Majda Juvan

Še čisto malo pa se bo leto spet obrnilo. Za nekatere so prazniki čas počitka, za druge razmisleka, za tretje pa čas, ki naj čim prej mine. Med prazniki je samota še bolj samotna.

V mojem spominu so novoletni prazniki čas, ko je bilo veliko časa. Za tiste prve, ki se jih spominjam in ki sem jih preživeli pri starih starših, to gotovo velja. Bili so to časi, ko je bilo kar nekaj dni povsem posvečenih pripravam na praznovanje. Od čiščenja po hiši, do krašenja smerečice, do peke piškotov, potice in vsega kar je v tistih dneh sodilo na mizo. Stara mama si je za vse to vzela čas. Nič od tega ni počela zase, vse je bilo namenjeno drugim. Tistim, ki so bili z njo ali tistim, ki so se v teh dneh vračali domov. Prišli so le tu in tam. Nekajkrat na leto. Pot je bila dolga in draga.
Potem so bili prazniki pri mami v Ljubljani.
Takrat se je svet že vrtel nekoliko hitreje. A se mu je še dalo slediti. Še vedno je bilo veliko obredov, veliko tistega kar je moralo biti. Vsako leto je bila v hiši smerečica - prva leta jo je mama obvezno postavila šele dan po Božiču - na njej vsako leto isti obeski in jasno pod njo darila. Najprej jih je nosil Dedek Mraz, potem pač mama.
Tako je bilo tudi, ko smo se kot družina spravili na svoje.
Ko sta bila sinova majhna, je bila ena večjih maminih radosti skupno krašenje njene jelke. Tega nismo smeli zamuditi. Bila sta pač njena edina vnuka in neskončno je bila vesela, ko sta prišla.
Tudi, ko sta sinova sama zagospodarila s svojim časom, sta se redno oglašala pri njej. Pa mi je vseeno tu in tam oponesla, da bi se vsi skupaj lahko večkrat oglasili. In včasih mi je bilo kar odveč. Kot, da ne bi vedela, da je vse drugače. Nihče od nas ni imel službe do dveh, z možem sva se zelo pogosto srečala šele zvečer. Čas je začel dobivati neusmiljene pospeške.
Danes sta sinova že dolgo na svojem. Imata svoje življenje, družine, obveznosti.
Midva sva -drugače, kot takrat moja mama- še v službah. S svojim delom, zadolžitvami, in urniki V resnici doma nisva prav veliko. Čas naju je že povozil, pa če si priznava ali ne!
A tako kot nekdaj moji stari mami, pa potem mami, se včasih tudi meni zdi, da bi moji lahko večkrat prišli naokoli. Pa vem, da nimajo nobenega časa. Vsak dan manj ga imajo.A racionalni razmislek je pri teh rečeh čisto neuporaben.
In tudi zato imam praznike rada. So nekakšna prisila. Takrat zanesljivo pridejo. Težko se mi ognejo. Kot se moja mama ni svoji mami, in jaz ne njej.
Pa bi bila kdaj moja mama gotovo raje doma kot na Štajerskem, in tudi meni se vedno ni šlo na obisk.
A vsem nam toliko pomeni, da naši ne pozabijo na nas. Da se potrudijo to tudi pokazati. In mislim, da je prav tako.
Mislim namreč, da ni nič narobe, če človek kdaj osebno ugodje zavestno podredi zadovoljstvu, morda celo sreči drugega človeka. Sploh nekoga, s komer te veže veliko vezi.
Med prazniki se najde kakšna ura za obisk. Če že nam, ki na tem svetu na srečo nismo sami, ti toliko pomenijo, koliko šele tistim ki so. Velja se spomniti!
Lepo praznujte! Če je le mogoči v družbi! Srečno!

Po včerajšnjem dogajanju v DZ mora biti večini jasno, da za tako imenovano levico čisto zares ne stoji prav nihče. Še najmanj Milan Kučan. Ker če bi, se tako ko se je, zanesljivo ne bi izteklo. Milan Kučan je spreten politik in strateg. Precej modrejši od Boruta Pahorja in Zorana Jankovića skupaj.

