Majda Juvan

Vse mogoče smo že doživeli. Demokracijo imamo kratek čas. A, da bo tako izgledala, si res nismo mislili. Mnogi že dvomijo, daje to tisto pravo. In to je nevarno, zelo nevarno.

Pa me kljub temu včerajšnje romanje predsednikov strank k predsedniku države ni najbolj pretreslo. Kolikor sem uspela dojeti si bodo vsi še naprej prizadevali kupiti kak glas. Eni menda kupujejo posamezne glasove, drugi pa kar cele stranke.
»Če nam Janša da za našega Erjavca mesto zunanjega ministra, potem pa to ni kar tako, potem bi gotovo premislili«, je rekel eden od Desusovih. A to ni kupovanje? Jaz mislim, da je!
Spomnimo! Erjavec je bil že državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, bil je obrambni minister, bil je minister za okolje. Ni razloga, da ne bi bil še zunanji, mar ne? Konec koncev je bil že v LDS-u, SLS-u in zdaj v Desusu.
Pa ni edini, ki kupčka, da ne bo nesporazuma. Tako Janković kot Virant imata kar nekaj tavajočih, ki nikoli ne vedo kam jih bo vodila pot. Oziroma kupčija.
A ni dileme, mi smo jih izvolili!
A kot rečeno, vse to me ni najbolj pretreslo.
Najbolj sem se zgrozila ob novici, da je mestni svet za direktorja Lekarne Ljubljana ponovno potrdil Romana Jakliča. Zoran Janković, ki ga je od nekdaj vroče zagovarjal, je očitno še vedno prvi mož v mestni hiši.
Njegov argument, ki ga je svetnikom zvesto ponovila odhajajoča Jadranka Dakić je, da je Jaklič strašno sposoben direktor, ki je mestu skozi svoje javno podjetje prislužil lepe denarja. Vse ostalo, da pa ni pomembno. Ker ne sodi med  razpisne pogoje za direktorja.
Odločitev razumnemu človeku mora vzeti sapo. Mora jo vzeti vsakomur, ki poskuša razumeti. Ki si želi, da bi v tej državi začeli ponovno  spoštovati vsaj osnovne civilizacijske vrednote. Da vsaj javno, z imenovanji, z dobrimi plačami v javnih zavodih ne bi nagrajevali, lažljivcev, plagiatorjev, goljufov in špekulantov velikega formata. Če seveda spoštujemo odločitve pravne države. Ali pa vsaj nekaj božjih zapovedi. Če verjamemo, da morajo isti vatli veljati za vse. Od prvega do zadnjega v tej naši državi.
Ali pa smo res že povsem zavozili.
Nemogoče je kupiti argument, da magisterij, ki so ga Jakliču zato ker ga je prepisal, odvzeli, ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Nemogoče. Nemogoče je tudi sprejeti razlago, da je izmikanje rušitvi črne gradnje -  za ta poseg ima v rokah že nekaj pravnomočnih sodnih odločitev - spretnost, ki ga krasi in mu jo je treba šteti v prid. Nedopustno in nemogoče.
Nedostojno in sprevrženo je predvsem zato, ker, kolikor je mogoče videti iz posnetkov, Marko Jaklič nista dva človeka, ne obstoja menedžer in veliki direktor Marko Jaklič na eni strani ter Marko Jaklič veliki prevarant in plagiator na drugi. Ne! Vse je združeno v enem samem človeku. In težko je verjeti, da človek, ki na eni strani niti malo ne okleva, ko krši čisto temeljne zakone in vrednote, na drugi strani posluje brez vseh nepravilnosti, v duhu najboljšega in najbolj poštenega podjetnika, ki na tem svetu skrbi samo za to, da se v mestno blagajno steče čim več denarja.
Če vi to lahko verjamete, prav, jaz ne morem. No, tudi računsko sodišče ni… pa kaj!
Se potem čudite, da je tako kot je? Da počasi nihče v tej državi ne bo več vedel, kaj je poštenost, kaj resnica, pokončnost, dostojnost, verodostojnost….. kako naj potem vemo kaj je demokracija?

Svet se strahotno hitro vrti. Sodobne tehnologije so nas prehitele.. V bistvo jim z razumom ni mogoče več slediti. Vedno so pred nami. Veliki brat prevzema pobudo.

