Majda Juvan

Zelo rada hodim, potujem, kolesarim po Sloveniji. Ni prilizovanje, ampak prav res še nikjer in nikoli nisem naletela na koga, ki bi se zmrdnil nad menoj samo zato, ker je očitno, da že zelo dolgo, domala vse življenje živim v Ljubljani. Pa čeprav je to menda en tak zelo velik greh.

In zato dobim pike, ko začnejo, praviloma štajerski župani, predvsem to rad dela mariborski, graditi svoj lokalni imidž na očitkih Ljubljani. Za vse jim je kriva. Da oni bi marsikaj, a Ljubljana ne da. Pa so tako verjeli, da se bosta, če svoje vasi preimenujejo v občine, začela med in mleko cediti sama od sebe.
In so tudi zato, da bo končno le morala dati, zlobirali Univerzijado, pa evropsko prestolnico kulture in še del evropskega košarkaškega prvenstva. Vse so si imenitno zamislili. Cel kup veliki hiš so narisali in  povedali koliko hočejo. Ljubljana pa nič. Ali skoraj nič. Kangler rohni in besni. Spet se jim godi krivica. Spet je kriva Ljubljana.
Megalomanija je velik greh.
Marsikaj kar so si zamislili, dolgoročno lahko preživi le na papirju. Še Stožice, ki jim je dobro kazalo in imajo nekaj več zaledja, prepogosto zevajo na tričetrt prazne. In seveda delajo izgubo.
Skratka tole štajersko kalimerovstvo, ki ga lokalna politika tako z veseljem podpihuje, se mi upira v dno duše.
Potem pa včasih vendarle izven tudi  kaj kar mi da misliti.
Rožnati oktober je mesec boja proti raku dojke. Saj vemo, presejalni testi, ki na mamografije sistematično vabijo ženske takrat, ko je pojav bolezni najbolj verjeten, so dokazano edini učinkoviti način zgodnjega odkrivanja tega raka. To pa je edina možnost za preživetje. Ne nujno, vendar statistično je možnost, da bo ženska še dolgo živela veliko večja, če je bolezen zgodaj odkrita. In v Sloveniji Dora, kot se program imenuje, teče že nekaj let. Ženske se raka dojke bojimo, zato ne preseneča, da je odzivnost na vabila kar 80 odstotna. Kar je zelo, zelo dobro. Odzivnost na  vabila v okviru zgodnjega odkrivanja raka na črevesju je – za primerjavo - le dobrih 50 odstotkov, pa za tisti test ni treba niti v ambulanto in tudi na relativno bolečo in zoprno preiskavo ne.
In zdaj dejstvo zaradi katerega vse to sploh pišem. Program Dora še vedno poteka le v osrednji slovenski regiji. Ženske iz drugih delov Slovenije vanj še niso vključene!? Pa imajo v Mariboru nov, najsodobnejši mamograf! Tudi onkologe, saj gradijo novo onkologijo. Ampak menda se ne morejo dogovoriti kdo bo kaj delal, kdo bo za kaj pristojen, predvsem pa ne, kdo bo za dodatno delo pobiral ne majhno plačilo.
Ne vem ali so bolj krivi Štajerci ali Kranjci.  Mi je tudi vseeno. Priznam pa, da  bi tudi jaz besnela. Na nekoga že. Verjetno tudi na Ljubljano, kjer vsi ti programi in načrti nastajajo. Pobesnela bi, če bi zbolela in bi ugotovila, da so mi bolezen odkrili prepozno zato, ker nekdo ni opravi dela za katerega ga Štajerci in Kranjci plačujemo.
Saj ne vem ali zaradi lokalpatriotizma, pridobitništva ali zaplankanosti.
Fej te bodi, so včasih rekli!

Zdaj je vse jasno. Predsednik države bo parlamant razpustil 21-tega oktobra, 4-tega decembra pa gremo prvič na predčasne volitve. In večina si verjetno misli: končno!

