Majda Juvan

Če bi se morala odločiti katera stavka se mi zdi bolj pristna, ali ta naša v javnem sektorju ali ona v Bruslju, kamor so se zgrnili dobro plačani sindikalni predstavniki iz vse Evrope, priznam, da bi se odločila za tole našo domačo.

Če nič drugega tile naši vsaj približno vedo proti komu in zakaj stavkajo. Za one v Bruslju pa nisem čisto prepričana. Bolj simpatični so mi domači tudi zato, ker vsaj malo tvegajo. Lahko se jim zgodi, da bo na točno določen dan - plača v javnem sektorju nikoli ne zamuja - v kuverti kak evro manj, saj vlada vzstraja, da jim stavke ne bo plačala. 130- tim  predstavnikom Zveze svobodnih sindikatov, kolikor se jih je v Bruselj odpravilo iz Slovenije, se česa podobnega ni bati. Očitno gre sindikalnim centralam- krizi navkljub- še vedno kar dobro.
Sindikati vedno stavkajo, ker hočejo več. Javni sektor stavka preventivno. Časi so takšni, da vladam padajo na pamet vse mogoče zamisli. In nobena ne prinaša višjih plač. Proračuni so že tako zelo prezadolženi. Vse vlade v teh časih poskušajo najti kak dodaten vir prihodkov. Nekatere investirajo v nova delovna mesta, druge zvišujejo davke, tretje nižajo plače, četrte odpuščajo ljudi. Vse zato, da bil primanjkljaj v proračunih manjši.
Pa je vnedarle tako zelo preprosto. Priznam, da tega do včeraj nisem vedela. Ko pa sem prebrala, da policisti vsak dan, ko nas ne kaznujejo zaradi prometnih prekrškov, proračun oškodujejo za dva in pol milijona evrov, se mi je posvetilo. In ne morem razumeti, da se pametnejšim ni že prej.
Prepričana sem, da, če številke držijo – in menda ja si jih niso izmislili!- bolj donosne dejavnosti, kot so prometni prekrški, na tem svetu ni. Preprost račun pove, da naši policisti tako proračun vsako leto oplemenitijo domala za milijardo evrov. Za desetino integralnega proračuna!
Če je tako - in menda ja je - ne razumem zakaj se naša vlada namesto za mrcvarjenje napol obubožanega javnega sektorja raje ne odloči podvojitev sil za pobiranje kazni. Na vsakem ministrstvu bi jih kakšnih deset gotovo lahko pogrešili. In ti bi po kratrkem uvajalnem tečaju začeli neumorno pisali kazni. Glede na to, kaj počenemo na cestah, to ne bi bilo težko in izplen bi se podvojil. Prekrškov bi bilo že za dve milijardi. Tistih 100 milijonov za sedanjo odpravo plačnih nesorazmerjih se sploh ne bi poznalo.
Poleg tega pa javni sektor tudi ne bi imel slabe vesti. Mnogo lažje je obrati prekrškarja, ki mu to ne bi bilo potrebno biti, kot recimo Vegradovega delavca, ki že nekaj mesecev plače sploh ni videl.
Rešittev je torej na dlani in res ne vem  ali so naši ministri tako kratkovidni, da je ne vidijo, ali…..no ali pa sta tista dva milijona in pol vendarle malo iz trte izvita. Kot, da bi si z njima  morali policisti  poveličevati svojo veljavo. Meni je jasno, da brez njih tudi, ko pobirajo kazni, ne moremo. In tudi to mi je jasno, da so slabo plačani. Mnogo slabše kot številni drugi, ki v teh dneh delajo – po Miščeviču - »štalo« in imajo  obilo časa za zelo dolgo stavko, kot pravi njihov vodja Janez Posedi.

V bitko za županske stolčke se je pognalo 772 kandidatov in več kot 26 tisoč tistih, ki bi si resnično ali pa samo navidezno želeli sedeti  v občinskih svetih. Cela armada ljudi.