Vedno sem zavidala ljudem, ki so vzvišeno dvignili nos in rekli, ne pri nas pa ne, pri nas se pa ne pustimo poneumljati, nikoli ne bomo imeli televizijskega sprejemnika. Mi beremo. In se mi je zdelo hecno, ko so potem, že mnogo let tega, ti ljudje prihajali na obisk in se niso mogli odlepiti od našega ekrana. Njihovi otroci pa sploh ne. Praviloma se je vse skupaj končalo z vdajo. Kupili so to presneto škatlo, saj je grozilo, da bodo otroci začeli pri sosedih tudi prenočevati.
Poznam par, ki je vztrajal do zadnjega, Potem, ko se je prvi otrok končno odselil in sprostil eno sobo, si je gospodarica doma v njej uredila svoje TV gledališče. In je gospodarju poročala, če je kaj omembe vrednega. Tako je pač bilo.
Vsaj dokler se mladi rod ni preselil pred računalnike. Otroci so zdaj pred televizorjem le dokler gledajo risanke. Potem jih nekaj let ni. In ni čisto jasno ali bodo sploh še kdaj. Sodobne tehnologije so stare pohrustale in domala izničile.
Mi »starci«, bi rekli moji, pač vztrajamo. Nekateri smo zasvojeni z informativnim poslanstvom teh škatel, drugi bi gledali vse športe po vrsti, tretji pa kuharske nasvete. Je treba reči, da je tem zadnjim času daleč najbolje, saj jaz le še čakam, kdaj bo pašta začela prekipevati čez ekran. Pač malo stanejo in imajo veliko gledalcev. Moj soprog kar podivja, ko na ekranu zagleda pisker in predpasnik. Celo bolj kot takrat, ko ob kakšnem razburljivem omizju jaz rečem, naj samo toliko počaka s preklopom, da vidim, kdo so gostje. Ponavadi se konča z družinskim razkolom. Eden ali drugi se pobere.
Svoj čas sem sama vzela v roke časopis in prebrala kaj, česar zjutraj nisem. Zadnja leta pa grem za računalnik.
In na to sem se spomnila zdaj. ko se na Delu pripravljajo na plačljiv spletni servis. Njihove spletne izdaje ne bodo več dostopne brezplačno, ampak bo potrebno zanje plačati.Tedensko, mesečno ali letno naročnino.
Seveda jih skrbi, da ne bi pogoreli. In skrbi jih upravičeno. Malo je ljudi, ki živimo od obveščenosti o aktualnem dogajanju. Pa še mi bomo premislili za kakšne in čigave informacije velja plačati. Vsem drugim povsem zadoščata radio in televizija. Ali pa Twiter, ki že nekaj časa močno prehiteva novinarje.
Si pa mislim, da kakšne druge možnosti kot je zaračunavanje spletnih informativnih vsebin, skorajda ni. V prihodnosti bodo to verjetno paketi, s katerimi bomo naročniki lahko dostopali do različnih časopisov in baz..
Naročniški oddelki tiskanih izdaj gotovo vedo kdo so njihovi naročniki. Predvsem pa koliko so stari. Ugibam, ker ne vem, a mislim si, da med naročniki dnevnega časopisja ni veliko mlajših od 35, morda celo 40 let. To je že generacija, ki prisega izključno na splet. Tisti, ki ne, verjetno tudi na dnevno časopisje ne. S staranjem in poslavljanjem starejših bo naročnikov tiskanih izdaj še manj. In onih na spletu več.
Je pa seveda res, da na spletu ne bo konkurenca nič manjša kot je v tiskanih izdajah. Tako kot sedaj prednjačijo rumene vsebine, tako kot imajo sedaj revije z družabno kroniko mnogo višjo naklado kot tiste s - pogojno - resnimi članki, bo tudi na spletu. Splet gotovo ni pripomoček za reševanje naklade. Tisti, ki je nima v tiskani obliki, je tudi na spletu ne bo imel. Preprosto, ker  ni dovolj dober. Ali pa, ker ga je povozil čas. Ali pa, ker ni dojel, da vedno več ljudi plačuje samo še tisto kar res potrebuje. Informacije so potrebne. A ne kakršne koli.

Presenečenja pravzaprav ni bilo. Vse je kazalo, da bo tako, kot je bilo. Tudi govorica telesa do včerajšnjega mandatarja. V slovenski politiki se že dolgo več ne igra z odprtimi kartami. In tudi zato volivci igramo neke vrste poker. Pojma nimajo kaj skrivajo igralci. Lahko le slutimo.

