Majda Juvan

Zadnji januar je dan brez tobaka. Vsako leto. In tudi zgodbe, ki si jih na ta dan pripovedujemo, so si podobne. Odvisne pač od tega, na katerem bregu ste. Med kadilci ali med nekadilci.

Bili so drugačni časi. Kadilo se je vsepovsod. Večina nas je kadila. Samo nekaj čudakov ne. Potem so leta minila in stvari so se spremenile. Večina iz moje generacije je opustila kajenje. Samo čudaki ne. Razumska presoja je vedno na strani večine. Razumska za večino, seveda.
Spet je dan brez cigarete. Sodeč po statističnih podatkih, se ljudje ne starajo več, saj število kadilcev več ne upada. So pa nedvomno potisnjeni na obrobje. Na mrzle terase, balkone, pod kap. Nobeno okolje se jim ne zdi prestrašno. In nikjer se nam – nekadilcem - ne smilijo.
Tudi kriza na njihovo število ni nikoli vplivala. Kajenje je odvisnost, je bolezen, pripovedujejo.
Za opustitev kajenja se je treba odločiti in potrebno je imeti kar trdno voljo. Ljudje, ki živijo na robu, te volje nimajo. Če bi jo imeli, ne bi živeli na robu. Nekatere reči so nesrečno povezane.
Nekadilci – predvsem tisti, ki smo to bili, pa sedaj nismo več - jih grdo gledamo. Moledovanje za pomoč in cigareta v ustih ali v žepu nam ne gresta skupaj. Tudi zato ne, ker cigarete tudi v Sloveniji niso več poceni. Zavitek najcenejših stane 2 evra in 60 centov.
Več kot kilogram kruha in liter mleka skupaj, pri najboljšem sosedu. Brez akcije.
Osnovna cena cigaret je nizka. Dražijo jih davščine, trošarine. In te so v razvitih državah mnogo višje kot pri nas ali pa še kje nižje na jugu Balkana. V Bosni in Hercegovini  škatlica ne stane niti evro in pol, v Italiji pa med 4 in 5 evri . In kontrabant cveti.
Tihotapljenje cigaret je bil vedno velik posel. Nekateri ste morda sledili pripovedim že pokojnega bankirja in politika Nika Kavčiča o tem kako je svoj čas Udba to počela. Takratne republiške Udbe so tekmovale za tovrstne posle. Šlo je nož, dobesedno. In slovenska ni bila slaba. Mnogi dobički so končali v kasnejši državni in družbeni lastnini, v zametkih nekaj desetletij cvetočega slovenskega gospodarstva. Nekaj pa seveda tudi za mejo, kar je prav prišlo še celo v prvih letih po osamosvojitvi. Komu in zakaj, je pa že druga zgodba. Najverjetneje še ne povsem razkrita.
A gremo nazaj k cigaretam. Tobak nedvomno ne koristi. Statistični podatki, ki jim kadilci oporekajo, pravijo, da kadilec živi 16 let manj. Cena, vsemu navkljub, pomembno vpliva na opuščanje kajenja. Tisti, ki se znajo dogovoriti sami s seboj, se pač odločijo. Enkrat sem že pripovedovala o paru, ki je opustil kajenje in denar namesto za cigarete, dosledno hranil za potovanje. Pol sveta sta že obredla.
Ko gre za cigarete, pa je pomembna tudi država. Mnogi se boste spomnili kako krčevito so se lobiji upirali dvigu trošarin na cigarete in na alkohol. Vse zaradi zaščite nacionalnega interesa. Naše tobačne industrije - dokler smo jo imeli in naših vinarjev.
No pri cigaretah je red naredila kar EU. Do leta  2014 se morajo trošarine za 1000 cigaret dvigniti na 90 evrov. Mislim, da še nismo pri 80-tih. Vsakih nekaj mesecev so zato cigarete držaje za kakšnih 10 centov. In bodo čez dve leti tudi pri nas podobno drage kot pri dražjih sosedih.
In kadilci bodo še bolj jezni, češ le poglejte, koliko več davkov plačamo za vas?!
Pa tudi več porabite, jim bomo žugali nazaj.
A kot rečeno, vsakdo se lahko odloči!

Dogajanje v slovenskem parlamentu je bilo predvidljivo. Janez Janša je brez težav in po pričakovanjih postal novi mandatar. V dnevu ali dveh naj bi sestavil vlado. Mislim si, da ga ni v tej državi, ki si ne želi, da bi mu uspelo. Strah in negotovost sta tako veliki, da bi dali žezlo v roke samemu hudiču, če bi kaj obetal.

