Majda Juvan

110 občin, ki nimajo niti 5 tisoč duš je dokaz, da je politikom malo mar za gospodarnost in za trošenje davkoplačevalskega denarja. Mnoge med njimi danes same ne morejo zbrati dovolj niti za plačo župana in tajnice. V najmanši Osilnici, bi moral vsak krajan letno za svojo občinsko upravo  plačti 90 evrov. Vsak, od dojenčka do starčka. 4-članska družina toraj 360 evrov. Lokalna samouprava ni zastonj. A so stavri, ki jih z denarjem sploh ni mogoče meriti. Recimo veselje, ko v neki taki majceni občini zmaga prav »naš« župan.

Prihaja čas lokalnih volitev. Pravzaprav smo že globoko v njem. V Ljubljani so menda volitve že odločene. Tudi sama si težko predstavljam nekaj, kar bi sedanjemu županu odneslo zmago. Tako kot v zadnjem času vsi pišemo, ni nujno, da se nam kot človek zelo dopade, nujno pa je opaziti sledi, ki jih je kot župan v mestu zapustil v zadnjem štirih letih. V tem je verjetno razlog, da imajo v drugih strankah, takšne težave s protikandidati. Očitno predvolilno kampanijo razumejo kot osebno žrtev, ki jo nujno položiti na strankin oltar.
Tisti, ki ste včeraj gledali soočenje sedanjega župana s kandidatko največje opozicijske stranke v državi, Zofijo Mazej Kukovič, veste o čem govorim. Je že res, da tudi, če bi se resno lotila kandidature, ne bi imela velike možnosti, a priti v studio nacionalne televizije in besedičiti o zdravem zraku, tramvaju ter vlaku do Krvavca - Bog si ga vedi ali ženska sploh ve kje je in kako omejene možnosti za razvoj zimskega turizma ima - ni ponižujoče le za gledalce, temveč bi moralo to biti tudi resno opozorilo stranki, da utegne zaradi odnosa do Ljubljane, ki jo nenehno kaznuje, ker je domnevno glavno mesto nima dovolj rado, izgubiti še kakšne volitve. Slovenska demokratska stranka ima malo široko sprejemljivih kadrov. Za Ljubljano bi ga morala najti. Nekoga, ki bi si resnično želel biti župan. Vsekakor to Kukovičeva, ki je brez večjih brazgotin končala ministrski mandat, ni. Jasno je, da bo šla v Bruselj. Verjamem, da je kandidatura v Ljubljani le protiusluga stranki, ki jo je postavila visoko na listo za evropske poslance. A tako zelo očitno, kot je to bilo, sinoči, le ne bi smelo biti. Že zaradi  spoštovanja do državljanov, ki bomo ves ta enomesečni cirkus blagohotno plačevali, ne.
Ljubljana bo za Slovensko demokratsko stranko še naprej neosvojena trdnjava. Velika trdnjava, kjer SDS izgublja tudi državnozborske ne le lokalnih volitev. Sprašujem se ali so morda strankarski strategi razmišljali o tem, da bi za župana v Ljubljani kandidiral Janez Janša? Konec koncev že mnogo let dela in živi v Ljubljani. Daleč največ glasov bi dobil med vsemi možnimi  kandidati stranke. V zmago sicer dvomim, a stranka bi s to potezo pokazala voljo in željo za naskok na največji lokalni tron v državi. Njen predsednik pa osebni pogum in odločnost, da za svojo stranko in volivce zastavi še kaj več kot le neskončno zamerljivost, pogromaštvo in maščevalnost. In se morda izkaže  z vizionarskim, urbanim programom. V duhu sprave, osebne tolerance in spoštovanja vsakršne drugačnosti.
Pa še zanimivo bi bilo. Ko bi si v lase skočila dva takšna ega kot sta Janković in Janša, bi televizijski rejtingi prebijali plafone. Tako pa bomo samo čakali, da mine.

Vsaka sprememba zakonov buri duhove. Kdo, zakaj in kaj bo od spremembe imel? Izkušnje nas pač učijo. Če nič drugega uspešno zatirajo naivnost. Zdaj že vemo, da je vedno vsaj nekaj tistih, ki pred tem, ko spremembe predlagajo, vse skupaj vsaj malo preračunajo. Za nekatere so plačilno sredstvo politične točke, za druge pa žvenket cekinov.

