Majda Juvan

Burja ni odpihnila. Burja je napihala. To pot še eno od afer, ki jih navadni smrtniki spremljamo z odprtimi usti. Praviloma so v prvem planu pomembni politiki ali gospodarstveniki, ali pa kar oboje skupaj v eni osebi in…odvetniki. Spet praviloma Čeferin,  Matoz ali pa Senica.

Saj jih ni treba naštevati, mar ne. Vse velike policijske akcije so se odvijale pred v naprej razporejenimi kamerami. V soju reflektorjev so na sceno stopali osumljenci. Nekateri v marice, drugi v policijske limuzine. Nobeden od teh slikovitih  spektaklov še ni dobil  epiloga. Ne čista lopata, ne vklenitev Boštjana Penka, ne Bavčar, ne Šrot, ne Južina, ki  je tako ali tako še čisto svež – ne Baričevič in tudi ne patrija. Na muhi so bili levi in desni. A saj vemo, ko gre za denar, so vsi koderlajsasti, bi rekle Iztok Mlakar.
Od teh, ki so podkupovali so do sedaj med visokimi uradniki dobili le Šuštarja in njegovo skupino. Boštjan Šoba je celo poskušal dobiti azil v Kanadi, a ga takim kot je on, tam ne dajo.
Srečko Prijatelj se bo težko izvlekel. Zmago Jelinčič ga bo postavil na hladno. Lopovi so vsi drugi, mi pa ne, je moto na katerem je uspešno gradil vse svoje  predvolilne kampanije. Pred časom je odslovil celo Lipo in preživel. Zelo dobro.. Jelinčič in SNS sta »one man band«, vsi ostali so le ubogljivi glasovalni  strojček, ki ga zna Plemeniti naravnost imenitno tržiti. Vsaj za volilne glasove, če že ne še za kaj drugega.
Skoraj zagotovo se ga tudi domneva o podkupovanju, ki naj bi se ga šla z ministrom Pogačnikom, ne bo prijela. Jelinčič je precej bolj teflonski kot Erjavec. Njegovi verniki so tako ali tako tisti, ki ne gledajo kaj dela, temveč le poslušajo kaj govori.
Pogačniku bo težje. Pahor ima novo možnost, da ga odslovi. Skoraj ni razloga, da ga ne bi.
Ostaja pa, ne glede na vse, kar se bo in se morda niti ne bo zgodila, temeljna zamera. In ta je, da se naši politiki resnično veliko bolj kot z nami, ukvarjajo sami s seboj. Saj ga verjetno ni med vami, ki bi verjel, da gre le za to kar se jasno vidi in sliši. Je mogoče, da smo spektakel videli zato, ker se je eni koalicijski stranki podpora prepolovila, drugi opozicijski pa podvojila? So v igri še kakšni večji interesi? Nikoli ne reci nikoli!
Ne prvič in ne zadnjič se sprašujem, kdo normalen, ki ima kakšno drugo možnost, bi pa prostovoljno vstopil v tako politično kloako.
Morda je v tem primeru tako levim kot desnim – očitno preveč pogoltni Prijatelj- prišel kot  naročen. Tudi zato, da smo lahko še enkrat nazorno videli kako mimogrede denar iz večinsko državne firme, kar Luka je,  prek posrednikov z lahkoto konča v čisto zasebnih žepih. In, da smo nazorno videli, da mreže še zdaleč niso omejene le na krog okoli Katarine Kresal. Imel jih je tudi Janšev Časar iz Luke, saj brez njih ne bi kupoval predragih zemljišč, ima jih Srečko Prijatelj, ki je s tem, ko jih je prav uporabil, nesramno bogatel in ima jih tudi Zmago Jelinčič, ki ve, da brez njih njemu tako ljubega letalskega muzeja, nikoli ne bo. Vsaj tega, če ne še česa drugeg!
Ste videli kako lepo so se pomešali, levi, desni, beli, rdeči, koderlajsasti…. denar res nima barve! Ima pa mnogo častilcev!

Vse, ki vsaj malo spremljate cene nepremičnin, je gotovo razburila informacija , da bo ministrstvo za zdravje prodalo stavbi Mestne otroške bolnice in pediatrične klinike. Med zdravstvenimi delavci je završalo. Da je nedopustno prodajati stavbe, ki so namenjene zdravstvu. In to, po vrhu vsega, za tako majhen denar. Vsi vemo, da gre za elitni lokaciji.

