Majda Juvan

Status vojnega veterana  povsod po tem svetu, poleg ugleda in spoštovanja, prinaša tudi določene materialne koristi. Tudi pri nas.

Vsi se spomnimo očitkov Zvezi borcev Slovenije. Verjeli smo, da bo z veterani vojne za Slovenijo manj dilem. Ne nazadnje tudi zato, ker trajanje in brutalnost te vojno z ono prej vendarle ni bilo primerljivo.
A ljudje smo krvavi pod kožo in mnogi, ki so se v tistih dneh  z 10 dnevno vojno srečevali samo od daleč ker so pač opravljali svojo službo za katero so bili  plačani, so pristavili lonček. Drugače si tudi jaz težko razložim dejstvo, da se je teh veteranov nabralo za skoraj 60 tisoč.
V Sloveniji lahko veterani v skladu z zakonom pridobijo osem pravic: veteranski dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, letni prejemek, plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, zdraviliško klimatsko zdravljenje, brezplačna vožnja, pogrebnina in priznanje pokojninske dobe. Praviloma šele po 5o - tem letu.
Za veterana vojno za Slovenijo je najvišji dodatek nekaj manj kot 300 evrov, vendar le za tiste, ki  ostanejo brez dohodkov. Za primerjavo tak dodatek je za tiste iz druge vojne znaša manj kot 500 evrov.
Kakorkoli, če vse seštejemo, se nabere. Je pa res, da vse to ni primerljivo  statusom,ki ga imajo veterani na Hrvaškem.  Polemik o tem, da jih je na pol milijonskem seznamih enkrat več kot jih je bilo na fronti, so sveže.
A materialne pravice so le ena plat. Veteranske organizacije se vsaj tako dejavno kot za pravice svojih članov, borijo tudi za interpretacijo spomina.
V teh dneh dobivamo od organizaciji Sever, ki združuje  policiste in ob Zvezi veteranov vojne za Slovenijo še eno.
Pobudniki Igor Bavčar, Lojze Peterle, Tone Krkovič in Janez Janša so ogorčeni zaradi odlikovanja, ki ga je predsednik države podelil Tomažu Ertlu. Če je mogoče izjavo Igorja Bavčarja prav razumeti, potem jo ustanavljajo tudi za to, da bodo vanjo poleg borcev pritegnili tudi druge simpatizerje.Tako okrepljeni naj bi se uprli politizaciji veteranskih združenj, ki poskušajo zamegliti zgodovinski spomin, kar se kaže v odlikovanju ljudi, ki so osamosvojitvi nasprotovali, je - kot piše Delo - dodal Peterle.
Kak evro si bo iz proračuna gotovo poskušala priboriti tudi ta nova veteranska organizacija. Upam pa, da vsaj veteranov z možnostjo teh in onih socialnih transferjev, ne bo množila. Tisti, ki so hoteli, so menda te reči že uredili. Konec koncev je vojna, na naši srečo, vendarle trajala le 10 dni.
Dobili pa bomo gotovo še eno združenje, ki bo poskušalo dodati še kak kamenček v naše večne slovenske zdrahe. Povod vedno najdemo.
Je pa pobuda tudi dokaz, da so pota  za vračanje v središče političnega dogajanja najrazličnejša. Za to početje so nekateri res pravi veterani. Jo dobiš po glavi na enem koncu in se kot Feniks dvigneš na drugem.

Inštitut za varovanje zdravja naj bi se iz mestnega središča preselil  v Dunajske kristale. To so tisti novi  bloki, kjer so si novo cehovsko domovanje, za lep denar, omislili tudi slovenski zdravniki.