Zakaj je mandatar razlagal, da ima podporo, ne vem. Če so mu jo nekateri zagotovili, pa ne dali, bi morda veljalo povedati kdo so ti.
Odvzem glasovalne pravice za katero so se odločili v listi Virant in v Slovenski ljudski stranki je bil vsaj za nekatere novince v parlamentu gotovo hladen tuš. Verjetno niso pričakovali, da jim bo že na drugem zasedanju odvzeta opravilno sposobnost. Sicer, v »civilnem« življenju kaj takega lahko na predlog medicinske stroke odredi le sodišče. V parlamentu pa očitno tudi predsednik stranke.
Težko si predstavljam kako so se ob tem počutili ljudje, ki se v življenju lahko pohvalijo z izmerljivimi uspehi za katere je bilo potrebno sprejemati tudi težke odločitve. Si mislim, da precej bedno in ponižano. V Virantovi listi je to vsaj direktor številnih podjetij - nazadnje Mure - Bojan Starman. Ampak takšna pač je slovenska politika.
Kot vedno dogajanje spremlja tudi tujina. Zaradi nje so posledice naših domačih tragikomedij za državljane še dražje. Zaradi dolgotrajne politične krize, ki ji tudi v naprej ne kaže dobro, bodo bonitetne ocene spet padle. In posledično podražile naše življenje. Plačali bomo nič krivi državljani.
Predsednik Turk pravi, da si bo vzel čas. 14 dni. Ne vem zakaj. Le kaj bi se lahko v danih okoliščinah spremilo? Janez Janša ima večino. Menda ja! Ker, če je nima, je bilo vse do sedaj brez vsakršnega smisla. Menda ja ne bo Virant zdaj poskusil izigrati tudi njega. Po vsej logiki bo poleg tudi Desus, Karl Erjavec je vedno razlagal, da Desus v opoziciji ne more za upokojence prav nič narediti. Kot jeziček na tehtnici pač.
Povsem drugo vprašanje pa je, kako bo šlo naprej. Gladko gotovo ne.
A tudi v levosredisnki vladi ne bi bilo nič drugače.
Z vseh vetrov na hitro sestavljene nove stranke skoraj zanesljivo ne bodo prav dolgo zdržale. Iz zgodovine vemo, da se razkoljejo tudi mnogo trdnejše. LDS na primer, tudi SD, ki je čez noč ostala kar brez nekaj članic, ker so preračunale, da bodo z Jankovićem lažje prišle v parlament. Kdo ve, če si zdaj ne bodo spet premislile?
Če k negotovosti, ki nas čaka v prihodnje, dodamo še dejstvo, da bo vlado sestavila koalicija, ki je - razen SLS - aktivno grmela proti reformam, predvsem pa proti pokojninski reformi, ki, da ni nujno potrebna - ne enkrat je bilo to mogoče slišati  tudi iz ust možnega bodočega finančnega ministra Janeza Šuštaršiča - in, če vemo, da je drugi nujni ukrep klestenje javnega sektorja, kar je za vsako vlado domala misija nemogoče, potem vemo, da bo težko. Težko tudi zato, ker bo vse to vzelo toliko časa in energije, da je za zagon gospodarstva ne bo ostalo kaj dosti.
Veliko vprašanje je ali bi šlo to Jankoviću z njegovo legendarno učinkovitostjo kaj bolje. V politiki je pač tako, da tisto kar je pomembno za ljudi, še zdaleč ni nujno najpomembnejše za politike in stranke. Strankokracija povsod po svetu zelo ogroža zaupanje v demokracijo. Kot rečeno, zaradi nje so vsakokratne volitve poker.
Tudi zato lahko le upamo, da novih volitev vsaj 4 leta ne bo. Ker, če bodo morale biti prej bo to pomenilo, da je Slovenija že pod vodo.
Vedeli bomo po čigavi zaslugi, a nam to ne bo prav nič pomagalo.

Danes se bo odločilo ali ima mandatar Janković dovolj podpore ali ne. Če je nima, je pravnih poti kar nekaj, a sodeč po včerajšnjih izjavah, nobena ni posebno zanesljiva.

Koliko jih je že bilo, teh usodnih dni, ko smo zjutraj pričakovali, da se bo končno zgodilo nekaj s čimer nas bodo tile, ki smo si jih izvolili, prepričali, da vsaj približno vedo kaj delajo. Takšne dni smo težko čakali, takšni dnevi so prišli, so minili iz z vsakim je bilo še malo slabše. V to deželo pod Alpami se je zavlekla negotovost, strah in prepričanje, da nimamo politikov, ki bi bili vsaj približno kos zahtevnemu delu.
Država se že nekaj let zajeda v lastno substanco zato, da lahko s plačami, nadomestili in pomočmi vzdržuje socialni mir. Vračali jih bodo še vnuki in pravnuki. Če bo država do takrat sploh obstala.
Upanje, ki se je porodilo po zadnjih volitvah, da bosta namreč dva, vsaj načeloma nova igralca, v politični prostor le vnesla nekaj svežine, je ugasnilo. Danes, nekaj mesecev po priznanju prejšnje vlade, da ne zmore več, je tako kot je bilo. Blokada.
Po tem, ko smo slišali, da je Janković moral na vse strani popuščati pri čisto vsem, verjetno od program, ki si ga je zamislil, ni dosti ostalo. Tako, da nam v resnici ni treba biti zelo žal, če mu v parlamentu ne bo uspelo. Še vedno pa ne morem razumeti zakaj se takorekoč vse ostale stranke nekdanjega ljubljanskega župana tako zelo bojijo. Zaradi strahu, da mu ne bi uspelo, gotovo ne. To bi le potrdilo njihova predvidevanja.
Bolj verjetno je, da te, ki so v zadnjih letih imeli možnost pa so jo zavozili - in ne gre le za zadnjo vlado - skrbi, da bi mu.
Zoran Janković je namreč strahovito častiželjen in iz čisto osebnih ambicij in za osebno slavo in hvalo bi katerega od velikih projektov zanesljivo speljal.
Se spomnite katerega pri Janši ali Pahorju? Janša poudarja predsedovanje EU - ki je administrativni avtomatizem - Pahor pa arbitražni sporazum v katerega bi nas pač prisilili, če se ne bi sami nekako zmenili. Vse ostalo - rast v Janševem času in padec v Pahorjevem pa ni bilo pogojeno z naših dobrim delom, temveč najprej s konjukturo v kateri je šlo vsem dobro, potem pa s krizo, ko ni šlo nikomur več. Ker je Slovenija pristala med državami, ki v letih, ko je bilo, niso nič prihranile in se na slabe čase niso pripravile, nam je težje kot nekaterim drugim. In dolgoročna strategija je v domeni politikov. Takrat Janše, potem Pahorja, zdaj pa …. kdo bi vedel?
Jankovića na čelu vlade še nismo videli. Janšo in Pahorja, pa kot rečeno, že.
Očitki o njegovi podjetnosti, hoji po robu zakonitosti, netransparentnosti nekaterih njegovih mestnih in zasebnih početij, stojijo. Ampak zelo stoji tudi dejstvo, da v sodnem postopku ni Janković, ampak Janša. In to v resnem sodnem postopku, ki se ne dogaja le pri nas. Tudi na Finskem in v Avstriji se bo. In tam nihče ne bo branil Janeza Janše. Nasprotno, tam se bodo branili drugi, morda tudi prek njegove grbe.
Razumem predsednika Turka. Obdolženca, ki je lahko že jutri obsojenec za zelo težko kaznivo dejanje, je težko predlagati za mandatarja. Če smo iskreni, smo verjetno ena od redkih, približno civiliziranih držav, kjer nekdo, ki je v takšnem položaju, sploh kandidira in po vrhu dobi toliko glasov! Tudi to je Slovenija!
Ampak je kar je. Bipolarnost volivcev je, kot kaže, dokončna. S tem pa tudi zametek za vsakokratno politično blokado. Kako iz nje ne vem. Bomo hodili pred parlament, kot Egipčani na Tahrir in se drli, da smo proti? Pri tem pa ne bomo vedeli za kaj pa bi bili!