Tudi meni se zdi čudno. Zakaj zdaj na hitro prodajati Pediatrično kliniko, če pa je še pred pol leta župan napovedoval, da bo v njej negovalna bolnišnica? In še pred nekaj manj meseci so v njej prav na hitro urejali prostore za  primer pandemije gripe? Od kod ta hitrost in ta nuja in to za tak denar? Prav to o denarju namreč tudi sama težko razumem.
Ker vse ostalo namreč ima zgodovino. Zelo dobro se spomnim kako je bilo, ko so pred 15-timi leti pobudniki za novo pediatrično kliniko sestavljali finančno konstrukcijo. V tisti finančni konstrukciji je bil tudi denar od prodaje obeh omenjenih stavb. Tudi mestna otroška bolnišnica, ki je zaradi svoje lokacije in mirnega okolja, od nekdaj budila apetite.
Od same zgradbe v kateri je bila Pediatrična bolnišnica na Vrazovem trgu, takrat nihče ni kaj dosti pričakoval. Po svoje je to razumljivo, saj je bila njena potresna ogroženost eden od najtrdnejših argumentov za izselitev malih bolnikov. Za stavbo je veljalo, da je statično ni mogoče sanirati in, da bi jo lahko porušil vsak malo močnejši potres. Ker je še danes takšna kot je bila, si mislim, da ti argumenti še vedno držijo. Če nas pač, takrat pred 15 timi let, niso naplahtali. In verjetno nas niso, kajti v Uradnem listu iz leta 1997, kjer je objavljen ureditveni načrt za ta predel Ljubljane piše, da je zaradi neprimerne gradnje dovoljeno staro pediatrijo podreti in na njenem mestu zgraditi stavbo v enakih gabaritih.
Tudi prodaja mestne otroške bolnišnice na Ulici Stare pravde, je že dolgo načrtovana. Že pred leti naj bi z njenim izkupičkom pomagali graditi novo kliniko, a se oddelek za male ledvične bolnike, ki ga je takrat vodil sedanji direktor nove klinike dr. Rajko Kenda ni dal, saj je bil na novo urejen in vsem je bilo tam lepo. Mimogrede, že lata 2006 je  prodajo obeh stavb najavil in objavil tudi takratni minister za zdravje Andrej Bručan.
Tudi nejevolja s katero sedaj zdravstveni zavodi spremljajo dogajanje, je nepotrebna. Seveda lahko država, ki je lastnica obeh objektov, oba tudi proda, če presodi, da bolniki ne bodo prikrajšani in, da njuno nadaljnje vzdrževanje ni smotrno. Vsi vemo kako je z denarjem v zdravstvu. Seveda tudi jaz verjamem, da bi pediatri z veseljem na lokaciji mestne otroške bolnišnice imeli razvojni inštitut. Vsem bi nam prav prišel. Le vprašanje je ali si lahko njegovo delovanje na taki lokaciji privoščimo? Kot je seveda vprašanje ali lahko takšno lokacijo vzdržujejo civilna združenja in društva, ki bi tudi rada bila tam. Mislim si, da ne!
Seveda pa vsa ta dejstva prav nič ne spremenijo dvomov, ki so povezani s ceno. Če verjamemo, da je staro pediatrijo res potrebno podreti in preračunamo le ceno zazidljive parcele, se izkaže, da je ta okoli 540 evrov na kvadratni meter, kar sicer ni malo, a si mislim, da bi za lokacijo ob Ljubljanici morala biti višji. Pa čeprav gre le za izhodiščno ceno. To, da pa bi za Mestno otroški  bolnišnico začelo licitirati že pri pol milijona evrov pa sploh težko razumem. Saj je dovolj, če pogledate oglase. Navadna družinska hiša v primestju stane več. Še vedno.
Le kateri najeti strokovnjak je napisal takšno vrednotenje? Težko je verjeti, da po naključju!

Je pač 8.marec. Praznik. Eden tistih o katerih govorimo s slabo prikrito ironijo. Pa nam pravzaprav ne bi bilo treba. Žensk nas je v Sloveniji več kot moških. In glede na to, da živimo v sistemu parlamentarne demokracije, kjer je večina glas več, bi lahko bilo drugače!

Ženske smo razumna bitja. Znamo presoditi  nesmiselnost trošenja energije za ničelni izplen.
A, morda bo vendarle potrebno ugrizniti tudi v to jabolko. O politiki in dejstvu, da se ji Slovenke na široko ogibamo, govorim
Za mizo je sedela družba, katerih otroci se bližajo, ali pa so že prekoračili 30-ta. Že pred leti so doštudirali. Večina jih je zaposlena v zasebnih firmah ali delniških družbah. Plače so solidne. Delavni čas pa… katastrofa! Mladi pravnik v ugledni pisarni  odhaja v službo ob sedmi uri zjutraj, domov pa ob 11 zvečer.  Mlada ženska, ki ji bo počasi že začela tiktakati biološka ura nikoli ne dela manj kot 12 ur, fant je v veliki mednarodni delniški družbi dal odpoved, ker ni zmogel več. Pa tudi magisterija ob takšnih obremenitvah ne bi končal. Nihče med njimi ni lačen. Imajo dobre avtomobile. Tudi streho nad glavo si bodo zagotovili. A ne glede na to, si jih večina želi v javni sektor. Plača bo nižja, ugled tudi, a morda jim bo kakšna ura le ostala tudi za iskanje življenjskih partnerjev in delanje otrok. Nihče med omenjenimi jih namreč še nima.
To je realnost današnjega dne. Verjetno si je nihče med nami za svoje otroke ni želel. Večina mladih si ob delu želi  imeti tudi svoje osebno življenje. Mnogi tudi otroke.
Kdo bo udaril po mizi? Moški niso. Bi lahko ženske? Same od sebe se razmere ne bodo spremenile.
Dokaz: Niti eden od poslancev, ki so pod vsako dopustno mejo dostojnosti tračarili o družinskem zakoniku, ni omenil tovrstnih posledic novodobne podjetne pogoltnosti in kapitalizma. Morda so zato tako na veliko mlatili o posvojitvah, da ne bi bilo potrebno omenjati vsega tistega kar nas kot družbo, resnično ogroža? A imajo kot politiki  pri tem vsak svoje račune.
Stiska prej omenjenih mladih ljudi je drugačna od stiske socialno ogroženih, ki jim gre v teh časih vsa pozornost, a je še vedno stiska. Stiska, ki je po vrhu vsega sploh nočemo videti. Češ veseli naj bodo, da imajo delo.
Bi bilo drugače, če bi več niti v rokah držale ženske? Bi postavljanje meja na videz urejenemu, a v resnici povsem povampirjenemu kapitalizmu, lahko bil izziv za današnje ženske?  Mislim, da ja. Je vredno?  Če ne bomo poskusili, ne bomo vedeli.
Prihodnost je res ženskega spola, a ni nujno, da je ravno na – al! Verjeti moramo, da je lahko tudi drugačna, brez botrov, brez tisočerih skritih računov in z iskrenimi cilji.
Je pa res, treba bi bilo na volitve in že tukaj se pametni ženski postavi sto in en ZAKAJ. Standardi, ki so jih v politiki postavili moški so tako gnili in gnusni, da bi se jim večina pametnih žensk najraje na široko ognila.

