Majda Juvan

Slovenija ima kar nekaj eminentnih, uglednih in še vedno vplivnih gospodov, ki pozorno spremljajo dogajanje okoli sebe in brez zadržkov tudi povedo kaj si mislijo o tem kar vidijo.

In praviloma so kritični. Zelo kritični.
Kadarkoli se oglasi dr. France Bučar, se tako politična, kot tudi druga javnost vznemirita. Njegova mnenja niso preračunljiva. Tudi, tista, ki jih prispeva zavidljivo kleni pisatelj Boris Pahor, ne. Zdaj pa je svoje misli na ogled postavil še Niko Kavčič.
Ne vem koliko  vas je videlo nekaj urni  televizijskega pogovora z Nikom Kavčičem. Nacionalna televizija ga je pred časom posredovala v nekaj delih. Niko Kavčič, bančnik, politik in gospodarstvenik je iz spodobne zgodovinske distance orisal nastajanje uspešnega slovenskega bančništva in gospodarstva. Zelo nazorno je opisal, kako je Udba s tihotapljenjem cigaret nabirala denar za mnoge projekte, kako so takratni slovenski politiki mimo zveznih, ali celo njim navkljub, speljali marsikateri projekt. Vse se je dogajalo skrito očem javnosti, denar se je tovoril v kovčkih, hranili so ga na računih v tujini. Brez tega ne bilo ne Ljubljanske banke, ne Iskre, ne Tama in ne Gorenja. Zelo verjetno niti osamosvojitve ne.
Gledano z današnjimi očmi in standardi, so bila vsa ta dejanja skregana tudi z najosnovnejšimi načeli pravne države, akterji pa vsi po vrsti zreli za kazenski pregon in dosmrtne zapore. Gledano z zornega kota razcveta Slovenije, pa so bili zreli za državna odlikovanja. In so jih tudi dobili. Nekateri že takrat, Niko Kavčič pa šele od Drnovška. Liberalna 70- ta so ga skupaj s Stanetom Kavčičem odplavila v pokoj.
In ta isti Niko Kavčič se je pred dnevi spet oglasil. Saj čisto umaknil se ni nikoli. A to pot so POP-ovi novinarji poskrbeli za to, da so njegova stališča postala politični program. Najprej pogrom sedanje koalicije, potem program nekih novih ljudi. Katerih, se ne ve. Ker Kresalova, Pahor in Golobič, je rekel, so preteklost. Kavčič si prihodnosti ne obeta niti od Janše. Čeprav je svoj čas bil njegov politični mentor, nikoli ni bil desničar. To, da naj bi bil pomemben akter teh sprememb Desusov Erjavec verjetno kaj pove o tem v katerih krogih so povedane misli nastale.
Resnici na ljubo, Kavčič ni povedal nič zelo pomembnega. Tudi nič takega, na kar bi veljalo staviti, ni napovedal. Zagrenjenosti in nezadovoljstva ljudi v teh časih ni težko kapitalizirati. Moji spoštovani kolegi so ga bili veseli. Uredniki in lastniki medijev pa tudi. Zdaj, ko gredo bulmastifi v predal – z njimi pa vsa sramota, ki si jo je s to afero pridelal moj ceh-  je potrebna nova medijska bomba. In nekdo, ki ima za to interes, je ponudil Nika Kavčiča. Za sedem dni bo že.
Le zakaj se mi vse skupaj upira. Le zakaj mislim, da ima Kavčič celo prav, ko pravi, da si od sedanjih politikov ne moremo kaj dosti obetati. A žal tudi z njim in njegovim razmišljanjem ne več. Med 50-timi iz prejšnjega stoletja in desetimi iz tega, je razlika. Upam.
Mimogrede in brez komentarja pa še to.
S starostjo pride modrost. Starost prinaša tegobe, a tudi eno veliko olajševalno okoliščino. Čim bolj si star, bolj z lahkoto poveš tisto kar misliš. Ne glede na posledice, verodostojnost ali politične razsežnosti.
Tri zelo ugledne slovenske modrece sem omenila na začetku tega razmišljanja. France Bučar je bil pred dnevi star 87 let, Boris Pahor jih ima spoštljivih 97, Niko Kavčič pa dobrih 94 let.

Slovenci smo veliko pri zdravniku, veliko smo na bolniški. Seveda ne vsi. A v povprečju so številke res visoke. Na leto gremo k zdravniku šestkrat, na bolniški pa smo povprečno po 15 dni.