A kaj, ko se že tako dolgo poznamo.
Če se je do sedaj zdel spravljiv, če je do sedaj na videz popuščal bodočim partnerjem, ki so – vsaj za Viranta in Erjavca to velja - hiteli z zmagoslavnimi samohvalami na račun svojih pogajalskih sposobnosti, je že z nastopom v parlamentu njim in državljanom pokazal svoj znani obraz. Tako bo kot bo on hotel, ministri bodo tisti, ki jih bo on izbral. In na položajih, od katerih je osebno odvisen, bodo ljudje, ki so mu neomajno - da ne uporabim še kakšne bolj grobe ilustracije – zvesti.
Velja mu pritrditi. Glasovanje je bilo zmaga razuma. Razuma, ki je brez dvoma potreben, da po izgubljenih volitvah prevzameš vlado in razuma, ki je zanj osebno eksistenčnega pomena.
Patria očitno le ni najbolj transparenten posel stoletja. Prosto po Erjavcu. Sodni procesi že - ali pa še bodo - potekajo v štirih državah. Verjamete, da so lumpi le drugod, pri nas pa sami poštenjaki?
Po sobotni odločitvi je zanimivo prebirati odzive. Nič se ni spremenilo v zadnjih 20-tih letih. Naši so najboljši, oni drugi pa nesposobni politikanti in manipulatorji, ki so oblasti ne zaslužijo.
Nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek je tako izjavil, da opaža, da je tudi opozicija spoznala, da Slovenija ne more graditi svoje prihodnosti na sporih in delitvah in, da upa, da bo zato vsebinsko koalicijo podpirala?!
Ja, do včeraj je bil opozicija tudi Janez Janša.
In vsi se - razen morda gospoda Jerovška - dobro spomnimo kaj vse je počel zato, da je spodnesel  vse reforme in vse kar je prejšnja vlada vendarle poskušala narediti, da Slovenija ne bi tako hitro tonila. In izgubljala bonitetnih ocen, ki zdaj kar dežujejo. Škoda, ki so jo s tem povzročili je izmerljiva. V denarju.
In spomin je lahko zelo zoprna zadeva.
Verjetno je v tem potrebno iskati razlago za eno od najbolj presenetljivih napovedi novega mandatarja. Pokojninsko reformo naj bi sprejemali šele leta 2015!? Pa še takrat tako bolj lepotno?!
Ob tem, da v vsej Evropi hitijo s takimi, ki upokojitveno starost bližajo 70-tim letom, je napoved naravnost neresna.
Se morda Janša zaveda, da takrat ne bo več mandatar. Da bodo do takrat k nam že prišli sanatorji iz Bruslja? Ali pa, da  bomo takrat že ob evro, da bo takrat ves svet zaradi težav v Ameriki, na Kitajskem in zaradi velikega spopada z Iranom, že zajel vrtinec nepredvidljivih dogodkov zaradi katerih nikogar več ne bo skrbelo kako živijo državljani neke majhne podalpske državice.
Vse to so skeptični zaključki nekajdnevnega političnega in gospodarskega foruma v Davosu. Nič ali malo optimizma. Leto 2012 bo težko, leto 2013 bo še težje.
Kaj mislite, jih je naš novi mandatar slišal? Jaz si mislim, da jih ni. Je mogoče, da je oblast tako velika slast, da zaradi nje ljudje oslepijo in oglušijo? Očitno je!

Pa jo bomo dobili, novo vlado. Ni čisto takšna kot smo si jo izvolili, a, če tisti, ki je dobil največ ne more zbrati dovolj glasov, je verjetno res prav, da pač poskusi naslednji. In dobili smo izkušene politike. Tako in drugače.

Ne vem kako je z vami, a sama še svoj živ dan nisem imela posla s sodniki. Niti s sodnikom za prekrške ne. Če je bilo treba -in nekajkrat je bilo - je z mano po hitrem postopku opravil kar policaj. Prekršek…gospa dokumente prosim…zapisnik….položnica…pa varno vožnjo vam želim. Približno tako. Tako hudo, da bi se moral z mojimi grehi ubadati sodnik, na srečo, še ni bilo.
Treba se bo sprijazniti. Nismo vsi tako dobri in pomembni, da bi se morali vlačiti po sodiščih. So pa takšni naši politiki. Domala vsi predsedniki parlamentarnih strank se soočajo s sodniki. Vsi razen Boruta Pahorja in Ljudmile Nov
Najboljši je Janez Janša. Ne vem, če ve kolikokrat je že bil tožen in kolikokrat je tožil. Tu in tam kakšno tožbo tudi izgubi. Potem spet dobi. Kot na Lotu. Kakšna štirica, pa je strošek malo manjši.
Obtožnica v primeru Patria je po tisti obsodbi na procesu proti četverici, gotovo najhujša. Zaradi tiste prve je postal nesmrtni junak, zaradi te druge pa bo najverjetneje edini evropski premier, ki bo en dan sedel v vladni palači, drugi dan pa na sodišču. Načeloma.
Če ne bi bilo tega sojenja, nikoli ne bi vedela, da ti zaradi delovnih obveznosti sploh ni potrebno priti na sojenje. In sploh ne razumem zakaj potem kdo kdaj le še pride. Vsi imamo kakšno neodložljivo delo.
Tale naša zakonodaja je nasploh nekaj boljšega. Za opravljanje ene najpomembnejših funkcij v državi je dejstvo, da je mandatar v sodnem postopku, povsem nepomembno. Na drugi strani, pa ta isti človek, nikakor ne bi mogel biti  bolj običajni državni uslužbenec, saj nekdo,ki je v sodnem postopku, sploh ne more kandidirati.
Z drugimi besedami in z  malo zlobe. Janez Janša bo lahko predsednik vlade, nikakor pa ne bi  mogel biti nabavni referent na ministrstvu za obrambo. Recimo.
A ni dober in pomemben le Janez Janša.  S sodniki ima posla tudi Erjavec, ki  se še vedno otepa s sumi pri poslu z osemkolesniki, Viranta zaradi obrekovanja  toži Drago Kos, Žerjava pa Ivan Zidar.
No, na drugi strani se temni oblaki zgrinjajo tudi nad Zorana Jankovića. Preiskava poteka, ali bo vložena obtožnica se še ne ve. On je ob enem tudi tožnik. Zaradi domnevno neresničnih zapisov toži Finance.
Skratka, četudi pri nas ne bi bilo kurjih tatov, bi naša sodišča imela kar kaj početi. Pravna država deluje. Odvetniki se veselijo, ljudstvo pa se čudi. So žrtve ali lumpi? So oboje?
Je res to sprehajanje po sodiščih nekaj tako zelo samoumevnega, nekaj kar se nikomur od teh, ki se zapletajo v takšne in drugačne zgodbe, ne zdi niti malo sporno? Niti malo!
Se res lahko tolažijo s tistim znanim slovenskim rekom, da strele tolčejo  v vrhove?  In, da je vsak nastop na sodišči promocija, ki lahko vpletenemu le koristi? So zato na tistih znanih stopnicah vedno tako nasmejani
Nekaj ne bo v redu. Nekaj bo zelo narobe. Ne le s temi, ki hodijo po sodiščih, tudi z nami, ki jim vse to tako prizanesljivo spregledujemo.