Bolj malo je tistih dni iz naše skupne preteklosti okoli katerih bi prelili toliko črnila in napisali toliko zbadljivk kot prav o 8. marcu. Časi so se spremenili. Prva leta v samostojni državi se o tem dnevu niti pogovarjali nismo, ker je preveč spominjal na AFŽ-ejevske manire, ki jih takrat - tako kot ničesar iz časov narodnoosvobodilnega boja  in  let po njem - ni bilo dostojno omenjati.

Čeprav so borke za emancipacijo in enakopravnost žensk Dan žena nekoliko rehabilitirale, si nekdanje veljave skoraj zanesljivo nikoli več ne bo povrnil. Drugi časi pač.
Dan žena niti med ženskami niti med zaposlenimi nasploh, nikoli ni bil dan, ko bi se moško občestvo iskreno klanjalo svojim boljšim polovicam in sodelavkam.
A bil je, tako kot še kar nekaj dni v letu, pravilom, priložnost za druženje, za medsebojno spoznavanje,sproščenost, tudi veseljačenje. Neke vrste starodobni  team building.
V firmi so praviloma takrat pripravili veselico ali pa vsaj kakšno skupno kosilo ali večerjo. In le redkih ni bilo.
Saj se tudi nekdaj nismo imeli vsi tako radi, da bi z veseljem prav vse obraze, ki  smo jih gledali med delom, želeli videti še na takšnih srečanjih. A povečini je le bilo luštno. Danes je tovrstnih druženj vedno manj. Nekaj zato, ker se dela cele dneve, nekaj zato, ker za takšne reči ni več denarja. Nekaj pa gotovo zato, ker se tisti, ki bi morali skrbeti za delavno vzdušje, pomena spletanja neformalnih stikov, sploh ne zavedajo. Okoli Novega leta je bilo, ko mi je kolega iz podjetja, kjer je več koč kot 1000 ljudi povedal, da se jih je za novoletno zabavo prijavilo 6. Pa to ni bil edini tak primer.
Seveda ne gre posploševati, a tolikšno nezadovoljstvo kot se danes širi na račun delavnih okolij, bi moralo delodajalce, tiste, ki se zavedajo, da brez sodelovanja z zaposlenimi, prav ničesar ne bodo mogli narediti, zelo skrbeti. A mnogi očitno o tem sploh nič ne vedo. Kaj šele, da bi kaj naredili!
Tole, ne ravno usodno razmišljanje, mi je padlo na pamet, ko sem pred dnevi gledala 15 let star dokumentarec o že dolgo pokojni igralki in pesnici Mili Kačičevi. Ona je živela za gledališče. Oboževala je oder. In je rekla nekako takole: Nekdaj smo po vsaki premieri igralci obsedeli, se družili, se pogovarjali, se smejali. Veliko smo se smejali pa čeprav smo bili tudi rivali, tudi spletke so bile. Danes pa tega ni več! Igralci opravijo delo, odidejo z odra in gredo domov. Tako je videla pred 15-timi leti. Kdo ve kaj bi rekla danes?
Če se jaz samo spomnim zabav, ki smo jih nekdaj radijci s takim veseljem pripravljali. Edini problem je bil drugo jutro, s kolikor toliko normalnim glasom priti na program. Bila so to daleč najboljša, najbolj uspešna in tudi najbolj inventivna leta mojega radia.
Ne vem kako dolgo bodo nove generacije domnevno pametnih menedžerjev  potrebovale  za spoznanje, da en sam človek pri timskem delu ne pomeni nič. In, da tudi od celega tima, ki v službo prihaja z odporom, prav ničesar ne moreš pričakovati.