Tam, kjer so volitve že v naprej odločene, se ne dogaja kaj dosti. Tam, kjer je en sam kandidat se ne dogaja sploh nič. Na srečo. Le zakaj zapravljati denar za nekaj kar je v naprej jasno. Tam, kjer so sedanji župani močni, se protikandidati zavedajo, da delajo uslugo stranki. V velikih mestih velike stranke morajo kandidirati s svojimi kandidati in nekatera prepoznavna imena pač vračajo usluga za nekaj, kar je stranka dobrega naredila zanje že v preteklosti.  Ob nespornih zmagovalcih in takih po sili kandidatih, pa je še veliko pravih eksotov
V Ljubljani se vsakokrat pojavlja nekaj ljudi, ki izplen na volitvah merijo v promilih. A vztrajajo zaradi sebe ali pa zaradi stranke.
Za Stranko slovenskega naroda ne slišimo pogosto, tudi za Naprej Slovenijo in Slovensko unijo, ne. To da Slovenska liberalna stranka nima nič z LDS-om bi mnogi ugotovili šele, ko bi videli kandidata. To je znameniti Janez Lesar ki se ga Ljubljančani, če po ničemer drugem, spominjamo po podrtih jamborih ob Poti spominov in tovarištva. Življenje ga je kasneje odpeljalo v druge vode in med kandidate je zanesljivo zašel zato, da bo tako opozoril na alternativno medicino s katero se že nekaj let predano ukvarja. Samopromocija je pač v poslu hudo pomembna reč.
Bolj zagoneten je Jože Drnovšek, ki kandidira v imenu stranke Naprej Slovenija. Pri njem niti »guglanje« ne pomaga. Bolj malo je o njem zapisanega. Blaž Samec, predsednik te stranke, je vsaj na soočenja in medijske predstavitve prihajal, gospoda znamenitega priimka in meni povsem neznane biografije pa nikjer ni videti. Kaj šele, da bi kaj povedal o svojem programu.
S kritiko župana in prezrto napovedjo poplav, ki jih je medna gospod napovedal že nekaj dni preden so se zgodile, kandidira Marko Mitja Feguš iz Liste za čisto pitno vodo. Nadomestil je še enega večnega županskega kandidata v Ljubljani Mihaela Jarca. Prav on, Blaž Samec in Miha Jazbinšek so na lokalnih volitvah v Ljubljani največkrat kandidirali.
O Mihi Jazbinšku in njegovih razmišljanjih vemo vse. Od zadnjih poplav tudi to, da je prav on kot minister ugasnil območne vodne skupnosti, ki so menda precej bolje skrbele za vodotoke, kot to počnejo sedanji koncesionarji. Sicer pa  tako njegov kot večina programov večjih strank temelji na kritiki sedanjega župana. Izjema je le kandidat stranke Zares Milan Hosta, ki verjame, da ta formula ne bo prinesla največ.
Kakorkoli tekma se je v nekaterih občinah končala še preden se je začela. Predvidljiva je kar zadeva zmagovalce in kar zadeva teme, ki jih bodo kandidati premlevali. Med njimi bo malo tistih resnično pomembnih za življenje v lokalni skupnosti. Politika se dobiva z drugimi kartami. V Ljubljani so to Stožice, pa prostorski načrti, sumljivi posli županove dinastije in podobno. Niti poplave to ne bodo, pa čeprav je voda komaj odtekla. Kot pravijo pametni, protipoplavni ukrepi so za župane neprivlačni. V štirih letih jih ni mogoče izvesti, za morebitno kasnejše politične nasprotnike jih pa tudi ne bomo gradili! Kaj pa dobrobit občanov? Lepo vas prosim ali se kdo v teh dneh sprašuje kako je ob vsem kar počnejo v javnem sektorju tistim drugim, ki nimajo proti komu stavkati, pa bodo morali poravnati vso škodo, ki se bo v teh dneh nakopičila?

Eden večjih ugovorov ob neizbežni pokojninski reformi je zaposlovanje mladih ljudi, Če bodo stari ostajali na delovnih mestih do svojega 65-tega leta in, če ne bo silovite gospodarske rasti, ki bi odpirala nova delovna mesta, se račun ne bo izšel.

Na cesti bodo ostajali tisti, ki jih je družba dolga leta šolala zato, da bi ji vložek vrnili s svojo inventivnostjo in ustvarjalnostjo, delali pa bodo tisti, ki jim tako fizične kot tudi intelektualne moči že pojemajo. Vso spoštovanje zreli modrosti, a svet se prehitro vrti, da bi mu stari in pametni lahko uspešno sledili. Pogosto je okornost misli hujša od izrabljenih sklepov.
Brezposelnost med mladimi narašča v vsej Evropi. V vsej EU jih je že 20 odstotkov, v Španiji, ki ima nasploh najvišjo brezposelnost 40 odstotkov, v Sloveniji pa nekaj nad 15-timi odstotki. Med njimi je veliko visoko izobraženih mladih ljudi. Diplomiranih ekonomistov je domala 1500, skoraj 500 je pravnikov, sledijo jim upravni organizatorji, socilani delavci, najrazličnejši profesorji, politologi, tudi novinarji. Vsekakor pa večinoma družboslovci.
Razlag stanja je več. Ni jih malo, ki so prepričani, da je  zahtevnost šolanja prilagojena povprečju in dejstvu, da gimnazije in kasneje fakultete in njihovi profesorji brez visokega vpisa ne morejo preživeti. Nižji kriteriji poskrbijo za prehodnost iz letnika v letnik in število diplomantov.
Očitno podatkov o certifikatih odličnosti in umeščanju univerz med najboljše na svetu ne gre jemati preveč smrtno resno.
Druga razlaga je trg dela sam po sebi. Zakaj hiteti, če pa službe ni. Bolje študirati, kot nič početi. Poleg tega je to tudi v kontekstu naših ciljev. Aktualni minister Golobič si želi, da bi imel leta 2020 vsak drugi Slovenec, star med 30 in 34 let, visokošolsko diplomo, vsaj deset odstotkov od teh pa tudi doktorat.
Če bi se to zgodilo, bi se upravičeno imeli za družbo znanja. Povsem drugo vprašanje pa je, ali bomo, glede na število izobraženih med brezposelnimi , to znanje tudi potrebovali..
Razmerje med družboslovjem in naravoslovjem je še vedno slabo. Prvih je preveč. Nič ne pomaga zatrjevanje, da napredka družbe brez humanističnega znanja ni, dejstvo je - in narod naš dokaze hrani - da samo jasno definiran cilj , ki ga zmore družboslovec ne zadošča za prehod iz delovno intenzivne v tehnološko napredno proizvodnjo.
Formalna izobrazba ne zadošča.. Tudi doktorat ne pomaga. Delodajalci praviloma ponujajo delo, ne službe.
Posledice so hude. Izgubljamo cele generacije mladih ljudi, ki v letih, ko bi morale dajati največ, brezplodno blodijo od enega do drugega priložnostnega dela, živijo na grbi staršev in izgubljajo vero v prihodnost.. Najhuje od vsega pa se mi zdi, da so to leta, ko se človek poleg elementarne samostojnosti mora naučiti tudi prevzemanja odgovornosti. Ko mora dojeti, da za vse na tem svetu kar ni tako kot bi moralo biti, niso krivi le drugi. Da na tem svetu poleg pravic obstajajo tudi dolžnosti, Da vsega pač ni mogoče izsiliti. Konec koncev, celo v teh razmerah, ki niso dobre in so za mlade še posebno slabe, nekateri vendarle zmorejo.
Se pa bojim, da jih ni dovolj, da bi zmogli poskrbeti za svojo in za našo bodočnost. Če smo že začeli s pokojninsko reformo.