Znan je spor z prejšnjim ministrom za zdravje Borutom Miklavčičem, ki je rekel, da se uslužbenke selitvi upirajo zato, ker ne bodo mogle kar med službo na bližnjo tržnico. Nikoli ne bomo vedeli koliko jih je bilo, ki so to počele, a dejstvo je, da se sama  najraje spomnim časov, ko je bila predhodnica  moje sedanje radijske postaje na Kopitarjevi ulici, tik ob osrednji ljubljanski tržnico. Vse poti so vodile mimo slikovitih in lepih stojnic.
A pustimo tržnico.
Zaposleni so se oglasili z javnim pismom. In to pismo da misliti. Po svoje je silno povedno in pomaga razumeti smorefleksijo javnega sektorja, ki v teh dneh, ne glede na vse, terja plače. Dokazuje kako zelo se je v zadnjih letih poglobil prepad med javnim in zasebnim sektorjem.  Dokazuje, da sicer živimo v istem času in prostoru, še zdaleč pa ne tudi v istih razmerah.
Delavci inštituta za varovanje zdravje se upirajo selitvi. Argumenti, ki jih navajajo, jemljejo sapo. Ne pozabimo gre večinoma za visoko izobražene ljudi, med katerimi je veliko zdravnikov.
Prvi argument: selitvi se upirajo tri četrtine zaposlenih, saj se bo večini pot v službo podaljšala. Poslabšal se bo tudi njihov socialno ekonomski položaj, saj bodo morali za parkirni prostor mesečno prispevati 80 evrov?! Inštitut, ki naj bi bil zgled skrbi za zdravje pošiljajo na enega od najbolj onesnaženih okolij v Ljubljani, pravijo. V neustreznih prostorih se lahko pojavi sindrom bolne stavbe, kar se bo pokazalo v utrujenosti, glavobolu in depresijah. Zaposleni so tudi prepričani, da bodo stroški na novi lokaciji previsoki, poleg tega pa bodo od samega mestnega središča za  inštitut, ki mora biti v samem jedru odločanja, preveč oddaljeni.
O stroških ne bi rekla nobene, ker teh podatkov resnično ne morem soditi, a ostali argumenti v teh časih in razmerah, ki jih skupaj živimo, milo rečeno, presenečajo. Gremo po vrsti:
Selitvi nasprotuje večina zaposlenih!
Si predstavljate kako zelo so delavci Preventa nasprotovali stečaju, pa jim ni nič pomagalo!
Dolga pot do službe in draga parkirnina.
Več kot 200 delavcev Merkurja se je moralo odločiti ali se bodo iz Celja vozili v Kranj, ali pa bodo dobili odpoved delovnega razmerja. Od Celja do Kranja je vsaj 70 kilometrov.
Selitev v nove nezdrave prostore.
Če so res tako nezdravi, kako je mogoče, da je Inštitut za varovanje zdravja vsa ta leta dopuščal gradnjo enakih in podobnih? Tudi naokoli Kristalov ob Dunajski jih je polno. Vse stekleno, vse železobetonsko, večina brez možnosti odpiranja oken, peklensko vroče poleti, mrzlo pozimi! Kje je bil vsa ta leta s svojimi opozorili Inštitut? Pa menda ne, da jih je začelo skrbeti šele sedaj, ko bodo sami v njih?
Mestno središče ima svoj čar.  Razumem, da se ne bi radi selili. A vendarle ne z argumenti, ki so skregani z vsem čemur se nas mora večina v teh časih prilagajati.
Spomnim se upora s katerim smo zaposleni pred več kot 15-timi leti protestirali proti lastninjenju in selitvi mojega takratnega radia. Bili smo prepričani, da imamo prav.A ni pomagalo.. Dobili smo prvo lekcijo iz pravic, ki jih prinaša lastnina. Od takrat jih je bilo še mnogo.
Pred kratkim so nas ponovno selili. Ker se je lastnik tako odločil. To, da imam po novem do službe 15 kilometrov dlje, me jezi, a vem, da je to čisto moj problem. Pač po principu vzemi ali pusti. In v tem je bistvena razlika med razumevanjem pravic, Enih in drugih.
Eni smo se od samoupravljanja morali že davno posloviti, drugi verjamejo, da še vedno traja.

Vsak osnutek novega zakona razburi zainteresirano javnost. Vedno vsi preračunavamo kaj bomo dobili in kaj izgubili. Po odzivih sodeč, je matematika zelo blizu tudi slovenskim glasbenikom.