V nekaterih dejavnostih tudi več. V komunali in v tekstilni dejavnosti tudi po 20 in več dni. Mislim si, da tudi zato, ker imajo res težko, a ne posebno dobro plačano delo. Temu se menda reče motivacija. Bila pa sem presenečena, ko sem prebrala, da so med najbolj bolnimi pri nas uslužbenci javne uprave, obrambe in – še posebej – Mestne občine Ljubljana. Mestni uradniki so povprečno letno na bolniški po18 dni. Za to, da si doma 18 dni, mora biti pa že kar hudo, si mislim.
Ko, tako v prijateljskem krogu beseda nanese na to temo, se pogosto razdelimo. Tisti iz  zasebnega sektorja, tisti, ki so morda celo sami podjetniki in SP-eji, imajo do teh številk precej nepopustljivo stališče. Tudi uradni podatki jim gredo na roko. V zasebnem podjetništvu je bolniških za pol manj kot v javnem sektorju. Nekaj morda tudi zato, ker lahko zasebniki svoje delo nekoliko bolj prilagodijo, nekaj pa zato, ker če ni zaslužka, ga ni, ki bi ti tja do 30-tega dne lahko plačal  kakršno koli nadomestilo. O tem onim v javnem sektorju ni treba niti premišljevati.
V resnici seveda res ni verjetno, da bi bili tisti v javnem sektorju kar v načelu bolj bolni od onih v zasebnem. O tem se menda strinjamo.  Že zaradi tega dejstva bi o naših bolniških morali vedeti kaj več. Argument, da je krivo nezadovoljstvo zaposlenih vrejetno drži, a ne more biti dovolj. Tudi tisti v zasebnem sektorju niso vedno srečni.
Direktror zdravstvene zavarovalnice rad govori o korenčku in palici.  Nekaj časa je tudi on verjel, da bi morali odstotke bolniških znižati. Zdaj ne več, ker češ tisitm, ki nimajo več kot toliko, ni mogoče vzeti. Ostaja pa nadzor. Polemike o tem ali plačniki nadomestila za čas bolniške smejo nadzirati naše početje, so pestre. Mnogi so prepripčani, da gre za vtikanje v zasebnost. Pa verjetno le ni čisto tako. Ko gre za bolniško gre za solidarnostno nabran denar. Pravico imamo vedeti ali se porablja racionalno.
Nadzor bolniških ni nekaj, česar civiliziran svet ne bi poznal.Pred kratkim je zaokrožila zgodba, da so v Švici odpustili uradnico, ki je med bolniško uporabljala Facebook. Na bolniški je bila zato, ker- domnevno - ni mogla delati z računalnikom.
Je pa res, da vse skupaj ni tako zelo enostavno. Vsaka medalja ima dve plati. Vmes pa bi morala biti, težko določljiva, zdrava pamat.
Dolgoročno gledano, so namreč tisti, ki ne priznajo nobene bolezni, ki zanikajo vse simptome, zase in za zdravstvo še posebej, celo  bolj pogubni, kot tisti, ki so nenehno pri zdravniku. Zdravljanje pozno odkrite bolezni je zahtevno, včasih tudi neuspešno, vedno pa zelo drago.
So pa enih in drugih zelo veseli v lekarnah. Tako tisti,ki si izmišljujejo vedno nove in nove bolezni, kot tisti drugi, ki na nogah prebolevajo vse gripe in angine, so namreč imenitni porabniki vseh mogočih zvarkov in zdravil, ki jih farmacevti v maniri najboljših komercialistov, tako z veseljem prodajajo. Dobički lekarn so resnično veliki. Lekarna Ljubljana 20 ,Lekarna Maribor pa 16 milijonov evrov.
Saj mi je kar malo nerodno priznati, a tudi sama sem iz lekarne kjer delajo resnično prijazne farmacevtke, prišla s polno vrečo pripravkov za krepitev odpornosti,  obnovo kostnega krustanca, vitaminskimi  in mineralnimi napitki in kar je še takih reči. Ni bilo poceni!
Je pa res, nihče me ni silil, sama sem bila kriva in svoj denar sem trošila. Česar za plačailo namišljenih bolniških, ni mogoče trditi.

Še ena športna zgodba. In to kakšna zgodba! Ogniti se ji ne moremo niti tisti, ki o športu pogosto razmišljamo precej pragmatično.V primeru vrhunskih športnikov gre v večini primerov za profesionalce, ki so se odločili za zelo težek poklic, ki smetano navrže le redkim. Solze in znoj sodijo zraven. A včerajšnja zgodba izstopa.

