Majda Juvan

Konec avgusta, ko naj bi bilo jasno kaj bo s plačami je blizu. Takrat bo znano ali bo vlada - tako kot je napovedala - v plače posegla z interventnim zakonom, ali pa se bodo vendarle s sindikati še uspeli dogovoriti o kakšni drugi rešitvi.

Za zdaj ne kaže najbolje. Sindikalni voditelji brusijo kremplje. V pomoč in podporo se tu in tam oglasi tudi kdo, ki mora vsaj načeloma, problem videti širše. Policistom v bran je stopila ministrica Kresalova, načeloma bolnikom - v resnici pa seveda tudi sebi in zdravnikom - pa predsednik Zdravstvenega sveta in direktor pediatrične klinike dr.Rajko Kenda. Da bomo bolniki umirali, če se ne dogovorijo, pravi.
Vsaj pri zdravnikih manevrskega prostora ni zelo veliko. Fides ni pripravljen popustiti niti za dlako.  Konrad Kuštrin malo samozadovoljno in ne ravno spoštljivo do kolegov, omenja ovce, kar zdravniki naj ne bi bili. A so vseeno sledili njegovemu pozivu in se domala plebiscitarno odrekli dodatnemu dežuranju. Ne kot ovce, seveda!
V njihovi koži bi – resnici na ljubo – le redko kdo med nami ravnal drugače. Premalo jih je in zakonodaja jim omogoča marsikaj o čemer lahko mnogi drugi zaposleni le sanjajo. 6 urno delo v ambulanti, dolge strokovno in izobraževalne odsotnosti, še daljše dopuste, po petdesetem letu starosti jim ni več potrebno dežurati in podobno.
Zdravnikom ni potrebno tehtati. Če bi  imeli pred seboj alternativo po kateri bi bilo vsem, ki bi se odrekli dodatnim dežurstvom onemogočeno delo po podjemnih pogodbah, popoldansko delo v zasebnih zavodih ali kar v svojih zasebnih ordinacijah, bi bilo drugače. V tem primeru bi mnogi tehtali. Tako pa jim pač ni potrebno. Prav ničemur se jim ne bo potrebno odreči.
Tudi  Janez Posedi, ki zastopa delavce v javni upravi je samozavesten. Če  se vlada ne bo umaknila, bo stavka. Če to ne bo dovolj, bo še referendum. Pač v duhu, kaj nam pa morejo! Pa vendarle! Če bi vlada pred javno upravo postavila dilemo ali plače ali pa 10 odstotno znižanje števila zaposlenih, bi bilo drugače. V tem primeru bi tudi sindikati morali prevzeti svoj del odgovornosti za takšno ali drugačno rešitev.
Tako pa se zdi, da živimo v državi, kjer je v javnem sektorju vse dovoljeno in vse mogoče, na drugi strani, tam, kjer naj bi tekla proizvodnja in, kjer naj bi se gradil družbeni proizvod, pa tudi. A seveda v drugačni smeri. Tam- vidimo – delavcem niti plač ni potrebno dati, tam je mogoče nagnati vse, ki so ti odveč,  tam se sesedajo cele verige, ker velike ribe ne poravnavajo računov. Namesto denarja dobijo izvajalci za poplačilo nekaj stanovanj v neki soseski, ki jih glavni investitor tako ali tako ne more prodati, ker so tako nemogoča, da nihče normalen zanje ne bi dal niti počenega groša. Tako je to na tisti strani.
In prav pri teh pogojih smo si tako neskončno različni. Pri primerjavi obeh se zdi zgodba o tisti ladji na kateri naj bi oboji veslali, tako neskončno trapasta. Več kot jasno je, da gre za dve ladji. Vsemu navkljub, ena še vedno reže globoke brazde, na drugi pa razmišljajo le še o tem koga prvega odvreči, da bo za druge še nekaj možnosti,. Kot na Titaniku, kjer so reševali najprej potnike iz prvega razreda, za ostale pa je zmanjkalo rešilnih čolnov.
In zato najbolj glasnih predstavnikov te ali one skupine iz javnega sektorja ne razumem. In se niti ne trudim več, da bi jih.