Resnici na ljubo tistih 15 odstotkov kolikor naj bi po novem bilo slovenske glasbe v radijskih programih, ni ključna težava bodočega zakona. Če bi šlo glasbenikom res le za to, da se sliši kaj dobrega ustvarjajo, bi bili določila veseli, saj bi se po novem slovenska glasba morala v resnici preseliti tudi v dnevni čas predvajanja. Glasbenike gotovo skrbi dohodek, ki bo manjši. Sazas je prej pobiral denar za 40 odstotkov v nacionalnem mediju in za 20 odstotkov v komercialnih.  Razlika med tem in 15 odstotki povsod, je očitna.
Tako kot vedno ob spremembah zagovorniki in nasprotniki spuščajo veliko megle. V teh dneh ste gotovo tudi vi slišali kako bo po novem v slovenskih radijskih programih na uro le še 8 minut slovenske glasbe. In, da je to prava mala katastrofa. A to seveda niti po naključju ne drži. V slovenskih radijskih programih namreč tudi po novem ne bo vsako uro 8 minut slovenske glasbe. Slovenski radijski programi morajo po zakonu – po že obstoječem in tudi po novem - vsako uro predvajati tudi  svoje lastne programske vsebine. Cilj prenove zakonodaje je namreč razširjanje uredniško oblikovanih vsebin katerih cilj je obveščanje, izobraževanje in zabava. Glasba je le delček teh vsebin.
Po zakonu bodo morali radijski programi v dnevnem času predvajati vsako uro vsaj 8 minut vsebin lastne, praviloma seveda govorne produkcije, poleg tega pa bodo zato, da bodo preživeli, po deset minut na uro vrteli reklame. Če dodamo še  neutrudnega voditelja, samopromocijske spote in podobne neobhodnosti sodobnih radijskih programov,  potem za glasbo kaj dosti več kot 30 minut v uri ne ostane. In v 30-tih minutah bi se, če bi bile vse zelo kratke, zvrstilo deset skladb. In glede na zaukazanih 15 odstotkov bo med njimi ena slovenska. Dobre tri minute. Kar je malo, zelo malo. Ali bo 35 odstotkov za kolikor naj bi se menda predlagatelj z najbolj jeznimi glasbeniki že pogodil, za slovensko produkcijo ogromno in morda celo preveč, bo pokazal čas Tudi jaz si mislim da bi v tem primeru prav vseh programih Saške morale na kolena, bi Rebeke pekle štrudelj  in bi brizgalne gasile jezo tistih, ki so prepričani, da vse kar je dobro za vaške veselice, ni dobro za radijske programe.
Nobenega dvoma  ni, da bodo lastniki tudi v določilih novega zakona našli obvode. Vsi vemo kdaj se radijski programi najbolj poslušajo. Zjutraj in takrat, ko je  največ ljudi v avtomobilih. Kaj mislite, bo takrat v programih  zaukazana količina slovenske glasbe? Zagotovo ne. Primanjkljaj bodo nadoknadili takrat, ko je poslušalcev - s tem pa tudi oglaševalcev- malo.Tako kot zdaj, le nekoli bolj zgodaj, ko o radijski poslušalci že pred televizorji. In tako bo volk sit in koza cela.
O vsebinsko primernem govornem programu, kar naj bi si nov zakon še posebej zaželel doseči pa - kot rečeno - ne bele ne črne. Pa so bili mnogi od še obstoječih radijskih programov ustanovljeni zato, da bi  opravljali informativno - obveščevalni servis za lokalno prebivalstvo. A potem so prišli trgovci z novci…Brez njih pa danes tudi noben nov zakon ne more nastati in obstati.

Bojazen, da od slovenske politične garniture ne smemo veliko pričakovati, je vedno bolj izrazita. Veliko obljub, veliko še večjih besed in tako malo kreativnosti in odločnosti, ko bi jo najbolj potrebovali

Sobotno dogajanje na konvenciji stranke Zares to samo potrjuje. Samo tri leta po ustanovitvi, ko je Gregorju Golobiču uspelo v stranko pritegniti – za naše razmere - veliko pametnih in racionalnih ljudi, usoda stranke zanima le še dobro četrtino članov. Vsem ostalim je jočitno vseeno  kdo jo bo vodil in kako bo delala naprej. Ali vseh tistih 1800 članov stranke , ki niso poslali svojega glasu za ali pa proti edinemu predsedniškemu kandidatu, že razmišlja o tem v kateri stanki bi se morda lahko zrinili bližje h koritu sicer ne vem, vsekakor pa to za stranko in njeno vlogo po naslednjih parlamantarnih volitvah ne pomeni nič dobrega. Tudi nepojasnjena odsotnost Cvete Zalokar Oražem ne. Če bi zbolela, bi to verjetno sporočila.
Ni skrivnost, da so na stranko Zares stavili predvsem ljudje, ki so bili do grla in čez siti politikantstva s katerim je  prestreljeno slovensko strankarsko živlejnje. Med njenimi volilvci so bili ljudje, ki so verjeli, da je mogoče celo v slovenski politiki najti razumne ljudi, ki so še pripravljeni kaj postoriti in izglasovati za skupno dobro in ne le »za našega župana, za našo stranko in našega predsednika«.
Gregorja Golobiča je afera Ultra ohromila. Zadela je v samo bistvo tistega na kar je sicer stavil in zaradi česar so ga podpirali tudi najvidnejši strankarski kolegi. Zamolčanje lastniškega deleža je bila napaka. Napaka kakršnih je v slovenski politiki neskončno dosti. Ni pa veliko tistih, ki bi jih priznali. In v tem je največja težava. Dober politk napake, laži, prevare ne sme priznati. Mnogi tisti, ki jih niso, so stalnica naše politike.
In zdaj pač je kar je.
Na levi je Pahor, kakršen že pač je in na desni Janša, kakršen že pač je. Vsi ostali so precej nepomembni. Tako znotraj njunih strank in še bolj v drugih koalicijskih in opozicijskih strankah. Bi znali povedati kakšno je poslanstvo Slovenke ljudske stranke, bi vedeli po čem razen po liku in delu predsednice se odlikuje Liberalna demokracija Slovenije? Še Jelinčič je mrknil.  Za Desus pa tudi vemo. Desus je v svojem temeljnem bistvu sindikat upokojencev. Edini sindikat, ki lahko glasuje v parlamentu. Kar za vse ostale, ki niso člani tega sindikata ni dobro, sploh ni dobro.
In zaradi vsega naštetega niti ni čudno, da nam trenutna politična garnitura ne more ponuditi presežkov. Naletela je na slabe čase. Varčevanje je premalo. Reforme očitno preveč. Pahor z zadnjico podira tudi tisto kar njegovi ministri poskušajo narediti. Dokaz je zadnji dogovor z zdravniki, ki so v bistvu izplenili več kot so imeli do sedaj. Naj razume kdor more. Kdo ve ali ima kakšno podobno genialno rešitev tudi za sindikate, ki nasprotujejo pokojniski reformi.
Boljše koalicije kot jo imamo si opozicija res ne bi mogla želeti.