Če bi se Pozitivna Slovenija in Socialni demokrati hoteli dogovoriti bi se. Oboji so vedeli, da drug drugemu režejo vejo. Nobenega dvoma ni, da bi bil Borut Pahor dober predsednik Državnega zbora. Bil bi tudi precej bolj kompetenten kot kandidatka pri kateri je vztrajal Zoran Janković. A res je tudi, da kompromisi niso v duhu Zorana Jankovića. In res je, da Pahor po pismu v katerem ga je označil za neprimernega mandatarja, ni mogel računati na njegovo podporo. Nihče ne bi mogel.
A tisto kar je Jankoviću sporočila Ljudmila Novak, da je namreč pri vseh kandidaturah potrebno znati šteti, je seveda res. V demokraciji pač šteje le glas več. Če ga nimaš, ne moreš zmagati. Vse minule zasluge, vsi dobljeni volilni odstotki so preteklost. Vsako glasovanje je novo štetje. In Jankovič bi moral vedeti, da bo izgubil. In tudi je.
Včeraj smo se še enkrat soočili s temi, ki smo si jih izvolili.
Če ne bi bilo tragično, bi bilo zabavno poslušati izjave novih poslancev. Vsi so prišli delat, vsi so se prišli žrtvovat, nobenemu ni do plače, večina naj jih sploh ne bi vedela koliko bodo dobili. Privilegiji? Dajte no, kaj pa je to? Poslanstvo, ki so nam ga zaupali ljudje bi opravljali tudi za pol manj denarja, čeprav niti ne vem koliko je to, je rekla ena med njimi. Je pa vseeno vedela, da je to enkrat več kot je imela do sedaj.
Iz čiste požrtvovalnosti je kandidiral tudi Gregor Virant. Ker, da so časi resni, da je treba nujno začeti z delom. Bila je pač to priložnost, ki je nihče ne bi izpustil. Še najmanj Janez Janša.
Bila bi presenečena, če včerajšnja koalicija ne bi obstala.
Jankoviću so na zanj boleč a v resnici zelo učinkovit način pokazali kako pomembna je v politiki kilometrina In kompromis. Le zakaj se je Janković obdal s četico bivših in prebeglih poslancev, če ne zato, da bi z njihovi izkušnjami premagoval prav take čeri? Tako je tudi razlagal, ko smo ga – daleč od kamer in mikrofonov - spraševali zakaj se obdaja s Tavševo in še kom, ki je evidentno k njemu prišel samo zato, da bo še 4 ali 5 let dobival dobro plačo.
Lekcija je bila nedvomno boleča. Ne le Jankovića. Tudi, če bi s Pahorjem lahko zakrpala osebne zamere- pa ni verjetno- so včerajšnji dogodki napoved nadaljevanja blokad , ki so nas pripeljale do predčasnih volitve. Vse skupaj ni videti prav smiselno, res ne!
Vsekakor bomo v prihodnjih dneh videli in slišali še marsikaj. Kot rečeno morda tudi to, da tisti, ki na volitvah zmaga,ni nujno zmagovalec.
Vse skupaj ne bi bilo posebno dramatično, če bi imeli izbiro. A o njej ne bi več izgubljala besed. Vse smo že videli na delu.
Jankovič je v tej združbi še najbolj nov. Marsikaj mu je mogoče očitati, a tega, da ni učinkovit pač ne. Na to je stavil, na to so stavili tisti, ki so ga volili.
Več ali manj pa je vsaj od včeraj jasno, da mu stari mački ne bodo dali kaj dosti priložnosti.
Ponavljam včerajšnji stavek. Bojim se, da si bomo še oddahnili, ko bodo iz Bruslja začeli prihajati dekreti.
Ker tole kar se nam dogaja doma, kar kliče po njih.

Po dobrih14 dneh bomo dočakali ustanovno sejo DZ. Ne bo dolgočasna. V skladu s tradicijo bodo stranke poskrbele, da bo bolj kot čemur koli drugemu namenjena merjenju medsebojnih moči.

Janković je sinoči postregel s presenetljivo odkritosrčno izjavo. Povedal je, da šele sedaj dojema kaj je to politika in tudi, da mu počasi vse skupaj že presega. Dogaja se to, česar so se tisti, ki ga dobro poznajo bali. Janković je autokrat, demokrat pa samo, če je vse po njegovem. V takšnih razmerah je učinkovit, v takšnih razmerah je uspešen. Na to kar se mu sdaj dogaja ni računal. Tudi ni mogel. Saj res ni razumno, da mu poskušata uzda natikati dva, ki sta skupaj na volitvah dobila komaj polovico tistega, kar je dobila Pozitivna Slovenija sama.
A v politiki to tako je.
Predvsem v naši politiki, kjer se vse začne in konča pri strankarski politiki.
Mislim si, da tega kar se sedaj dogaja tudi najbolj prizanesljivi državljani ne morejo razumeti. Ne morejo razumeti kako je mogoče, da se tisti, ki je vodil zadnjo vlado in nalogi več kot očitno ni bil kos, in ta, ki je na zadnjih volitvah dobil večino in prihaja kot favorit, kot domala zadnje upanje, ne moreta dogovoriti niti o osnovnih dejanjih. Pri tem drug drugega zelo rabita. Pahor rabi Jankovića,  zato, da bo obdržal stranko, Janković rabi Pahorja z njegovimi dolgoletnimi izkušnjami na domačem in tujem političnem parketu. Pri tem naj bi bila dokler Janković na volitvah ni potolkel Pahorja celo somišljenika, poltična soborca!
Najprej ne morem razumeti kako se dva odrasla moža - pa Bog pomagaj, če sta politika - ne moreta dogovoriti koga bosta predlagala za predsednika parlamenta.
Potem ne morem razumeti kako lahko Pahor najprej reče, da v koalicijo  sploh ne bo šel, ker mu  Janković ne ustreza, potem pa kandidira za predsednika parlamenta!?. In nadalje ne morem razumeti kako lahko za ta isti položaj Janković predlaga novinko brez vseh političnih izkušenj in s tem seveda tudi brez potrebne politične avtoritete in ugleda, ki je neobhodno potrebna za vodenje najvišjega zakonodajnega telesa. Tudi v tem primeru gre za kadrovsko rešitev, ki  bega marsikoga, ki je stavil na Zorana Jankovića. Brez pravih ljudi na pravih mestih nima nobenih možnosti. Mi pa z njim tudi ne.
V teh razmerah se mi zdi več kot normalno, da je svoj lonček in morebitno kandidaturo napovedal še Karl Erjavec. Ne le zato, ker sem prepričana, da bi mu funkcija godila in , da bi jo tudi zmogel dobro opravljati, temveč tudi zato, ker bi tako skoraj zanesljivo zminiral  oba kandidata, ki bi težko dobila večino.
Politika gor ali dol, taktika sem ali tja, meni se vse skupaj upira v dno duše. Upira ker sem tudi sama šla na volitve v upanju, da se bo tako končala popolna politična blokada zaradi katere prejšnja vlada že pol leta ni bila sposobna narediti ničesar. Zdaj se bojim, da se ne bo. Da se je v resnici začela še prej preden so poslanci sploh prvič sedli v klopi. Kako dolgo bo trajala ne vem  Jih bo srečala pamet? Dvomim.
In sem se spomnila, kako je vodja opozicije napovedal ponovne predčasne volitve. Upam, da ni imel prav, a vseeno.
Kaj mislite, bi Socialni demokrati in Virantova lista sploh prišli ponovno v parlament, če bi se to zgodilo? Ni zamerljiv le Janez Janša, tudi volivci smo.