Začelo se je. Prve izjave, prve napovedi, prvi obeti. Jasni in odločni. Drugačni kot smo jih bili vajeni v času pred volitvami, celo drugačni kot smo jih slišali v času pogajanja za koalicijo.

Včeraj je sindikalnim voditeljem zledenela kri. Janševa izjava, da ni mogoče deliti česar ni, ne sodi v nabor najpogostejših med našimi politiki. Tudi  ni takšna kot smo jih poslušali pred volitvami. V delu, kjer je povedal, da brez novih delovnih mest tudi novega dohodka ne bo, je njegov pogled zelo soroden tistemu, ki ga ponavljajo gospodarstveniki. Tudi Gospodarska zbornica in Samo Hribar Milič z njo.
Sama že dolgo vsega kar politiki govorijo ne jemljem za suho zlato. Tudi v mandatu, ko je bil Janez Janša v opoziciji, nisem. Tudi takrat mi je bilo jasno, da zanikanje nujnih sprememb ni nekaj v kar bi on in njegovi verjeli. Šlo je za del strategije v kateri za dosego cilja nobena cena ni previsoka. Čim slabše za druge, tem bolje za nas. Strategija ni bila slaba. Državi je šlo z vsakim dnem slabše, vlada je na koncu morala odstopiti. Cilj je bil dosežen. Račun bomo še dolgo plačevali.
Mislim si, da od Pahorja in Socialnih demokratov takšnega pristopa v tem mandatu vendarle ni pričakovati. Upam vsaj! Tako nerazumno in razbijaško nikoli niso delovali.
Kako boleče dogajanje po volitvah doživljajo v Pozitivni Sloveniji  pa pravzaprav ne vemo.Vemo kaj pravi Zoran Jankovič, ne vemo pa kaj kuje domala 30, na hitro zbranih poslancev. Če sploh kaj.
Politiki načela z lahkoto menjajo. Ena so v rabi, ko so v opoziciji, druga, ko so na oblasti. Včeraj smo videli oblastnega Janeza Janšo, ki je s sindikati opravil v nekaj sekundah. Če ni, ni in ne bo. Pika. Pa čeprav je pred manj kot letom podprl njihove referendume in spodbujal državljane naj jih zavrnejo.
Ljudmila Novak, ki si je za svoj uvodni nastop  po podpisu koalicijske pogodbe izbrala prav nujnost socialnega dialoga, se mi je kar malo zasmilila. No vsaj pretirano dolgo ji ni bilo potrebno čakati na spoznanje kdo je kdo. Saj malo se ji je zdelo že prej. Njenega resorja za Slovence po svetu ni več v naboru zdesetkanih ministrstev.
Sploh bo kadrovski razrez tudi ostale postavil na trdna tla. Vedelo se bo kdo je šef. Kar ni slabo. Pahorjevo cincanje tudi ni bilo za nikamor. Tudi Virantu postaja jasno zakaj se je ves čas bal Janeza Janše. Nič ne bo z notranjim ministrstvom, pa čeprav je še pred nekaj dnevi govoril, da je to pogoj za njihov vstop v koalicijo. Janez Janša mu tudi pravosodja ne bo kar dal. Za neposreden vpliv na ta dva resorja je čisto osebno zainteresiran. Vsaj doma mora vedeti kaj se bo dogajalo z obtožnico v zvezi s Patrio. Če že na postopke, ki tečejo v tujini, ne more vplivati.
Prav zanima me kako se bo lotil Karla Erjavca. Da se ga ne bi, ni verjetno. In glede na nezmernost teflonskega Karla, je to nujno.
A priznati je treba. Včerajšnji nastop Janeza Janše vendarle obeta. Obeta odločnost za prave stvari. Za pravo smer, pa čeprav trnovo. Bližje je tisti, ki jo razumemo tudi navadni smrtniki. Bližje načelom po katerih nas mora večina živeti. Trošimo lahko samo tisto kar imamo.
Kako bo šlo to v praksi, čemu vse se bomo morali odreči, koliko bo ob vsem tem doslednosti, pravičnosti in koliko bo še vedno vaših in naših, pa bomo videli v prihodnjih dneh, tednih in mesecih. Pasjih bo menda vsaj 18. Če se bo na koncu svetlikalo, sem za. Pa četudi bi ga morala na koncu hvaliti. Janeza Janšo namreč.

