Majda Juvan

Po eni od anket znižanje plač javnim uslužbencem podpira 60 odstotkov Slovencev. Anketa je stara nekaj mesecev. Če bi jo opravili pod vtisom dogajanj na Koroškem, bi takšno varčevanje podprlo še več ljudi.

Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je blizu cilja. Ker vodja pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja Janez Posedi ne popušča, bo vlada očitno sprejela zakon o noveli plač v javnem sektorju. To pomeni konec plačne reforme po kateri naj bi bili  javni uslužbenci deležni še dveh plačnih uskladitev. Zaradi recesije je vlada predlagala zamik, a razen najmočnejšega sindikata, to je sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, ga velika večina drugih ne podpira.
In tudi meni se postavlja vprašanje zakaj ne.
Nič ne pomaga, če Janez Posedi za zdaj še samozavestno zavrača dogovor, nič ne pomaga, če verjame, da bi s stavko lahko dosegli nemogoče, dejstvo je, da denarja ni in, da je scenarij po katerem bodo plače v javnem sektorju spet zdrsnile na rep primerljivih v državi, vsak dan bližji. Ne bo pa nov.
Samo za osvežitev spomina. Učitelji so stavkali tudi maja 1995. Njihova glavna zahteva je bila približevanje izhodiščne plače v negospodarstvu tisti v gospodarstvu. Javni sektor je namreč takrat močno zaostajal. Leto kasneje so po dolgi stavki dvig plače izsilili tudi zdravniki. Nove kolektivne pogodbe so kasneje polažaj delavcev v javni upravi močno izboljšale, predvsem pa so jih zaščitile pred vsakokratno skušnjavo vlade, ki si je vedno, ko je zaškripalo, zaželela varčevati prav pri njih. Vedno jih je bilo veliko in že pri odstotku ali dveh nižjih plačah je bil prihranek občuten.
In v takšne razmere se, po volji svojih sindikalnih liderjev očitno ponovno vračajo.
Treba je namreč zelo jasno povedati, da zamik uskladitev plač in tudi morebitno znižanje, ki bo sledilo, ker bo vlada drugo leto javnemu sektorju namenila za 5 odstotkov manj denarja, za veliko večino teh ljudi ne bi bil usoden. Vsekakor ne tako zelo usoden kot je za delavce v gospodarstvu, ki  jim nihče nikoli ni ponudil tako lagodne dileme, temveč so preko noči ostali brez vsega. Demagogija gor ali dol, govorijo kruta dejstva.
Tudi zato javnost do delavcev v javni upravi ne goji kakšnega posebnega razumevanja. Celo do - širše gledano - javnega sektorja, kjer so tudi zdravniki in učitelji, ne. Posediju grožnje s tem, da bomo ostali brez mesa, da bodo meje zaprte, da letala ne bodo letala pri tem ne pomagajo kaj dosti. Nihče ni nenadomestljiv. To je sicer fraza, ki vedno ni točna, a v primeru nekaj deset tisoč javnih uslužbencev, ki  opravljajo bolj ali manj rutinska, pisarniška dela, drži. Pri nekaj deset tisoč izobraženih ljudeh, ki na Zavodih za zaposlovanje čakajo na delo, pa sploh.
V očeh prenekaterega Slovenca je odziv sindikalistov – tudi zdravniškega- na varčevalni predlog vlade, sinonim za igro z belim kruhom. Je posledica popolnega nerazumevanja sistema v katerem nekdo mora ustvariti dodano vrednost, da jo drugi lahko uporabi za svoje delo in za svojo plačo.  Če je špaga prekratka, če se krog ne stika, bo vsak umen gospodar iztisnil tistega in toliko, da se bo. Odziv v stilu, dajte nam, vzemite pa komurkoli drugemu, napoveduje težave in stavko javnega sektroja. Takšno kot so jih marsikje po Evropi že imeli. In kakšne je bil izplen? Ni ga bilo! Ljudje so se vrnili na delovna mesta, življenje je steklo. Plače uslužbencev pa so nižje tudi do 20 odstotkov. Ne povsod. Ponekod so se raje odločili za odpuščanja. V Veliki Britaniji, na primer.