Do pošte, pisem, pismonoše že dolgo ne gojimo več tako sentimentalnih čustev kot nekoč. Pisma so redka, le tu in tam še pride od koga kakšna razglednica, morda tu in tam kakšna voščilnica ob Novem letu.

Ne vem kako je pri vas, a sama nisem pisma v slogu »nam je dobro, kako pa je pri vas«, dobila že desetletja. Odkar imamo telefon. Tistega stacionarnega, seveda. Tako je bilo bolj enostavno in bolj hitro.
Je pa imel tudi telefon omejitve. Moral si biti ob njem. Doma, v službi, v govorilnici. Pravo olajšanje so prinesli šele prenosni telefoni. Te smo imeli vedno pri sebi. Kadarkoli, kjerkoli se je bilo mogoče nujno pogovarjati s komerkoli. Če hodite po cesti, če se ozrete po pisarni, vidite, da je tega nujnega res veliko. Tudi tisti, ki nimajo naprav za prostoročno telefonje zmorejo telefon podpirati z eno ramo, na drugi visi torba, v eni roki je en otrok, v drugi pa vrvica za psa.
A tudi ta brezmejnost ima omejitve.
Zgodi se, ne ravno pogosto, pa vendar, da se oni na oni strani ne more pogovarjati z vami takrat, ko bi si ga vi zaželeli. V takšnih primerih imate dve možnosti. Lahko pošljete SMS sporočilo ali sedete za računalnik.
In šele računalniki so nekaterim v resnici razodeli brezmejne možnosti komuniciranja. Računalnik ni le okno v svet, računalnik je postal dnevna soba, romantični park in spalnica ob enem. Vsem pastem navkljub je  družabnih omrežij in spletnih strani za osebne stike kolikor hočete. Privid, da imajo vas vsi radi in, da imate vi lahko radi ravno tistega, je za nas, ki smo iz drugih časov, naravnost strašljiv. Prihodnost bo povedala kdo ima bolj prav.
A gremo mi nazaj k poštnim nabiralnikom, ki bi po tej logiki, morali biti prazni.Pa niso. Računi še vedno prihajajo po pošti, tudi davkarija se je tej poti še ni odrekla. Vsa obvestila o prekrških najdemo tam, tudi na volitve nas vabijo s pomočjo nabiralnika. Vsaka hiša mora imeti poštni nabiralnik.
In kjerkoli je poštni nabiralnik so reklame. Neverjetne količine reklam. Vedno več jih je!
Ne glede na to, da imamo pri nas naročen tudi dnevni časopis, je količina reklamnega papirja mnogo večja. Saj vem, da bi se jih lahko obranila, a včasih jih pač prelistam. In priznam, da reklamnih sporočil, ki tu in tam priletijo tudi na elektronski naslov niti ne odprem, za to, da jih ne dobivam na mobilni telefon pa še posebej poskrbim,
Pri reklamah vse ostale elektronske poti očitno papirja niso uspele izriniti. Vse ponudbe in zvijače s katerimi se prodajalci poskušajo prebiti do naših telefonskih številk in spletnih naslovov, ne morejo nadomestiti pisanih katalogov. Očitno potrošniki še vedno raje beremo s papirja kot z ekrana.
Resnici na ljubo še nikogar nisem videla po trgovini hoditi z elektronskim sporočilom o izjemni ponudbi, ljudi s posebej označenimi reklamnim katalogom pa pogosto.
Med pisanjem je pozvonilo. Prišel je poštar. Z ljubeznivim sporočilom iz davkarije, šestimi reklamnimi katalogi in eno razglednico. In ta mi je polepšala dan.

Všečno vladati, ko je vsega dovolj, bi znal vsak. Tudi vi in jaz. Kaj je lepšega kot deliti.