Naši javni uslužbenci niso edini, ki v teh dneh stavkajo v EU. Danes recimo stavkajo tudi romunski javni uslužbenci. Vlada jim je z enim samim sklepom preko noči znižala plače za četrtino. To je ukrep na katerega - na srečo - naša vlada ne more niti pomisliti.

Pred nekaj dnevi je daleč najkompetentnejši voditelj Odmevov v studiu nacionalen televizije gostil tri sindikalne voditelje. Tiste tri od katerih približno 80 tisoč stavkajočih javnih uslužbencev pričakuje tehtno argumentiranje njihovega početja. Zakaj stavkajo, kako dolgo in kaj bodo s tem dosegli. Voditelj Slavko Bobovnik je, tako kot on to zna, spraševal jasno, kratko in jedrnato. Predvsem je hotel izvedeti kaj bo državljane, ki jih stavkajoči ne bi radi preveč raztogotili, čakalo. Posedi ni vedel kaj bodo veterinarji delali in česa morda tudi ne bodo, Ščernjavič je povedal, da bo na okencih javnih uprav pač tako kot se bodo posamezniki odločili, za zdravstvo, da se ve, saj tam imajo s stavkami bogate izkušnje, cariniki pa tako ali tako morajo delati vse kar jim je naloženo, le malo bolj počasni smejo biti.
Ob tem ugibanja zakaj naj bi vlada popustila ob stavki, ki naj ne bi  razkurila uporabnikov in, ki je marsikje niti opaziti ne bi bilo, niso odveč.  Ni verjetno da se bo zgodilo. Bolj verjetno je, da se bo zelo kmalu večina domnevno stavkajočih začela spraševati ali so njihovi sindikalni vodje vse skupaj res dovolj dobro premislili? Treba se je namreč spomniti na grožnjo vlade, da stavka ne bo plačana. Stavka bi lahko bila plačana šele, ko je kršena kolektivna pogodba, to pa se do prvega oktobra, ko verjetno ne bo izplačan tretji del plačnih nesorazmerij, ne bo zgodilo. To pomeni, da stavkajoči do takrat, ne bi dobili plače. Tudi zdravniki, ki so se tako zelo borili za odstotke pri dežurstvih, ne. Tudi veterinarji, ki bodo morali delati, ne. Tudi cariniki, ki bodo vseeno na meji, ne. Treba je povedati, da sindikati tej nameri ostro nasprotujejo, nekateri pravniki pa tudi opozarjajo, da je delo, ki bo opravljeno- in očitno ga ne bo malo- treba plačati. Kar se, resnici na ljubo, sliši tudi logično in razumno..
Če misli vlada resno s strukturnimi reformami in predvsem, če misli resno z zamrznitvijo pokojnin, zahtevam stavkajočih ne more popustiti. Manevrski prostor je le v obljubi, da bo nesorazmerja odpravila takoj, ko ji bo to gospodarska rast dopuščala. A to so sindikati že zavrnili.
Sindikati tako imenovane Posedijeve skupine so prepričani, da bodo iztržili več in, da imajo da imajo strategijo za dosego tega cilja izdelano. Če se vrnem k pogovoru s Slavkom Bobovnikom je treba reči vsaj to, da jo, če jo zares imajo, zelo dobro skrivajo.
Vrag je odnesel šalo. Med in mleko sta se marsikje izcedila. To pač vemo in vidimo. Vsi, tudi mnogi v javnem sektorju.
Me  pa prav zanima kako racionalno, razumno in odgovorno  bi argumente za stavko stavkajočih RTV-jevcev nizali Slavko Bobovnik in mnogi njegovi kolegi, ki se širom po Sloveniji dnevno srečujejo s kalvarijami zaposlenih v teh in onih propadlih podjetjih. Brez demagogije je očitno težko stavkati. Če bi šlo verjetno v obvestilu, ki se danes vrti na valovih nacionalnega radia, ne bi zapisali, da imajo zaposleni v zasebnih medijih za 30 odstotkov višje plače kot oni. Koncev gre za medijsko hišo, ki ji mora biti objektivnost informacij sveta. V Sloveniji je nekaj sto zasebnih medijev. In ni jih malo v katerih zaposleni plače morda dobijo, morda pa tudi ne.