Tako kot se je napovedovalo že od imenovanja Gregorja Viranta za predsednika državnega zbora, se je zgodilo. Janez Janša podarjene nove možnosti ni izpustil iz rok. In držal se je je kot klop. Ne glede na ceno.

V resnici ves ta čas ni šlo za projekt »rešimo Slovenijo«, temveč izključno za projekt rešimo Janeza Janšo.To potrjuje tudi koalicijska pogodba. Je zelo gostobesedna, a v resnici so nad njo morda lahko navdušeni le koalicijski partnerji, državljani pač ne.
Za to ni presenetljivo, da analitiki vladi ne napovedujejo dolgega veka.
Zavez, ki so zapisane v pogodbi, ne bo mogla izpolniti. Proračuna ni  mogoče polniti  z davčnimi olajšavami, nižjimi dohodninami, socialnimi kapicami in podobnim. In pri tem privarčevati 800 milijonov evrov. Morda, takrat, ko beležiš visoko rast, vsekakor pa ne v razmerah, ko nam – zgodilo se je včeraj - evropska banka za  razvoj napoveduje krčenje slovenskega gospodarstva.
Koalicija je pač zapisala kup obljub, ki so bile pogoj, da je Erjavec pomiril nasprotnike v svoji stranki in , da je Viran za silo prikril svoje levo - dense manevre.Kaj si ob teh rečeh misli najverjetnejši finančni minister dr. Janez Šušteršič, lahko le ugibamo. Da on ne bi vedel prav nič o finančnih in davčnih zakonitostih vendarle ni verjetno.
Vse ostalo je delanje megle.
Varčevali bomo v javnem sektorju. Zmanjšali bomo zaposlenost za 10 odstotkov, resorjev bo manj, pa bodo cenejši in podobno.
Spodbujali bomo investicije, gospodarstvo, konkurenčno okolje, dokapitalizirali bomo banke, a ne z državnim denarjem.  Gradili bomo TEš 6, pa vlagali v nove tire,  razvojne osi…..
O tem od kod bomo jemali pa nič
Tako doma nihče od nas, ki mora živeti in preživeti s tistim kar zasluži, ne bi gospodaril. Nihče.
Le kdo bo poslej, ko bomo imeli novo vlado, štel koliko milijonov nas dnevno  stane.
Tudi zato so prvaki strank v resnici v zadnjih dneh veliko več ugibali o tem kdo bo sedel na kakšnem ministrskem mestu. Načelu, da morajo vsi prvaki strank biti tudi ministri, se ne bodo odrekli. Pa naj bo še tako skregano z zdravo pametjo. Tako jih predsednik lažje nadzira. Tako so poleg pri odločanju na vladi, pa ne morejo oporekati.
Nobena žrtev ni prehuda. In tudi noben zarečen kruh ni pregrenak. Virant ga je po volitvah pojedel daleč največ. Samo zato, da bo poleg. Nič več ni slišati, da bi vztrajal v zaščiti pravne države, ker, da bi bilo nehigienično, če bi notranje ali pa pravosodno ministrstvo zasedli Janševi ljudje in tako svojega predsednika s pozicije moči zaščitili pred sodnimi pregoni. Med kandidati za notranjega ministra se omenja celo eden od njegovih jurišnikov ZvonkoČernač?! Soršak je zgodovina. V pravem trenutku lansirane anonimke in delikatne fotografije so ga odpihnile. Za zdaj samo kot ministrskega kandidata.. Politična smrt ni prav daleč. Nimajo vsi politiki po deset življenj.
Se spomnite kako je bilo v prejšnjem mandatu? Še prede je koalicija mignila, so se pojavile anonimke, pa neki dokumenti, pa potem še psi…in vlak je zdrvel po bregu navzdol. Še danes ne vemo čisto dobro kdo je bil strojevodja. Vemo pa kdo je zletel v prepad.
A lokomotiva je očitno ostala na tirih. Strojevodja jo je že pognal.
A kaj ?
Čeprav Janša ni zmagal, je najboljši. To mu je pač treba priznati.

Hrvati so rekli DA. Vstop v EU jim bo odprl številna vrata, rešil bo večno njihovih eksistenčnih težav. Najvišji predstavniki ljudstva so se državljanom zahvaljevali za pogum in modrost.

