novodobnimi sužnji, ki delajo za drobiž, drugi pa z znanjem in novimi tehnologijami.
Prav nič nam ne pomaga modrovanje ali bi vstopili v paket za pomoč Grčiji  ali ne. Mi smo se dejansko za to odločili z dnem, ko smo – na srečo - vstopili v evro. Tudi ugibanja o tem kako preko vseh svojih možnosti so Grki živeli so odveč. Če ga bomo še naprej tako lomili, bodo kmalu drugi začeli preštevati naše grehe. Tudi brezplačne malice in vrtce , ki bi jih ljudje s solidnimi dohodki lahko plačevali. Tudi zato, da bi več ostalo za tiste, ki živijo na robu in tudi zato, da se nam drugim ne bo zdelo, da živimo v premožni državi, kjer se cedita med in mleko in kjer, če nočeš, niti delati ni treba zato, če se ti ravno tako zahoče.

Po dvajsetih letih je zgrajena tudi avtocesta mimo Trebnjega. Končno porečejo tisti, ki se vozijo tam. Zmaga ljudske demokracije porečejo eni, poraz razsodnosti in davkoplačevalcev, pa drugi.

Prav ta del avtocestnega križa je dokaz kako se avtoceste ne bi smele graditi. Ne bi se smele graditi, če bi hoteli to početi racionalno, hitro in v okviru naših možnosti.
Trebanjci ničesar niso prepustili naključju. Tudi kakšno zemljo, kjer so upali, da se bo gradilo, so kupili. Natančno so spremljali načrtovanje avtoceste mimo svojega kraja. Namesto razširitve sedanje hitre ceste so zahtevali njen odmik in izgradnjo po pobočju. Vse skupaj je bilo že v izhodišču za četrtino dražje, a to jih ni skrbelo, saj je šlo za državni denar. Na novi trasi je bilo potrebno zgraditi 350 metrov dolg predor, 250 metrov dolg viadukt, traso je bilo potrebno na večih koncih poglobiti in na 6-tih od 15-tih kilometrov poskrbeti za protihrupne ukrepe. Podreti in nadomesti je bilo potrebno tudi 8 stanovanjskih objektov. Pogajanja z lastniki so bila neskončna. Če jim državni načrtovalci niso prisluhnili, je civilna iniciativa,  ki so jo ustanovili zato, da se ne bi kaj zgodilo mimo njihove volje,tu in tam malo zaprli magistralno cesto. Nekdanja županja je odstopila, saj se z njimi ni strinjala. Menila je, da bo odmik trase zavrl razvoj občine. Morda ni odveč povedati, da je bila civilna iniciativa ustanovljena in najbolj dejavna v prejšnjem mandatu vlade, takrat je bila dorečena tudi sedanja trasa. Županja je bila iz drugega brega. Bila je članice Liberalne demokracije Slovenije.Tako je to pri nas.
Avtocestni križ smo menda preplačali za dve milijardi evrov.
Kot rečeno cesta zdaj je. Preostali del Dolenjske, predvsem Novo mesto, si je oddahnil. Trebanjske spletke, ki so bi menda še najbolj pogojene prav s špekulativnimi nakupi zemljišč, so premagane.
Žal pa to ne  pomeni, da so Trebanjci ostali brez idej. Lani so namreč tam ustanovili novo civilno iniciativo za varovanje interesov Trebnjega  ki je naštela za približno eno stran novih zahtev. Od Darsa zahtevajo na novo ureditev vseh cestnih povezav, ki bi zaradi bližine avtoceste utegnile biti zdaj bolj obremenjene, zahtevajo novo krožišče, izboljšave vseh mogočih prometnih površin, sanacije vsega na kar naj bi cesta domnevno vplivala in kdo bi vedel kaj še vse.
Skratka kaj bolj uporabnega kot je civilna iniciativa si težko zamislite. Ustanovitev pa ni ravno kakšen poseben podvig. 5 odstotkov volilnih upravičencev mora biti za. V Trebnjem je to 500 ljudi. Veste kaj, z nekaj prijatelji, morda kakšnim golažem in harmoniko, jih zberem v enem popoldnevu. Kdo ve koliko podobnih je po Sloveniji. Le za kakšno, ki bi davkoplačevalce ščitila pred lokalnimi ali domala osebnimi interesi, ki jih zastopajo, še nisem slišala.
Da pa se ne bi narobe razumeli. Civilne iniciative izkoriščajo prostor, ki se jim ponuja, politiki in stroka so tisti,ki bi jim morali postaviti mejo. Mejo v imenu davkoplačevalcev in zdrave pamati.
Pripis: ko je Jože Vencelj, čigar iniciativa je izpogajala sedanjo drago traso, kandidiral na nadomestnih volitvah za župana Trebnjega, se je med vsemi kandidati najslabše odrezal. Dobil je le dobre tri odstotke glasov. Natančno 228 glasov. Toliko o tem kako zelo so Trebanjci stali za njegovim početjem in njegovo iniciativo.