Otroška igrišča postajajo vedno bolj domiselna, lepa in uporabna. Pohvalno je, da je vedno več tistih za katere poskrbi lokalna skupnost. V Ljubljani je takšnih kar nekaj. In vsa pohvala tistim, ki so si jih zamislili in jih vzdržujejo.

Tivoli je bila od nekdaj obljubljena destinacija staršev z majhnimi otroki. Že pred mnogimi leti je mesto tam poskrbelo za igrišče. Bile so tudi težave, težko ga je bilo obvarovali pred vandali, a vendar.
Na novo igrišče ob Železni cesto v Župančičevi jami prihajajo starši z vseh koncev Ljubljane. Igrala so domiselna, površina pa velika. Mestna oblast si zasluži pohvalo. Kar je res je res.
Super otroško igrišče je tudi znotraj Arboretuma v Volčjem potoku. Ima le eno slabost. Do njega brez plačane vstopnine v park, ne morete.
A za obisk vseh teh večjih igrišč potrebujete čas. Za večino so še vedno najbolj uporabna majhna igrišča, v stanovanjskih naseljih. Praviloma je ob vseh novih blokih tudi nekaj bolj ali manj izvirnih igral.
Tako je bilo že nekdaj. Ko sta bila sinova majhna, smo živeli v Novih Jaršah. Če se danes kdaj vrnem v to naselje, kar ne morem verjeti kako prostorno je, koliko zelenja je med bloki.
Tam je bilo veliko prostora tudi za otroško igro. In tudi nekaj igral je bilo. Vsa sicer niso bila ne vem kako redno vzdrževana, a za druženja vrstnikov, ki je takrat še potekalo brez obveznega spremstva staršev, so bila dovolj dobra.
Kaj pa danes? Danes je marsikje marsikaj drugače. Nekaj starejši otroci se na dvoriščih ne družijo več. Majhni pa tja prihajajo s starši.
A ti starši ne pazijo več le na to, da se otrokom ne bi kaj primerilo, temveč tudi na to, da so na igralih pred njihovim blokom res le njihovi otroci!  Kajti ta igrala niso vaša, ta igrala so naša!
Kar verjetni nisem mogla, ko so mi povedali, da stanovalci novo zgrajenih Tacenskih brzic po sosednjih blokih - ti so mimogrede od njihovih oddaljenih le nekaj metrov - delijo obvestila s katerimi sosede obveščajo, da njihovi otroci niso dobrodošli na njihovih igralih? Ne le, da niso dobrodošli, vstop jim prepovedujejo. Si predstavljate?
Dopuščam možnost, da se je nekomu zdelo nujno zavarovati nova igrala pred triletnimi vandali iz sosedovega bloka. Dopuščam možnost, da nekdo pač vsega skupaj ni premislil, a me vseeno skrbi, da gre za splošno družbeno klimo, za egoizem, ki nas bo počasi vse po vrsti, predvsem pa generacije, ki prihajajo, dotolkel. Mladi starši so mi namreč povedali, da Tacenske brzice niso posebnost. Tudi na Grbi zaklepajo igrišča pred sosedovimi otroki. Zna biti, da še kje.
Kaj se pa konec koncev čudim? Vse v tej državi je naravnana na vaše in naše. Ne le politika. Mi in vi se delimo v javni in oni drugi sektor. Občinske meje postajajo kitajski zidovi. V vrtce smejo le naši, tisti iz občinsko »mešanih« zakonov in stalnih bivališč nimajo nobene možnosti. Ne pri nas in ne pri vas. Se bojim, da bo tudi pri vpisu v šole kmalu tako. Naši se lahko vozijo ceneje, vaši pa ne. In tako dalje in tako naprej.
In morda v tem duhu mladi starši razmišljajo, da je naraščaj najbolje čim prej navadi na razmere v kakršne rastejo.
Ampak meni se še vedno upira. Saj gre za otroke. Majhen, radožive, ki o svetu kakršnega smo jih sfižili odrasli, na srečo, še čisto nič ne vedo.

Samo še nekaj ur imajo na voljo pogajalci. Če ne bo dogovora naj bi nas 27-tega septembra ohromila splošna stavka javnega sektorja.