Še leto nazaj se je zdelo, da vsak, ki ima kak rovokopač ali drug delavni stroj zlahka poskrbi za preživetje  družine. Dela je bilo veliko. A zdaj so prav ti najbolj nemočni. Veliki jim dela ne plačujejo, še manjšim so dolžni sami.

Ko se sproži plaz, je tako kot pri plazovih je. Le redki preživijo. In nekaj podobnega se dogaja v gradbeništvu. Država, zbornice in sindikati zdaj bijejo plat zvona.
Veliki so že v takih težavah, da jih ni mogoče potopiti. Preveč ljudi bi ostalo brez dela, preveč terjatev bi za večno ostalo nepoplačanih. Dolžniški vozel bi se le še zategoval. Ponovno se potrjuje, da je neobvladljivo velik dolg najboljša varovalka za preživetje. Vegrad, Gradis, Greb…
Za njimi pa je cela veriga malih podizvajalcev. V medijih se vrstijo zgodbe o samomorih, o nekdaj spoštovanih delodajalcih, ki po svetu hodijo s pištolo, nekaj zato, da grozijo svojim dolžnikom, nekaj zato, da se branijo pred svojimi upniki.
Tisti brez podjetniške žilice, tisti, ki živimo do vsakomesečne plače, smo ob takih zgodbah zanjo lahko le hvaležni. Pa četudi ni visoka.
Dogajanje je bilo predvidljivo. Če je krizo zakuhala pregreta investicijska dejavnost, ki je v letih konjukture presegla zdravo pamet, če je ta potem napihnila nepremičninski balon v katerem se trenutno vrti 16 tisoč neprodanih stanovanj in kdo ve koliko - nisem zasledila podatka, a gotovo jih mora biti zelo veliko - novih poslovnih prostorov, je jasno, da je do razpada gradbene dejavnosti moralo priti.  In po svoje je tudi razumljivo, da prav ta branža, sledi pa ji menda tudi že trgovina, od dražave zahteva likvidna sredstva. Že slišati je nerealno. Najprej naj davkoplačevalci saniramo banke, ki so investitorjem nekritično dodeljevale kredite, ki jih ti sedaj ne morejo vračati. Potem naj posredno davkoplačevalci saniramo še te povsem ali pa vsaj na pol sprivatizirane investitorje in na koncu naj, za boga, kupimo še vsa ta stanovanja in poslovne prostore, ki jih že v osnovi niso gradili z mislijo na potrebe kupca, temveč predvsem z mislijo na maksimiran dobiček. Ne vem kako se bo končalo, a dobro ne bo!
Vsaj nekdo pa je te situacije, ki bo navrgla na stotine obubožanih delavcev in malih podjetnikov, vesel. Podjetja za odkup in izterjavo dolgov rastejo kot gobe po dežju. So takšna, ki delajo pod okriljem bank in povsem samostojna. Odkupujejo vse. Od izterljivih do že davno zapadlih dolgov. Vse se jim očitno splača. Takole gre. Storitev ponujajo kot podjetniško priložnost. Zakaj bi prosjačili, zakaj bi tožili, zakaj bi čakali? Vaš dolg odkupimo in že jutri boste imeli na vašem računu denar. Če je vaš dolg 100 tisoč evrov, vam ponujamo 50 tisoč evrov. Ali pa tudi manj, če se izkaže, da je terjatev zapadla, da je stečajna masa negotova in podobno. Samo račun, ki dokazuje resničnost terjatve, morate priložiti. In očitno so uspešni. Če ne bi bili, tega ne bi počeli.
No, ja! Bolje tako kot če bi dolgove s kiji in orožjem izterjevala črnogorska mafija, si mislim. A se vseeno sprašujem, če ta podjetja s takšno lahkoto urejajo plačilna razmerja, kako to, da to vsem službam, inšpekcijam in uradom, ki jih  davkoplačevalci plačujemo zato, da bi poskrbeli za našo pravno in siceršnjo varnost, to ne uspe? Saj plačila disciplina naj bi bila ena temeljnih, mar ne?

Po pričakovanjih je družinski zakonik v parlamentu dobil zeleno luč. Da ga bo, je bilo jasno v naprej. Koalicija, ki ga je predlagala ima večino.