Vesna Pusić, njihova zunanja ministrica je ne enkrat izjavila, da bi morebitna zavrnitev vstopa v Eu ogrozila njihov pokojninski sistem. Lahko bi se zgodilo, da ljudje pokojnin, ki so že tako nizke, ne bi več dobili.
A je večina le ni vzela preveč resno. Na srečo. Ne nazadnje na to kažejo tudi rezultati. Predvsem nizka udeležba. Vsega dobrih 40 odstotkov je odločalo. ZA sta bili dve tretjini
Za primerjavo. Udeležba na podobnem referendumu leta 2003 v Sloveniji je bila nekaj več kot 60 odstotna, od teh nas je bilo ZA domala 90 odstotkov. A tega, da bo že v nekaj letih vse drugače, takrat nismo vedeli. Hrvati pa vedo in vidijo.
Če bi bilo res, da je EU zagotovilo za njihove pokojnine, kot je njim obljubljala njihova ministrica, bi tudi nova Janševa vlada imela v teh dneh manj težav. Prav nič se ji ne bi bilo potrebno pogajati z Erjavcem, saj bi ta po zagotovila moral hoditi v Bruselj.
Več ali manj je jasno, da bogati naše nesposobnosti - ali pa ranljivosti - ne bodo plačevali. Le toliko kolikor to koristi njim in njihovim bankam.
Za 800 milijonov nižja poraba je naš problem, ne njihov.
Ni čudno, da se sindikati že dvigujejo. Vsem skupaj se nam bo še hudo otepalo, ker so mnogi iz čisto politikantskih razlogov lani s takim veseljem nasprotovali reformam.
Le komu bo Janez Janša naprtil krivdo za lanskoletne odločitve? Bil je eden najglasnejših nasprotnikov.
Arhivi so polni izjav iz tistih časov. Samo citirati bo treba. Erjavca, Janšo, Ljudmilo Novak… Celo Janeza Šušteršiča, ki naj bil naš novi finančni minister. Takole je v Financah pisal lani spomladi, ko še ni vedel, da bo morda v jeseni že poleg:
»Na žalost je težko pričakovati, da bomo, tudi če reforma pade, v prihodnjem mandatu imeli vlado, ki se bo rade volje lotila bolj korenitih sprememb. Janševa vlada je na začetku svojega mandata zamudila odlično priložnost, da bi ob ugodnih gospodarskih razmerah in veliki podpori odprla resno razpravo o pokojninskih alternativah. Namesto tega je raje dvignila stopnjo usklajevanja pokojnin in s tem samo še bolj skrhala pokojninski sistem. Zato ne vem, zakaj bi od njih, če spet dobijo volitve, lahko pričakoval kakšne bolj racionalne ukrepe«
In imel je prav.
Le tega, da bo eden glavnih akterjev teh kravjih kupčij ni vedel.
Pred dnevi je, kot glavni Virantov pogajalec pristal na Erjavčevo zahtevo po boljšem usklajevanju pokojnin.
Če ne bi, koalicije, vlade, ministrskih mest ne bi bilo….
In Janez Šušteršič ve, da je to šele prvi korak. Korak v nenačelnosti, nedoslednosti in posledično zelo verjetnem neuspehu. Bi se morali veseliti? Nikakor!
Tako zelo bi si želela, da bi si kdaj izvolili koga, ki bi znal in bi si tudi upal. Ker, da bo namesto nas karkoli dobrega za nas storila EU, da nam bo karkoli poklonila, ni verjetno.
Očitno to vedo ali pa vsaj slutijo tudi Hrvati. Vstopajo v slabših časih kot smo mi. In tudi zato jih 60 odstotkov na volišča sploh ni prišlo.

Sklepanje koalicije gre h koncu. Nobenega dvoma ni, da bo Janezu Janši uspelo. In nobenega dvoma ni, da bomo zapitek - kot vedno - plačali državljani.