Mercator je tik pred prevzemom. Naš največji trgovec, eden naših največjih delodajalcev se podaja v negotovo prihodnost. Nič ni jasno. Bodo obljube in zagotovila delavcem in pridelovalcem sploh kaj veljale? Se bo pokazalo, da sicer morda bi, a žal kupec nima denarja in pač ne bodo.

Zgodba ni nova. Da prihaja Agrokor se je izvedelo že pred meseci. Laško, čigar dobro ime in poslovanje je Boško Šrot domala povsem uničil, se utaplja v dolgovih. Mora prodati. Svoj delež prodaja tudi NLB. Vemo zakaj.
Kapitalizem je vražja reč. Tisti, ki ima ali denar ali - vsaj fiktivna posojila - kupi, tisti, ki nima pa je kupljen. Ni druge.
Tisto kar nas Slovence vendarle skeli je to, da bo kupljen največji. Tisti, ki v resnici še vedno dobro posluje. Mercator je še vedno trgovec z največjim deležem pri nas.
Tako velik, da je še v časih Zorana Jankovića uspešno naskočil velika mesta po naši nekdanji skupni državi. Pač v skladu s filozofijo, če ne rasteš, stagniraš. Potrošniki so ga bili veseli. Slovensko je nekdaj nekaj štelo.
Potem je prišlo leto 2005 in takratna Janševa vlada je za to, da ji je Šrot prepustil nadzor nad Delom, njemu in Bavčarju prodala državni delež v Mercatorju.
Danes je jasno, da je bil posel v vseh ozirih škodljiv. Vsi vpleteni so na kolenih. Delo, Pivovarna Laško, Istrabenz je le še senca samega sebe, Šrot in Bavčar čakata na sodne postopke, celo Janša danes ni kar je bil pred 6-timi leti. Le Mercator se je še držal. A ko so se lastniki začeli utapljati je bilo jasno, da so dnevi njegovi veličini šteti.
Vse kar se dogaja v teh dneh, je – če jaz sploh kaj razumem - zvonenje po toči.
Lastnina je nekaj o čemer se dogovarjajo sedanji in bodoči lastniki. Nacionalni interes pa je nekaj kar, ko gre za zasebno last, nima velike veljave. Sploh pa pri nas funkcionira izključno kot strankarsko politična floskula, ki z narodom nima nič opraviti. Če ne bi bilo tako, potem Mercatorja pred leti eni politiki ne bi mogli razprodati in ga danes drugi tudi ne bi mogli varovati.
Sploh ne dvomim, da je skrb predelovalcev in pridelovalcev slovenske hrane resnična. Tudi zelo upravičena. Tudi ne dvomim, da je aktualni minister Židan, ki je prvi dojel, da bomo v primeru poslabšanja globalnih razmer Slovenci lačni, ker doma, razen jabolk in grozdja, ničesar več ne pridelamo dovolj, upravičeno zaskrbljen. Tudi sindikaliste razumem. A se mi zdijo vse te procesije in protesti prepozni. Če bi kdaj sploh imeli kak smisel. Ne razumem kje je bil do sedaj AUKN, kje minister Križanič? Zakaj se niso oglasili že prej? Konec koncev so mediji že mesece polni dokumentov o Agrokorjevem katastrofalnem finančnem stanju. To je tako, da če ne bi živeli v obdobju, ko je mogoče s finančnim inženiringom in s fiktivnim denarjem kupovati kar koli, do posla tako ali tako ne bi moglo prišlo. A očitno dolžniška kriza manir, ki so nas vse skupaj pahnile v brezno, ni spremenila. Ali pa je to nekaj, česar navadni smrtniki ne moremo razumeti. Lahko bomo le plačali. Potem, ko se bo spet enkrat izkazalo, da tisti, ki bi lahko ravnali preudarno in pametni takrat, ko je bil čas za to, pač niso. Ker niso bili dovolj pametni. Niso bili takrat in niso danes.