Odnos Američanov do preostalega sveta je nekaj kar jemlje dih. Si predstavljate, da nad Ameriko poleti iransko letalo pa namesto vojaškega cilja zadane bolnišnico? Primer kakršen se ne more zgoditi. Obratno pač. Američani letajo marsikje in marsikdaj zgrešijo.

Sprožajo vojne v katere potegnejo kopico svojih zaveznikov, za seboj pustijo na sto tisoče vojaških in civilnih žrtev, izgubljeno vojno proglasijo za zmago in gredo. Po možnosti kam drugam delat svobodo in demokracijo. Državo pa z vsemi njenimi nasprotji, samo bolj uničeno in brez vsakršne možnosti, da se postavi na svoje noge, prepustijo kaosu, domačim milicam in paravojaškim enotam, ki so jih pred tem sami založili z obilico orožja. In to tako uspešno, da zaradi orožja, s katerim so recimo založili talibane, v tistih krajih še danes ne morejo dobiti nobenega vojaškega spopada. Pravijo poznavalci.
O tovrstni afganistanski zgodbi smo si lahko ogledali imeniten dokumentarni film v katerem o teh, za normalne ljudi, povsem nedojemljivih vojaških in strateških obračunih – takrat še med velesilama - na grbi nič krivih ljudi, govorijo nekdanji visoki uslužbenci CIE in drugih ameriških vojaških obveščevalnih služb.
Film se konča z zelo pomenljivo izjavo: Ko že misliš, da Američani ne morejo še bolj zamočiti, naredijo nekaj prav posebno norega…
Pa so šli v Iran, zdaj se ozirajo že po sosednjem Iraku, po svetu iščejo jedrsko orožje, pri tem pa ga nima nihče toliko kot oni sami.
A seveda vse to lahko počnejo, ker so se svetovne sile s tem sprijaznile
Vsaj dokler se ne bodo dokončno dvignili azijski tigri. Ni nujno, da nas bo to odrešilo, drugače bo zanesljivo. Spet ne nujno boljše.
Saj veste zakaj sem se spomnila nanje. Prav zaradi tega, ker je Slovenija še malo bolj pohlevna, ko gre za odnos do velikega brata, kot večina drugih, vendarle malo bolj samozavestnih in pokončnih držav. Kar nekajkrat v zadnjih letih se je izkazalo, da naši politiki in diplomati radi pohlevno upognejo hrbet. Rupel, Žbogar, Pahor… na primer.
Nič ne rečem, Stanovnikov govor v Dražgošah je bil vse prej kot diplomatski. A, Stanovnik ni diplomat. Na veliko veselje mnogih. Stanovnik je vojni veteran, svoje Američani kujejo v nebo.
Mussoneli pa je poklicni diplomat. Je sicer rekel, da se on v slovenske volitve ni vpletal, da so ga le novinarji narobe razumeli in povzeli!? Mar res? Zakaj pa potem tak halo? Zakaj pa potem depeše iz našega veleposlaništva, sestanki na ameriškem? Zakaj pa potem njegova izjava, da podobno počnejo vsi njegovi kolegi? Si predstavljate hrvaškega veleposlanika, ki bi takole nonšalantno in pred novinarji - če Mussoneli tega ne bi počel javno, mi tega nikoli ne bi izvedeli, mar ne - sestavil slovensko vlado.
Pahorju na vrat na nos, dobesedno v bolniški halji, res ni bi bilo potrebno leteti k njemu. Zanesljivo ne. Zaradi tega nas Američani ne bodo nič bolj cenili in ljubili.
Mussonelijeva izjava, da ga Janković ni obiskal zato, ker slabo govori angleško pa sploh sodi v anale diplomatskih izjav, ki se res lahko primerijo le Američanom!
Saj veste, ko že mislite, da ne morejo narediti nič bolj neumnega, se ravno to zgodi…..
In ni prav, da jim vse kar odpustimo in, žaljivo do državljanov je, da naši politiki z mokrimi hlačami letajo okoli ameriških uradnikov.