Oditi na dopust je vedno luštno. Odklop, pričakovanje, možgani na paši. Tisti, ki si to lahko privoščimo, se ne smemo pritoževati. In se ne. Jaz se ne.
Vračanje domov je pa druga pesem. Slabe novice te najdejo povsod. Na poti domov pa se kar gostijo.

Čeprav ob nežnem šumenju valov, priznam, da mi je bilo kar slabo, ko sem prebrala, da Pahor in Zalar obljubljata  kaznovanje tistih, ki delavcem niso plačevali prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje!
Leto dni po Steklarski Novi, ko je ta problem prvič glasno izbruhnil, leto v katerem tem delavcem prispevki še vedno niso poravnani, leto v katerem se nikomur, ki je botroval in zakrivil razmere, ni skrivil niti las na glavi! Leto v katerem je podobno usodo doživela  več kot desetina vseh zaposlenih v Sloveniji! Leto, ko je 120 tisoč ljudi dobivalo le polovico svoje plače. Ker kaj pa drugega prispevki so, kot del zasluženega plačila za opravljeno delo? Saj to vendarle ni prostovoljni prispevek milostnega delodajalca?
In ni bilo videti, da bi bilo predsedniku ali ministru kaj nerodno, ko sta stopila pred kamere. Pa ne pozabimo, onadva sta oblast. Onadva sta izvršna oblast, tista oblast, ki nima pravice jadikovati, tarnati in cincati. Oblast lahko in mora ukrepati. Za to ima vse vzvode v svojih rokah. In večino v parlamentu!?
Pri nas ob Preventih, Vegradih in podobnih grozljivih zgodbah ukrepa le minister Svetlik z nadomestili in socialnimi pomočmi. Ostala ministrstva pa kot, da jih ni!  In potem se čudimo, da so ljudje prepičani, da mora za vse , kar potrebujejo, poskrbeti nekdo drug. Pa saj tako ravnajo tudi najpomembnejši udi te države, mar ne? Bo že!
Cela Koroška je  na kolenih, Hilda Tovšak pa očitno namesto 1200 delavcev, rešuje družinski proračun. In, čeprav ne vem kako se bo izteklo, bi upala staviti, da  Tovšakovi in njeni rodbini do naslednje nacionalizacije, ne bo hudega. Država,ki bo morala poskrbeti za teh 1200 delavcev pa nič. Nima pooblastil, ni zakona, zasebna družba je to…. Lepo vas prosim!
Za drugi pospešek vračanju v realno življenje pa so poskrbeli sindikati.Nanje se je pri tem v zadnjem času  vedno mogoče zanesti. Sindikati bodo organizirali referendum  Pa to ne bo referendum o tem, da tisti predsedniki in člani uprav, ter njihovi nadzorniki,  ki zavestno zavozijo solidna in perspektivna podjetja, obogatijo, pri tem pa uničijo življenje vsem svojim zaposlenim, nikoli v življenju ne smejo več nikogar zaposlovati, nikoli več ustanoviti  ali voditi podjetja. Ne, s Preventovimi  in Vegradovimi delavci se naši  vrli sindikalisti ne ubadajo kaj dosti. Očitno niso dovolj donosni.
Bolj se jim splača ljudi provocirati s pokojninsko reformo. Ljudje, ki že tako živijo v veliki negotovosti, radi verjamejo, da  bi se z nekakšno čarobno paličico dalo še naprej v pokoj po 30-tih  letih dela. In to v razmerah, ko je jasno, da bomo – tudi, če bo ta reforma sprejeta takšna kot jo predlaga vlada, v desetih letih morali v novo, še ostrejšo. Univerzalni dohodek se tako lepo sliši, a deluje le na papirju. Tudi, če vse naše tajkune slečemo s hlač - tudi Tovšakova jih nosi - je naš BDP preprosto preskromen. In nič ne kaže, da bi šlo kaj hitro navzgor. Tudi zaradi vsega prej omenjenega ne!
Nove, na antibiotike rezistenčne bakterije sploh ne potrebujemo. Mi se bomo požrli kar sami med seboj. Antibiotika, ki bi zacelil bolno družbo in nesposobno državo, nikoli ne bo. Pa čeprav bi farmacevtska industrija z njim imenitno služila.