Dva tedna sta že minila od volitev. Sosedje Hrvati, ki so volili na isti dan, že ima jo mandatarja. Mi pa še ne. Pri nas vse to tako dolgo traja.

Državljani svoje politike zelo dobro poznamo. Posebno zoprno je to, da jih poznamo po rezultatih njihovega dela. In ne Janša in ne Pahor se s tem, ki sta ga opravljala v zadnjih dveh mandatih, ne moreta pohvaliti.
Gospodarski razkroj se je z nesrečnimi kadrovskimi rešitvami, špekulativnimi preprodajami deležev v državnih podjetij, pregrevanjem gradbeništva začel  za časa Janševe vlade, z ničemer pa ni bil ustavljen niti med triletno Pahorjevo vladavino. Lahko imata sama o sebi izjemno dobro mnenje, a mnoge od teh 110 tisoč brezposelnih imata na duši. Vsaj posredno.
Preprosto nista bili dovolj dobra.
A to ju ne moti prav preveč. Eden se spopada s trenirkami  in ponovno ni nič kriv, drugi iz bolnišnice piše užaljena pisma.
Oba dokazujeta, da Slovenci nimamo državnikov, da nimamo politikov velikega formata, nimamo ljudi, ki bi zmogli stopiti pred Narod - pisano z veliko - in povedati kaj, kar bi lahko večino prepričalo, kar bi večini zbudilo zaupanje, da vedo kaj delajo..
Namesto državnikov imamo partijce.  Mi in naša stranka, jaz in moja stranka….
Pahor se zdi pri tem še malo bolj odločen kot Janez Janša. Mora biti. On namreč ve, da bi se mu stranka lahko tudi odrekla.  Socialni demokrati bi lahko preživeli tudi brez njega. Konec koncev so z njim na čelu izgubili dve tretjini volivcev. Stvar notranjih strankarskih analiz bo ali bi jih še več, ali pa morda manj, če bi odstopil.
Pri Janezu Janši je manj dilem. Seveda bi moral odstopiti, saj je s svojimi  zadnjimi nastopi izgubil takorekoč dobljene volitve. A ne bo, ker v resnici ne more. SDS je Janez Janša. Janez Janša je SDS. Brez njega stranke ne bo. Najkasneje v dveh mandatih bi izginila s slovenskega prizorišča. To pa seveda govori tudi o njeni specifični teži. O teži kadrov, ki jih lahko ponudi, o tem kaj v resnici lahko naredi. In spet smo pri državnikih. Tudi tu bi jih zaman iskali.
In zdaj vprašanje? So v Pozitivni Sloveniji? So pri Gregorju Virantu?
Ker ne gre v naprej dvomiti v tiste, ki še niso poprijeli, trdila ne bom. A to ne pomeni, da ne dvomim. Nekateri kadrovski namigi - predvsem jih je bilo zaznati pri apetitih po zunanjem ministrstvu, milo rečeno, budijo dvome.
Si predstavljate? Ste relativno izobraženi, razgledani, razumni, z nekaj desetletnimi izkušnjami pri tem ali onem delu, nekaj let ste se brusili v stranki ali parlamentu, pa vam ponudijo položaj zunanjega ministra ali ministrice? Zdajle v teh časih! Ko ne vemo kaj bo z EU, kaj bo z evrom, zdaj, ko bo potrebna velika diplomatska spretnost samo zato, da bo država preživela, da bomo še kje kdaj  dobili kakšno posojilo za to, da bomo ohranili zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialne pomoči! Si predstavljate, da vam ponudijo mesto zunanjega ministra? Tistega, ki bo moral biti dovolj moder, spreten, zvit in doma na diplomatskem parketu, da bo vse to izpogajal? Si predstavljate, da je od vašega dela odvisno 2 milijona duš?
Meni bi se zdela takšna ponudba enaka  izgonu v pekel.
Ampak vse to ni dovolj, da se menda pred vrati Mladike ne bi drenjala kopica tistih, ki bi dušo dali za en tak fajn ministrski stolček!
Iz Pozitvine Slovenije sta to menda Roman Jakič in Janja Klasinc. In v vseh potencialnih koalicijskih strankah je podobno. Ko gre za stolčke, je kandidatov kolikor hočete. Ko je treba potem pokazati rezultate, je pa križ. Narod naš dokaze hrani!

December je pač posebni mesec. Morda tudi zato, ker je mračen in temačen, ker so dnevi kratki, ga radi razsvetlimo. In popestrimo tudi s kakšnim vonjem po čem dobrem.