Od danes dalje je na preizkušnji naš spomin. Spomin davkoplačevalcev in volivcev. Nam služi ali ne. Je dober ali pa je tak kot spomin zlate ribice, ki menda ne traja niti sekundo. Morda niti ni res, se pa dobro sliši.
Kot se bo v prihodnjih dneh marsikaj.
Takole bo šlo. Vsi, čisto vsi, ki se bodo potegovali za naše glasove bodo obljubljali nova delovna mesta, uravnotežen proračun in znižanje dolga. Ob tem pa še nedotakljivost plač, pokojnin in socialnih transferjev. Pa še strukturne reforme. Pokojninsko, delovno, zdravstveno. Dodali bodo še domislek ali dva in predvolilni programi bodo nared. V resnici so že.. Saj kaj drugega kot zgoraj zapisano, niti ne morejo vsebovati.
Vsak svojega nam bodo, okrancljanega s primernim lišpom postavili na ogled in trdili, da je ravno njihov najlepši. In vse se bo svetilo in lesketalo kot se za čas pred Miklavžem in kasneje Božičem tudi spodobi.
Vem celo kako bo potem. Vsi bodo najboljši, vsi bodo zmagali, vsi bodo neskončno veseli, da smo jim zaupali. Vedno so.
Pravijo, da se bodo letos stranke pomerile s programi!? V resnici pa bo morda letos prvič tako, da se bodo stranke morale soočiti tudi z našim spominom. Zaradi razmer, smo jim bolj kot kdajkoli prej gledali pod prste. Poleg tega, nikoli prej stranke še niso naredile toliko usodnih napak. Drugače kot en sam velik neuspeh, zadnjega mandata sploh ni mogoče videti. Malo je bilopolitičnih zmag. Morda velja omeniti le ločitev županske in poslanske funkcije.
Tudi na tem in onem ministrsvu je bilo kaj narejenega, a drobne korake so zabrisali veliki zdrsi. Povečevanje sredstev za brezposelne povsem zbledi ob dejstvu, da je teh 107 tisoč,  več denarja za znanost  preglasi 10 tisoč brezposelnih visokošolskih diplomantov. Imamo nov prometni zakon, pa več mrtvih na cestah, imamo nov Nacionalni preiskovalni urad pa nikogar, ki bi zaradi vsega kar je pokradel vsaj sedel na zatožno klop, kaj šele, da bi že bil obsojen. Imamo ministra za zdravje, ki se je pogumno lotil reforme in dopolnilnega zavarovanja, a kaj, ko ima zdravstvo tolikšne izgube, da  bo začelo pravice krčiti stihijsko, ker si jih formalno nihče ne upa. Dobro je, da je država poskrbela za odpravo suženjstva nevidnih delavcev, a tudi to zbledi ob dejstvu, da je celotno gradbeno panogo prepustila propadu. Vse nove investicije, ki jih bodo vsi obljubljali, ker naj bi prinesle zagon gospodarstva in nove zaposlitve in nove davke - od železniških tirov, razvojnih osi, luških pomolov - bodo gradili tujci. Tudi s svojimi delavci. In odnesli dobiček drugam.  Je to uspeh?
In imamo tudi največjo opozicijsko stranko, tisto, ki bo menda zmagala, od katere državljani v tem mandatu tudi nismo imeli nobene koristi. Janševa SDS je vse moči usmerjal v spotikanje vsega kar je poskušala vlada vendarle narediti. Spodnašanje reform in veselo podpihovanje v predreferendumskih kampanijah ni bil politični boj, ampak neodgovorno početje. Tudi zato zdaj dežujejo nižje bonitetne ocene. In posojila bodo dražja. A seveda, krivi bodo oni drugi. Vedno so.
O vsem tem bomo v prihodnjih dneh veliko slišali. Se kregali, si očitali.
In tudi zato bo, se bojim in se ne veselim, volilna udeležba menda res rekordno nizka. In to bo samo po sebi pomenilo, da nihče, ki bo prevzel, ne bo mogel vladati, saj bo imel proti sebi veliko večino. Ni res, da tistih, ki ne volijo ni. So. So pa nezadovoljni ali pa celo jezni. In taki nobene vlade nikoli ne podpirajo in niso na njeni strani.
In nič ne bo pomakalo vpitje, da so krivi oni drugi, oni prejšnji. Niti malo!

Poslanci, ki so prejšnji teden izglasovali nezaupnico, so očitno šele sedaj ugotovili, da so ga polomili. Malo časa bo za predvolilno kampanijo, oni pa še niso naredili dovolj za ponovno izvolitev. Pa so se spomnili rešitve. TEŠ 6