Bo višji ali nižji kot običajno? Bo cena za »kravje kupčije«, ki jih je naša novejša zgodovina polna, višja ali nižja kot je bila pri drugih vladah? Iz tega, kar je slišati ne bo prav nizka. Privarčevati 800 milijonov evrov pri tem pa skupini državljanov s katero svoje osebne in strankarske ambicije izsiljuje Karl Erjavec, zagotoviti celo več kot je dobivala do sedaj, je strategija ob kateri bi se morali prižgati vsi alarmi.
To je strategija ob kateri preprosto ni mogoče nič reči. In ne rečejo. Janez Janša je modro tiho, liberalni ekonomist Janez Šušteršič, ki naj bi imel v prihodnji vladi roke nad financami pa tudi.
Informacije ki v teh dneh prihajajo izza priprtih vrat potrjujejo pričakovanja. Ni je cene, ki je državljanom ne bi naložili zato, da bodo koalicijo lahko sklenili in s tem izognili novim volitvam in vsem kar bi te lahko navrgle.
In dejstvo je, da se nove volitve tudi meni zdijo slaba rešitev. Pa ne  zato, ker bi pred vrati parlamenta ostala Virantova lista, ki v naš politični prostor ni prinesla ničesar od tistega kar je obljubljala in za bodočnost Slovenije nima prav nobene dodatne vrednosti.
Če bi že morala izbirati bi se mi zdelo bolj pomembno , da bi tam ostal tudi Desus. Že nekaj mandatov sem se mi ta stranka zdi napaka v demokratičnem sistemu večstrankarske demokracije. Pa ne zato, ker zastavlja glas za upokojence, temveč zato, ker zato, da dosega svoje ozke strankarske interese, zadovoljuje ambicije svojega strankarskega šefa in ozke skupinice njegovih pajdašev, z njimi manipulira. Tudi v teh pogajanjih in v teh izsiljevanjih teh in onih položajev, ne bo nič drugače. Resnici na ljubo, realne  pokojnine se v zadnjih letih znižujejo, ker drugače glede na število upokojencev na eni, in aktivnih prebivalcev na drugi, tudi biti ne more.
Generacijske stranke so po mojem mnenju približno tako nedemokratične kot nacionalistične. Za oboje velja, da poskušajo svoje interese uveljaviti na račun onih drugih. Žal.
In zakaj torej menim, da so nove volitve, ki bi obe stranki spravili s prizorišča odveč? Zato, ker v resnici, v samem bistvu, ne bi nič spremenile. Slovensko volilno telo bi bilo tudi po novih volitvah razklano na pol. Le teh malih, ki zdaj tako odločno terjajo položaje, ministrstva, ugleden stolčke bi bilo nekaj manj. Način razmišljanja in delitve pa bi ostal tak kot je. Zatorej, nima smisla.
Tudi. Če bi jih bilo nekaj manj, ste lahko prepričani, da tudi v tistih pogajanjih državljani ne bi izvedeli kje bi nek novi - ali isti - mandatar prihranil  800 milijonov evrov. Kateri so tisti nižji standardi in normativi, ki bi to omogočili? Zapiranje šol, nižanje normativov v vrtcih, zapiranje bolnišnic? Mene to zelo zanima. Od tega je odvisno kako bodo v tej državi živeli moji otroci za katere me skrbi še precej bolj kot za to kako bom, ko bom v pokoju živela sama. Zanima me precej bolj kot to kakšen zunanji minister bo Karl Erjavec. Ti do sedaj za Slovenijo  niso bili zelo usodni. Slovenija je majhna država. Večji problem se mi zdi, če bi Virant postal okoljski minister. Malo je takih, ki lahko tako hitro menjajo načela kot on. Za okolje je to slabo.
Bi res Radovan Žerjav lahko bil minister za gospodarstvo? Je »kmečka pamet« na katero je v predvolilni kampaniji zelo stavil dovolj? Je to tisto pravo kar bo premaknilo slovenski voz?
Še najmanj me skrbi za Ljudmilo Novak. Ona s Slovenci po svetu kaj dosti ne more zavoziti. Bolj je res, da so zavozili tisti, ki so  ta resor obdržali. Da bo pač tudi ona imela nekaj.
Nič prav nič se ne spreminja v glavah naših politikov. In to je tisto kar je hudo. In česar nobene predčasne volitve ne morejo spremiti.

Pravijo, da zatekanje v preteklost in spomine opominja na življenjsko obdobje. Praviloma na leta, ki jih tudi najbolj prizanesljivi ne morejo več prišteti k mladim

Veste katera trditev se najpogosteje pojavlja v pogovorih z ljudmi moje generacije? Tista, da tako lepo, kot je bilo nam, žal našim otrokom in njihovim otrokom, skoraj zanesljivo ne bo. Da je naša generacija, rojena tam v 50-tih in 60-tih prejšnjega stoletja imela neverjetno srečo v življenju. Rasli so v miru in v prepričanju, da gre lahko le še na boljše. …
Pa v resnici moji časi niso bili ne bogati, ne razkošni. Bili pa so svetli in veseli.
V mojih časih se je drugače raslo. Ker je bila moja mama v službi v bolnišnici, kjer je veliko dežurala in, ker sva živeli sami, sem bila veliko sama. Podnevi in ponoči. Od drugega razreda dalje sem se sama opravljala v šolo, prihajala v prazno stanovanje, se sama odločala za dvorišče, in se sama - če je bila mama v službi - tudi odpravila spat. Tako je bilo, Tako je živela tudi večina mojih vrstnikov. Redki so imeli pri sebi tudi babice.
Danes vemo, starši morajo nadzorovati vsak korak svojih otrok. Otroci ne smejo sami niti v šolo niti iz šole. Učitelji domala kazensko odgovarjajo za vsako buško, ki se v šoli hitro pripeti.
In še več nadzora bi radi. Do otrok se vedemo, kot da so do svoje polnoletnosti domala nesposobni za vsak samostojni korak.
In današnji starši - tudi stari starši, da ne bo pomote - to pogosto opravičujemo s časi, ki so z onimi našimi neprimerljivi. So nevarnejši, pasti je ogromno, možnosti, da gre kaj narobe pa še več.
A sem zadnjič srečala nečakinjo, ki ima dva nadebudna, nadvse bistra in aktivna šolarja, stara 8 in 10 let. Živijo v Grosupljem, stari starši pa v Ljubljani. Oba z možem sta zaposlena na odgovornih delovnih mestih, ki ju ni  mogoče zapustiti ob udarcu na gong. In takrat vskočijo stari starši.
In kar verjetni nisem mogla, ko mi je povedala naslednje.
Še preden je prvorojenec prestopil šolski prag, se je iz Grosupljega v Ljubljano čisto sam vozil z vlakom. Seveda so ga na vlak pripeljali, v Ljubljani pa na peronu pričakali, a vendarle?!
Saj niti ne vem, če kje ne piše, da je kaj takega prepovedano. Da je nespametno bi rekli mnogi.  A rad se je vozil in tudi vedno zvozil. Brez težav. Nič hudega se mu ni zgodilo.
V primerjavi z večino vrstnikov, bo neverjetno samostojen. Znal si bo pomagati, če bo treba; ne bo zmrznil ob prvi priložnosti, ko ob njem ne bo odrasle roke. Danes ga na vlak ne vozijo več, na peronu ga ni treba čakati, sam gre k ortodontu, sam na tečaje, ki jih obiskuje. Saj se kdaj tudi kje kaj zalomi, a vse to  je malenkost v primerjavi z izkušnjami, ki si jih tako nabira.
Je pa res, da je tak uk dan redkim otrokom. Vsi starši se pomena samostojnosti niti ne zavedajo, druge je strah, tretji svojim otrokom ne zaupajo.
Težko bi komu karkoli oponesla. Nisem prepričana, da bi  v njihovi koži danes sam zmogla tak pogum.
Me kar veseli, da bodo o teh rečeh, ko, pride čas in, ko bo šlo za moje vnuke, morali odločati njihovi starši.
Upam pa, da se bodo upali odločiti prav.