Državljani smo kot otroci. Tudi ti nič ne razmišljajo od kod so starši vzeli za novo igračo. Vladam, ki bi jim bili dani samo prijazni mandati, se ne bi  bilo treba bati naslednjih volitev. Tudi naša prejšnja bi obstala, če vse njene širokogrudnosti že pred volitvami ne bi začela razgaljati recesija.
Zdajšnji je težje. A, izvolili smo si jo zato, ker smo verjeli, da bo zmogla. Demagogije in praznih besed o tem, kako dobro nam gre, smo imeli dovolj.
Če bi bilo mogoče verjeti predsedniku vlade Borutu Pahorju, potem se nismo zmotili. Recesije je konec. Kazalci  gospodarske rasti so se obrnili navzgor.
Česa lepšega si ne bi mogli želeti!?
Vse od prvega septembra dalje je bilo jasno, da bo Fides zmagal, ker je skalpel nad odprto žilo pretrd oreh za vladne pogajalce, za vlado in predvsem za samega predsednika vlade Boruta Pahorja. Zdi se, da je zadnji dogovor s Fidesom natančno tak kot sta ga Fides in minister Marušič predlagala še preden je zdravnike in bolnike zajela panika. A prvič, v navalu odločnosti, je Pahor rekel ne. Da ne bi izgledalo, da je cagav in, da se boji.
Dogovor je v bistvu obvod siceršnjega varčevanja v javnem sektorju.
Branimir Štrukelj, ki se sicer ne bi rad pridružil stavkovnemu valu Posedijevih sindikatov, je jasen. Popuščanje eni skupini, pa četudi gre za najmočnejšo in najvplivnejšo, pomeni umik podpisa pod predlagano novelo zakona. Drugega mu tudi ne preostane.
Očitno so razvoj dogodkov predvideli tudi v Posedijevi skupini in vladi z lahkim srcem postavili  stavkovne zahteve, ki so trše od že pred tem izpogajanih. Tako se pač s tistimi, ki se radi širokoustijo v resnici, pa ne vedo kako naprej ali nazaj, tudi dela.
Če, k Pahorjevemu optimizmu dodamo še Križaničevega, ki menda po kuloarjih razlaga, da se gospodarska rast kaže tudi v državni blagajni in, da varčevanje pri plačah ni več tako zelo nujno, potem je resignacija ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs več kot razumljiva. Le zakaj ji je potem tega vsega treba bilo? Če za koga, se mi za njo zdi, da svoje delo res opravlja načelno, tako kot ga znotraj takšne vlade kakršno imamo, sploh lahko.
Za konec pa takole: Samo Hribar Milič iz GZS pravi takole: če v Sloveniji k uradno registrirani brezposelnosti- ta je okoli 100.000 - prištejemo še vse tiste, ki imajo delo samo zato, ker delno ali v celoti dobivajo plače preko raznih začasnih socialnih in zaposlitvenih programov, je pri nas brez dela 140 tisoč ljudi.
Ali še bolj opisno. V Sloveniji si svojo plačo z dodano vrednostjo pridela le okoli 800 tisoč ljudi. Ti morajo narediti in zaslužiti dovolj zase, za vse druge in vse ostalo v tej državi.
In v Bruslju so vedno bolj glasni. Zadolženost, ki se je zadnjih letih tako zelo povečala, se mora zmanjšati pod 3 % že v letu 2013. Bomo tudi mi – tako kot Grki - prikrojiti bilance?
Se še komu zdi, da nam gre res tako dobro?
Se še komu zdi, da je tole popuščanje pri plačah podobno klošarju, ki s prvim nažicanim evrom že leti po novo steklenico?

Prepričana sem, da se tudi vi v teh dneh čudite kako trdo se je treba na eni strani pogajati za vsak evro, kaj vse je vlada pripravljena tvegati za to, da bi jih vsaj nekaj prihranila in s kakšno lahkoto na drugi strani polzijo iz rok. Pa gre, ne nazadnje za isto vrečo.