Sovražim referendume. In sovražim tiste, ki jih sprožajo.
Kar mene zadeva, so ti, ki so letos zmanipulirali Slovence, da so glasovali  proti pokojninski, istočasno pa za črno in študentsko delo za kar nekaj mandatov izgubili moj glas. Težava je seveda, da ga tudi onim, ki so se za vse skupaj menili, pa se niso nič uporabnega  zmenili, ne bi rada dala. Le zakaj? Ni dovolj, da so nas s svojo nesposobnostjo pripeljali kamor so nas?
In kaj naj potem?
Ja najbolje, da še sama začnem kampanijo za kak referendum. To pot za tistega o TEŠ 6, na primer. Če se mi ne bi na smrt upiralo, seveda. Ker, kaj pa mi drugega preostane.
Ne morem računati na zdravo pamet. Ne morem računati na vaše in naše, saj so se pri izsiljevanju državnih garancij za nova in nova posojila, združili. Grdo so nas izigrali. Način je znan. Projekt so rinili in rinili tako dolgo, da je postal prevelik za zaustavitev. Nihče od tistih, ki je začel prej preden so sploh imeli dovoljenja, nihče od tistih, ki je delal mimo dogovorov in stroke nikoli ne bo za to odgovarjal. Nihče od tistih, ki je mahal z napol narejenimi ali prirejenimi elaborati ne bo pribit na križ. Doma bo junak, ki mu bodo šaleški knapi postavili spomenik. Dokler bodo v rudniku.
Potem se bodo prelevili v civilno iniciativo in bodo protestirali proti izpustom, uničenemu okolju, povečani obolevnosti, žrtvovani dolini, ogroženim otrokom in kar je še takih reči, ki so nam že dobro znane iz Mežiške doline, Zasavja, Idrije, Krškega  in še od kod. In jih povsem razumemo. Takrat pač ne bodo več terjali poroštev za nove megavate, temveč  odškodnine za vse prej našteto.
Upira se mi politizacija stvari, ki bi morale biti izključno v domeni stroke. Stroke, ki bi tudi meni znala razložiti zakaj je termoelektrarna z vsemi svojimi okoljskimi vplivi še opravičljiva. Zakaj  ne hidroelektrarne, kaj pokaže primerjava z drugim blokom  nuklearke, koliko sploh, če kdaj sploh, si lahko v resnici v Sloveniji obetamo od alternativnih virov.Toliko držav je že tako zelo pred nami, da nam smodnika sploh ne bi bilo potrebno odkrivati. Nemci veliko vedo o tem, da imajo vetrnice  omejitve in, da je recikliranje sončnih celic zagatna reč. Le vprašati je treba.
Kaj nam sploh ostane? Biolinarne? Te ne, ker kurijo hrano, kar je v načelu nespodobno in neetično.Se strinjam.
Jaz, ki nimam pojma, si mislim, da bi bili najboljši vodni viri. A saj poznamo ugovore naravovarstvnikov. Sploh ne dvomim vanje.
Kaj potem? Manjša poraba. Jaz sem za. Ampak saj veste, na tej stopnji zavedanja resničnih problemov ni z mano nič bolje kot z vami. Seveda bom varčevala, a ne pozimi, ker me zebe. Poleti tudi ne, ker mi je vroče.Tudi luči potrebujem veliko, ker že malo slabše vidim. Pomivalni stroj varčuje z vodo, pralni z mano, sušilni pa je v bloku  edina možnost.
Kje si zdaj ti pametna stroka? Povej če veš! Da se boš kdaj vendarle za kaj odločila tudi na osnovi znanja in dejstev in ne le zaradi političnih pritiskov in voluntarističnih izpadov kot je ta, ki bi si ga radi ob klinično mrtvi vladi privoščili samo še majčkeno brcajoči poslanci. In bi brcnili 400 milijonov. Morda tudi v nič.
O zakonodajni oblasti, o izvoljenih poslancih, govorim. O prvih med prvimi!?

Ja, takole bo to šlo. Do nadaljnjega. Vsak dan se bo zgodilo kaj kar nas bo šokiralo ali pa vsaj zabavalo. Potrebno pa bo imeti nekoliko sprevržen smisel za humor.

Recimo. Precej zabavno se vam bo moralo zdeti  razmišljanje levih in desnih o brezplačnikih. Saj veste, Slovenski tednik in Ekspres, sta zagledala luč sveta malo pred zadnjimi volitvami. Saj veste o naših vse dobro, o vaših pa vse najslabše. Ni sicer v skladu z novinarsko etiko, še manj s kodeksom in sploh nič z elementarno osebno poštenostjo - če jo pač premoreš - a naročniki so bili zadovoljni in so menda pisanje lepo in redno plačevali. Eminentni, celo s kakšno novinarsko nagrado nagrajeni novinarji pa so pisali.
Skratka nič posebnega. Zgodba o naših in vaših!
In takšnih je v Sloveniji kolikor hočete.
Recimo. Mi heteroseksualci proti homoseksualcem in lezbijkam.
Mi za družinski zakonik in oni proti njemu.
Mi vsejedi proti vegetarijancem in veganom. Mi skuhani proti presnojedcem. Mi zdarvitelji zemlje proti izganjalcem hudiča, mi katoliki proti vsem ostalim, ki z novim zakonom o financiranju verskih skupnosti hočejo denar, ki je bil do sedaj samo naš.
Pa recimo klasični kmetje proti bio pridelovalcem. Ali pa mi mlekarnarji proti mlekomatarjem..
Mi kolesarji, proti avtomobilistom.
Mi zagovorniki TEŠ-a proti vsem ostalim.
Skrata mi mi in vi vi. Vmes pa velik prepad, ki je morda v navedenih primerih manj usoden kot utegne biti v tistih, ki zadevajo velike skupine..
Recimo.Vedno bolj jasno se kaže tudi razdor med javnim in zasebnim. Javni sektor se trenutno kaže kot možni vir prihrankov. Se lahko obrani? Bojim se da ne. Pa ne le zato, ker je velik in vsak neizplačan evro veliko nanese.
Pred kratkim sem na lastna ušesa slišala pripoved, da se na protikorupcijsko komisijo vedno pogosteje obračajo tudi razno razni šefi iz tega javnega sektorja in moledujejo za pomoč, ker jih posamezni zaposleni šikanirajo in mučijo. Ne delajo, izigravajo vse zakone in pravila, oni pa so povsem nemočni, saj delovna pravna zakonodaja v resnici takšne ljudi ščiti. Kot v potrditev povedanega je sledila še zgodba o številnih prijavah v katerih zaposleni dokazujejo, da so žrtve mobinga. A po njihovem je mobing vsaka zahteva za opravljanje dela za katerega pobirajo plačo. Četudi gre za posamezne primere, mečejo senco na ves javni sektor. In predvsem na nesposobneže, ki jim je bilo, Bog si ga vedi, s čigavo pomočjo, vodenje zaupano.
S podaljšanjem interventnega zakona, ki usklajevanje pokojnin zamika še za eno leto, grozi še generacijski razdor. Mi stari in oni mladi. Mi upokojeni in oni aktivni. Upokojencev je veliko, premladi so, predolgo dobivajo pokojnino. Nihče med njimi je ni ukradel. Po zakonih, ki smo jih in jih še imamo so jim bile dodeljene. A zakoni so bili za današnje čase zgrešeni. In mlada generacija plačuje previsoko ceno.
In še bila lahko naštevala.
Bi velika koalicija omilila vsa ta nasprotja. Malo morda, saj zato, da bi pljuvali drug po drugem, ne eni ne drugi ne bi več zlorabljali javnega mnenja, naivnih ljudi, ki verjamejo, da se lahko kaj dosti spremeni samo zato, ker se bo zamenjala oblast.
Je pa nekaj res! Z lahkoto si predstavljam kako bi skupaj modrovala Janez Janša in Borut Pahor. Kako bi se lahko kaj pametnega izcimilo iz sodelovanja Branka Grimsa in Eve Irgl na eni strani, ter Melite Župevc in Gregorja Golobiča na drugi, pa sploh ne. Pa bi lahko naštela še veliko podobnih parov.
Pa smo spet tam. Pri naših in vaših.