Na politično polje ponovno vstopa bankir Marko Voljč. Bankir kot sta tudi grški in italijanski premier, ki prav tako vodita tehnični vladi dveh hudo bolnih evropskih držav. Glede na razmere v kakršnih se je znašla Slovenija, bi lahko bila tehnična vlada rešitev. A ni verjetna.

V demokraciji ni nepravih volilnih izidov. Slovenska družba je razklana, politične elite pa tako zelo pogoltne, da same gotovo ne bodo ponudile rešitve.
Predsednik Tuerk jih je s predlogom za tehničnega mandatarja presenetil in izzval. Več ali manj je očitno, da se s tem poskuša izogniti desnosredinski vladi in Janezu Janši, ki nikoli ni bil in nikoli ne bo, njegov favorit. Iz znanih in očitnih razlogov. Objektivnih in tudi čisto osebnih.
A kot rečeno, ni verjetno, da bo Marko Voljč dobil podporo. Spet iz večih razlogov. Janez Janša je že tako blizu imenovanju za novega mandatarja, da priložnosti, ki jo je zapravil s svojimi nastopi in nenastopi tik pred volitvami, v drugo gotovo ne bo zapravil, podpora Pozitivne Slovenije in morda še Socialnih demokratov pa še zdaleč ni dovolj. Če bi bila, bi mandatarja že imeli.
Sredinske stranke so, če so pragmatične, načelne in zveste svojim izjavam v precepu. Velja za Virantovo listo, Desus in Slovensko ljudsko stranko. Za tiste, ki so po tisti prvi Jankovićevi črni sredi nekaj časa poskusile oblikovati svojo tehnično vlado, češ. da ne levica in ne desnica Sloveniji ne ponujata odrešitve. Njim, ki so takrat nagovarjale med drugim tudi Franca Arharja, bi moral biti Marko Voljč pisan na kožo.
A Marko Voljč je, ne glede na to, da je pred 20-timi leti že poskusil v domači politiki in pogorel - tako daleč od vsega pomembnega kar se preigrava v naših političnih strankah. In kar v resnici edino šteje. Položaji, interesi, posredne in neposredne koristi.
Težko si predstavljam, da bi od katerega koli predsednika tehnične vlade Desus lahko izsilil kar je med pogajanji od Jankovića. In bo, ali pa je že, od Janše. To pa je ugodnejše usklajevanje pokojnin in upokojevanje zgolj na osnovi delovne dobe in nič več starosti, kar je sicer alfa in omega vseh pokojninskih reform po Evropi. Čas prejemanja pokojnine je potrebno skrajšati za vsako ceno. Če nočemo umetno skrajševati življenjske dobe - tako daleč v grozni prihodnosti menda ja še nismo!? - potem moramo podaljšati delovno v pozna 60-ta leta.
In Desus mora to, zaradi svojega preživdetja, preprečiti. Sicer je zgodovina. Za to pa mora biti v vladi. Erjavec potrebuje Janšo vsaj tako zelo kot Janša Erjavca.
Zgodovina bi postal tudi , če bi se zgodile predčasne volitve. Tako kot zelo verjetno tudi celotna Virantova lista. V duhu Shakespearejevega Beneškega trgovca. Če mu ga ne bodo predsedniki strank, s katerimi se je sočasno pogaja levo, desno in počez, mu bodo funt mesa od živega telesa gotovo odrezali volivci. In glas dali komu drugemu,
Marsikdo gotovo Jankoviću, ki ne glede na napake, ki jih ima in jih je naredil, v očeh volivcev z vsakim dnem postaja večja žrtev etabliranih in pokvarjenih slovenskih strank. Na novih volitvah bi tudi zato dobil mnogo več kot na zadnjih.
So vsi manevri, vključno z Voljčem, namenjeni prav odhodu na nove volitve? Ne vem. In ne vem, če bi z njimi kaj pridobili.
Še nekaj mesecev bi bili brez vlade, veliko denarja bi zapravili, padlo bi še nekaj bonitetnih ocen in nobenega zagotovila nimamo, da bi prihodnjič volili bolj pametno. Ponudba je kakršna je.
Znane poznamo in se nam vedno bolj upirajo, neznanih pa - to je znano - ne volimo.