Pričakovana pa je bila tudi ostrina razprav. Le eni točki so namenili vso svojo pozornost. Istospolnim zvezam in možnosti, da tudi  te posvojijo otroka. Kar je bilo seveda pričakovano.
Tudi pred parlamentom je bila peščica nasprotnikov zakonika. »Zakaj ste proti? Zato, ker otroci morajo imeti pravo družino, mamo in očeta.«
A takih družin je v Sloveniji manj kot polovica.
Odrasli se ločujemo, ponovno poročamo, selimo se od enega k drugemu partnerju, otroke si podajamo. Malo so pri enem, malo pri drugem. Nič od tega ni nujno povezano z neodgovornostjo, zanemarjanjem ali pa preračunljivostjo. Življenje danes teče hitro, dostikrat prehitro. Nekateri od teh otrok bodo kak trpek spomin odnesli tudi v odraslost, druge bodo izkušnje okrepile. Vsi skupaj pa že danes vedo, da tista zveličana skupnost enega očeta, ene mame in kopice otrok, ni edina v kakršni je mogoče živeti, preživeti in se celo zabavati.
In to seveda vsi vemo. Tudi nekateri od najbolj gromoglasnih govorcev imajo za seboj že vsaj en zakonski brodolom. Verjemite, da tiste, ki so s tako vnemo risali grozovitosti, ki da jih bo prinesel v pravoverno in milo slovensko deželico, prav malo briga za otroke in njihove koristi. Edino svoje potencialne volivce so imeli v mislih. Preračunali so koliko je takih, ki ne razmišljajo prav dosti in ugotovili, da se splača. Pa so udarili.
Udarili  po otroku ženske, ki se je potem, ko z njegovim očetom ni šlo več, odločila za novo intimno zvezo s prijateljico. Zakaj ta ne bi smela posvojiti tega otroka in mu tako zagotoviti  večje socialne in pravne varnosti ter dedovanja?  Udarili so po otroku očeta, ki se je po smrti žene in mamice tudi odločil zaživeti v istospolni skupnosti.
Niso udarli pa lezbijkah in gejih, ker kaj takega danes tudi civilizacijsko najbolj zavrti ljudje javno ne morejo početi. Tudi oni so se morali sprijazniti z dejstvom, da istospolna usmerjenost ni nekaj kar bi si človek izbral. To tudi dobro vedo, saj jih- vsaj nekateri- zelo dobro poznajo. Z njimi živijo, delajo, se družijo. Slovenija je pač zelo majhen prostor.
Ne, po otrocih so udarili in v bistvu uspeli. Če bodo uspeli izsiliti referendum, bo udeležba sicer klavrna, a v večini bodo prišli tisti, ki so proti družinskemu zakoniku. In tako bodo padli tudi vsi ostali členi tega dokumenta. Tudi vsi tisti, ki dodatno in mnogo bolj kot do sedaj ščitijo in zagovarjajo interese otroka. Vseh otrok. Predvsem tistih, ki živijo v domnevno vzornih družinskih skupnosti ene prave mame in enega pravega očeta. In so najpogostejše žrtve družinskega nasilja, medsebojnih izsiljevanj in goljufanj.
Povejte, ste že kdaj kje slišali ali prebrali, da bi se kak homoseksualen par desetletje in več vlačil po medijih in sodiščih in bi mu bilo pri tem čisto vseeno kaj se v vsem tem času dogaja z dušo in telesom otroka zaradi katerega se preganjata, zmerjata, pretepata, tožita…Jaz še nisem!
V Sloveniji je vsako leto okoli 25 posvojitev. Prosilcev je več sto. Ali res verjamete, da bi službe, ki jih presojajo, kar nenadoma ugotovile, da so istospolni starši boljši od vseh ostalih? Dajte no! A zaradi premnogih zgodb, ki jih življenje vsem nam povsem nenadejano napiše, ta možnost mora biti!

Skoraj 9 odstotni padec družbenega bruto produkta je večji od vseh predvidevanj. Je tudi med največjimi v evro območju. In tisti, ki živijo od delanja poslov pri nas vedo, da je okrevanje še zelo daleč.