Bombastični naslovi, katastrofične napovedi, vdanost v usodo in čakanje, da se bo kaj zgodilo….. Najbolje je tistim, ki znajo živeti brez medijev. A jih ni veliko. Nekateri pa si tega ne znano niti predstavljati, kaj šele privoščiti.

Ste opazili s kakšno težavo so se na vrh prebijale novice o Palestini? Pa je Palestina eden od generatorjev vseh mogočih svetovnih kriz. Na tem koščku sveta temeljijo formalni razlogi za terorizme in vojne proti terorizme. Vojne, ki je že pogoltnila več denarja kot ga je celotna druga svetovna vojna. Da o civilnih žrtvah niti ne govorimo.
A, ko je v minulih dneh šlo za prevlado velesil, je v tehtanju usodnosti, gladko zmagala finančna kriza. Veliko več smo izvedeli o tem, da Grčije ni mogoče rešiti, da bo sledil bankrot, in temu najverjetnje efekt domin. In, da je od tam naprej mogoče čisto vse.
In v takšnih razmerah mi iščemo novo vlado, nove politike nove stranke.
A časa je odločno premalo. Se bojim, da tudi, če bi ga bilo še leto, ne bi bilo dovolj. Tudi zaradi dejstva, ki ga nenehno ponavljam in verjamem, da je točno. Nihče – pogojno rečeno - normalen, v takšnih razmerah v politiko ne bi šel. Pa tudi zato, ker popolnim anonimnežem, ljudem, ki se še nikoli z ničemer v tej naši mali državi niso uveljavili, to ne more uspeti niti v več letih, kaj šele v mesecu ali dveh.
In zato prebiramo imena, ki so vsa po vrsti  že bila bodisi v vladah, bodisi na vrhu kakšnih drugih institucij, ki so ravno tako morala skozi parlamentarni, torej strankarski, mlin. To velja tudi za Matjaža Hanžka, ki mu svobodomiselnosti res ni mogoče odrekati in čigar misli, jaz verjamem, so iskreno naravnane na dobrobit vseh prebivalcev Slovenije, ki razume kaj je to socialni čut, ki ve, da brez solidarnosti in socialne države, ki je za to potrebna, ta svet ne bo preživel. In velja tudi za Dušana Pluta, ki je že bil v politiki, a se ji je odrekel, ker so se mu uprle politične kalkulacije. Pa je iskren in v preživetveno nujnost sonaravnega bivanja in delovanja zaverovan politik in strokovnjak. Tudi Manca Košir, Rado Bohinc, Matej Lahovnik, Marko Pavliha niso novinci. Le vedno so nekje tu blizu, ker, saj veste, naj človek nikoli ne reče nikoli.
In, če ti, ki so samo blizu mrzlično razmišljajo ali bi ali ne bi, si lahko mislite, da v strankah vlada prava panika. Nobena ni na varni strani ulice. Niti, ko gre za glasove, še manj, ko gre za vprašanje, kaj bi z morebitno oblastjo, sploh lahko počele. Vsaj ena od vajeti namreč že dolgo ni več v rokah nacionalnih oblasti. Vsaj v tistih državah, ki v dobršnem delu živijo od posojil. Slovenija se še drži nad vodo, a treba je vedeti, da se, če bo vztrajala pri sedanjih stroških - beri plačah, pokojninah in socialnih pomočeh - ne bo več dolgo. Preprosto tako.
Kdo od teh, ki jih poznate,  bi si torej želel priti in ljudem povedati, kar je moral storiti prvi Grk. Dragi državljani, vse prej omenjeno se znižuje za 20 odstotkov?
Ga vidite?
Treba se je spomniti, da sta bila tako Janša kot Pahor mnogo boljša pri razdeljevanju kot pri ustvarjanju novih vrednosti. Razlika med njima je le ta, da je prvi vladal v času izobilja, drugi pa v najhujši krizi v zadnjih desetletjih. Lahko verjamemo, da bi skupaj bila boljša, učinkovitejša, bolj vizionarska? Da bi si upala vse moči in tudi denar usmeriti v nove investicije, ki edine lahko ustavijo drveči voz? Treba je vedeti, govorimo o politikih!
V razmerah, ko realno gledano, nimamo nobene druge izbire, je to eno prav zoprno vprašanje!