Danes - v ponedeljek - bo eden tistih dni. Eden tistih dni, ko naj bi se v tej naši Sloveniji zgodilo nekaj usodnega. Danes naj bi se Gregor Virant s svojo listo odločil h komu bo šel. K Jankoviću ali k Janši.

Pa je izgledalo tako zelo dobro. Gregor Virant je bil takoj po volitvah najbolj nasmejan, saj je bilo jasno, da brez njega ne bo  vlade. Razen v primeru velike koalicije, ki si je - mimogrede - ne želijo le Američani. A je, v naših razmerah, misija nemogoče.
Virantovi se bodo danes namreč morali odločiti. Večina se menda nagiba k Janši.
Zdrava pamet preživetja željnim politikom pravi: Bog ne daj, častihlepna pa: čim prej.
Janša Virantovim ponuja tri ministrska mesta, Jankovičeva pa samo dva. In že nekajkrat sem zapisala, da si večina naših političnih karieristov ne želi ničesar bolj kot lepo in ugledno funkcijo. In večini je res precej vseeno katero. Samo da je. Če ne bo okolje, bo moda obramba, če tudi ta ne, pa morda pravosodje. Približno tako. Narod naš dokaze hrani. Ne le na seznamih dosedanjih ministrov, tudi v rezultatih in krizi s kakršno se sedaj spopada.
Skratka Svet Virantove liste se bo danes odločil.
In kakorkoli se bodo odločili, se bodo odločili narobe. Dolgoročnega preživetja stranki ne zagotavlja prav nobena opcije. Nekaj zato, ker obe vodita mogočni osebnosti, ki ob sebi ne trpita omembe vredne konkurence, nekaj pa zato, ker je Virant v resnici položaj zavozil že na samem začetku. Zavozil tako, da je v mnogih analitikih vzbudil sum v svojo politično modrost in taktiko.
Nihče, ki bi želel ohraniti ugled pri tistih, ki so ga volili - in s tem možnost, da ga še kdaj - se ne bi v sveti veri kako dober in nepogrešljiv je - pogajal javno in sočasno na dve strani. Oziroma celo na tri. Nihče. Namreč nihče, ki ga je volil ni malo Janković, malo pa Janša. Ljudje – če nismo ravno politiki - imamo svoj pogled na svet in svoja prepričanja. Je že res, da so nekateri Virantovi volivci v njem videli levičarja, drugi pa - pogojno - desničarja, a ne eni ne drugi v njem niso videli obojega. To pa seveda pomeni, da je izneveril vse. In, ga bo na naslednjih volitvah rešil le še čudež. Ne glede na današnjo odločitev.
Če k tem kolobocijam in taktiziranjem dodamo že notranjo trhlost Virantove liste - vse več je znakov, da so niti, ki jih povezujejo bolj pajčevina, kot trdna mreža, je jasno, da se bo danes iskrilo. Tudi zaradi takšnih članov, kot je Pezdir, pisec njihovega program, ki je v zelo sočnem in za mnoge volivce povsem neprimernem izbruhu, že povedal kaj si misli o Sloveniji, Slovencih in svoji plači.
Pa v resnici Slovenci z vsem kar se sedaj dogaja, nimamo prav veliko. Nasprotno, večina si nas želi, da bi se ti, ki smo si jih izvolili vendarle dogovorili kako naprej. Da bi vsaj poskušali pogledati dlje od svojega nosu, da bi v časih, kakršne živimo, ti, ki smo jih izvolili - to seveda je izključno naš greh - le uspeli pomisliti na kaj več kot le na svoje ….. moram povedati, moram zapisati? Mislim, da se prav dobro razumemo in, da vsi vemo kateri del njihovih teles sem imela v mislih. In najbolj  je svojo razgalil prav Gregor Virant.
Pa je ne on ne nihče drug v svojih predvolilnih programih sploh ni omenjal. Vsi so se zaklinjali, da jim gre res le za Slovenijo.
Oba, Zoran Janković in Gregor Virant sta namreč pred volitvami obljubljala velike projekte, delo za brezposelne, ohranitev javnega sektorja in – verjeli ali ne- celo višji standard!?

Za nami je Silvester, za nami so vsi dobri sklepi, za nami so vsa voščila, ki smo jih pozabili poslati in vsa tista, ki smo jih ali pa jih tudi nismo dobili. Za nami je tudi mesec, ko se obdarujemo in darujemo.