Ko zdaj slišimo, da si je Petra Majdič medaljo izborila z zlomljenimi rebri, šele dojemamo kaj je to sodobno športno gladiatorstvo. To, čemur so izpostavljeni današnji športniki, nima prav nič opraviti z zdravjem, Coubetenom in kar je še takih poetičnih reči. Samo upamo lahko, da se bo za Petro kot mlado žensko pred katero niso le tekaške proge temveč tudi njeno zasebno življenje, vse skupaj dobro končalo. Strokovnjaki bodo povedali kako je mogoče, da  na prvem slikanju niso ugotovili, da ima zlomljena rebra. Ker so ji zagotovili, da jih nima, se je sploh odločila za tekmo. Si predstavljate kaj bi se lahko zgodilo, če bi s temi zlomljenimi rebri še enkrat padla? V finalu ji ni prav dosti manjkalo. Zlomljena rebra lahko usodno poškodujejo pljuča.
Kakorkoli, začelo se je grozno, končalo z nezavestjo, nečloveškimi bolečinami, a z medaljo okoli vratu. Česa podobno nas večina še ni videla, razumeti pa sploh ne moremo. Petra se je s svojo neskončno borbenostjo zapisala v anale svetovnega športa. Posnetek grozljivega padca in obnemoglostjo v cilju se bo še leta vrtel v vseh športnih pregledih dogajanja na tekaških progah. Tako kot pred vsakimi olimpijskim smukom  gledamo posnetek padca Hermana Meierja v Naganu. Gotovo pa bo sprožil tudi kak nov razmislek o tem, kaj je v športu še razumno in kaj ne več.
Sezona je zanjo končana, na vrsti je dolgotrajno zdravljenje.
Žal mi je, da se ta borka, ki je tej medalji -kot je sama rekla- posvetila 20 let, brona ni mogla po njeno veseliti. Z vriskanjem in skakanjem. Celo govorila je težko. A je kljub temu v izjavi tujim novinarjem, ki so videli kaj je preživljala, dejala, da je zmogla samo zaradi neskončne želje in volje. In, da je oboje poganjalo tudi dejstvo, da prihaja iz Slovenije, kjer vsi pričakujemo kolajno. Ni se motila. Gladiatorstva brez krvi željne publike ni….
Sem pa sinoči, ob tem ko sem, tako  kot pol Slovenije požirala solze, bila tudi neskončno  jezna. Samo velike države, samo zelo vplivni in bogati prireditelji, ki vedo, da jim bo vse odpuščeno, si lahko privoščijo toliko napak. Od prvega dne se vrstijo nesreče, ker prireditelji prizorišč na katerih se odvijajo najbolj nevarne - s tem pa za gledalce najbolj privlačne tekme - niso zavarovali. Gruzijski sankač je zaradi tega umrl, včerajšnji ženski smuk je bila prava grozljivka. Ne le da so dekleta pognali na smrtno nevarno progo, še zavarovali je niso. Med samo tekmo so malo porobkali eno ob grbin ob progi na kateri bi se lahko ena od tekmovalk pred tem, tudi ubila. In tudi povsem nezavarovan Petrin ovinek je nedopusten. Če bi se takšne šlamparije zgodile kakšnemu manjšemu in manj bogatemu prireditelju – recimo Sloveniji - bi se moral za vedno posloviti od velikih tekem. A Kanada je Kanada. Tam bodo na koncu očitno krivi tekmovalci, ki so- tako kot mi, ki jih gledamo, v resnici le nepogrešljivi del velikega posla. Saj veste, tudi v cirkusu se najbolje prodajajo predstave, kjer pod trapezom ni lovilnih mrež.  Le kje so zdaj vsi mednarodni komiteji, vsi nadzorniki, vsi uradniki, ki prav dobro živijo od sprehajanja po prizoriščih in banketih.
Ja prav res, vedno manj lepih reči je v tem vrhunskem športu. Kdo ve kje so meje, če sploh kje?

Hilda Tovšak je zelo odločna in samozavestna ženska. V sebi očitno združuje lastnosti podjetnice in političarke. V duhu kapitana potapljajoče ladje še vedno razlaga, da Vegrad ne bo potonil. Njeno moštvo pa očitno v to ni več prepričano.

Stanovanja, ki so se pred tremi leti še prodajala kot vroče žemljice, ne gredo več v promet. Če se samo spomnim kako zelo težko so ljudje pred, tega je gotovo že več kot desetletje - čakali na dograditev naselja na novih Poljanah. Ena od mladih kolegic je tam dobila neprofitno najemno stanovanje. Bila je navdušena. Stanovanje ni bilo veliko. Mislim, da je imelo okoli 65 kvadratov. A bilo je trosobno in z malo spretnosti imata ob spalnici staršev danes v njem otroka vsak svojo sobo. Spomnila sem se na stanovanje moževih staršev. Na Kodeljevem  je bilo. Trosobno, velikost pa manj kot 57 kvadratov. V njem je živela 7 članska družina. Z mamo sva tudi živeli v bloku. Dobrih 50 kvadratov veliko dvosobno stanovanje je še danes deluje prostorno. V nekem obdobju - bili so pač drugi časi- je mama zato, da je lahko odplačevala stanovanjski kredit, eno sobo celo oddajala, pa se mi ni zdelo, da bi mi kaj manjkalo.
In res me je zanimalo zakaj recimo Vegrad danes nikakor ne more prodati Celovških dvorov. Zakaj je – po podatkih Stanovanjskega sklada - v Ljubljani 1000 neprodanih stanovanj? Nekaj gotovo tudi zato, ker ni denarja, nekaj zato, ker morda potrebe po novih stanovanjih le niso tako velike, kot so gradbinci upali, a povečini vendarle tudi zato, ker nekdo, ki nima denarja na odmet, stanovanja kakršna se ponujajo, gotovo ne bo kupil. Jaz ga že ne bi!
Radovednost me je gnala na spletne strani Celovških dvorov. Saj sem že prej vedela, da naši projektanti rišejo stanovanja, ki so bolj za slikanje kot za bivanje, a me je vseeno presenetilo.
Povejte no, bi vi – če seveda ne bi sedeli na kupih zlata- kupili 140 kvadratnih metrov veliko stanovanje, zanj plačali 375 tisoč evrov, dobili pa dve sobi.  17 kvadratnih metrov veliko kuhinjo z dnevnim prostorom in 15 kvadratnih metrov veliko spalnico. Vse ostalo bi bile pritikline in ogromna terasa. Nekdaj je veljalo, da se je v kvadraturo stanovanja štel samo del celotne metraže balkona, kleti, terase. Danes so se gradbinci očitno odločili, da vam bodo nepokrito površino, kamor lahko  postavite rožice in mizice, zaračunali tako drago kot samo stanovanje.
V Celovških dvorih lahko kupite tudi 160 ali celo 18o kvadratov veliko dvosobno stanovanje za 480 oziroma 500 tisoč evrov. Približno 3000 evrov po kvadratov. Vsaj pol kvadratrov zavzemata imenitni terasi. Jankovič bo tistih želenih 2 in manj tisoč še dolgo čakal. In vse to ob Celovški cesti. Ne morda kje v kakšni prijazni zeleni oazi. Na Grbini, ki velja za elitnejšo lokacijo, boste za dobrih 500 tisočakov plačali za 110 kvadratov. Res pa je, da boste po  enaki ceni kot stanovanje zraven dobili še dve garaži. In res je, da bi v tem stanovanju ob kuhinji z dnevnim prostorom  imeli ob majhni spalnici tudi majhno otroško sobico! To pa je nekaj, mar ne… na 110 kvadratih!
Takšnih stanovanj zanesljivo ni lahko prodati. Niso priložnost in niso naložba. Ali investitorji res verjamejo, da je v tej Sloveniji toliko nekakšnih novodobnih japijev in šminkerjev, ki bi si lahko privoščili kaj tako zelo neracionalnega. Če ne prej, ko pridejo otroci jim postane jasno, da so brcnili v temo.
Ceno za takšne nepremišljenosti in neumnosti bodo plačali delavci. Vegradovi so menda le prvi v vrsti. Uspešni bodo le tisti,ki bodo znali narisati in zgraditi nekaj, kar sicer ne bo podobno socialistični skromnosti, bo pa vseeno funkcionalno in racionalno. Tisti,ki si sam služi denar, trikrat premisli v kaj ga vtakne. V dve sobi na 200-tih kvadratih ga gotovo ne bo.