Stvari so resne, grozno resne. Usodne. A na srečo ne prav vse. Kakšne so tudi takšne, da samo jezijo ali pa morda malo žalostijo.

Pred kratkim sem srečala znanko. Bila je silno nejevoljna. Na Dolenjskem ima počitniško hišico, ki sta jo leta in leta z možem pridno obdajala s trto, sadnim drevjem in zelenjavo. Vse skupaj je bilo zamišljeno tako, da bi se lahko na stara leta tja odselila.
A, ker sta med tistimi, ki bosta morala oddelati cel svoj delovni vek, zidanica in vse okoli nje, med tednom sameva.
Pred časom sta vzela nekaj dni dopusta, da bi obrala vso sadje in grozdje. Meni se je zdelo odločno prezgodaj. In je sledilo pojasnilo. » Ja, če ne bova midva, bodo pa drugi!?« Kako drugi? Drugi pač. Vsak, ki pride mimo si natrga grozdje, nabere jabolka, hruške in vse kar je pač tam. Pa niti ne le za en ugriz, kar s košaro pridejo.
In zvečer je v družbi sledila debata. Ja no, pač malo rabutajo. Saj to se je vedno delalo, kaj pa je to takega. Grozd ali dva se pa pri celem vinogradu res ne poznata!
In kot dostikrat se mi je obudil spomin na davne čase. Čase, ki sem jih, kot otrok, preživela v Prlekiji. Moji stari starši so tudi imeli vinograd, gorico, smo rekli. Takšno mimo katere je vodila pešpot po kateri so poleg domačinov hodili tudi vojaki iz bližnje kasarne.
Takrat se s travo in bujno podrastjo pod trto še niso borili s kemijo. Trnje je pogosto premagalo motiko. Ampak stari ata trnja v prvih vrstah sploh ni krčil. Pustil ga je vse do nekaj dni pred trgatvijo. » Tako mi hudiči ne bodo vsega odnesli« je bil hud. Čeprav na tistih trsih ni raslo sortno grozdje ampak samorodna šmarnica in jurka, je bilo to edino kar je imel. Ptiče so klopotci še odganjali, tičev na dveh nogah pač ne.
Podobno jezen je bil, ko je v jeseni na koruzni njivi naše obrano koruznico. Tudi »mestjani«, kot smo jim rekli, so koruzo radi pekli. In jo nabrali kje, kjer jih niče ni motil.
Tudi to je danes slišati kot hec. Ena koruza gor ali dol. A takrat se je pridelalo manj in niso bile redke zime, ko se je kak kmečki praznik, kar so koline bile, moral zgoditi prej kot je bilo načrtovano preprosto zato, ker je za pujsa zmanjkalo hrane.
In zna biti, da moj odnos do rabutanja izvira prav iz tistih časov. Nobene nostalgije mi ne budi to početje, nobenega razumevanja nimam zanj. Trdim, da med rabutanjem in krajo ni velike razlike. Če kmetu vzameš del njegovega pridelka, četudi le majhen delček, si mu vzel del njegovega zaslužka. Si predstavljate kako trapasto bi gledali, če bi nekdo segel v vašo denarnico in iz nje pobral nekaj deset centov, ker kaj pa je to, saj je to le majcen delček vaše plače!? Zanesljivo bi zagnali vik in krik.
Med kmeti rabutanja ni. Pa ne le zato, ker imajo marsikaj tudi sami doma. Rabutali so tisti, ki od tega kar je zraslo na njivah ali drevju niso bili odvisni. Najbolj je bilo to početje v veselje otrok iz polproletarskih družin. Takšnih, ki so doma poslušali o kulakih in zadrugah, kjer imajo bodisi vsega preveč ali pa je tako ali tako vse naše. In nekaj tega se je očitno še ohranilo.
Se mi pa zdi, da ne bo več dolgo. Živim na vasi in še nikoli nisem na naši češnji videla katerega od sosedovih otrok Njihovih staršev, ki so morda to kdaj počeli, pa tudi ne.
V veleblagovnici imajo vse, pa še z veje ne moreš pasti.
Pa še pripis: Ne vem kako je z vami a meni dobro dene, če mi kdaj pa kdaj v teh naših srečanjih ni potrebno reševati sveta. Ga tako ali tako ne znam. Še o rabutanju lahko pišem le po občutku.

Tisti hip, ko je vlada padla, se je začela predvolilna kampanija. Stranke imajo na voljo silno malo časa. Vse kaže, da bodo volitve še pred koncem leta. Obljub ne bo manjkalo.