Verjetno nas je kar veliko, ki se nam je za večno vtisnil v spomin kak prav poseben vonj iz otroških let. Jaz ne bomo nikoli pozabila vonja po sveže pečeni potici, ki jo je stara mama pekla v krušni peči.
Dolgo je nisem pekla. Ko sem jo začela, sem jo bolj zaradi želenega vonja, kot zaradi okusa. Moji bi brez potice čisto dobro preživeli. Vsako leto jo spečem vsaj enkrat. Stara mama jo je dvakrat. Za Božič in za Veliko noč.
A moja takšna kot je bila njena, nikoli nin in verjetno ne bo. Morda tudi zato, ker je pri pripravi potice šlo za pravi pravcati obred.
Priprave na peko so se začele že nekaj dni prej. Najprej je bilo potrebno streti orehe.  Tudi tiste najbolj drobčkane. Niti pikice jedra ni pustila v njih. To je počela s silno natančnostjo in predanostjo. Ni ji bilo škoda ne truda ne časa. Potem je vse še enkrat prebrala in zdrobila z valjarjem. Ko jo je mesila, je v hiši vladal posebno strog režim, ki ga tudi vedno namrgodeni stara ata ni upal prekršiti.
Tudi sama trem domače orehe. In vedno bentim, ker, kaj mi je tega treba, na trgu so po 10 evrov!
Potica moje stare mame se ni sesedala pod nadevom.Ampak, ko jo je  vzela iz peči, je po njen in po orehih dišala cela hiša. Saj ne, da je moja brez vonja, a ni tak, kot ga imam v spominu. Ni tako žlahten, ni tako prazničen, ni tak, da bi se vsakomur, ki pride mimo pocedile slini. Preprosto ni!
Morda tudi zato, ker moji dostikrat rečejo; » ne zdaj je ne bi, sem prej to in ono, morda kasneje… »  in vsi, vemo, da to v prevodu pomeni, daj mi mir, nič mi ni do te tvoje potice!
A nekaj me vendarle tolaži. Tudi s svojo sem povsem zadovoljna, ko pridem v teh dneh v katero od naših veleblagovnic, kjer se police šibijo pod celimi skladovnicami potic. Zadnjič kar nisem mogla verjeti, da prav vidim! Kilogram potice- saj veste takšne prave, domače, slovenske, take, ki bi jo bilo nujno zaščititi kot našo nacionalno jed, stane  dobrih 5 evrov?! Komaj kaj več kot malo poseben kruh! Prav za malo se mi je zdelo. Ne le zato, ker vem, da za tako malo denarja potice ni mogoče narediti, temveč tudi zato, ker se mi zdi naravnost nedostojno, da to našo tradicionalno, nacionalno sladico, ki je bila nekdaj na mizi res le ob posebnih priložnostih in so jo naše stare mame pripravljale z neskončno ljubeznijo in predanostjo, danes trgovci prodajajo kot bukova drva. Nič prestižnega, omamnega ni slutiti v takšni ponudbi.
Podobna misel se mi je utrnila zadnjič, ko sem zasledila akcijsko ponudba  kraškega pršuta. Niti 10 evrov ni stal kilogram. Toliko, si mislim, stane tudi kakšna prav nič prestižna salama. Pa je šlo za pršut!
Mnogi se ne boste strinjali, mnogi boste rekli, da je dostopnost dobra plat neskončne konkurenčnosti.A meni je žal.. Potrošništvo nas je spravilo ob veliko radosti. Tudi to, da so bile  nekatere reči domala nedostopne. In so nam, če smo jih dobili, v spominu ohranili kot nekaj neskončno dobrega čarobnega. Nekaj kar smo si zapomnili za večno.
Moji si vonja  po moji potici ne bodo. Ne pomeni jim kaj dosti.
A jaz jo bom še peka. Vsaj enkrat na leto. Ne diši kot tistaod moje stare mame , a vsekakor precej bolje kot katera z vrha kupa v bližnji trgovini.

Ena od reči, ki jih v teh časih pri nas ni lahko razumeti, so stanovanja. Menda je trg zasičen z neprodanimi, a če boste želeli kaj kupiti, uporabnega ni tako rekoč skoraj nič. Vsaj tako me prepričujejo tisti, ki že kar nekaj mesecev zaman iščejo novo streho nad glavo.