Nekaj deset tisoč ljudi bo prišlov službo, a delali ne bodo. Zaposleni, tako Posedi, se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da naj bi prav oni ponovno pomagali krpati državni proračun.
Upanje še tli. Sindikalisti so prepričani, da vlada ne bo tvegala referenduma ki bi pomenil izplačilo prvega dela odpravljanja plačnih nesorazmerjih. Ker denarja ni - tako vladna stran - bi se morala država samo zaradi tega zadolžiti za dodatnih 100 milijonov evrov.
Kakorkoli bo že izgledala ta stavka, na  razumevanje stavkajoči ne morejo računati. Stiska v kakršno sta kriza, pohlep in nesposobnost pahnila pomemben del zaposlenih v realnem sektorju, z njihovo ni primerljiv. Res je, tudi v javnem sektorju so zaposleni z minimalno plačo. Marca, ko se je ta povišala, so jih med 160 tisoč zaposlenimi našteli 1550. Plače so kakršne so, a zumujale niso nikoli.
Stavka, ki se bo v primeru nedogovora začela  v ponedeljek sekundo čez polnoči bo trajala do izpolnitve zahtev oziroma do preklica stavkovnega odbora. PO napovedih bo ohromila dobršen del države. Stavkajoči bodo poskrbeli, da bomo ostali brez zdrave sveže hrane, policisti, da nas ne bodo kaznovali, prevozniki in kontrolorji, da se ne bomo vozili ne po železnici, ne po cestah in ne po zraku, zdravniki pa, da ne bomo po nemarnem obremenjevali čakalnic in operacijskih dvoran. Tudi zaposleni na sodiščih bi si malo oddahnili, saj obravnav in razprav ne bi bilo.
Večina morebitnih stavkajočih se zaveda, da za stavko v teh časih nimajo  močnih argumentov. A o tem pred kamerami ne želijo govoriti. Vsi smo krvavi pod kožo. Če bo pogajalcem uspelo, bo uspelo za vse.  Tak odnos do stavke je morda še najbolj opazen med zdravniki. Javno jih večina o tem, da bi stavkali, ker bodo pri plači prikrajšani za nekaj evrov, ne bo rekla nobene. Celo o svojem sedaj že legendarnem pogajalcu Konradu Kuštrinu javno ne bodo rekli nobene dobre besede.  A za zaprtimi vrati so nad njim in njegovim izplenom navdušeni. Tako kot bi bili v vseh cehih, če bi imeli tako uspešnega pogajalca. Nekoliko nenavadno je le to, in verjamem, da mnogi na to niti ne pomislijo, da  sindikalnim predstavnikom, ki nam bodo od ponedeljka dalje s stavko oteževali življenje, denar za plače preko proračuna sami prispevamo. Po zakonu ti, ki ne sedijo po sindikalnih centralah in niso odvisni od članarine, tudi za čas, ko zaradi  obilice sindikalnega dela, svojega rednega dela ne morejo opravljati, svojo plačo dobijo. Janez Posedi je  na Inštitutu za mikrobiologijo vodja oddelka za parazitologijo, Konrad Kuštrin pa je anesteziolog v Šempetrski bolnišnici.
Ne vem kako bo stavka če bo do nje prišlo, v resnici izgledala. Morda je v bolnišnicah niti ne bo opaziti. Že tako je nerazumno, da se ji bodo zdravniki po zadnjem dogovoru, sploh pridružili. Ugleda, ki si ga ob dobri plači tako zelo želijo,imajo vedno manj. Ne vem ali bodo kontrolorji res prizemljili vsa letala in ali bodo vlaki, kjer so izgube že tako enormne plače pa visoko nadpovprečne, res obstali.
A mogoče je čisto vse. Na Titaniku, kjer kovčke le prestavljamo, ladja pa se vseeno potaplja. Prosto po  ministru Mitji Gaspariju.

Zdaj, ko se vode počasi umikajo je čas za slovenski način reševanja težav. Kdo je kriv? Kdo je kje župan, čigavi opciji pripada in  iz katere stranke je, kateri politični opciji so vsa ta leta  pripadali okoljski ministri…