Vse stranke niso v enakem položaju. Te iz koalicije, ki se poslavlja, bodo morale zelo dobro premisliti, kaj obljubiti. Težko bodo izluščile kaj pri čemer se še niso opekle. Minula mandat ni dobra popotnica. Tudi najbolj zvesti to priznavajo.
Poleg domačih tegob, žal tudi položaj evra in EU ponujata več vprašanj kot odgovorov.
Dosedanji opoziciji je vsaj na tej načelni ravni nekoliko lažje. A tudi Janez Janša mora vedeti, da se volivci učimo. Da zdaj že vemo kako enostavno je kaj obljubiti, mnogo težje pa je tisto tudi uresničiti.
Prvak opozicije zagotavlja, da bi oni najprej poskrbeli za nova delovna mesta. Vsekakor pametno!
Resnici na ljubo, si je to želel tudi Borut Pahor in gotovo bi naredil, če bi šlo. Pahor je vedel kar ve Janša. Pogoj za nova delovna mesta je konkurenčno okolje, so spodbude, so olajšave. Kapitalist - in o teh govorimo - se bo za višje stroške odločil le, če se mu bo to splačalo.
In odgovor na vse to so davki. Te je treba znižati na eni strani, na drugi, ko gre za spodbude, pa jih je potrebno dvigniti. Približno tako. To je vsa znanost.
A ta znanost trči ob dejstvo, da denarja ni. Da nižji davki pomenijo večji primanjkljaj. Ta nastane tudi pri višjih odhodkih iz proračuna. Zadolževanje pa je nekaj kar nas kot mlinski kamen vleče proti dnu. Proti Grčiji.
Kje torej vzeti?
Od strankarskih prvakov v času predvolilne kampanije nikar ne pričakujte kakšnih hudo natančnih pojasnil. Če bi bila poštena - in edino možna - bi mnoge odvrnila od glasovanja za to ali ono stranko. Čeprav, Janez Janša, kot najverjetnejši bodoči mandatar, je za zdaj še kar pogumen. Napoveduje reze v javni upravi, tudi pokojninam, da se ne bo ognil. Ne sicer vsem, pravi, le tistim, ki niso zaslužene. Kar se sliši dobro. A vse so bile dodeljene v skladu z zakonodajo. Retroaktivni posegi niso mogoči. Mogoče le kakšna malenkost pri usklajevanjih za naprej. Torej, padlo bo po vseh ali po nobenem!
Kaj pa obdavčitev tistih z visokimi dohodki,  luksuza, velikih, velikanskih nepremičnin? To bi šlo. Ljudje bi se strinjali. V javnosti tako ali tako velja, da je vsak, ki kaj ima to ukradel ali prigoljufal.
A zakaj potem tega do sedaj pri nas še nihče ni izpeljal? Odgovor je preprost. Ni res, da se to ni zgodilo samo zato, ker so tisti, ki bi jih zadelo, pri koritu, bolj res je, da so mnogi do vsega kar imajo, prišli na povsem legalen način. So zaslužili, kupili in plačali vse potrebne davke. Vsaka družba mora biti takšnih ljudi vesela. Če imajo oni, bodo skozi davke kaj dobili tudi drugi.
Tiste, ki pa so kradli, bi morala doleteti kazen. A pri nas med prvimi  in drugimi ni razlike. Sploh ne dvomim, da tudi zato, ker so ti najbolj pokvarjeni  dihali za ovratnik tudi politiki. Koliko, če sploh kaj in, če sploh kdo so zato, da niso bili učinkoviti, dobili tudi sami v žep, je težko soditi. Vsaj dokler kdo v resnici ne bo obsojen.
Je pa pri davkih še ena zelo stara resnica. Davke je treba pobirati tistim, ki jih je veliko. Samo tako se kaj nabere. Zato bodo Grki ponovno znižali plače in pokojnine. Tako z enim ukrepom prihraniš milijarde.
A naj vas ne skrbi, takšnih napovedi v naslednjih dveh mesecih pri nas ne boste slišali.
A v kakšnih  šestih sedmih, jih utegnemo doživeti. In to ne glede na to kakšna koalicija nas bo vodila v boljši svet - ki ga bomo – kot pravi Gregor Golobič - zagledali čez 10 let.
Morda. Če bomo imeli srečo in sposobne vlade.

Pa se je vendarle zgodilo. Poslanci tokrat niso držali fige v žepu. Čeprav bi jih večina gotovo želela ostati, so verjetno ugotovili, da bi se jim državljani utegnili maščevati na volitvah.