Če ne bi vsi bulili v forume in ekrane, kjer se primitivci in namišljeni dušebrižniki naslajajo nad dramo, ki jo je z življenjem plačal človek s katerim se je narava kruto poigrala, bi morda opazili, da naš skupni voz ponovno drsi navzdol. Ne le zaradi Vegrada, tudi sicer poslovneži ponovno obupujejo. Politične floskule jim ne pomagajo kaj dosti.

Pravi vihar je završal, ko je direktor zdravstvene zavarovalnice povedal, da bo maja dokončno zmanjkalo denarja za zdravstvo. Seveda je ob tem povedal - tako kot to nenehno ponavlja minister - da državljani ne bomo prikrajšani, a to je pač fraza, ki je za zdravstvene politike neke vrste očenaš. Ni mogoče, da se 60 milijonov kolikor naj bi dobile manj samo bolnišnice, ne bi poznalo.
Nikoli ne bom razumela kako je mogoče, da direktor ZZZS Fakin javno pove, da ve, da enak poseg v eni bolnišnici naredijo ambulanto, v drugi pa človeka hospitalizirajo za tri dni, pa skupaj s svojimi nadzorniki niti s prstom ne migne, da bi to preprečil ali sankcioniral. Nikoli ne bom razumela kako je mogoče, da  direktor KC Ljubljana Vrhunc natančno ve, da bi bilo ukinjanje kakega dežurnega mesta lahko usodno, ne ve pa, da njegovi zdravniki vse popoldneve  brez  dovoljenja delajo pri zasebnikih? Pa bi moral samo pogledati na spletne strani zasebnih zavodov, ali pa se ob 14-ti uri sprehoditi po oddelkih. Lahko bi tudi vprašal kakšno strežnico, one zelo dobro vedo kje je kdo in za koliko denarja.
Menda ja ne verjamete, da bodo zaradi manj denarja, v zdravstvenih ustanovah naredili več. Menda ja ne verjamete, da vam poslej na urgencah, kamor prihajamo, ko smo v stiski, ne bodo več zapirali vrat, ker češ, saj imate svojega zdravnika, pa naj vam napiše napotnico, v nekaj mesecih boste že na vrsti! Saj menda ja ne verjamete, da bo zdaj, ko je denarja dokončno zmanjkalo, zdravstveni svet potrjeval nova in draga biološka zdravila? Seveda jih ne bo! Že sedaj večina bioloških zdravil k nam prihaja z eno ali celo dveletnim zamikom. Vseh pa sploh ni. Pa vam bodo uradniki še naprej govorili, da je za vas optimalno poskrbljeno
Ti naša zdravstvena politika je res nekaj. Ko je Zavod objavil varčevalne ukrepe, se zaradi domnevne ogroženosti bolnikov ni oglasila Zdravniška zbornica ali pa ministrstvo. Ne, oglasil se je zdravniški sindikat, ki je zgrožen zaradi očitkov o visokih plačah. Pa seveda plače so resnici visoke, predvsem pa je sistem tak, da nekaterim omogoča naravnost nespodobno zaslužkarstvo. Tudi s pregrešno dragimi dežurstvi. In niso vsa tako naporna, kot so tista na urgencah.
Dvomim, da bomo kdaj v državi dočakali sposobno uradniško ekipo, ki bo za neko tako pomembno področje  kot je zdravstveno varstvo znala pripraviti vzdržno dolgoletno razvojno strategijo. Takšno, ki bo pisana na kožo državljanom. Ne le zdravniškemu cehu, kot se zdi v zadnjih letih. Takšno, ki je vsake štiri leta takratna garnitura ne bo prilagodila svojim volilnim ambicijam, takšno, ki ne bo temeljila na maščevanju onim prejšnjim, takšno, ki bo ljudem, ko zbolijo, vlivala zaupanje. Tega je z vsakim dnem manj. In to ni nepomembno. In to ni le zasluga aferaštva željnih medijev. Je tudi  zasluga ljudem vedno bolj odtujenega zdravništva, predvsem pa  vedno bolj odtujenih zdravniških organizacija. Z vsakim dnem,ko se nič ne spremeni, nas mora bolj skrbeti.