Dobro je, da je nogometno prvenstvo. Četudi naših ni več tam, velik del ljudi vendarle popoldneve in večere še vedno preživlja v družbi nogometne žoge. To pa je vsekakor bolje in manj stresno kot, če bi ves čas razmišljali o tem kaj nam bo prinesla vroča politična jesen.

Verjetno je bilo le vprašanje časa kdaj se bo to zgodilo. Nemogoče je bilo pričakovati, da bo kriza javni sektor obšla. Če realni sektor ne zmore narediti in prodati, potem javni ne more trošiti.
11 odstotno znižanje plač je visoko. Še bolj grozno se sliši  odpuščanje 16, 17 tisoč ljudi. Realno gledano je prvi ukrep kratkoročno bolj učinkovit. Vsi odpuščeni bi se namreč preselili na zavode za zaposlovanje, kjer bi dobivali solidna nadomestila in bi bil v skupni vreči prihranek le četrtino potrebnega. Dolgoročno pa bi le zmanjšanje števila zaposlenih morda kaj malega prispevalo k učinkovitosti dela v tem sektorju. Govoriti o tem, da smo po številu  uslužbencev primerljivi z drugimi državami, je precej dvomljivo. Prvič zato, ker povsod ugotavljajo, da jih je preveč, drugič pa tudi zato, ker številka sama prav nič ne govori o tem kako učinkoviti so.
V javni upravi so našli zatočišče mnogi neuspešni politični kadri. Vseh barv. V na novo ustanovljenih nekaj deset agencijah in uradih, ki so si jih vlade izmišljevale prav v ta namen, je zanje prav dobro poskrbljeno. Vse pomembnejše strategije in zakone pa še vedno pišejo dobro plačani zunanji sodelavci.
Tudi v sistemih kot so zdravstveni in izobraževalni ni šlo brez umetnega ustvarjanja potreb. V osnovnih šolah je že polovica otrok s posebnimi potrebami. Eni so nadarjeni, drugi prikrajšani, tretji s težavami, ki bi bile manjše, če jih ne bi na silo tlačili v integrirane programe. Vse to terja veliko več visoko usposobljenega kadra kot nekoč. Na visokošolskih ustanovah se tare študentov, študij traja po osem let, učitelji pa poskrbijo, da  prehodnost iz letnika v letnik zadošča tudi za njihove plače. V bolnišnicah je zdravnikov premalo, slišimo. In preobremenjeni so. Če ti isti preobremenjeni zdravniki delajo popoldne v enem, dveh ali treh zasebnih zavodih pa nas ne sme brigati, slišimo. Prav! A dejstvo je, da k posteljam bolnikov vedno redkeje prihajajo. Pa ne le zdravniki. Tudi medicinske sestre. Med njimi jih je zdaj že zelo veliko z visoko izobrazbo in one pač niso študirale zato, da bi popravljale postelja in odnašale nočne posode.
Vsaka medalja ima dve plati. Ena je tista, ki jo vidimo uporabniki, druga je tista, ki jo vidijo uslužbenci. Ti in oni.
Tisto kar je najhuje je to, da večina med njimi dela. Dela veliko. Kar nekaj jih poznam. Iz službe prihajajo pozno popoldne ali zvečer. Delo si nosijo domov. Dopust jim propada, ker ga ne morejo izkoristiti. Ubadajo se z nadrejenimi  med katerimi so mnogi prileteli na ta mesta po klientelistični logiki in o delu samem pojma nimajo. V uradih, zbornicah in ambulantah vlada apatija. Zakaj se truditi, če pa dobro delo v resnici nikogar ne zanima. Kaj me briga, če je bedasto, glavno, da mi dajo mir!
In tako dalje in tako naprej! Ob vodjih, direktorjih, predstojnikih, ki nimajo ne volje in ne znanja za karkoli, ni mogoče pričakovati kakovosti. Pa tudi racionalizacije ne. A kaj ko gre praviloma za kadre, lojalne vsakokratni vladajoči politiki.
Če mene vprašate, je v takih razmerah nižanje plač bolj razumno. Ker, če bi ti, ki držijo vajeti v rokah odpuščali, bi ob sedanjem stanju duha, odpustili dobre in perspektivne. Obdržali pa tiste, ki se ne upirajo, ki cele dneve delajo kar jim je naročeno in ki, čeprav vedo, da zgolj kopičijo nekoristne papirje, samo upajo, da se tja do njihove pozne starosti na tem svetu prav nič ne bo spremenilo. Za njih!