Že nekaj časa je na spletnih straneh Ministrstva za kulturo objavljen osnutek novega zakona o medijih. Kar precej novosti prinaša. Denimo o povezavah medijev v mreže, pa o statusih, subvencijah, novinarjih  in podobno. Pa seveda o kvotah lastnih programov in slovenske glasbe.
Vminulih letih so  lastniki komercialne radijske postaje povezali v bolj ali manj pregledne mreže. To jim je omogočilo optimalno ekonomizacijo poslovanja, saj je s pomočjo sodobnih tehničnih rešitev mogoče  programe desetih ali več postaj koordinirati in dopolnjevati s pomočjo dobrih računalniških programov, ki sicer niso zastonj, so pa vsekakor precej cenejši kot še tako poceni »živa« delovna sila.
Namen je jasen. Današnji lastniki  praviloma niso medijski entuziasti, ampak poslovneži.
Ne glede na druge novosti, je za zdaj največ prahu dvignil predlog o slovenski glasbi v programih. Da je delež nizek, nedvomno drži. Da je nižji kot je bil, pa niti ne.V sedaj veljavnem zakonu je res bilo 20 odstotkov slovenske glasbe, a jo je bilo mogoče stlačiti v nočni čas, ko nas večina spi. Po novem se bo vsaj teh 15 odstotkov morali vrteti med 6-to in 20-to uro.
Kakšnega velikega preboja radijskim postajam novi zakon tudi sicer ne bo prinesel. Komercialne radijske postaje že dolgo niso več dejavniki posebnega pomena, ki bi jih zaradi njihove informativne in družbeno angažirane vloge bilo nujno posebej ščititi. Velika večina so zgolj poslovni subjekti, ki morajo  preživeti. Tako kot vsaka druga » štacuna«. S prodajo tistega, kar se trenutno najbolje prodaja. In tisto največkrat nima nič opraviti ne z nacionalno identiteto. Instant programi se zato prodajajo tako kot instant juhe ali pa kitajske cunjice.
Zakonodajalec je čas, ko bi vlogo lokalnih programov lahko obvaroval, že davno zamudil. Takrat, ko so se je v zgodnjih devetdesetih delile frekvence, tako rekoč brezpogojno in zastonj. In danes imamo kar imamo. Tudi samo 20 oziroma bodočih 15 odstotkov slovenske glasbe v naših programih.
Zaradi vsega kar se je v minulih letih zgodilo na tej slovenski radijski sceni, kot radi rečemo, smo gotovo najbolj nesrečni tisti, ki se spomnimo kako drugače je bilo in bi še lahko bilo, če bi področje urejali strokovnjaki z znanjem in vizijo. Ne pa vsakokratni politično nastavljeni analfabeti.
A saj vemo, ni se zgodilo le medijem!
Se pa na koncu vendarle tudi jaz sprašujem kje je razlog, da se v časih, ko prodajamo vse, kar je prodati mogoče, ne pojavi komercialna postaja, ki bi vrtela samo slovensko zabavno in pop glasbo ali pa vsaj 85 odstotkov slovenske in le 15 odstotkov tuje. 10 bi jih bilo, če bi se izkazalo, da imajo poslušalce!To pa je seveda tudi  vprašanje za vse tiste slovenske glasbenike, ki v teh dneh bijejo plat zvona.
Tako kot v radijskih programih, se vsakršno smetje, pojavlja tudi v naboru slovenske glasbe, ki bi jo domnevno morali imetniki frekvenc promovirati in ščititi. Sama pogosto ugotavljam, da je v mnogih primer še dobro, da je ne!

Televizijske kuharske oddaje niso kakšna posebna novost. Mojster Ivan Ivačič je pred kamerami kuhal že pred vsaj 40-timi leti. Tudi kakšna naša lokalna znamenitost niso. Tisti, ki spremljate tudi tuje programe, jih lahko primerjate.

Razlike so. Nekatere scene so izrazito razkošne. Tudi laiki lahko opazimo, da se med posodjem in kuharji smuka kar nekaj kamer. Skratka narejene so sodobno, profesionalno in z veliko denarja. Verjetno zato, ker imajo tisti, ki jih sponzorirajo veliko denarja. In vedo, da se jim bo povrnil.
Za naše je treba povedati, da so precej bolj skromno zasnovane. Neredko so posnete kar v domači kuhinji, ki so jo preuredili tako, da lahko snemalec ujame ključni trenutek, ko sol ali poper padeta na zrezek in solato.
Čeprav vedno bolj poredko, kak odlomek še vedno pogledam. Recepti so postali preveč predvidljivi ali pa – na drugi strani – povsem neuporabni. Tudi popestritev z raznimi znanimi osebnostmi, ki se bolj ali manj spretno motajo okoli kuharja, se mi vedno ne zdi posrečena. Saj kakšnim se vidi, da so kdaj že kaj skuhali, pri drugih pa se ves čaš bojiš, da bo zdaj, zdaj brizgnila kri.
Kuharske oddaje so gledane. Če ne bi bile, jih ne bi bilo. Če že pri nas tega nihče ne bi pogruntal, v tujini, kjer so mojstri za t.i. cost benifit, gotovo bi.
In, ker so gledane imajo vpliv na tiste, ki  jih gledajo.
Saj sem kar malo v dvomih ali naj povem kaj me, med drugim, moti pri teh oddajah. Gre za malenkost, ki je ob vseh tegobah, ki nas pestijo, na videz res malenkost. Malenkost, ki ima v današnjih potrošniških časih samo in zgolj simbolno vrednost. In veste kaj je to? Razsipništvo! Majhno komajda opazno, a vendarle razsipništvo, ki ga je mogoče razumeti kot še eno potrditev našega povsem nespoštljivega in nesposobnega odnosa do hrane. Kolikor namreč lahko sodim po videnem niti eden od teh imenitnih kuharjev ne uporablja lopatke s katero - vsaj mislim si - doma gospodinje iz loncev in skled do čistega postrgajo to ali ono sestavino, ta ali oni nadev. V teh oddajah pa, kar samo od sebe pade pade, ostalo gre v korito in pomivalni stroj.
Mnogo let je že tega, ko je moja stara mama, ki je živela v povsem drugih časih, vedno, ko je razbila jajce še s prstom postrgala beljak, ki je ostal na lupini. Otroku mi je razložila, da bi, če ne bi tega naredila, z desetimi lupinami zavrgla eno celo jajce. Tej razlagi sta se posmehovala že moja sinova.
So pač drugi časi. Kaj pa je danes eno jajce. Nekaj centov! In kakšna je vrednost tistega nadeva, ki ostane v skledi. Zanemarljiva.
A meni se še vedno zdi, da ne gre za vrednost, ne gre za cent, za odnos do hrane gre. Za spoštljivost, ki je sploh več ne znamo izkazovati in se njene nuje tudi ne zavedamo.
Pa, da ne bi mislili, da je z mano kaj drugače. Mnogokrat se mi zgodi, da moram kaj zavreči. V hladilniku zgnije pozabljeno sadje, dva dni star kruh namenimo za hrano kuram ali labodom, tudi na kos mesa, ki je ostal po kakšnem kosilu pozabimo.
A še vedno se mi zdi, da bi vsaj, ko gre za javno promocijo, morali pomisliti tudi na malenkosti, ki vplivajo na tako pomembno vrednoto, kot je naš odnos do hrane. In slavni TV kuharji imajo za to naravnost imenitno priložnost.