To je prav poseben mesec. Ne le mesec, ko slavi potrošništvo, je tudi mesec, ko medije preplavi dobrodelnost. Vsi po vrsti se tolčemo po prsih in vas prepričujemo kako dobri, da ste, ker darujete. In se tudi potrudimo, da vas prepričamo.
Predvsem televizijski prispevki so srce parajoči. Beda je pogosto nepojmljiva. In zelo fotogenčna. Najbolj se nas dotakne stiska otrok.
Vsi ste že videli kako se trka na dušo in vest. Tudi to je obrt, ki jo je treba obvladati.
In ob gledanju tovrstnih prispevkov tudi mene stiska pri duši. Zaradi njihove stiske in zaradi hudih dvomov o korektnoosti tovrstnega početja.
Če si česa želim, si želim, da mojim otrokom nikoli, prav nikoli ne bi bilo potrebno zato, ker se sami ne bi znašli v tem svetu, na svojo bedo opozarjati tako, da bi pred kamere potiskali svoje otroke. Moje vnuke.
Ne vem, ker nisem doživela, a mislim si, da se kaj hujšega kakšnemu šolarju, kakšnemu najstniku ali najstnici kar težko zgodi. Ne lakota in ne mraz ne moreta boleti bolj kot bolijo drugi dan besede in pogledi vrstnikov.
Vprašanje kaj je hujše: usmiljenje ali otroška zloba.
V dobre namene urednikov in kolegov novinarjev ne dvomim. Pa čeprav vem - in upam, da se tega zavedajo tudi oni. - da gre pri tovrstnih nabirkah na eni strani za pomoč pomoči potrebnim, na drugi strani pa za samopromocijo. In ta je - ne delajmo si utvar - večja, čim hujša je beda in čim več nesrečnih oči zre v kamero.
Ne dvomim tudi zato, ker je pomoč čisto zares učinkovita. V enem večeru se nabere krepko več kot 10 tisoč evrov. Le kako bi jih nekdo, ki nima službe, lahko zbral. Ko gledamo žalost, tudi zato, da si olajšamo vest, mimogrede pošljemo tisto sporočilo. Dober evro mnogi lahko pogrešimo.
A tisto, kar bi si vendarle želela je, da bi vsi mi znali in hoteli pomagati, tudi tako, da staršem ne bi bilo treba izpostaviti otrok. Da bi jim to prihranili. Da bi pač oni sami prevzeli breme, ki je za otroke nedvomno pretežko.
Vedno, ko gledam te prispevke se sprašujem ali ne bi morda o tem kaj malega morala povedati tudi varuhinja človekovih pravic. Še posebno varuh otrokovih pravic?
Starši sami se morda niti ne zavedajo. Morda so tako obupani, da niti ne pomislijo.
Morda pa bi se lahko o tem dogovorile medijske hiše. Pa čeprav vem, da je v  medijih denar že dolgo programov vladar.
Ampak vseeno!
Če morajo snemalci za objavo vsakega posnetka razposajenih otrok v vrtcih in šolah imeti pisno dovoljenje, potem bi se morda vsi skupaj lahko dogovorili, da je kdaj pa kdaj kakšnega otroka potrebno zaščititi tudi, če starši sami te potrebe ne dojemajo in ne zaznajo.
Cel kup nekih dušebrižniških ustanov imamo, a še nobene nisem slišala reči nič na to temo.

Objava vseh podatkov o nepremičninah Slovencev je vzbudila kar veliko pozornosti. Samo v nekaj dneh so na portalu, kjer so po novem dostopno vsi podatki o naših nepremičninah, registrirali 16 milijonov vpogledov.