Od leta 1990  smo imeli 9 vlad. Najdlje so nam vladale levosredinske. Zvrstilo se je 7 okoljskih ministrov: Miha Jazbinšek, Pavle Gantar, Andrej Umek, Janez Kopač, Janez Podobnik, Karl Erjavec in Roko Žarnič. Najdlje, kar šest let je bil minister za okolje in prostor Pavle Gantar, po štiri leta pa Kopač , Podobnik in Jazbinšek. Prva dva sta bili takrat oba liberalna demokrata- zdaj sta oba člana stranke Zares-, Podobnik je bil iz Ljudske stranke, Jazbinšek pa je bil in je zelen. Vsaj po strankarski pripadnosti. V štirih letih bi se konec koncev morda že dalo kaj narediti. Pa se ni prav dosti.
Ker smo pred lokalnimi volitvami bi mnogi radi odgovornost za nevzdrževane struge, za nezgrajene nasipe in zadrževalnike naprtili kar županom, a v resnici je vse to v pristojnosti države. Tako  prostorski plani brez katerih  protipoplavnih objektov ni mogoče graditi, kot tudi vzdrževanje in čiščenje vodotokov. Država si je te pristojnosti zadržala, zadržala pa je tudi denar. Po svoje je to logično, saj miniaturne občine, ki jih je polna ta naša Slovenija, ne morejo  skrbeti za ta dela, pa tudi  nikomur ne bi koristilo, če bi ena občina svoj del vodotoka urejala, druga pa ne. Na koncu bi bili poplavljeni obe.
KO gre za pristojnosti, znamo biti pri nas neskončno natančni. Ko je pred leti narasla Ljubljanica ob bregovih pobrala gore zabojev za papriko in ostalo zelebjavo - takrat so jo veletrgovci skladiščili kar pod tovarno ROG - je takratna županja komajda izprosila dovoljenje, da je mesto smelo samo pobrati svinjarijo z reke. Ker vode z nabrežji vred so v pristojnosti države.
Prav zanima me ali imajo vsi prej omenjeni ministri, v teh dneh, vsaj malo slabo vest. Se morda sprašujejo ali bi vendarle morali malo bolj odločno vztrajati pri sprejetju državnega prostorskega plana in pri rešitvah, ki bi ujmo vsaj omilile. Ali pa tudi ne! Sedanj aktualni minister Roko Žarnič je kar poniknil. Saj ste opazili, v teh dneh ga ni ne videti ne slišati.  Prejšnji so se trudili vsaj za vtis, tega pa niti na televizijo, kjer teče beseda prav o tem kaj njegovo ministrstvo je in česa ni naredilo, ni! Le kaj je mislil, ko se je odločal za ministrski stolček? In kaj je mislil tisti, ki ga je prišepnil mandatarju?
Tako kot je to vedno pri nas, bodo zadnje poplave pristojne prisilile k ukrepanju. Nekaj denarja se bo tudi našlo. Za najnujnejše. Škoda le, da šele zdaj, ko je škoda zaradi poplav večja kot bi bili stroški za vse najnujnejše protipoplavne ukrepe in objekte. Tudi zadrževalnike na Gradaščici bo država gotovo zgradila. Kaj pa naj naredi? Tveganje za podobne poplave v Ljubljani je preprosto preveliko. Nekaj upornih krajanov projekta ne more preprečiti.
Mnogo večji problem kot postaviti nekaj na novo pa so pozidave, ki jih je država dopuščala v minulih letih. Tu pač za nazaj ni mogoče kaj dosti storiti. Če imaš podkleteno hišo tam, kjer so nekdaj bili le koliščarji, te pred poplavo tudi zadrževalniki ne morejo ubraniti. Je pa res, da bi bilo pošteno, če bi urbanisti, ki so tako velikodušno delili dovoljenja to povedali tudi tistim, ki o Barju preden so se tja preselili, niso dosti vedeli. Da bi si morda pred drugim avtomobilom raje kupili prvi čoln.

Če državni zbor pokojninske reforme ne bo sprejel v letošnjem letu, je verjetno v tem mandatu sploh ne bo. In, če ta reforma ne bo začela veljati prihodnje leto, v tem mandatu verjetno sploh ne bo. Na veselje sindikatov in na žalost opozicije, ki si tako težkega bremena gotovo ne želi nesti v pričakovani novi mandat.

Pokojninska reforma je zapletena reč, Poznavalci pravijo, da se tako rekoč v vsakem členi lahko skriva past, ki je navadni smrtniki  ne opazimo. In kar je še huje, tudi, če jo opazimo si jo težko razložimo in ovrednotimo.  In prav to - po domače - preračunavanje, je pri pokojninah hudo pomembno.
Zadnji izračuni , ki jih je prispevala Zveza sindikatov Slovenije dajo misliti.  Po novem naj bi bile  pokojnine tistih, ki bi radi v predčasni pokoj –  torej preden bi  izpolnili 43 oziroma 41 let delovne dobe in preden bi bili stari 65 let, nižje tudi za 150 evrov, kar je pri plači okoli 700 evrov neto, zelo veliko. Še bolj neugoden naj bi bil novi zakon zaradi podaljšanja  dobe za izračun pokojnine na 34 let. Na ministrstvu sindikalni matematiki ne ugovarjajo.
A je tudi ob teh izračunih le potrebno povedati, da so predstavljeni zavajajoče. Sestavljeni so tako kot, da bi vsi novi pogoji začeli v popolnosti veljati že prvi dan po uveljavitvi novega zakona. To pa seveda ni res. Prehodna obdobja v katerih se bosta starost, delovna doba in doba kot osnova za izračun uveljavljale v celoti se bo raztegnila tja do leta 2035 in čez. Delovna doba in starost se bosta podaljševali po pol leta, doba za izračun osnove pa vsako leto za eno leto.
Resnici na ljubo bo novi zakon najbolj odločno zarezal v možnost uveljavljanja dodane dobe za študij oziroma vojaščino. Prav tako pa bodo brez možnosti za naknadno uveljavljanje obdobja, ko so skrbeli za otroka, pa še niso imeli statusa zavarovanca – recimo, da so bili še študentje - ostali starši, ki tega ne bodo uredili  do konca letošnjega leta.
Prav pri ukinjanju dodane dobe za študij, so razlike med zahtevano delavno dobo po starem in novem zakonu najdaljše. Čez noč bo potrebno delati tudi nekaj let več. Čeprav praviloma ne gre za fizično najbolj izčrpane delavce, je med temi povpraševanje po možnostih za odhod v pokoj veliko. Tudi na delavnih mestih, ki jih zaseda visoko izobražena delovna sila, se že dolgo ne cedita med in mleko. Poleg tega pa imajo mnogi možnost za dodatno delo tudi po upokojitvi.
Kakor koli, okoli pokojninskega sistema se bodo še lomila kopja. Od tistih povsem politikantskih, do racionalnejših.
Ni potrebno biti velik strokovnjak za primerjanje  dveh besedil osnutka zakona pa boste hitro ugotovili, da se  tisti, ki ga je sprejela vlada in tisti, ki ga je mesec prej objavilo ministrstvo, razlikujeta. Delodajalci so že povedali, da tako zelo, da ga ne podpirajo več. A tudi za nas, ki se preračunavamo za lastne potrebe, je kar precej razlik, ki niso obrazložene in za katere si težko predstavljamo kaj pomenijo. Recimo: Ves čas razprave je veljalo, da se bodo tisti,ki imajo pogoje za upokojitev po zdajšnjem zakonu, lahko po njem upokojevali tudi kadarkoli kasneje. Tako je tudi zapisano v predlogu, ki ga lahko še vedno berete na straneh pristojnega ministrstva. A v besedilu, ki ga je sprejela vlada je v členu,ki to zagotavlja med pogoji dodana tudi starost na dan upokojitve!?  Le zakaj, če pa se lahko upokojujemo po starem? V razlagi člena ni tej spremembi namenjena niti ena beseda! Se morda v tem dodatku skrivajo malusi? Da bi se bonusi, kar malo težko verjamem. Še težje pa, da se v tem primeru predlagatelj s tem ne bi posebej pohvalil.