Javni razpisi so res vreča brez dna. Naši zakoni očitno omogočajo da se iz davkoplačevalskega denarja dela norca vsak, ki temu koritu pride dovolj blizu.
V mislih imam vse preplačane objekte, ki jih na javnih razpisih in po vseh pravilih dobijo najmočnejši igralci, potem pa pogodbe zabrišejo v kot in  na koncu praviloma investitorju izstavijo povsem nov račun. Ne dogaja se tam, kjer je investitor zasebnik. Ne tam ne! Le tam, kjer za projektom stoji davkoplačevalski denar. Tam izvajalci vedo, da je za njimi vreča brez dna in vedo, da je tistemu, ki bdi nad njo precej vseeno kako se bo praznila, saj ne gre za njegov denar.
Drugače si teh enormnih podražitev pri nas ni mogoče razlagati.
Avtocestni križ se je iz 1,5 podražil na 6 milijard, Šentviški predor iz manj kot 50 na 136 milijonov, Pediatrična klinika iz 25 na 100 milijonov. Za 400 odstotkov torej.
Verjela bi, da je tako bilo takrat, ko naj bi se domala valjali v denarju, a ni danes nič kaj drugače. Tomačevski rondo naj bi SCT naredil za 3 milijone evrov, a jih je bilo na koncu 4 milijone in pol. In zdaj Stožice. Namesto dobrih 80 bo stadion stal stal kar 120 milijonov evrov.
Ta zadnja podražitev je verjetno večino najbolj presenetila. Ne le zato, ker se vse skupaj razkriva tik pred lokalnimi volitvami, temveč tudi zato, ker se to dogaja Zoranu Jankoviću, ki je mesto vodil kot vrhunski menedžer, ki ni skrival, da so mu posli precej bližje kot politični dialog v Mestnem svetu. Tisti, ki se ga spomnijo iz Mercatorja, temu radi pritrdijo. Dobavitelje je znal spraviti na rob preživetja in uspel. Vse za lastni ugled in dobro firme, ki jo je vodil. Konec koncev govori temu v prid vse novo s čimer se Ljubljana lahko pohvali v njegovem mandatu.
Župan Janković je vedno samozavesten. Tudi v tej podražitvi ne vidi težav. Tudi  v nekdanjih zagotovilih po katerih naj bi Ljubljana za Stožice dala le zemljišče in komunalno opremo, ne.Vse je tako kot mora biti. Projekt je boljši kot je bilo dogovorjeno. Morda!
A meni kar ne gre iz glave vprašanje ali bi tako širokogrudno on in vsi drugi, ki se dogovarjajo za posle na javnih razpisih, ravnali, če bi šlo za  zasebno gradnjo. Si predstavljate? Dogovorite se, da vam bodo hišo zgradili za 200 tisoč evrov, podpišete pogodbo, potem pa izvajalec pride k vam in jih hoče 300!  Zelo dvomim, da bi mu jih dali. Če že zaradi drugega ne, pa zato, ker jih ne bi imeli. In tu je ta nesreča pri javnih razpisih. Pri javnih razpisih te omejitve ni. Pri javnih razpisih je vreča brez dna.
Zdaj, ko vidimo kaj je to recesija, kriza in prezadolženost, navadni smrtniki že vemo, da ni tako, a kaj nam to pomaga. To spoznanje do nadzornikov porabe našega denarja še ni prišlo. In, če ni do sedaj, očitno tudi nikoli ne bo. Za njih praznih in prezadolženih proračunov ni!
Samo za primerjavo. Prihranek pri nesrečnih zdravniških dežurstvih bi bil 12, Stožice pa so dražje za 40 milijonov evrov.
In še enkrat, da ne bo pomote. Za isto vrečo gre! Našo, skupno!

Tisti, ki jih pogosto srečujejo, tisti, ki jih bolje poznajo, pravijo, da v teh dneh ni veliko tako nesrečnih ljudi kot so zdravniki. Na dilemo ali Hipokratova prisega tisti hip, ko nekdo ni več zadovoljen s svojo plačo ne velja, pa nimajo pravega odgovora.

Nasploh se zdravniki s svojimi dilemami in prepričanji v teh dneh ne oglašajo prav radi. Kaj naj pa rečejo? Da so prizadeti, ker je vlada z varčevanji posegla tudi v njihove vrste. Jasno je, da mora, saj so pomemben in drag del javnega sektorja. Revolt je tolikšen kot, da bi od njih terjali brezplačno delo. Pa gre v resnici le za nekaj odstotkov pri dežurstvih. Po vrhu vsega je za njihovo kredibilnost nerodno tudi to, da bo novo vrednotenje dežurstev začelo veljati šele čez štiri mesece, oni pa so se pod odločnim in neomajnim diktatom Fidesa in svoje stanovske organizacije, za to kaotično stavko odločili že s prvim septembrom.
Zdravniki svoje pogajalske pozicije utrjujejo z vsemi sindikalnimi mehanizmi industrijskih delavcev. Zapirajo ambulante, operacijske dvorane, odrekajo pomoč tistim zaradi katerih so. Dobrobit lastnika, delodajalca in uporabnika – to pa je v resnici davkoplačevalec – je postranska stvar.
V sporu med zdravniki in vlado so bolniki edini argument. Takorekoč topovska hrana. Če bi zdravnike in vlado v resnici bolniki tako zelo skrbeli, se ne bi se odločili za način, zaradi katerega bodo – po napovedih zdravnikov - ljudje v kratkem začeli umirati samo zato, ker ne bodo mogli do zdravnika.
Sama ne verjamem, da se bo to zgodilo.Tudi zato, ker jih kar nekaj poznam. Vem, da imajo sami o sebi visoko mnenje, a za bolnika mnogi- če ne ravno vsi- naredijo vse kar znajo in zmorejo. Ob bolniku ne izgledajo kot Konrad Kuštrin in Živčec Kalanova za pogajalsko mizo.
Rešitve so različne. Različno načelne in različno drage. Ponekod zdravniki, ki nočejo dežurati, za enak denar delajo po podjemnih pogodbah. Bolniki so zadovoljni, saj bodo deležni pomoči. Zdravniki bodo za javnost še naprej sindikalisti, družinski proračun pa vseeno ne bo trpel. Pa tudi direktorjem bo prav prišlo, saj bi jih drugače kdo utegnil vprašati kako je mogoče, da so še pred tednom  razlagali kako bo vse teklo kot po maslu, zdaj pa napovedujejo 70 odstotno zmanjšanje programov? Morda pa o vodenju ustanov res ne vedo kaj dosti!
Biti v teh dneh resno bolan, je grozno. Dvakrat grozno. Poleg bolezni te zdeluje še strah, da ti tisti, ki bi ti lahko, ne bodo pomagali. Domnevno zato, ker je potrebno vladi dokazati kdo je kdo v tej državi.
Vlada pride in gre. Tudi sindikalisti niso večni. A bolnik ne more čakati.Njega zadane tukaj in zdaj. Včasih tako zelo, da ga lahko reši le pravočasna pomoč tistih, ki jih je po najboljših močeh vse življenje plačeval samo zato, da bodo tam, ko jih bo potreboval.
In tu se razumevanje kruhoborstva neha. Od tu dalje gojimo bolniki do zdravniškega ceha le še strahospoštovanje. To pa ugasne tisti hip, ko smo spet v dobri koži. Ostane le še strah. In tistih, ki se jih bojimo, ne spoštujemo.

