Majda Juvan

Tisti, ki jih pogosto srečujejo, tisti, ki jih bolje poznajo, pravijo, da v teh dneh ni veliko tako nesrečnih ljudi kot so zdravniki. Na dilemo ali Hipokratova prisega tisti hip, ko nekdo ni več zadovoljen s svojo plačo ne velja, pa nimajo pravega odgovora.

Nasploh se zdravniki s svojimi dilemami in prepričanji v teh dneh ne oglašajo prav radi. Kaj naj pa rečejo? Da so prizadeti, ker je vlada z varčevanji posegla tudi v njihove vrste. Jasno je, da mora, saj so pomemben in drag del javnega sektorja. Revolt je tolikšen kot, da bi od njih terjali brezplačno delo. Pa gre v resnici le za nekaj odstotkov pri dežurstvih. Po vrhu vsega je za njihovo kredibilnost nerodno tudi to, da bo novo vrednotenje dežurstev začelo veljati šele čez štiri mesece, oni pa so se pod odločnim in neomajnim diktatom Fidesa in svoje stanovske organizacije, za to kaotično stavko odločili že s prvim septembrom.
Zdravniki svoje pogajalske pozicije utrjujejo z vsemi sindikalnimi mehanizmi industrijskih delavcev. Zapirajo ambulante, operacijske dvorane, odrekajo pomoč tistim zaradi katerih so. Dobrobit lastnika, delodajalca in uporabnika – to pa je v resnici davkoplačevalec – je postranska stvar.
V sporu med zdravniki in vlado so bolniki edini argument. Takorekoč topovska hrana. Če bi zdravnike in vlado v resnici bolniki tako zelo skrbeli, se ne bi se odločili za način, zaradi katerega bodo – po napovedih zdravnikov - ljudje v kratkem začeli umirati samo zato, ker ne bodo mogli do zdravnika.
Sama ne verjamem, da se bo to zgodilo.Tudi zato, ker jih kar nekaj poznam. Vem, da imajo sami o sebi visoko mnenje, a za bolnika mnogi- če ne ravno vsi- naredijo vse kar znajo in zmorejo. Ob bolniku ne izgledajo kot Konrad Kuštrin in Živčec Kalanova za pogajalsko mizo.
Rešitve so različne. Različno načelne in različno drage. Ponekod zdravniki, ki nočejo dežurati, za enak denar delajo po podjemnih pogodbah. Bolniki so zadovoljni, saj bodo deležni pomoči. Zdravniki bodo za javnost še naprej sindikalisti, družinski proračun pa vseeno ne bo trpel. Pa tudi direktorjem bo prav prišlo, saj bi jih drugače kdo utegnil vprašati kako je mogoče, da so še pred tednom  razlagali kako bo vse teklo kot po maslu, zdaj pa napovedujejo 70 odstotno zmanjšanje programov? Morda pa o vodenju ustanov res ne vedo kaj dosti!
Biti v teh dneh resno bolan, je grozno. Dvakrat grozno. Poleg bolezni te zdeluje še strah, da ti tisti, ki bi ti lahko, ne bodo pomagali. Domnevno zato, ker je potrebno vladi dokazati kdo je kdo v tej državi.
Vlada pride in gre. Tudi sindikalisti niso večni. A bolnik ne more čakati.Njega zadane tukaj in zdaj. Včasih tako zelo, da ga lahko reši le pravočasna pomoč tistih, ki jih je po najboljših močeh vse življenje plačeval samo zato, da bodo tam, ko jih bo potreboval.
In tu se razumevanje kruhoborstva neha. Od tu dalje gojimo bolniki do zdravniškega ceha le še strahospoštovanje. To pa ugasne tisti hip, ko smo spet v dobri koži. Ostane le še strah. In tistih, ki se jih bojimo, ne spoštujemo.