Na mariborskem Pohorju se je zgodila nesreča. Druga v sedmih mesecih. Podobne nesreče so že marsikje terjale življenja. V Mariboru na srečo ne.

Ko se je podobna nesreča zgodila v Mokrinah, so umrli tudi štirje Slovenci. Žičnice veljajo za eno bolj varnih prevoznih sredstev. Glede na to koliko ljudi je v zimskem času v in na teh napravah v največjih smučarskih predelih Evrope, bo to menda kar držalo. Je pa bilo v zadnjih dvajsetih letih kljub temu kar nekaj nesreč, ki so terjale tudi kar veliko smrtnih žrtev. In zanimivo, zgodile so se na velikih, obleganih in - bi si človek mislil - tudi na najbolje vzdrževanih smučiščih. Največ žrtev je bilo v požaru pod Kaprunom, a tudi nesreč v Soldnu in Cavaleseju ne gre pozabiti. Redko kdaj je odpovedal material, povečini je bil kriv človek. V Cavaleseju ameriški pilot, v Soldnu pilot helikopterja, ki je na vrv spustil večtonski tovor.
Nesreče se dogajajo tudi pri nas. Najrazličnejše. Kakšna tudi zaradi nepremišljenosti posameznikov, večina pa vendarle zato, ker je nekje nekaj popustilo. Ležaj, vlečna vrv, celo steber.
Povprečna starost naših žičniških naprav je 25 let. To je veliko. V tem času korozija načne marsikaj kar sveža barva lepo prekrije.
Mariborsko Pohorje bi moralo biti zadnji opomin vsem našim žičničarjem, inšpektorjem, inženirjem in še komu, ki morajo bdeti nad temi napravami. Seveda lahko verjamemo, da se je spet zgodilo nekaj, česar nihče ni mogel predvideti, a ne bi bilo pametno. Konec koncev Mariborsko Pohorje ni smučišče, ki bi ga le kak teden v letu obiskalo nekaj več smučarjev. Daleč od tega. Gre za smučišče z velikim zaledjem, posledično tudi z zaslužkom.
Tudi tisti, ki obiskujemo druga smučišča vemo, da naše sedežnice in gondole visijo na več desetletjih starih stebrih. Vsaj mnoge med njimi. Samo upamo lahko, da vsako poletje vse pregledajo z ultrazvočnimi napravami, kar je menda standard za tovrstne naprave. Da bi jih vsak dan po smučanju pregledali vsaj vizualno, pa kar malo dvomim. Vedno me je čudilo zakaj so v Dolomitih pod vsemi napravami narejene poti in gazi. Tudi, ko ponoči nameče pol metra novega snega je, preden pride prvi smučar na napravo, gaz nadelana. Verjetno ne zato, ker bi se upravljavci radi že navsezgodaj nadihali svežega zraka. Priznam, da česa podobnega pri nas nisem opazila. Kdo ve, zakaj pri naših spoštljivo starih napravah to ni potrebno?
Smučanje je očitno vedno bolj adrenalinski šport. Tudi znotraj urejenih smučišč. Hitrosti so velike, ob lepih dneh je gneča neznosna. In, morda si mislijo naši žičničarji, da smučarjem ne gre kratiti vznemirjenja, niti takrat, ko bingljajo kje visoko nad tlemi.
Priznam pa, da me malo stisne, če pomislim koliko otrok bo v teh dneh v teh napravah. Po verjetnostnem računu se sicer dvakrat v eni sezoni menda ja ne bo zgodilo, a človek nikoli ne ve. Račun se Pohorcem ni izšel. Steber gondolske žičnice se jim je porušil šele pred sedmimi meseci. Namesto z varnostjo se raje ubadajo s političnimi igricami. Kdo in kako je dobil posel, ko so postavili novega. Kdo bo koga, kdo bo v jeseni dobil volitve! Nazadnje se bo izkazalo, da je za kakšnega politika celo dobro, če jih čim več zgrmi v globino!

Tale konec tedna je gotovo pisan na kožo trgovcem. Pust potem pa še Valentinovo. Prvi s tradicijo, drugi z uvoženim pomenom. A zdi se, da Slovenci z radostjo prevzamemo vse kar nam ponudi potrošniški razcvet.