Slovenija zaradi prometne varnosti ni več na repu med članicami Unije. Še vedno pa je lani na naših cestah umrlo kar 171 ljudi. Če bi k tem prišteli še družine vseh, ki so zaradi nesreče postali invalidi, bi usode ljudi, ki jih je trenutek nepazljivosti za vedno zaznamoval, šteli v tisočih.

Polemike o tem ali visoke kazni za prometne prekrške umirjajo promet ali pa morda le povzročajo socialno stisko, so stare toliko kot so stare kazni. Pri nas se obudijo vsakokrat, ko pristojni napovedo spremembo kaznovalne politike. Prihodnjo pomlad bodo kazni spet višje. Za vožnjo v nasprotni smeri po avtocesti, za prekoračitev hitrosti na območju za pešce za več kot 30 km in alkoholiziranost nad 1,1 grama alkohola na kilogram krvi, bo kazen 1200 evrov ter 18 kazenskih točk. Če boste želeli vozniško dovoljenje pridobiti nazaj, se boste morali udeležiti posebnih delavnic. Poleg tega pa boste vse do takrat tudi ostali brez vozniškega dovoljenja. Kot je znano, ga zdaj dobite nazaj že po 24-tih urah in ga imate, dokler sodnik ne odloči drugače.
Sama verjamem v vzgojnost visokih kazni. Na večino »normalni« prekrškarjev delujejo. Na tiste, ki bi bolj kot na ceste sodili v specializirane ustanove, žal ne. Tem bi bilo potrebno na vse načine preprečiti udeležbo v prometu. Jim odvzeti vozilo, jih zapreti, če ne gre drugače.
Kot rečeno število smrtnih nesreč v Sloveniji se zmanjšuje. Nekaj zaradi ozaveščenosti ljudi, nekaj gotovo zaradi varnejših avtomobilov in boljših cest, nekaj pa tudi zaradi kazni.
Treba je namreč  povedati, da  tiste vzorne vožnje, ki se jim čudimo takoj, ko prestopimo mejo, niso takšne zaradi drugačnega podnebja. Domačine je pač že izučilo.
Pred nekaj meseci sem moral na letališče v Benetke. Na kar dobršnem delu poti je bila avtocesta zožana zaradi obnovitvenih del. Na voljo sta bila dva pasova. Na desnem so stali ali pa so se le korakoma premikali tovornjaki, po levem pa je s solidno hitrostjo tekel osebni promet. Pri nas kaj takega ne bi bilo mogoče. Tovornjaki  prehitevajo drug drugega, osebni avtomobili se po levi in desni rinejo pred druge. Tudi po odstavnih pasovih. Tudi s prometnim ministrom na zadnjem sedežu. V Italiji pač ne. Vozniki, domači in tuji, že vedo zakaj si objestnosti ne morejo privoščiti. In pogled na njihove prometne kazni daje del odgovora. Za minimalno prekoračitev alkohola v krvi je kazen do 2000 evrov, za tiste, ki imajo nad 1,5 g alkohola v litru izdihanega zraka pa do 6000 evrov in  do leto dni zapora. Prehitra vožnja vas ravno tako stane 2000 evrov.
Vsakdo, ki je veliko na cesti, je že doživel kaj, zaradi česar mu je zledenela kri v žilah. Kdaj po zaslugi drugih, kdaj tudi zaradi lastne nepazljivosti. Verjamem, da ga ni, ki bi se lahko pohvalil, da še nikoli ni naredil kakšne neumnosti, da ni še nikoli prezrl nobenega prometnega znaka, da še nikoli ni prekoračil hitrosti in, da še nikoli med vožnjo ni iskal mobilnega telefona ali miril razjarjenega malčka na zadnjem sedežu. Samo trenutek je dovolj. Prometne nesreče pač praviloma nihče ne povzroči namenoma. In visoke kazni za prekrškarje in storilce kaznivih dejanj niso same sebi namen.Po izkušnjah mnogih držav, delujejo. Če drugega ne, takrat, ko jih uvajamo, se veliko ubadamo tudi z vsem ostalim kar nam manjka zato, da bi bilo pri nas bolj varno. Od boljših lokalnih cest, kolesarskih poti, pločnikov,policistov na cesti  in kar je še takega kar je mnogih sosednjih državah samoumevno, pri nas pa žal še ne.