Od kod analitiki vlečejo podatke o brlivki na koncu tunela, ni čisto jasno. Vstopamo v pomlad, ko bo zobe pokazala tudi izsiljena minimalna plača. Saj ne, da je ljudje ne bi potrebovali. Žal pa gre po večini za podjetja in izdelke, ki jih trgi s poceni delovno silo, z lahkoto izločijo.
Kaj lahko v takšnih razmerah naredi vlada? Kaj politika?
Lahko pomirjata in obljubljata. Lahko krepita zaupanje v aparat, ki  smo jim ga upravljata! Kako? Za začetek tako, da nas z besedami in dejanji prepričata, da vesta kaj delata. Da se zavedata – vlada in parlament - da politiki lahko zavozijo tudi celo državo. Ne glede na vse. Če smo še pred nekaj leti verjeli, da se nam zdaj, ko smo del EU in evra, ne more zgoditi kaj zelo usodnega, ker, da bodo že oni v Bruslju poskrbeli za nas, je zdaj, ko vidimo kaj se dogaja v Grčiji, kako gresta po njeni poti Španija in Portugalska, jasno, da smo se motili. EU se je in se bo širila in krepila, ker ima le velika in močna nekaj možnosti v hudem konkurenčnem boju z Ameriko in azijskimi tigri. Skupnost je vedno bila in vedno bo v interesu največjih in najmočnejših. Reševanje nasedlih pa bo tudi takšno in samo tolikšno. Skratka Slovenija lahko tudi v teh hudih časih računa predvsem- ali pa celo – samo nase.
In kaj počneta vlada in parlament?
KO gre za vlado, resnici na ljubo, ne moremo reči, da nič ne dela. Celo zelo veliko projektov ima v ognju. Celotno izhodno strategijo je pripravila. Vse je zapisano. Na nekaterih ministrstvih pišejo osnutke zakonov kot nori. Novi socialni zakoni, delovna zakonodaja, pokojninska in zdravstvena reforma, energetska pa prometna strategija… A kaj, ko je za vse to potreben denar. Gvišen, gotov denar! Slovenija pa ima že sedaj 40 milijard zunanjega dolga. Za pet več kot znaša naš letni bruto družbeni proizvod.
Skratka, kaj bi vi naredili, če bi se izkazalo, da je vaš družinski proračun vsak mesec prekratek za  petino. Glava družine bi sklica družinski posvet in vsi bi družno ugotovil,i da je reševanje iz nastalega položaja edina resna naloga, ki jo morate rešiti, če nočete biti lačni ali pa če nočete končati v arestu.
Po svoje je tudi parlament ena taka široka družina, ki smo si jo izvolili-tiste iz koalicije in one iz opozicije - zato, da bodo pametni in razsodni namesto nas in v našem imenu.
In kako to zgleda v resnici?
Opozicija bo danes vse moči posvetila ustavni obtožbi proti predsedniku države. Sicer vedo, da ne bo nič iz tega, a hec mora biti. Ko bo to mimo, bodo prišle interpelacije. Predsednik SLS-a se pasje zgodbe oklepa kot poslednje rešilna bilka. Njegove in strankine. A stranka je zavozila že dosti pred tem. Si mislim, da res nepopravljivo. Janez Janša kot nesporni in tudi edini  lider v opoziciji, se v glavnem zabava s pisanjem na strankini spletni strani, Zmago Jelinčič pa, volilnemu letu v čast, plemeniti  slovensko hrvaške odnose.
Dobro, da imamo vsaj koalicijo. Vendar, ali res? Predsednik Desusa Erjavec je. To je po novem  tudi vse.  Gregor Golubič, eden najpronicljivejših slovenskih politikov novejšega časa,  je sam sebe poslal v ilegalo. Katarina Kresal  je dobra, a ji še čisto malo manjka do bridkega konca. Preprosto, s preveč ljudstvu nedopadljivimi rečmi jo nasprotniki lahko povežejo. In Pahor? Malo poskuša s samoironijo, malo z zaskrbljeno resnostjo, malo z ne preveč prepričljivim optimizmom. Za nekoga, ki ve, da ga trenutno ni, ki bi hotel biti v njegovi koži, dovolj. Za državljane in državo, ki jo vodi, pa žal veliko premalo. A, kot rečeno, sami smo si jih izvolili…

Začenja se teden boja proti raku. Letos bo posvečen predvsem osveščanju moških. Ti praviloma manj skrbijo za svoje zdravje, pa tudi, ko že slutijo, da morda kaj ni v redu, z obiskom pri zdravniku bolj odlašajo. Načeloma zato, ker nimajo časa, imajo važnejša opravila, ne nasedajo paniki…… v resnici pa zato, ker jih je strah. Tako kot nas je strah vse, ko čakamo izvide.

Vsi niso taki. Poznam kar nekaj gospodov, ki priložnosti za obisk pri zdravniku zlepa ne zamudijo. Zelo dobro so poučeni o svojih pravicah. Kar veliko časa namenijo samoopazovanju. O simptomih za to in ono vedo vse. In jih  tudi redno preverjajo. Vedo kakšna diagnostika je za kaj potrebna. In ti niso tisti, ki naj bi  jih dosegla opozorila letošnjega tedna boja proti raku. Saj veste, tisti, ki dolgo kašlja, dolgo živi.
A poznam tudi drugačne. Poznam gospoda - celo zelo dobro ga poznam - ki nikoli v svoji več kot 40-letni delovni dobi ni bil na bolniški. Nikoli! Dejansko tudi zato ne, ker zares zelo hudo bolan ni bil nikoli. Na srečo. To pa ne pomeni, da se v službo ni vlačil z visoko temperaturo, ubijalskim išiasom, gripami in anginami. Če se s čim ne ve, ker ni šel k zdravniku.
V načelu bi morala biti zdravstvena zavarovalnica navdušena nad takimi ljudmi. Vse življenje plačujejo prispevke, trošijo pa ni nič. Ker ga poznam, upam, da je res rojem pod tako srečno zvezdo. A z gotovostjo ne veva. Ne jaz, ne on.
Prav takim je namenjen letošnji teden boja proti raku. Da bi vendarle dojeli, da ni nujno, da se jih nobena bolezen ne more dotakniti in ni nujno, da bodo ostali zdravi samo zato, ker se za bolezni ne brigajo.
Ženske rade rečemo, da so moški veliko bolj pomehkuženi. Da imajo že zato, ker jim ni treba roditi, veliko nižji bolečinski prag. In, da so zaradi vsega tega, če jih bolezen vseeno doleti, veliko bolj nebogljeni.
Ne vem, če je kaj od tega res. Kolikor mi je znano nobene od teh trditev empirična presoja, ni prestala. Verjetno bo bolj res, da nam vsem, ne glede na spol, bolezen sesuje svet. In vsi, ne glede na spol, ga s težavo ponovno sestavimo. Čim hujša je bolezen, čim kasneje je odkrita, težje je. Včasih tudi pretežko.
Tedni in dnevi posvečeni temu ali onemu, se mi ne dopadejo. Nekako kampanjsko nas vlečejo v razmišljanja. Enkrat o čisti vodi, drugič o smrekah, tretjič o tej ali oni grožnji našemu planetu, četrtič o bolezni. Je pa res, da vsak med njimi požene medijsko mašinerijo. In ta je pravzaprav za osveščanje ljudi edino učinkovita. Vsekakor bolj kot nenehno najedanje kakšne preveč skrbne žene, ki pametuje o preventivi in skorajšnji kazni za vse, ki se delajo norca iz možnosti, ki jih sodobna medicina ponuja.
Ker, res se delajo norca. Podatki o odzivu na presejalni program Svit s katerim iščejo tiste pri katerih bi se lahko iz predrakavih sprememb razvil rok debelega črevesa in danke, namreč kažejo, da je odziv moških še slabši kot žensk. V resnici pa vsi skupaj  zavržejo kar dve tretjini vabil. Naj razume kdor more! To je veliko več kot pri programih za preprečevanje raka dojke in materničnega vratu!
Raka so v programu Svit odkrili pri več kot 100 ljudeh. Med tistimi, ki niso vrnili vzorca, je, po verjetnostnem računu, že bolnih, še več 200 ljudi. Nihče ne ve v katerem stadiju je že bolezen. A zanesljivo je vsak od  teh več kot dvesto ljudi, skupaj z vabilom in testerjem vrgel v smeti tudi nekaj let svojega življenja. In sebi in svojim povzročil nepopravljivo  družinsko tragedijo.