O Valentinovem ni kaj povedati. Razen tega, da so se za njegovo promocijo trgovci resnično potrudili. Gotovo ne zaradi ljubezni do ljubezni. Srčki se preprosto dobro prodajajo. Poleg tega pa so tudi zelo obstojni. Če ne gre s police letos, ga boš pač ponudil prihodnjič. Valentinovo zanesljivo pride.
Kot pridejo tudi pustni karnevali. Letos imajo kurenti - ali koranti, če ste pač doma iz tistih koncev - vsaj pravo delo. Snega že nekaj let ni bilo toliko. Jaz se ne pritožujem. Parkirišče pred hišo je očiščeno še preden gremo od doma. Tudi dovozna cesta. Ker vsi, ki živimo v primestju vemo, da kadar sneži, sneg je. In, da ga namesto nas nihče ne bo odmetal.
Pa pustimo to!
Kaj pravite, je s pustovanje kaj drugače kot z Valentinovim? Pravzaprav niti ne. Časi, ko so se ljudje šemili zato, ker so verjeli, da bodo z maskami odgnali zimo in vse drugo hudo, so že davno mimo. Bolj malo je prireditev, ki so ohranile tradicionalno izročilo, precej več je tistih prirediteljev, ki se zavedajo, da lahko na približku nekdanjim šegam organizirajo nekaj kar bo v blagajno prineslo kak cekin.
Boljše potrditve kot so ptujski kurenti, skorajda ni. Društva, ki svoje  kurente dajejo v najem vsem prirediteljem v vseh letnih časih, rastejo kot gobe po dežju. Niti v to, da  imajo vsa domicil na Ptujskem polju, nisem prepričana. Samo tega, da bi kurent v popolni opravi plaval v bazenu in tako počastil kakšno plavalno tekmovanje, še nismo videli. Verjetno zato, ker jih toliko, da bi jih lahko utapljali, pa tudi nimajo.
Sprevod kurentov na po ptujskih ulicah je veličasten. Vsako leto jih je več. Ni čudno, da med njimi že dolgo niso več le fantje in možje. Dosti je otrok in celo ženske so. In to ne le v tajflovi opravi. Ne glede na to, da stane kostim okoli 1000 evrov, jih je vsako leto več. In seveda je res, da je denar za vse to potrebno zaslužiti. Ko sem prvič slišala, da bosta obiskovalce ptujskega karnevala zabavali Seka in Lepa Brena, najbolj znani predstavnici srbskega turbo folka, sem mislila, da gre za hec. Kaj pa naj bi onidve imeli s slovensko etnografsko prireditvijo? Pa ni hec. Kurentinji verjetno ne bosta. Kostima bi zakrila vse njune najboljše atribute.
V časih v katerih živimo, ne gre pretirano moralizirati. Vsi počnemo marsikaj zato, da preživimo. Ali pa zato, da bolje živimo. A zdi se mi, da bi nekaj stvari le morali ločiti. Eno je – pa mi sploh ni všeč in se mi zdi res že kar neokusno - da leto za letom na silvestrovanju v Ljubljani poje iz Hrvaške uvožena Daniela - nekaj povsem drugega pa je, če  našo največjo etnografsko prireditev, tisto, ki naj bi glas o naših maskah in Ptuju ponesla daleč preko naših meja, pospremi srbski turbo folk, ki ga prireditelji.- za povrh vsega- reklamirajo skoraj glasneje kot sam karneval.
Le zakaj v Riu namesto sambe ne odmeva amariški country?
Veste, da so nekdaj kmetje ob pustu delali brezove metle? Naredili so jih toliko, da so lahko z njimi pometali vse leto. Morda bi jih spet, da bi z njimi  pometli tudi kakšna človeška neumnost!

Evro v Sloveniji še vedno uživa visok ugled, Večina  je prepričana, da bi nas recesija še bolj prizadela, če ga ne bi imeli. A dogajanja v nekaterih članicah EU kažejo na to, da ni  nujno rešilna bilka.