Potrebna bo sprememba Ustave, so družno menili najvišji predstavniki politične oblasti. Odhajajoče in nove. V njej bo potrebno zapisati najvišjo še dopustno mejo zadolževanja države.

V sodobnih državah je Ustava tisti akt, ki se ga ne krši. Ker politiki niti sami sebi - kaj šele drugim politikom - ne zaupajo, si bodo prepoved previsokega zadolževanja zapisali v Ustavo. Da skušnjava ne bi bila prehuda.
Naši so ji že dostikrat podlegali. V času debelih krav so nesorazmerno delili, v času suhih pa- spet nesorazmerno tolažili. V obeh primerih zato, da ljudje ne bi spregledali njihove nekompetentnosti. Tudi za ceno nesorazmernih zadolžitev. To je bilo precej lažje, kot narediti red. Recimo ločiti tiste, ki res ne morejo delati od onih, ki so izračunali,da se jim vsakodnevna tlaka pač ne splača, ali pa narediti red med socialnimi transferji ter javni sektor očistiti vseh tistih pogodb po katerih je lep del slovenskih pravnikov in ekonomistov - pa še kdo - ob svojih ne pretirano napornih službah v javnem sektorju, služil z raznimi ekspertizami, raziskavami, mnenji in svetovanji.
Vlada pa je najemala posojila. Naš dolg se približuje 50-tim odstotkom BDP.
A je seveda res, da kakorkoli se nam ob naštetem dviga tlak, nominalno vse to ni največje breme. Kakorkoli obrnemo, so to plače v javnem sektorju in vedno bolj doplačila v pokojninsko blagajno.
In ni verjetno, da se obeh, tistih 700 milijonov za kolikor bo potrebno letos zmanjšati javno porabo, ne bi dotaknilo. Resno dotaknilo.
Kot rečeno, vsak tak ukrep - ali pač predlog - v vseh prebudi poznavalce za vse. Eni so prepričani, da se politiki brez ustavne prepovedi ne bodo uspeli disciplinirati, drugi, da je to neumnost h kateri se zatekajo le najbolj klečeplazni, tretji, da ni jasno kje bi kdo postavil mejo, četrti, da je brez veze, saj papir- tudi tisti na katerem je napisana Ustava-  vse prenese, praksa pa bo tako ali tako šla svojo pot. V duhu, volja je, le telo je šibko.
Če mene vprašate, nobene od teh domnev ne bi izključila. Bojim se celo, da se bodo v praksi prav vse izkazale za točne.
Še najbolj iskreno se mi zdi oglašanje sindikatov. Zoper njihovo – pogosto zelo neracionalno ravnanje v preteklem mandatu- bo katerakoli politična opcija pač, res potrebovala uporabno orodje. In Ustava, vsaj na formalni ravni, deluje. »Saj bi dvignili plače in pokojnine, a kaj ko ni!« Saj jih ne bi znižali, a ne gre!»Saj bi se zadolžili, a se ne smemo.« Približno tako Do sedaj teh omejitev ni bilo.
In sindikalisti to vedo. Če so v zadnjem mandatu z nerazumnim populizmom še zvozili in so centrale preživele, jih utegnejo sedaj doleteti hujši časi. Privid njihove moči se utegne razbliniti. Še vedno bodo lahko terjali, tudi demonstrirali, a učinek bo približno takšen kot ga gledamo v Grčiji, Italiji ali pa Španiji. Polne ulice, a žal, vedno bolj prazne denarnice. Tudi zato, ker so bile dolgo bolj polne kot bi objektivno smele biti.
Ni razloga, da bi se časov, ki prihajajo zelo veselili. A, če že morajo, naj že pridejo, da bodo vedeli pri čem smo. Na kaj moramo pozabiti, s čim smemo računati. Saj ni res, da ne bi zmogli, če bi videli, da je vsaj približno pravično in, da ima vse skupaj smisel.
Je pa seveda tudi meni jasno, da ta ukrep ne bo prinesel novih delovnih mest, gospodarske rasti, konkurenčnega okolja, lepšega življenja in optimizma, ki ga tako zelo potrebujemo. Je le pripomoček za ravnanje, ki je za navadne smrtnike samoumevno. Starši so nas od malega učili, pa smo si zapomnili.
Človek se lahko stegne le toliko kot je dogo pokrivalo.