Ko so pred časom gospo, ki je leta 1926 doživela katastrofalne poplave v Ljubljani, vprašali kako je bilo takrat in kako je danes, je rekla, da so takrat bili ljudje bolj vdani v usodo, danes pa je za vse kriv nekdo drug. In gotovo se bodo polemike o tem zakaj je JZ del Ljubljane doživel katastrofo, obnovile.

Konec koncev se je vedelo, da se bo enkrat zgodilo. Ko je inž. Rok Fazarinc, strokovnjak za vodovarstveno ureditve leta 2007 komentiral razdejanje Železnikov, je med drugim povedal tudi tole. Če bi šla fronta 10 kilometrov južneje bi bil pod vodo ves JZ del Ljubljane. Poplavljena bi bila južna obvoznica, voda bi segala do metra in pol visoko. Bilo bi huje kot je bilo leta 1926.
In se je zgodilo. To pot si je fronta izbrala pravo smer zato, da je dokazala, kako nedopustno je bilo politiziranje o zadrževalnikih na Horjulščici in Gradaščici, kako zelo je komercialna donosnost gradnje na področjih, ki so poplavno izpostavljena, prevladala nad  pogoji, ki jih je stroka očitno preveč ohlapno zagovarjala. Ali pa jih morda sploh ni. Tisti, ki smo včeraj strmeli v posnetke poplavljene Ljubljane smo se gotovo spraševali kako je mogoče, da so na teh področjih zrasle imenitne vile bloki, ki so jih investitorji gotovo prodajali po nadstandardnih cenah, kako je mogoče, da so tam krasni lepi povsem novi pisano obarvani bloki, v katerih garažah so ostali pod vodo tudi najprestižnejši avtomobili.Tam namreč stanovanj niso mogli kupiti ljudje s povprečnimi dohodki.
Gledano iz tega zornega kota je po svoje mogoče razumeti tudi izjavo enega od stanovalcev, ki je ves lepo urejen v kamero zahteval, da naj zdaj pristojni pridejo in vse to uredijo. Izjavo na forumih neljubljančani že glasno komentirajo, češ kaj takega lahko zine le Ljubljančan, ostalim v tej Sloveniji je jasno, da morajo zase najprej sami poskrbeti. In sodeč po posnetkih tudi so. Kolikor so lahko in kolikor jim je vodna ujma to sploh dopuščala.
Odtujenost v teh naših mestnih središčih je očitno pustila sledova. A to je tema za sociologe in psihologe.
Hidrologi se bodo pogovarjali o zadrževalnikih. O tistih zadrževalnikih, ki jih je načrtovala že v prejšnji državi upokojena vodna skupnost Ljubljanica Sava. O tistih s katerimi so se bolj ali manj dejavno ubadali vsi novodobni ministri za okolje in prostor, a so jih občani občin Dobrova - Polhov Gradec in Horjul zavračali, ker bi gradnje prizadele nekaj tamkajšnjih kmetov in predvsem zato, ker oni zadrževalnikov ne rabijo. Ljubljana, da naj pa zase poskrbi na svojem teritoriju. Približno tako in tako zelo v duhu časov, ki jih živimo. In, ki ne pomenijo nič dobrega. In so le še en odsev nore slovenske občinske razdrobljenosti.
Je pa seveda res, da bi bile posledice vodne ujme tudi v Ljubljani- tako kot v večini predelov, ki so bili in so še pod vodo - manjše, če bi imeli odločno stroko in zakonodajo. V poplavno območje namreč ni rinila le stanovanjska gradnja, temveč tudi poslovni in proizvodni objekti. Tudi celotni trgovski centri so se znašli pod vodo.
Ne glede na to, da bo škoda zelo velika, se bo življenje vrnilo v stare tirnice. Investitorji bodo morda kak mesec ali dva imeli težave s še neprodanimi stanovanji v teh krajih, a se bo tudi na to pozabilo. Stoletne vode pa, tako kot je rekel eden od poplavljencev, niso več stoletne. Gre za stoletno zanikanje vsega kar bi morali postoriti pa nismo in vsega česar ne bi smeli početi, pa smo. In tudi zato je misel, da danes vsi iščemo krivce pri drugih in ne pri sebi, še kako zelo na mestu. Tudi zato, ker Borut Pahor, ki rad obljublja, nima čarobne paličice. Rabil bi namreč kar nekaj sto milijonov, da se Ljubljana, Zasavje, Laško, Krško, dolina Dragonje ne bi več znašli pod vodo.