Morda je res bila Slovenija rojena pod srečno zvezdo, kot je v svojem poslovilnem govoru zagotovil Borut Pahor, za njegovo koalicijo to zanesljivo ne velja. Razlike in ambicije so bile prevelike. Ne vem, če bomo navadni smrtniki kdaj izvedeli, kdo je komu vrgel več polen. Desnici se ni bilo potrebno zelo truditi, so podelali kar med seboj.
In koalicija takšna kot je bila, ni imela nobene možnosti. In eden njenih največjih grehov je gotovo to, da se z dejstvom ni soočila in odšla mnogo prej. Tu se je treba z Golobičem, ki je to predlagal, strinjati.
A koalicija je bila ena sama velika težava. Žal pa ne edina. SDS se z dejstvom, da je volitve izgubila ni mogla sprijazniti. Če bi se, bi morda lahko vsaj delček energije, ki so jo uporabili za stalne diskvalifikacijo vsega in vsakogar, kar ni bil iz njihovega hleva, uporabila za sodelovanju pri reševanju katerega od vitalnih problemov države. Pa bi danes tudi oni imeli kakšnega manj.
Pošteno je treba povedati, padec vseh reform, je poslabšal položaj Slovenije. In proti je zelo glasno in z nekakšnim pobalinskim veseljem pozivala tudi Janševa SDS. Nikoli s kakšnimi zelo trdnimi argumenti. Za odgovorno politiko je takšno početje neodgovorno. Državljani, ki vemo, da se kepa nevarno debeli, lahko samo upamo, da se v podobno skušnjavo ne bodo ujeli ti, ki bodo – najverjetneje – po novem v opoziciji. Si predstavljate, takole iz maščevanja, vi ste jo zagodli nam, mi jo bomo pa vam? Saj ne verjamem, da bi se lahko zgodilo, a glede na to kaj vse so nam ti naši politiki že zakuhali, ni čisto nič čisto nemogoče.
Za marsikatere druge grehe pa so res poskrbeli kar znotraj koalicije. Od težko razumljivih kadrovskih rešitev, zdrsa s Thalerjem, Dimičevo, pa sicer preveč napihnjeno Ultro, pasjo zgodbo in seveda velik bolj resna težava z NPU in še kaj bi se našlo.
In potem je tu še EU, kjer krizi ni videti konca. Tudi zaradi nje, se nam je v zadnjih treh letih začelo počasi svitati, da tale EU ni enosmerna cesta. Denar od tam ne bo le prihajal. Zelo veliko ga bo tja tudi odšlo. Veliki bodo majhnim dali samo toliko kot se jim bo splačalo. Ko se ne bo več, sledi noga. Tole reševanje evra je huda zgodba. Tudi tisti, ki so radi očitali, češ lenim Grkom bi dajali, našim pa ne, bodo v mandatu, ki ga bodo dobili, prav tako le poslušno kimali. Veliki so veliki. Slovenija to ni. Tudi Pahor in Janša nista.
V času do formalne menjave pa bodo ti, ki odhajajo v duhu dobrih skrbnikov poskrbeti za svoje. Vsi so. In ne slabo.
To je katastrofa. Samo poglejte na spletne strani koliko razpisov za nova delavna mesta imajo v teh dneh. Najprej so interni a, ker - praviloma znotraj ne najdejo pravih - pridejo na vrsto zunanji. In tudi to je eden od razlogov, da se javna uprava bohoti. Predvsem tam pod vrhom, kjer so plače lepe in se zvestoba plačuje. Saj snažilk ni vsako leto več.
In prav pridejo stare in nove agencije, nadzorni sveti z dobrimi sejninami, tudi članstvo v tej ali oni upravi.

20-ti september je dan, ko Slovenija prešteva. Je dan D za Pahorjevo vlado. Pa ne le za njo. Z glasovanjem o zaupnici se bodo začeli šteti dnevi, ki so še na voljo. Za manjšinsko vlado, za morebitnega mesijo in za vsakega poslanca posebej.

Ni skrivnost, da si mnogi poslanci predčasnih volitev ne želijo. Tudi tisti, ki se javno pridušajo kako jim na tem svetu do ničesar ni toliko kot do njih, se ponoči zanesljivo zbujajo v strahu, da nič več ne bo tako kot je bilo. Da namreč nikjer ne piše, da jih bodo strankarski kadroviki umestili visoko na kandidatne liste in, da bodo te liste ljudje ponovno izvolili.
Poslanci namreč vedo, da  je zaupanje v politiko tako načeto, da niti na tako imenovane strankarske vernike ne gre računati z vso gotovostjo. In to ne velja le za levico, ki je svoje rejtinge prepolovila, kar velja za socialne demokrate, za Zares pa so podatki še usodnejši.
Mnogo bolje kaže Janševim socialdemokratom. A le zato, ker gre vsem ostalim toliko slabše. Realno gledano tudi oni izgubljajo podporo. A za 19 odstotkov je je še ostalo.  Kar je daleč največ med vsemi strankami. Ta, ki bi na desnem političnem polu lahko premagal Janeza Janšo, se še ni rodil. Patriji, žaljivim nastopom in pisanjem, posegom v arhive, maščevalnosti navkljub.
Zarada vsega tega je Janez Janša politik, ki lahko računa le na svoje izrazito zveste volivce. Neopredeljenih ali celo onih iz drugega brega pač on nikoli ne bo pridobil. In to velja tudi za precejšen del njegovih poslancev. Ni jih lahko vzljubiti. Zato bo SDS na naslednjih volitvah, pa kadarkoli že bodo, dobila večino le, če bo volilna udeležba izrazito nizka. Če bodo tisti, ki jih je sedanja leva opcija povsem razočarala, ostali doma. Raziskave kažejo, da se trenutno več kot polovica vprašanih volitev bodisi ne bi udeležila, bodisi še ne ve koga bi sploh volila.
Prenosi iz parlamenta so naredili svoje, je zadnjič razložil nek gledalec. Večje škode si poslanci, ki so si jih želeli, niso mogli narediti. Morda res.
Če ste le eno uro spremljali prenos včerajšnje plenarne seje, vam je vse jasno. V nekaterih strankah so poslanci vzeli poduk o tem, da je treba eno in isto trditev - pa četudi ne drži, pa četudi nima zveze s temo, pa četudi jo kak minister s številkami trikrat zavrne – ponoviti vsaj desetkrat, ker nikoli ne veš ali so jo vsi  res že slišali. Verjamem, da tudi vi večkrat ne morete verjeti, da spremljate najvišje zakonodajno telo v državi. Tiste, ki smo jih izvolili - kar je res, je res - ki naj bi vedeli kaj delajo. Ki naj bi se na kaj spoznali, kaj prebrali, se na kakšno razpravo tudi pripravili. Tiste, ki naj bi prispevke, ki jim jih napišejo pomočniki, vsaj enkrat prej prebrali. Da ne bi potem le nemočno jecljali. Nemogoče je, da se vsa ta žalost ne bi odrazila tudi na volitvah. Seveda je res, da vsa Slovenija ne gleda teh prenosov. Seveda je res, da mnogi za to nimajo časa, ker na srečo še imajo službe, drugi družine, tretji pač karkoli drugega kar šteje. Res pa je tudi, da te prenose gledajo prav tisti, ki na volitve gredo.
A kakorkoli že, 20-ti september se bo zapisal v zgodovino kot datum, ko se bo izkazalo ali lahko poslanska računica obudi klinično mrtvo vlado ali pač vendarle ne. In, če ne, bomo spet začeli odštevati, ugibati in špekulirati.
In lahko ste prepričani, da resnični problemi te Slovenije spet ne bodo v prvem planu. Tako kot, vsej resnosti navkljub, marsikdaj niso bili niti v minulih treh letih. In tudi zato nam je, kot nam je. In zelo težko je verjeti, da bi lahko bilo v prihodnje kaj drugače. Za odgovorno vladanje je potrebno imeti odgovorne politike. Tudi poslance. Vladajoče in opozicijske.