V Ljubljani je menda - prav danes berem v Delu - več tisoč novih neprodanih stanovanj. Graditi so jih začeli v času, ko je bil denar poceni, ko samo tepci niso najemali posojil. Pa so postali investitorji vsi, ki so imeli pet minut časa. Gradbincev je bilo veliko, trg se je zdel nenasiten..
A prišli so drugi časi. Svežega kapitala ni, marsikateri objekti so končali takorekoč na silo. Večina je v lasti bank. In stoji. Prazno in neprodano.
Spet v Delu berem, da so lani nepremičninske agencije sklenile vsega tisoč poslov. V vsej Sloveniji. Sicer ne vem, a meni se zdi, da je agencij več kot tisoč. Od česa živijo ne vem. A to je druga zgodba. Danes o teh praznih in neprodanih stanovanjih.
Verjetno jih je res samo v prestolnici nekaj tisoč. na vseh novih blokih in prestižnih vila blokih visijo telefonske številke prodajalcev. V vseh oglasih lahko bereta kako ugodno se prodajo to in ono. Piškavih 3 in nekaj več tisoč za kvadratni meter. Nadstandardnega stanovanja, ker vse je nadstandard. Pa čeprav je  povsem neuporabno.
Na prodaj so tudi Celovški dvori. Gre za prvi del ostanka, ki ga mestni stanovanjski sklad ni odkupil v časih , ko se je še zdelo, da bo s tem lahko preprečil potop Vegrada. A že takrat mestni funkcionarji niso skrivali dejstva, da so kupili takorekoč vse enote, ki so bile vsaj približno funkcionalne. Stečajni upravitelj zdaj ponuja prvih 50 preostalih enot po dobra 2 tisočaka za kvadratni meter, kar je za Ljubljano ugodno. Je pa tudi res, da razloge razkriva nekoliko podrobnejši ogled tlorisov teh stanovanj. Marsikomu, ki razmišlja v zemeljskih kategorijah, se gotovo zatakne , ko prebere, da bo moral po teh izjemno ugodnih cenah za trisobno stanovanje odšteti 340 tisoč evrov! Še manj mu je jasno, ko vidi , da naj bi se to trisobno stanovanje raztezalo na več kot 200-tih kvadratnih metrih. Podrobnejši pregled pa pokaže, da gre tudi 60 kvadratnih metrov terase in 20 kvadratnih metrov shrambe. Nič od tega ni zastonj, a mlada družina verjetno bolj kot veliko teraso potrebuje kakšno sobo več. Kakšen prostor kamor je mogoče spraviti garderobo, likalno desko, sesalec za prah, metlo če hočete… in še kaj o čemer projektanti ne razmišljajo prav dosti. A funkcionalnost boste pri sodobnih novogradnjah težko našli. Zakaj je tako, ne vem. Verjetno ima vse skupaj opraviti z denarjem. Tistim, ki naj bi ostal v žepu prodajalca. Če bi stanovanje uspel prodati, seveda.
In ker je tako, od tistih tisoč praznih stanovanj , ki jih ni mogoče prodati – tudi zato, ker jih bankam očitno še vedno ni treba dati na trg po normalnih, nižjih cenah, nihče nima nič.Tudi ti, ki jih jaz poznam in z gotovini v roki hodijo po Ljubljani in okolici ter zaman iščejo kaj kar bi bilo vsaj približno primerno za vselitev mlade družine.
Investitorjem in bankam naravnost privoščim razmere v kakršnih so se znašli. Moti me le to, da bomo vse te špekulacije in preračunljivosti v poračun dobili davkoplačevalci. Preko bank seveda.

Vsake toliko odpremo Pandorino skrinjico. Danes o tisti v kateri se skrivajo premnoge stranpoti našega izobraževanja. Stranpoti, ki  so razlog, da ne le pri nas, temveč kar v Evropi kot celoti, govorimo o izgubljeni generaciji.