Spletanje socialnih mrež ni nič novega. Le termin je novodoben. Včasih se je temu reklo sistem zvez in poznanstev. Včasih smo drug drugega spraševali » ti a ti poznaš koga, ki bi…. Danes pa pač poskušamo priti v stik s kom, ki ima res vplivno in razvejano socialno mrežo.
Povejte mar vam res  kak znanec niti enkrat še ni skrajšal poti do kake uradne storitve, vam kakšna sestrična ali teta niti enkrat ni mimo vrste pomagala do kakšnega od papirjev, ki so potrebni za kakšno dovoljenje, vam niti v sanjah ni nikoli padlo na pamet, da bi kakšnemu zdravniku po opravljenem posegu odnesli steklenico, ker češ kaj pa vem, mogoče ga bom pa še rabil,  mar res nikoli, ampak res nikoli niste iskali koga, ki bi poznal koga v podjetju, kjer ste se sami ali pa kdo od vaših prijavili za službo, res nikoli niste iskali obrtnika, ki bi vam neko delo opravil brez računa, niste nikoli spraševali sosedov in znancev ali poznajo koga, ki bi vam, takole na črno, pomagal pri gospodinjstvu? Večina nas je vsaj kaj od tega že storila. Eni bolj uspešno, eni manj. Ljudje smo pač hudo različni. Tudi različno spretni in pametni.
Nekateri po ničemer ne izstopajo. Zanje praviloma pravimo, da so v redu, da so pošteni in da se pač po svojih skromnih močeh prebijajo skozi življenje. Malo jih celo pomilujemo. Niso za ta svet, pravimo….
In potem so tu oni drugi. Sposobni, spretni, podjetni, iznajdljivi, poučeni, pravi mojstri pri iskanju lukenj v predpisih. Poznajo vse in vsakogar. Vedno znajo odpreti prava vrata. Zavedajo se, da roka roko umije. V sodobnem besednjaku bi se reklo, da imajo izredno razvejano socialno mrežo, ki jo brez zadržkov znajo tudi uporabiti. Čim več lahko tej mreži ponudijo, več uslug lahko naredijo, več jih lahko tudi dobijo. Vsa vrata so jim odprta. Tudi tista, kjer se delijo posli in davkoplačevalski denar. Za naklonjenost okolice se jim ni treba truditi. Socialna mreža se sama tke. Vsi bi želeli biti v njihovem vplivnem krogu. Praviloma se nam ne dopadejo, a treba je priznati, da so uspešni, zavistno ugotavljamo.
Saj veste koga imam v mislih. Ni hvaležna tema. Preveč je spolitizirana.
Odvetnik Senica se mi ne smili. Gotovo ni nemočna, od vseh preganjana ovca. Bolj se mu poda volčji kožuh. Je eden najvplivnejših, menda tudi zelo bogatih ljudi,  pri nas. Že dosti prej preden je Katarina Kresal sploh končala pravo, je bil. Okoli sebe je spletel mrežo vplivnežev, ki jo danes s pridom izrablja. Gotovo. Tako kot svoje mreže izkoriščajo razni Wolfi, Zagožni, Lebani, Petki, Cekute in tudi Janez Janša. A dokler kdo ne dokaže nasprotnega – praviloma konkurent za isto pogočao ali pa nasprotni politik - takšno mreženje ni kaznivo. Tudi klientelizem to samo po sebi še ni. Pa čeprav je njegov izplen neprimerljiv z vašim, ko vam nekdo »zrihta« poceni mehanika.
Vseeno pa boli, ko jih takole gledamo, mar ne? Kako spretno polnijo svoje žepe, in v svoje lovke lovijo vplivne ljudi! Po črki zakona, seveda. Je sploh še kje kdo, ki mu je kaj do tega, da bi luknje skozi katere odteka naš denar v njihove žepe, zamašil? Bojim se, da tistim, ki so najboljši v tem poslu, ni kaj dosti do tega. Ne med črnimi in ne med rdečimi.
Pravna država je načeta. Vse preveč je dvomov. A veste česa me je še posebno strah. Tega, da to ni le slovenski vzorec. Ves sodobni razviti turbo kapitalizem  mu je podlegel. To je problem. Zelo, zelo velik problem.