Saj vem, da je obrabljeno.Slovenija je majhna, pa je vseeno toliko vsega kar je vredno videti. In ni ga med nami, ki bi poznal vse njene kotičke. Pa ne le Slovenije. Kolikokrat ste se v naše glavno mesto namenili z raziskovalno žilico obiskovalca?

Jaz priznam, da redko. Pravzaprav me je v to- posredno - prisili šele tretji rod v naši družini. V trgovine s cunjami  ga ne morem vlačiti, v tiste druge z igračami bi ga sicer lahko, a kaj ko ga potem brez tuljenja ali pa polnega naročaj nabranega, ni mogla dobiti ven.
In zato sva oni dan šla raje na plovbo po Ljubljanici. Sploh nisem vedela, da izpod Tromostovja barka odpelje vsako uro na krožno potovanje do Špice in nazaj do Zmajskega mosta. Šla sva na prvo vožnjo ob 10-ti uri in bila edina potnika. Bilo je super.
Našega naslednika Plečnik ni impresioniral, so pa mame race, ki so po Ljubljanici vodile svoj naraščaj, popravile vtis. Tudi smeti, ki jih je voda nosila proti zapornicam so razbile monotonijo. Najbolj imenitni pa so bili delovni stroji in delavci. In ti so tudi mene prevzeli. Saj sem že večkrat slišala, da se župan hvali z urejanjem rečnih nabrežij, a da je tega toliko in, da  bo med Tromostovjem in Špico resnično urejeno sprehajališče ob sami vodi, si pa nisem mislila. Če je vse narejeno tako kot mora biti, z vsemi potrebnimi soglasji, ki so za take posege potrebna, potem kapo dol.
Največjega navdušenja je bila pri našem tamalem deležna Špica. Tam se je največ dogajalo. Morda bo, ko bo zrasel,  koliščarski muzej. Ob novih privezih, gostinski ponudbi, pavljonih  in parkih, ki naj bi bili tam, bi to bilo lahko privlačno tudi za turiste. Če seveda to kdaj bo. Ko se zravsa naša stroka, je bitka za prestiž krvava.
Ima pa vse skupaj tudi drugo plat. Prijatelji iz Trnovega, so povedali, da bi župana najraje kar ukinili. Razcvet obrežij mestne reke, gostinska ponudba in kaotični promet po Ljubljanici  je namreč v to naselje pritegnil še več avtomobilov in še več hrupnega nočnega življenja. Več razbitih steklenic, več pobruhanih, polulanih in celo pokakanih vogalov. In le strinjam se lahko. Nedopustno se je zaradi novega in hvale, ki je boš morda deležen pri naključnih obiskovalcih, požvižgati na tiste, ki tam, že leta živijo in jim je več do lastnega miru kot do županove promocije. In ni vsakršno nasprotovanje vsemu novemu, nazadnjaštvo. Le za sobivanje obojega mora biti poskrbljeno. Prej preden se ljudje sami vzamejo pravico v svoje roke.
A tudi vsako vztrajanje pri starem, ni nujno spoštovanje žlahtne mestne dediščine. Na neskončne prepire o Kolizeju in  Cukrarni se spomnite. 20 in več let trajajo. Če bi se iz njih vsaj kaj izcimilo, pa se ne! Obe, domnevno žlahtni ruševini čakata, da se ju usmili zob časa.
A za to, da to vidite, se je v naše mesto potrebno odpraviti z očmi sprehajalca. Lahko se popeljete tudi z barko. In ob občudovanju vsega kar je mestu novega s prijatelji rečete kakšno tudi o drugih  rabotah ljubljanskega župana. Si mislim, da se jih bo tja do volitve še veliko nabralo. Nekaj zato, ker ga za zdaj  na županskih volitvah nihče ne more premagati, nekaj pa tudi zato, ker vsi vemo, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. A Janković vseeno ni Bog.