Majda Juvan

V teh dneh iz zdravniških vrst največkrat slišimo očitek, da naj vodstva bolnišnic in politika, namesto pri zdravnikih varčujejo tam, kjer bi bili prihranki večji. Težko bi se bilo z njimi bolj strinjati.

Več zamisli je slišati. Ena med njimi ni nova. Gre za združevanje bolnišničnih porodniških oddelkov. Verjeli ali ne, a v Sloveniji imamo 14 porodnišnic.Vsaka mama ve, da od prvega opozorila do poroda mine najmanj nekaj ur. Od koderkoli v Sloveniji je mogoče priti kamorkoli. Ampak ne, mi imamo porodnišnice na vsakih nekaj kilometrov. Po mednarodnih standardih je porodnišnica, ki nima letno vsaj 1000 porodov, za porodnico in novorojenca nevarna. Ne kadar je vse kot mora biti, temveč takrat, ko se zaplete. Porodnišnice s povprečno manj kot tremi porodi dnevno so v Brežicah, Trbovljah, na Jesenicah, v Kopru, v Novi Gorici, v Murski Soboti, v Slovenj Gradcu, v Ptuju in v Novem Mestu. Dovolj porodov, da lahko ukrepajo tudi , ko gre za manj rutinski zaplet, imajo le v Ljubljani, v Mariboru, v Celju, v Postojni in v Kranju. Po trditvah ministra Marušiča imamo v Sloveniji celo porodnišnice, kjer v vsem letu nimajo niti enega carskega reza. Zelo napeto je, ko se vendarle zgodi. V vseh omenjenih slovenskih porodnišnicah morajo zagotavljati dežurno službo. Vse noči in konce tednov na oddelkih dežurajo trije specialisti. Porodničar, neonatolog in anesteziolog. Za vsak primer.
Da je mreža porodnišnic burila duhove že pred leti, pričajo pobude za njihovo združevanje, ki segajo že v prejšnje tisočletje. A vse so se končale tako kot se bodo očitno tudi tokrat. » Mi naše porodnišnice ne damo«! Ne dajo je lokalni politiki, ne dajo je direktorji posameznih bolnišnic in seveda, tudi zdravniki, ki tam delajo in dežurajo, je ne dajo. Le zakaj bi se tepli z belim kruhom?
Se pa nam, ki pač nismo poleg, gotovo mnogim postavlja vprašanje, kako je mogoče, da pri nas, ko gre za zdravstvo, nihče nima moči za nikakršno rešitev. Nima je vlada, nima je minister, nima je zdravstveni svet, nima je zdravstvena blagajna, davkoplačevalcev in bolnikov tako ali tako nihče nič ne vpraša. Pa se mi zdi, da je tole s porodnišnicami res naravnost neverjetno. Pet ali šest bi jih bilo čez glavo dovolj. Pri tem je treba povedati, da eno dežurno mesto stane letno 800 tisoč evrov. Samo 15 bi jih bilo potrebno ukiniti pa bi imeli pod streho teh 12 milijonov, ki zdaj grozijo sesuti zdravstveni sistem. Porodnišnice so le ena od neracionalnosti. Gotovo je še veliko oddelkov, ki so bolj prazni kot polni, pa jih nihče ne upa združiti s tistim v sosednji bolnišnici.
Primerjava morda ni najbolj umestna, pa vendar. Samo pomislite s kakšno lahkoto lastniki tovarn združujejo svoje obrate, selijo delavce iz kraja v kraj. Bolj malo sprašujejo, samo ukrepajo. Pomislite kako so se zapirale trgovine, ker je bil strošek večji od dobička.Celo podružnične šole so se zapirale, ko ni bilo več dovolj otrok. Samo v zdravstvu ne gre. Samo v zdravstvu je že ena sama misel na spremembe bogokletna. A večno  tako ne bo smelo biti. Ker tisto, da bomo pa zdaj kar vsi k dohtarjem letali v tujino, tudi ne bo šlo. Je morda tolažba, kakšna resna možnost pa ni. Zdravstveni sistemi v vseh razvitih državah so v težavah. Le politike so morda malo manj nemočne kot je naša.