Čim nižji je družinski proračun, tem večji je dežež, ki ga družina namenja za hrano. A tudi znotraj nabora le te so velike razlike.

Ste tudi vi opazili velike plakate na katerih vam trgovec ponuja najcenejši kruh v mestu. Nekaj čez 60 centov boste odšteli za štruco – nekdaj smo mu rekli- enotnega kruha. Z njim ne pek ne trgovec gotovo ne bosta obogatela, a bosta dobiček kovala pri vseh ostalih specialnih vrstah kruha, ki jih ne policah kolikor hočete.
Tgovec reklame ne bi izobesil, če ne bi vedel, da je veliko tistih, ki jo bodo opazili in ji sledili. Po svoje je raklama odraz časa v kakršnem živimo. In zelo natančno nam dopoveduje, da je tistih, ki jih skrbi kako bodo nakupili dovolj kruha več, kot tistih, ki jih skrbi, da ga ne bi pojedli preveč.
Kakorkoli, poraba kruha je bila vedno pokazatelj življenjske ravni. Ko se je ta dvigovala, smo pojedli manj kruha, ko je padala  več. Zdaj smo očitno v takšnih časih, da celo Janez Janša v smeteh ne bi našel prav veliko nepojedenega kruha.
Tam, kjer morajo potrebe po hrani zadovoljevati s kruhom, praviloma ne morejo razmišljati o vitaminsko in energetsko uravnoteženi zdravi prehrani.
A zdaj v jeseni, ko se veje šibijo pod zrelimi sadeži, bi vendarle moralo biti drugače. Letos je Sloveniji celo toča prizanesla in stare kmečke jablane so obilno rodile. Marsikje sadja niti pobrali ne bodo. Na srečo pa so nekateri kmetje že ugotovili, da gredo prav ta, neškropljena, četudi pikaste in ne najlepša jabolka, dobro v promet. Zakaj jih ne bi prodali? Konec koncev po starih sadovljankih ti sadeži resnično zrastejo sami od sebe. Le pobrati jih je treba.
A zatakne se pri ceni. Če boste za jabolka, lepa, gladka in vsa sijoča iz urejenega mladega in kdo bi vedel kolikokrat škropljenega nasada plačali približno evro in pol, vam bodo za eko jabolko na eko tržnici zaračunali 3 evre. V tujini so cene na eko tržnicah višja za okoli 15 do 20 odstotkov. Pri nas pa , kot so ugotovili v združenju za trajnostni razvoj, tudi za 88 odstotkov. Saj pri kakšni vrtnini, ki jo je brez fitoterapevtskih pripomočkov skorajda nemogoče vzgojiti, to celo razumem, a ko gre za krivopecelj, zlata pramena, beličnik ali bobovec,pa težko.
Tako kot zadnjič, ko me je pot zanesla mimo kioska pri Kliničnem centru svojim očem nisem mogla verjeti, da je lahko običajno domače grozdje dražje od tistega, ki so ga k nam pripeljali iz Italije ali celo iz Južne Afrike. Prisežem! Stara dobra, neskončno lepo dišeča izabela je stala 3 evre in 99 centov?! Belo uvoženo grozdje pa nekaj deset centov centov manj! Ne le, da je v tej ceni ogromno transportnih in posredniških stroškov, zanesljivo je bilo drago tudi namakanje vinogradov, da o maržah posrednikov niti ne govorimo.
Izabelo ali jurko - saj niti ne vem kako se ji prav reče- boste našli  na domala vsaki brajdi pred našimi hišami. Lastniki praviloma ne vedo kaj bi z njo. Za vino ni, pojesti vse ni mogoče. Če imajo porabnike, jo stisnejo v sok, sicer se je veselijo ose in ptiči.
Menda se bližajo časi, ko bodo začele propadati tudi samorodne trte, ker jih ogroža nekakšnega ameriškegi škržat. Kakšna šele bo takrat cena preživelih grozdov!
A dajmo času čas, zdaj res še ni razloga, da nas za to, ker je nekaj bio in eko trgovci z novci obirajo do kosti.