Majda Juvan

Vse mogoče smo že doživeli. Demokracijo imamo kratek čas. A, da bo tako izgledala, si res nismo mislili. Mnogi že dvomijo, daje to tisto pravo. In to je nevarno, zelo nevarno.

Pa me kljub temu včerajšnje romanje predsednikov strank k predsedniku države ni najbolj pretreslo. Kolikor sem uspela dojeti si bodo vsi še naprej prizadevali kupiti kak glas. Eni menda kupujejo posamezne glasove, drugi pa kar cele stranke.
»Če nam Janša da za našega Erjavca mesto zunanjega ministra, potem pa to ni kar tako, potem bi gotovo premislili«, je rekel eden od Desusovih. A to ni kupovanje? Jaz mislim, da je!
Spomnimo! Erjavec je bil že državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, bil je obrambni minister, bil je minister za okolje. Ni razloga, da ne bi bil še zunanji, mar ne? Konec koncev je bil že v LDS-u, SLS-u in zdaj v Desusu.
Pa ni edini, ki kupčka, da ne bo nesporazuma. Tako Janković kot Virant imata kar nekaj tavajočih, ki nikoli ne vedo kam jih bo vodila pot. Oziroma kupčija.
A ni dileme, mi smo jih izvolili!
A kot rečeno, vse to me ni najbolj pretreslo.
Najbolj sem se zgrozila ob novici, da je mestni svet za direktorja Lekarne Ljubljana ponovno potrdil Romana Jakliča. Zoran Janković, ki ga je od nekdaj vroče zagovarjal, je očitno še vedno prvi mož v mestni hiši.
Njegov argument, ki ga je svetnikom zvesto ponovila odhajajoča Jadranka Dakić je, da je Jaklič strašno sposoben direktor, ki je mestu skozi svoje javno podjetje prislužil lepe denarja. Vse ostalo, da pa ni pomembno. Ker ne sodi med  razpisne pogoje za direktorja.
Odločitev razumnemu človeku mora vzeti sapo. Mora jo vzeti vsakomur, ki poskuša razumeti. Ki si želi, da bi v tej državi začeli ponovno  spoštovati vsaj osnovne civilizacijske vrednote. Da vsaj javno, z imenovanji, z dobrimi plačami v javnih zavodih ne bi nagrajevali, lažljivcev, plagiatorjev, goljufov in špekulantov velikega formata. Če seveda spoštujemo odločitve pravne države. Ali pa vsaj nekaj božjih zapovedi. Če verjamemo, da morajo isti vatli veljati za vse. Od prvega do zadnjega v tej naši državi.
Ali pa smo res že povsem zavozili.
Nemogoče je kupiti argument, da magisterij, ki so ga Jakliču zato ker ga je prepisal, odvzeli, ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Nemogoče. Nemogoče je tudi sprejeti razlago, da je izmikanje rušitvi črne gradnje -  za ta poseg ima v rokah že nekaj pravnomočnih sodnih odločitev - spretnost, ki ga krasi in mu jo je treba šteti v prid. Nedopustno in nemogoče.
Nedostojno in sprevrženo je predvsem zato, ker, kolikor je mogoče videti iz posnetkov, Marko Jaklič nista dva človeka, ne obstoja menedžer in veliki direktor Marko Jaklič na eni strani ter Marko Jaklič veliki prevarant in plagiator na drugi. Ne! Vse je združeno v enem samem človeku. In težko je verjeti, da človek, ki na eni strani niti malo ne okleva, ko krši čisto temeljne zakone in vrednote, na drugi strani posluje brez vseh nepravilnosti, v duhu najboljšega in najbolj poštenega podjetnika, ki na tem svetu skrbi samo za to, da se v mestno blagajno steče čim več denarja.
Če vi to lahko verjamete, prav, jaz ne morem. No, tudi računsko sodišče ni… pa kaj!
Se potem čudite, da je tako kot je? Da počasi nihče v tej državi ne bo več vedel, kaj je poštenost, kaj resnica, pokončnost, dostojnost, verodostojnost….. kako naj potem vemo kaj je demokracija?