Zdravstvena reforma je ena ključnih. Sestavljata jo dva zakona. Od predloga prvega - tistega o zdravstveni dejavnosti - je komajda kaj ostalo, drugi šele začenja svojo pot.

Čeprav politiki nočejo priznati, oba zakona potrebujemo zato, da bomo dolgoročno sploh lahko ohranili sistem javnega, vsem dostopnega zdravstva. Da nam tistim ki ne bomo imeli denarja za samoplačništvo oziroma za draga zasebna zavarovanja za primer bolezni, zdravniki – oziroma v njihove imenu uprave bolnišnic- ne bodo pred nosom zapirali vrat. Kdor verjame, da to ni mogoče, ne živi teh časih in v teh krajih. Žal!
Potrebujemo zdravstveno reformo, kjer se bo vedelo kdo pije in kdo plača. Potrebujemo tak zakon o zdravstveni dejavnosti, kjer vse spremembe le ne bodo pisane zgolj na kožo  izvajalcev, ki vedo, da se v kalnih vodah vedno najbolje ribari.
Potrebujemo pa tudi tak zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki bo naše pravice in obveznosti uravnotežil. Brez tega preprosto ne bo šlo.
Žal pa prve napovedi in odzivi na osnutek tega drugega dela zdravstvene reforme ne obetajo kaj dosti. Sindikalisti so proti. Proti vsemu. Očitno jim je lanskoletno dogajanje pred tovarniškimi halami nagnalo strah v kosti. Zaznali so, da bi se kaj lahko, kar čez noč preselili v zgodovino.In zato napenjajo mišice tam, kjer verjamejo, da jih lahko. Z delodajalci izgubljajo bitko. Gospodarska situacija je tako nespodbudna, da je le vprašanje časa, kdaj se jim bodo njihove navidezne zmage- tudi ta z  minimalno plačo - vrnile kot bumerang. Tudi zato jim navidezna usodnost zdravstvene reforme tako zelo prav pride.
Je pa treba povedati, da  nimajo prav težkega dela. Če bi ministrstvo vsaj približno stalo za svojimi osnovnimi cilji, če se ne bi tako zlahka upogibalo zdaj enim zdaj drugim, bi bilo sicer sindikalistom težje, bi pa zato zavarovanci lahko upali na zakonodajo, ki bi nam vsem dolgoročno zagotavljala zdravstveno varnost.
Ta že sedaj ni - in nikoli ni bila - enaka za vse. Denar, izobrazba in status, so  vedno – in vedno bodo - omogočali več. Boljša in dražja dodatna zavarovanja, boljše zdravnike, boljšo dodatno nego. Tudi v tujini. In hodijo, da ne bi mislili, da ne!
Tisto česar je mene strah je to, da bo čez nekaj let tisti, ki bo zbolel, recimo za rakom - berem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo razglašena pandemija te bolezni – za osnovno zdravstveno zavarovanje deležen le osnovne terapije, tista res učinkovita biološka zdravila pa bodo dobili le tisti,ki  si jih bodo lahko privoščili. Manj kot 1000 evrov ena doza ne stane, letna terapija pa je od 10 tisoč evrov naprej! Tega me je strah. In bojim se, da o tem sindikalisti prav nič ne razmišljajo.
Zavračanje vsakršnih, tudi ne posebno usodnih varčevalnih ukrepov, se mi zdi skregano z zdravo pametjo. Zavračanja rahlega nižanja bolniških, na primer. Ali pa nižanje bolniške za čas bivanja v bolnišnici ali v zdravilišču? Zakaj pa ne, saj imamo tam popolno hotelsko oskrbo? Ne nazadnje, sprejmem tudi nujna dodatna zavarovanja za poškodbe pri nevarnejših športni dejavnosti. Si bomo pač smučarji privoščili kak čaj ali dva manj in se dodatno zavarovali. Kak predlog pa gotovo terja dodaten premislek. Tudi umik. A vseh po vrsti ni mogoče zavrniti zato, ker so to dobro sliši. Za dobro nas vseh, bodo udarni sindikalisti- pa pogosto tudi predstavniki upokojencev- le morali ravnati bolj razumno. Saj jih nimamo zato, da bo jutri nam in našim otrokom le še slabše. Jaz si prav nič ne želim ameriškega zdravstvenega  sistem. Naj gredo raje naši sindikalisti tja. Obama jih bo vesel. S spreminjanjem zdravstva, ki je pisano na kožo bogatim, ima velike težave.