Ne vem ali ste bili tudi vi med obiskovalci, vem pa, da mene ni bilo. To pomeni, da so nekateri naši sodržavljani na tem spletu previseli ure in ure. Ker je takih, kot sta rosno mlada zakonca Karner, ki sta si v nekaj letih pridobila kopico prestižnih nepremičnin - in bi torej imela kaj gledati - pri nas vendarle bolj malo, je več kot očitno, da je večino na portal gnala radovednost in zavist. Nanjo pač nismo imuni. Po večini ne. Ne jaz in – si mislim - da tudi kdo med vami ne. Verjetno ga ni, ki se tu in tam ne bi spraševal od kod temu to in to, od kod drugemu denar za prestižni avtomobil, tretjemu pa za počitnice v oddaljenih in mondenih letoviščih.
In zdaj nam je geodetska uprava vse te podatke prinesla takorekoč na pladnju. Vpisali ste ime, morda naslov in vse se je izpisalo. Še letnica rojstva, da ja ne bi bilo dileme.
Priznam, da ne razumem čemu je bilo to potrebno. Mar zato, da bodo tisti, ki se komaj prebijajo zdaj razloge za svojo bedo iskali pri ljudeh, ki so bili spretnejši, sposobnejši, pametnejši, pa zato nič manj pošteni? Vedeti je treba, da živimo v krajih, kjer je teorija enakih želodcev še vedno močno zakoreninjena. Če ima on, ni pošteno, da nimam jaz!
Po vrhu vsega me jezi, da bi dvomi padli na povsem navadne smrtnike, tiste, ki v življenju niso ničesar zakrivili, nikomur nič vzeli, ki so vse kar imajo pošteno zaslužili. Kajti tisti, ki niso, so svoja premoženja že zdavnaj prikrili, fiktivno podarili in formalno nimajo nič.
Strani s črno kroniko so polne zgodb. Prav danes me je zabavala – pa v resnici ni nič smešnega - zgodba nekdanjega tržiškega župana Pavla Ruparja. Zagovarja se zaradi denarja, ki naj bi ga v času svojega županovanja protipravno spravil v svoj žep.Povedal je, da je popoln revež, da nima ne službe, ne plače, ne nadomestila in niti lastnih hiše, da ni več. Ker je malo verjetno, da bi človek, ki se je sam hvalil, da je eden najboljših lobistov, tolkel lakoto, gre bolj verjetno za to, da se je pač znebil vsega kar bi mu morda lahko sodišče celo zaseglo, če bo njegov greh dokazan. In gotovo ni edini. Da so naši tajkuni revni kot cerkveni miši, že vemo. V davčne oaze pač naša davkarije ne seže.
Je pa še ena dimenzija dostopnosti vsem podatkov o naših nepremičninah. Lahko mi očitate preganjavico, a dejstvo je, da je v Sloveniji vse več zelo nasilnih ropov, izsiljevanj in drugih kriminalnih dejanj. Če kdo, so združbe, ki se s tem ukvarjajo, vitalno zaiteresirane za podatke o premoženju posameznika. Da vedo h komu se splača, kdo kaj ima in kdo bo pod prisilo lahko kaj dal, plačal, izročil. Portal Geodetske uprave jim je prihranil veliko dela. In izničil opozorila policije, ki že dolgo opominja naj se kot posamezniki ne šopirimo s premoženjem, naj ne razkazujemo, če kaj imamo.
Prav danes je - spet v Črni kroniki - povzet razplet sojenja trem kriminalcem, ki so v Kočevju, v njegovi hiši do smrti pretepli nekoga za katerega so verjeli, da se koplje v zlatu. Tudi za takšne fakine so podatki o nepremičninah še kako zanimivi. Zanje so lahko celo dragoceni, za lastnika pa usodni.

Pa je šla vlada narodne enotnosti. Rakom žvižgat. Pričakovano. Virant ni več veliki igralec, ampak majhen in bo bolj tiho, je rekel. Prav.

Morda so tile, ki smo si jih izvolili kar zadovoljni sami s seboj. Volivci, si mislim, zanesljivo nismo. Ne le, da nam postaja jasno, da tudi z vstopom dveh, domnevno novih igralcev v slovenski politični prostor ni prišlo nič novega, tudi to, da so sami sebi največji zaklad, je že jasno.
Vodje strank se tu in tam pojavijo pred kakšnimi vrati, kaj malega rečejo in gredo. Ostalih približno 80 in nekaj uživa v zasluženi nirvani. Svoje so naredili. Zdaj pač čakajo kam jih bodo vodje dodelili. Če bodo levo, bodo levo, če desno pa desno. Leta in plače bodo tekle.
Majhne stranke, ki si zdaj pripisujejo vlogo in težo jezička na tehtnici, imajo slabo izbiro. Ne na eni, ne na drugi strani, dolgoročno gledano ne bodo preživele. Žerjav in Ljudmila Novak to dobro vesta. Bila sta v koaliciji z Janezom Janšo in obema je šlo za nohte. Novi Sloveniji tako zelo, da je izpadla iz parlamenta, Slovenska ljudska stranka se je leta 2008 komajda izvlekla. In to po mandatu v katerem sta se cedila med in mlako. Povsem razumem, da nobene od teh manjših strank ne vleče ne k Janši in ne k Jankoviću, kjer bi se vladalo zelo podobno.Vsaj za Virantovo stranko bodo te koalicije skoraj zanesljivo usodne. Notranja povezava med njegovimi člani in poslanci je hudo trhla. Veliki individualisti ne bodo igrali za moštvo, temveč zase. V stranki v kateri so tako desničarji - Janez Šušteršič tega nikoli ni skrival - kot levičarji - Marko Pavliha je bil celo minister ene takih vlad -, Pezdir pa je pravi mojster samopromocije, drugače skorajda biti ne more.
In v takšnih razmerah je razumljivo, da so vsi pozabili na zaklinjanja o dobrobiti države in državljanov. Saj gre vendarle za njihovo kožo. In vsakomur je njegova najdražja.
Pravzaprav ne razumem predsednika države. Zakaj vendarle ne podeli mandatarstva tistemu, ki je na volitvah dobil največ. Ve se Lista Zorana Jankoviča je dobila več kot SDS! S tem bi žogico podal tistemu, ki mu pripada prvi servis. Če ta soigralcev ne bi uspel speljati v svoje moštvo, bi prišel na vrsto drugi. In ni dvoma, da je to Janez Janša! Tako smo pač volili.
Ne morem se znebiti občutka, da predsednik okleva tudi zato, ker Zoranu Jankoviću ne kaže dobro, svojega mnenja o Janezu Janši pa nikoli ni skrival. Da se ne marata sta si oba jasno povedala.
Pa ne le to..
Nihče sicer tega ne omenja posebej, a nekoliko nenavadno je vendarle imeti mandatarja, ki bo še nekaj časa en dan morda v vladni palači, drugi dan pa na sodišču. Po evropskih državah odstopajo politiki, ki so samo osumljeni tega ali onega nečednega dejanja. Zadnji v vrsti je nemški predsednik, ki ima težave z nenavadnim posojilom. Mar je Slovenija res na nekem drugem planetu?
Menda se bodo danes začeli na novo pogajati. Tako Janez Janša kot tudi Zoran jankvić. Upajmo, da bo kaj iz vsega skupaj. Saj sicer se nam res lahko primeri, da bomo morali preden se bo sploh kaj zgodilo, spet na volitve. Še enkrat predčasne.
In veste kaj, vseh 90 izvoljenih bi samo s tem, ker smo jih izvolili, dobilo pravico do enoletnega nadomestila plače. Ker, zakon je pač zakon. Kar jim pripada, jim pripada! In iz tega zornega kota – in ne brez zlobe - zanje je fino, če bodo vlado sestavljali čim dlje. Dlje bo luštno in razkošno. Krivi pa tako ali tako ne bodo nič. Oni ne!