Kaj navadni smrtniki vemo o globalnih strategijah? Kaj navadni smrtniki vemo o gospodarskih trendih? O tem kako se reorganizira ali pa prestrukturira gospodarstvo ? Kaj navadni smrtniki vemo o financiranju gospodarstva in posameznih projektov? Malo ali nič. Konec koncev  kar nekaj je tistih, ki jih solidno plačujemo zato, ker menda vedo.
Ko smo vstopali v Unijo smo bili kar precej prepričani, da se podajamo pod okrilje povezave, ki nas bo, če bi se izkazalo, da je to potrebno - zaščitila tudi pred lastnim neznanjem in neumnostjo. Evropski parlament sprejema direktive, ki jih mora v svojo izvršno zakonodajo vključiti vsaka članica posebej. Če so dobre za velike in bogate, bodo menda ja tudi za nas.
Prišla je kriza. Sprva so nam zagotavljali, da je k nam sploh ne bo, potem pa, da je naša celo hujša. Izkazalo se je tudi, da tuji lastniki poskrbijo najprej in najbolj za svoj nacionalni interes. Ne za našega.
A imeli smo Evro. In smo bili veseli. Vsaj inflacija in deflacija nista višji kot drugje. Če ga ne bi imeli, kdo ve, če ne bi tudi mi bankrotirali kot Islandija, smo se bali.
In čakali. Če ne bo minilo samo od sebe, bodo že oni v Bruslju povedali kako naprej. Pa niso. Vsake toliko so nas okrcali, vsake toliko so povedali kaj o naših socialnih transferih in pokojninski reformi, sicer pa so nas pustili kar lepo pri miru. Zunanji dolg  se je povečeval, brezposelnost naraščala. Strukturnih reform ni na vidiku. Še od tistega kar je, po sindikalnih odzivih sodeč, ne bo kaj dosti ostalo.
Doma nas mirijo. Pripravili so izhodno strategijo. Tisti, ki to znajo, merijo kazalce  poslovnega zaupanja.
Od vsega še najlažje razumemo, da se najverjetneje prodaja občutni delež Mercatorja in NLB-ja. Ki menda tudi ni tako zelo dobra, kot so nas poskušali do sedaj prepričati.
Vse skupaj nas niti ne bi preveč skrbelo, če ne bi zdaj na velika vrata vstopile informacije o možnem bankrotu Grčije, Španije in morda tudi Portugalske! Aha, torej tudi to je mogoče! Tudi, če si del evroobmočja, tvoji politiki lahko odpeljejo tvojo državo v bankrot! Torej ni tako, da bi Veliki brat v Bruslju pravočasno zaprl pipico in zaukazal brezpogojno varčevanje?
Očitno ni nikogar v Bruslju, ki bi rekel, veste kaj vi tam doli, ne lomite ga s stadioni, pa z Univeziadami, svetovnimi prestolnicami kulture in podobnim, če nimate denarja niti za kruh? Ne očitno ni tako. Še manj verjetno je, da bi bil kje kdo, ki bi rekel, naj ne norimo 135-timi patrijami, če niti desetih ne moremo plačati.
Ne ni tako! Za večino nerazumnih nedopustnosti, smo sami krivi. Tudi za nesojeno stavbo notranjega ministrstva v katero se uradniki in policisti ne bodo vselili. Meni je vseeno zakaj ne, a že samo dejstvo, da sta dva ministra družno zapravila 60 milijonov davkoplačevalskega denarja in, da je zdaj vse kar zmoreta to, da s prtom kažeta drug na drugega, povsem zadošča za kazensko odgovornost prejšnjega ministra in natančno presojo politične odgovornosti sedanje ministrice. Vsaj eden pač mora biti kriv. Če ne oba!

Ljubica Jelušič je dolgo veljala za eno najboljših Pahorjevih rešitev. O obrambni politiki je veliko vedela, znala je biti priljudna, razumljiva in – zdelo se je- tudi racionalna. Vedela je, da ima ljudstvo raje maslo kot tanke.

A pobuda za ukinitev vojske je bila očitno preveč. Takšne pobude- resnici na ljubo - noben obrambni minister ne more mirno prenesti.
Slovenci nismo narod, ki bi vojaščino in vojsko prav posebej čislal. Še v ljudskih pesmih o njej pojemo v glavnem z obžalovanjem.
Iz svojih mladih dni se spomnim, da so bili največji frajerji tisti, ki so se vojski uspeli ogniti. Uspelo je le najboljšim.
Iz let, ko je šolanje zaključevala generacija mojih sinov, se spomnim veselja, da je vojska pred njunim vpoklicem postala poklicna. Reda je mlade fante tako ali tako naučila le JLA, za slovensko vojsko je že veljalo, da so z njim imeli težave celo oficirji, naborniki pa so za konec tedna že hodili domov. Da ni bilo prehudo..
Malo slovenskih vojakov se je zapisalo v zgodovino. Meister, nekaj partizanskih komandantov, peščica tistih,ki so z vojaškim znanjem sodelovali pri osamosvojitvi.
Morda tudi zato, ker nikoli nismo imeli vplivne vojske, tudi pravega mirovništva ni bilo. Še najbolj izrazito se je oblikovalo v osemdesetih, ko je bila nasploh zlata doba civilnih gibanj. Takrat je zaživel tudi mirovni inštitut okoli katerega seje zbrala skupina prodornih, mladih mislecev. Večina jih je kasneje končala v strankarski politiki. Mirovni inštitut je menda še.
A v novejših časih niti jasnega upora dejstvu, da je  naša vojska del okupatorske v Afganistanu, ni bilo slišati. Pa je menda spomin na naše domače okupatorje še živ.
Tudi zato je pobuda za ukinitev vojske presenetila. Zrasla je na straneh Mladine. Takoj se ji je pridružila kupica zelo uglednih posameznikov. V glavnem po logiki, da je nekje pač treba vzeti in, da je vojske še najmanj škoda. Če bi bilo kaj resnega, nas ne bi obranila, če pa ni, je tudi povsem nepotrebna. Na spletu  peticijo vsak dan podpiše kakšnih 1000 ljudi.
Pobudniki so nanizali tudi kup praktičnih rešitev. Od tiste, da bi rezerviste ohranili za primer naravnih nesreč, do one, da bi vojake zaposlili pri negovanju starostnikov, kar je razumno le, če verjamemo, da smo na tem svetu vsi za vse, oziroma, da so dejavnosti, ki jih pa res lahko opravlja čisto vsak. Malo strelja, malo menja rjuhe in plenice.
Vojaško opremo bi prodali. Z Natom bi že kako.
Proračun bi tako prihranil dobrih 400 milijonov evrov.
Ne vem kako se bo končalo, si pa mislim, da niti kakšne zelo hude polemike ne bo. Zakaj tako mislim? Ker populizem nikoli ni dolge sape. Ker enega hitro zamenja kak drug. V dobi spleta, nabiranje podpisov pod kar koli, ni problem. Stranke se pobudi ne bodo pridružile. Vsaj večje ne.
Poleg tega pa. Se spomnite poskusov mirovnih manifestacij v Ljubljani. Proti kakšni vojni, proti kakšnemu nasilju. Se spomnite koliko ljudi se je tam zbralo. Nekaj deset? Sto morda? Kje so deset ali sto tisoči, ki protivojni gnev izražajo v razvitih demokracijah. V Sloveniji  jih ni.
In Slovenska vojska bo. Pa čeprav nam ni čisto jasno zakaj. Pa čeprav brez patrij, transportnega letala in novih helikopterjev. To slednje pa res napišem z mirno vestjo. Za vstop v Nato nisem glasovala.