Če ne bi imela že druge generacije naslednikov, verjetno sploh ne bi veliko gledala nazaj. Zdelo bi se mi, da sem svoje naredila in, da zdaj pridejo drugi na vrsto. Tisti, ki mi morajo – poudarek je na morajo - zagotoviti spodobno življenje, socialno varnost in solidno starost.. Somišljenikov mi ne bi bilo težko najti..
A tako pač ne gre! Množica mladih, izobraženih in izgubljenih me ne navdaja z velikim upanjem. Fakultete bruhajo diplomante, tudi doktorante, trg pa ne ve kaj bi z njimi. Preveč izobraženi in premalo usposobljeni za večino reči, ki naj bi jih počeli.
Bolonjska reforma je ponovno na tapeti. Berem, da so na fakultetah vse svoje potenciale vlagali v izmišljanje novih programov in predmetov. Tudi zato, da so učitelji ohranili ali pridobili delovno mesto. Izobraževali so vse in vsakogar. Vpis na visoke šole ni tolikšen le zato, ker mladi nimajo kam pa se pač zatečejo v status, ki jim omogoča slabo plačano delo preko študentske napotnice, temveč tudi zato, ker so na mnogih šolah več vložili v promocijo namišljene veličine novih programov, kot v osmišljanje programa samega. In danes po tej Sloveniji tavajo diplomirani sociologi, socialni delavci, pravniki, ekonomisti, komunikologi…., ki jih nihče ne potrebuje in jih nihče ne bo zaposlil. In potem se pač odločijo za doktorat. S katerim bodo potem tavali naprej.
Je to pošteno, je to fer? Mislim, da ni! Strinjam se, da ni pošteno mlademu človeku zapirati vrat, a mislim, da mu tudi prazne utvare ne bodo koristile. Šole bi morale ravnati bolj odgovorno, kot to počenejo zdaj. Konec koncev, na nek način, je izobraževanje mladih ljudi nekaj takega kot je na kakšnem drugem področju produkcija neke druge dobrine. Nihče pri zdravi pameti ne bo izdeloval nečesa s čimer je trg povsem zasičen, nečesa, kar ni več konkurenčno ali nečesa česar nihče ne potrebuje več. Razen tistih, ki za to dobivajo denar od države. Ali pa od staršev.
Se strinjam, da je primerjava nehumana, tudi necivilizirana, če hočete, a je, groba kot je, točna.
Po vrhu vsega pa se  nesmiselna preizobraženost kaže tudi na povsem praktični ravni. Ne le tako, da imajo delodajalci raje cenejšo, torej manj izobraženo delovno silo, temveč tudi tako, da je treba status tistih, ki imajo formalno višjo izobrazbo, a ne nujno tudi več primernega znanja, administrativno zaščititi. Boljšega dokaza kot so srednje medicinske sestre, ni. Za nego bolnika so, zato, ker so imele med šolanjem na srednji šoli veliko praktičnega pouka, neprecenljive. Medicinske sestre in bratje,  ki so na visoko šolo prišle iz gimnazije ali kakšne druge nezdravstvene srednje šole, to znanje težko nadoknadijo. In posledice v praksi! Da bi sistem upravičil višjo plačo visokoizobražene sestre, srednjim medicinskim sestram prepove opravljati posege, ki jih znajo in za katere so se šolale. Da izgleda kot, da ne znajo in, da ne zmorejo. Da se umetno vzpostavi razlika, kjer je v resnici ni.
Bolniki pa bi v resnici »dušo dali« za vsako toplo besedo in prijazno pomoč. Ki jo v resnici tudi dobijo. In jo cenijo bolj, kot delo z informacijsko tehnologijo, menedžiranje, vodenje in kar je še takih reči, ki jih sestre in bratje z visoko izobrazbo nedvomno zelo dobro obvladajo.
Izobrazba je zelo pomembna. A ne tista, ki je sama sebi namen. In bolonjska reforma je dodala kar veliko slepih črev.

Vsi imamo eno samo državo. Takšno kakršno pač imamo. Nekateri jo doživljajo kot mater, drugi kot mačeho. Vsem pa se nam zdi, da mora poskrbeti za nas. Ker tudi mi skrbimo zanjo. Plačujemo ji davke.

Pred, zdaj že mnogimi leti, je mojo, meni silno ljubo, zdaj že pokojno teto, zadela možganska kap. Čez noč je ostala priklenjena na posteljo. Otrok ni imela. Družine ni imela. Dom starejših je bila rešitev. Cena na negovalnem oddelku je bila - po današnjih cenah - približno 800 evrov. Njena kmečka pokojnina pa  dobrih 200 evrov. 600 evrov je bilo tudi zame preveč. Oskrbnino je plačevala občina, v zameno pa je prevzela tetino kmetijo. In vsem nam je bilo jasno, da drugače pač ne gre, ker na tem svetu nič ni zastonj.
Ta zgodba mi vedno znova prihaja na misel, tudi zdaj ko poslušam, bolj ali manj zgrožene komentarje svojcev, ki kar ne morejo razumeti, da bo po novem država upravičena do vračila socialnega in varstvenega dodatka.
Na centrih za socialno delo pravijo, da so za zdaj najbolj glasni bodoči dediči.  Slovenci pač poznamo rek, da kar je dano je v grob zakopano.
In razumemo, da velja tudi za vse kar nam da država.
In tudi je. Dokler je!
Počasi pa bomo le morali dojeti, da je država zgolj organizacijska shema z obilico predalčkov. Povsem praznih predalčkov. Samo prah bi bil v njih, če jih ne bi polnili z davki. Polnimo pa jih samo zato, da potem iz njih tudi kaj dobimo. Saj vemo, pokojnine, zdravstveno varstvo, šolstvo, ceste, tudi javno upravo, seveda. Vse to potrebujemo.
Resnici na ljubo mi niti ni jasno zakaj je država tako zelo omahovala z razčiščevanjem razmer na vseh tistih področjih, ki sodijo pod okrilje sociale, pomoči, subvencij in kar je še takega.
Je že res, da pri nas še vedno velja, da je pravi frajer tisti, ki državo najbolj obere, in ji skozi davke nič ne plača. A zdaj že nekaj let vemo, da so škarje tako zelo razprle, da v kratkem tudi tistega kar bi nujno morali, ne bomo več dobili. Ne tisti, ki smo vse življenje plačevali davke od vsakega centa, ki smo ga zaslužili, ne oni, ki so znali vse prikriti in pregoljufati.
Nad to nepravičnostjo smo ves čas nergali. A politika ni zmogla ukrepati.Velike spremembe čakajo tudi dobitnike državnih pokojnin. Letno gre  za več kot 34 milijonov. Analiza je pokazala, da je bilo iz socialnih razlogov do tega denarja upravičenih le okoli 1000 prejemnikov. Ostali  bi tudi brez njih čisto solidno živeli.
Čeprav so nekateri upali, da se bo iz te kategorije sčasoma razvil univerzalni dohodek, ki bi vsakomur ne glede na vse,  omogočil solidno preživetje, se račun v teh časih preprosto ne izide.
Zna biti, da se še kakšne ne bo. Po svoje ne bi bilo nič narobe, če bi se prečistili vsi, ki bolj kot na potrebah temeljijo na špekulacijah. Nekateri so pravi mojstri. Ste vedeli, da je mogoče na upokojitev leta in leta čakati na Zavodu za zaposlovanje. Le vedeti morate kdaj je treba v bolniško, kdaj te mora ta ali oni znanec za kak dan zaposliti in kdaj se spet pravočasno prijaviti na zavod. Vse morebitne ponujene zaposlitve je treba zavrniti. Najbolje, če iz zdravstvenih razlogov! Ker le tako lahko nemoteno delate. Na črno seveda!
Ne znajo tega vsi. Nekateri so zato, ker ne morejo otrokom zagotoviti najnujnejšega že povsem obupani, spet drugi živijo kot ptičice na veji. Dobesedno. Se vam zdi tako zelo narobe, če bi tudi v teh logih zavladalo nekaj reda?