Beseda praznik izhaja iz besede prazno. To bi menda - v vsebinskem prevodu – m oralo pomeniti, da se v minulem tednu  in malo več, ni kaj dosti zgodilo. Da smo pač praznovali, gledali ognjemete, počivali, se družili in se veselili časov, ki prihajajo. Pa je bilo tako?

Medijem človek težko pobegne. Morda vam to uspeva, meni - priznam - ne. Redkokdaj sem dovolj daleč. V minulih dneh nisem bila. In sama nase sem bila jezna.
Čeprav sem bila visoko nad mestom, čeprav je bilo tam veliko več sonca kot v dolini, je bilo zatohlo. Tako zelo zatohlo. Vsak dan bolj.
Ustavno sodišče si je izbralo naravnost imeniten datum za  objavo razsodbe v zvezi z družinskim zakonikom. Da ga bo dovolilo, ker takojšnje kršitve z Ustavo zagotovljenih pravic ne bo povzročil. Ustavni sodniki so pametni, oni že vedo, v njihove razsodbe ne smemo dvomiti, če si želimo pravno državo, je trditev, ki jo iz ust sodnikov in pravnikov poslušamo že nekaj let. Pravna država pa…. saj sami vidite.
Recimo, da je tistih pet, ki je preglasilo one štiri sodnike, ki so bili proti, res bolj pametnih. Čeprav sem na široko odprla okna, se je zatohlost zavlekla v vsako poro majhnega bivalnega prostora. Kar ni hotela ven.
Potem se je voditelj  nacionalkinih Odmevov na daljavo pogovarjal z s spoštovanim profesorjem Boštjanom M Zupančičem o njegovi novi knjige Tembatsu, kar v japonščini pomeni kriza. In kriza je nerešljiva. Vse smo zavozili. Nikomur se niti ne sanja kako se izvleči iz pogoltnega kapitalizma. Ni alternative. Ljudje nekaj protestirajo, nočejo več živeti tako kot so do sedaj, a nimajo pojma kako pa bi. Razen tega, da hočejo več. Vojna bo, huda in velika in pogubna. Revolucija. Evolucija nima možnosti. Voditelj se je trudil, ker je dojel, da predpraznični od hoc termin za takšen pogovor absolutno ni primeren, a profesor se ni dal. Vojna bo! Ja, res, dan pred Silvestrom človek lahko le upa na takšno razjasnitev!
Štrik za vrat, pa bo!
In potem so še vsakovečerne nebulozo o formiranju nove vlade. Virant, ki je dobil precej manj kot je upal, da bo, je zaslutil priložnost. Kaj pa, če bi on izigral velike in sam postavil tehnično vlado. Nič hudega, če so drugi dobili več, morda pa se posreči!
Po svoje je logično. V katero koli koalicijo bi - ali pa bo  šel - se bo utopil. Janković in Janša nista demokrata.  Za Janeza Janšo so njegovi koalicijski partnerji vedno bili le potrebni glasovalci in nič več. Si mislim, da tudi pri Zoranu Jankoviću ne bo dosti drugače. Glede na to, da nima poslancev, ki bi bili poenoteni okoli česarkoli, je jasno,da je njegova stranka hudo trhla konstalacija.. Že sedaj je to več kot očitno.
Skratka z dežja pod kap smo prišli s temi predčasnimi volitvami.
Življenje pa teče - V dobrem in v slabem. Teklo je tudi v minulih, prazničnih dneh. Če ne bi bilo medijev, bi lahko bilo spokojno.
Ampak kaj hočemo, so in bodo. Saj tudi ta moja pisanja niso nekaj ob čimer bi človek pozabil na vse kar nas obdaja, priznam.
In tudi zato je kar v redu, da sem bila med prazniki na dopustu, mar ne? Vsaj moja modrovanja so vam bila prizanešena!