Tako zelo smo odvisni od medijev. Ti nam narekujejo početje, ti nas usmerjajo v tisto kar je in, v tisto kar je trenutno v trendu. In vernikov ni malo. Vsak dan več jih je.
Res, če hočeš biti nekdo, če hočeš, da te bodo ljudje opazili, moraš početi reči, ki so trenutno moderne. Če hočeš biti nekdo ne moreš dvakrat na teden hoditi k telovadbi. Kot smo hodili nekoč. Tudi tenisa se ne splača več igrati. Zdaj je v modi golf. Tam se srečujejo pravi ljudje, tam se sklepajo posli…slišimo. In seveda vemo, da ni res. Tam se pomembni le slikajo, ostali pa upajo, da bodo vsaj po naključju kje blizu.
Če hočeš biti nekdo, potem ne boš hodil smučat na Vogel ali na Krvavec. Seveda ne. Kupil si boš vražje drago opremo za turno smučanje in se peš, ob robu smučišča - da se te bo videlo - odpravil na vrh. Ker turna smuka je in, ona z žičnicami pa out. Kje boš peljal dol, je pa že druga zgodba. Sveža je in je ne gre obujati..
Če hočeš biti nekdo se pred belim svetom ne boš postavljal s prijaznim bevskajočim mešančkom, ampak si boš za drag denar kupil nekaj posebnega. Moški najraje kaj velikega in agresivnega, da bodo ljudje na daleč videli kakšen mačo je lastnik, ženske pa kaj kosmatega s ploskim smrčkom, da se neuka raja, ki ga sreča, ko za lastnico rine v kak hrib, sprašuje ali se bo revše kar takoj zgrudilo ali pa bo vendarle odhroplo še do naslednjega ovinka.
Tudi navaden maček nič ne velja. Mora že biti kaj tako kosmatega, da ne veš kaj je spredaj kaj pa zadaj, kaj takega, kar je zaradi degeneriranosti več pri veterinarju kot doma.
In naprej! Če hočeš biti nekdo, ne moreš jesti vsega kar ti srce poželi. Bog ne daj! V modi je ortoreksija. Vse mora biti zdravo, eko in bio. Preverjena so le črviva jabolka. Domače olivno olje in v mlinu zmleta moka. Najboljša je tista z črvički in molji. Ta je zanesljivo bio. Verjamete na besedo.
Če to še ni dovolj, potem bo najbolje, da počakate na kozmični vpoklic in se hranite samo s prano. S kozmično hrano. Tudi v Sloveniji je gospa, ki že deset let ne je in ne pije. Prisegla bi, da je v tem času pridobila kar nekaj kilogramov. Nekdaj je zelo lepo pela, zdaj precej bolje živi od širjenja svojega prepričanja in razdajanja energije za to in ono. Vedno je komu za kaj manjka. Pa še po telefonu jo lahko pošlje, tako, da ni nepotrebnih potnih stroškov in onesnaževanja. Upam, da v teh dneh vsaj tu in tam  pokliče tudi na Haiti.
Tudi porodnišnice so out. Mlade mamice, ki kaj dajo nase rodijo doma, obkrožene s svojimi najbližjimi. Da tudi bratci in sestrice, dedki in babice, tete in strici v živo doživijo prihod novega družinskega člana. Jaz jih občudujem. Naj mi nihče več ne govori, da imamo opraviti s pomehkuženo generacijo. Ko sta se pred mnogimi leti imela roditi moja dva sinova, bi umrla od groze in strahu, če me mož ne bi pravočasno dostavil v porodnišnico, danes pa so mlade mamice tako korajžne, da rodijo kar doma. Kot naše praprababice. Je sicer res, da danes več kot polovica bodočih mamic zaradi tvegane nosečnosti porod pričaka na bolniški, a ko napoči pravi čas, se zavejo, da čez naravno ga ni.  Berem, da so pred dnevi eno komajda pravočasno pripeljali v bolnišnico.
Konec dober vse dobro. Kadar je dobro. V zadnjih dneh vidimo, da vedno ni. Je pa in!