Časi so težki. Mnogi ljudje težko živijo. Nekateri se vdajo v usodo in čakajo kaj jih bo doletelo, drugi terjajo državo, tretji pa si pač poskušajo pomagati po najboljših močeh.

Včasih je treba kakšno reč videti od blizu, da jo prav razumeš.
Pred dnevi sem morala prav na hitro izprazniti klet stanovanja v katerem je moja mama preživela več kot 50 let. Ne vprašajte koliko vsega se je v njen nabralo. Nekaj malega predmetov, ki mi vzbujajo nostalgijo bo funkcijo stare šare poslej opravljalo v moji kleti. Večino ostalega sem namenila deponiji.
Takoj, ko sem na plano privlekla prve reči, so se mimoidoči začeli ustavljati. Ne boste verjeli prvi so dobili novega lastnika prastari Dr. romani. Pa kaj boste z njimi. Enemu, ki prodaja na boljšem trgu jih bom prodal, je rekel, nekaj mi bo že dal zanje. Potem je nekdo drug začel pobirati ostanke starega lestenca. Res so bili ostanki. Prišel je s kolesom, ki je imelo spredaj in zadaj velik prtljažnik. Morda pa se bo dalo kaj narediti. Veste imam tako nizko pokojnino, da z ženo komaj shajava pa iščem, če je kaj uporabnega. Iz tega lestenca se bo dalo kaj pobrat. In tudi ta bo končal na bolšjaku.
Potem sta se ob kupu pojavila on in ona. Nobenega dvoma ni bilo, bila sta Roma. Prišla sta z avtomobilom. Nič nista našla. Njuju so zanimale le kovine. Le kako sta izvedela za praznjenje kleti?
Gospod, ki je težko hodil, si je ogledoval les. Cele kupe tresk in vseh mogočih desk in deščic. Joj kako bi bil vesel, če bi to lahko odpeljal domov, veste mi imamo klasično peč.
Zakaj je mama imela ta les v kleti, ne vem. Od nekaj je bila v bloku centralna kurjava. A so stvari, ki jih otroci pri starših ne razumemo. Kdo ve, kaj si bosta mislila moja sinova, ko bosta pospravljala za mano!?
Kakor koli, gospodu nisem mogla ustreči, spomnila pa sem se komu lahko ta drva odpeljemo, ko bomo imeli  prevoz. Res, zakaj bi končala na deponiji, če lahko nekoga grejejo.
Kljub temu, da sem iz kleti vlačila vedno novo in novo kramo, kup ni bil nič večji. Sproti so ljudje odnašali kar se jim je zdelo vredno. In zagotavljam vam, da razen dekleta, ki si je zaželelo leseni zaboj v kakršnem so nekdaj v trgovine dostavljali kvas, so praviloma prihajali ljudje, ki so si od te šare obetali evro ali dva. Po njihovem izgledu sodeč, ljudje, ki težko živijo. A ljudje, ki so se odločili, da si bodo pomagali kolikor si pač lahko. Ljudje, ki gotovo niso srečni, ker je tako kot je, a ne jadikujejo temveč si poskušajo sami pomagati.Tudi gospa, ki je med šaro našla celo vrečo ostankov volne in prejic. Veste kvačkam rožice in jih prodajam…
Skratka ljudje si pomagajo kakor vejo in znajo. In razen enega ali dveh, ki jih je bilo potrebno opozoriti, večina krame ni razmetavala in razbijala. Iskali so kaj uporabnega…
In meni je bilo toplo pri srcu. Iz dveh razlogov.
Prvič, ker je krama moje mame, ki je že nekaj časa ni več, nekomu prav prišla in drugič ker meni in mojim tega še ni potrebno početi.
Je pa dobro vedeti, da jih ni malo, ki morajo.