Ja, dolgčas nam pa res ni. To je v redu. Manj v redu je to, da vsako popestritev spremlja negotovost. Vsako informacijo čakamo kot napoved vesoljskega potopa. Bomo preživeli, bomo zvozili?

Vsakdo, ki zagleda mikrofon se trudi povedati kaj usodnega. Eden napoveduje konec evra, drugi doda še konec EU in tretji prepričano še svetovno vojno, ki edina lahko na novo premeša karte in poskrbi za izginotje kakšne milijarde ali dveh ljudi, ki sedaj občutno preveč obremenjujeta planet.
In zvečer se zvrnemo v posteljo polni strahov, misli begajo od ene do druge napovedi. In ni čudno, da zjutraj na cesti, v dvigalu, v pisarni videvamo  zaskrbljene in namrgodene obraze.
In vedno, ko razmišljam o tem se sprašujem ali bi lahko mediji, ki smo pomemben člen med temi, ki govorijo in državljani  kaj naredili zoper uničujočo negotovost. Ker politikom to očitno ni v interesu, saj že dolgo niso več družbeno odgovorni in se trudijo le še za svoj mandat. A priznati moram, z mediji ni dosti drugače. Tudi mi se trudimo. Manj za vas in bolj za svoje preživetje. Z novinarsko etiko ni nič bolje kot s politično. Saj poznate tisto, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. Tole svetopisemsko smo, za razliko od marsikatere druge, na teh naših zemljepisnih širinah, zelo dobro dojeli.
In zato Pahor nastopa z usodnimi nagovori pred glasovanjem o zaupnici zato poslanci zmuzljivo govorijo o tem kako bodo glasovali - plača je pač plača -, zato se Janez Janša po navodilih svojega dandyevskega odvetnika norčuje iz sodišču in očitno verjame, da bodo ljudje kljub temu v njem videli velikega in spoštovanega politika, stratega, tako rekoč državnika!? In to že kar čez mesec ali dva!
Zato Jašovič pred kamerami mirno izjavi, da jim manjka 400 milijonov in, da naj jim jih pač nekdo da. Ker oni so pač NLB! In Adriji, če naj to ostane, 50 milijonov. Ker oni so pač Adria.
Zato Semolič pripoveduje, da delavci ne bodo varčevali, ker, da oni nimajo več kje! In noče slišati, da med sezonskimi delavci, ki jih vsako jesen potrebujemo v Sloveniji, Slovencev ni. Tako kot v Grčiji med natakarji in komunalci ni Grkov. So pa Srbi, Bolgari, Romuni….
In zato lahko Radovan Žerjav jasno pove, da nekaj ni v redu s socialnimi nadomestili, ki so tolikšna, da se marsikomu ne splača delati. In.se je treba, čeprav ga nekateri grdo gledajo, strinjati. Po svoje mu pritrjujejo podatki o tem kako v resnici  Slovenci v teh časih živimo. Tisti, ki živijo od katastrofičnosti nočejo videti da smo leta 2009, v času hude krize, za kruh, svinjski zrezek, krompir, kavo, kino in novi avtomobil ter LCD televizor delali manj časa, kot pred krizo leta 2007, ko nam je šlo najbolje do sedaj.
In, videli boste, ena od opcij bo na tej mračnosti in temačnosti gradila predvolilno strategijo. In jo verjetno  tudi dobila.
Ja prav res, demokracija in z njo volitve, so menda samo za pametne. A mnogi ne volijo več. Ker, kaj pa lahko izberemo!?
Tako kot ravnamo - ne le pri nas- si bomo res pridelali le kakšnega novega odrešenika, kakšnega novega demagoga, kakšnega novega diktatorja.
Ja, dolgčas nam pa res ni!