V teh dneh iz zdravniških vrst največkrat slišimo očitek, da naj vodstva bolnišnic in politika, namesto pri zdravnikih varčujejo tam, kjer bi bili prihranki večji. Težko bi se bilo z njimi bolj strinjati.

Več zamisli je slišati. Ena med njimi ni nova. Gre za združevanje bolnišničnih porodniških oddelkov. Verjeli ali ne, a v Sloveniji imamo 14 porodnišnic.Vsaka mama ve, da od prvega opozorila do poroda mine najmanj nekaj ur. Od koderkoli v Sloveniji je mogoče priti kamorkoli. Ampak ne, mi imamo porodnišnice na vsakih nekaj kilometrov. Po mednarodnih standardih je porodnišnica, ki nima letno vsaj 1000 porodov, za porodnico in novorojenca nevarna. Ne kadar je vse kot mora biti, temveč takrat, ko se zaplete. Porodnišnice s povprečno manj kot tremi porodi dnevno so v Brežicah, Trbovljah, na Jesenicah, v Kopru, v Novi Gorici, v Murski Soboti, v Slovenj Gradcu, v Ptuju in v Novem Mestu. Dovolj porodov, da lahko ukrepajo tudi , ko gre za manj rutinski zaplet, imajo le v Ljubljani, v Mariboru, v Celju, v Postojni in v Kranju. Po trditvah ministra Marušiča imamo v Sloveniji celo porodnišnice, kjer v vsem letu nimajo niti enega carskega reza. Zelo napeto je, ko se vendarle zgodi. V vseh omenjenih slovenskih porodnišnicah morajo zagotavljati dežurno službo. Vse noči in konce tednov na oddelkih dežurajo trije specialisti. Porodničar, neonatolog in anesteziolog. Za vsak primer.
Da je mreža porodnišnic burila duhove že pred leti, pričajo pobude za njihovo združevanje, ki segajo že v prejšnje tisočletje. A vse so se končale tako kot se bodo očitno tudi tokrat. » Mi naše porodnišnice ne damo«! Ne dajo je lokalni politiki, ne dajo je direktorji posameznih bolnišnic in seveda, tudi zdravniki, ki tam delajo in dežurajo, je ne dajo. Le zakaj bi se tepli z belim kruhom?
Se pa nam, ki pač nismo poleg, gotovo mnogim postavlja vprašanje, kako je mogoče, da pri nas, ko gre za zdravstvo, nihče nima moči za nikakršno rešitev. Nima je vlada, nima je minister, nima je zdravstveni svet, nima je zdravstvena blagajna, davkoplačevalcev in bolnikov tako ali tako nihče nič ne vpraša. Pa se mi zdi, da je tole s porodnišnicami res naravnost neverjetno. Pet ali šest bi jih bilo čez glavo dovolj. Pri tem je treba povedati, da eno dežurno mesto stane letno 800 tisoč evrov. Samo 15 bi jih bilo potrebno ukiniti pa bi imeli pod streho teh 12 milijonov, ki zdaj grozijo sesuti zdravstveni sistem. Porodnišnice so le ena od neracionalnosti. Gotovo je še veliko oddelkov, ki so bolj prazni kot polni, pa jih nihče ne upa združiti s tistim v sosednji bolnišnici.
Primerjava morda ni najbolj umestna, pa vendar. Samo pomislite s kakšno lahkoto lastniki tovarn združujejo svoje obrate, selijo delavce iz kraja v kraj. Bolj malo sprašujejo, samo ukrepajo. Pomislite kako so se zapirale trgovine, ker je bil strošek večji od dobička.Celo podružnične šole so se zapirale, ko ni bilo več dovolj otrok. Samo v zdravstvu ne gre. Samo v zdravstvu je že ena sama misel na spremembe bogokletna. A večno  tako ne bo smelo biti. Ker tisto, da bomo pa zdaj kar vsi k dohtarjem letali v tujino, tudi ne bo šlo. Je morda tolažba, kakšna resna možnost pa ni. Zdravstveni sistemi v vseh razvitih državah so v težavah. Le politike so morda malo manj nemočne kot je naša.