Tržne zakonitosti so gibalo kapitalizma. Kapitalizma kakršnega živimo – in se ga že nekaj časa ne veselimo - tudi pri nas.

Skratka vse ima svojo ceno.
Tudi - ali pa predvsem - delo ima svojo ceno. Ni pa ta nujno odvisna od tega kako zelo ga ceni tisti, ki ga opravlja. Pravo vrednost mu v resnici dajeta šele povpraševanje in konkurenca. Če te ni, potem so meje nebo. Oboje, povpraševanje in dejstvo, da ljudje nimamo izbire, v teh dneh onemogoča racionalni dogovor zdravniškega in drugih sindikatov z vlado. Vlada je sprejela omejevalni zakon, sindikati pa verjamejo, da jo bodo prisilili k umiku. In vsaj pri zdravniškem bi si skorajda upala trditi, da bo uspelo.
Za nekatere druge se mi zdi, da so svoj vpliv precenili. Davkoplačevalci znajo dobro presoditi  kdo je ta hip v priviligiranem in kdo v povsem brezizhodnem položaju. Delavci  v javni upravi bodo deležni le še večjega nerazumevanja. Šolniki in medicinske sestre so se modro ogradili od brezglavega vztrajanja skupine okoli Janeza Posedija. Ne glede na ta, da bodo zaradi novele zakona, ki jo je vlada sprejele ne, da bi jo izpogajala, tudi oni ostali brez KP, bodo vedno lahko spomnili na svojo držo. Branimir Štrukelj je preveč izkušen in premeten pogajalec, da ne bi vedel kaj dela.
Nasploh drži, da čas spreminja vrednotenje dela. Ceno enega povzdigne, ceno drugega domala izniči. Biti v državni službi je bil vedno privilegij.
A danes so morda – vsaj finančno gledano – kakšne druge službe tudi boljše. Pred časom smo se v prijateljski družbi pogovarjali o tem kdo pozna kakšnega mojstra za kakšno nujno hišno popravilo. Vsi po vrsti smo jadikovali kako težko jih je dobiti in kako noro dragi so. Ure serviserjev  in hišnih mojstrov za to in ono segajo do 100 evrov. Pri tem je odvetniška ura v višini 47 evrov naravnost poceni. Honorarji za kakršne delajo moji mlajši diplomirani kolegi ne dosegajo niti 10-tih evrov. Pa niso edini. Povsod, kjer je konkurenca velika, je tako.
Skratka vedno bolj očitno je, da postaja delo, ki ga nekdo zna opraviti z rokami, vredno suhega zlata. Preprosto zato, ker so strategi našega izobraževalnega sistema spregledali dejstvo, da je količina diplomantov visokih šol zelo uporabna za statistične tabele, nekoliko manj pa – recimo – za avtomehanične in druge obrtne delavnice. Le kje smo starši imeli pamet, ko smo svoje otroke rinili- in to še vedno počnemo- na fakultete?
In za polno mero se je oglasil še prijatelj, ki ima avtomehanični servis. Že leto in pol išče vajenca. Nekoga, ki bo poprijel potem, ko bo sam izpregel. Ne dobi ga! Na razpise se javljajo ljudje,ki pri svojih 35-tih še nikoli nič niso delali, tisti, ki so sicer kaj delali a nikoli v avtomehanični delavnici in tisti, ki bi radi nekako prevedrili leto ali dve potem pa bi že kaj. Šol za avtomehanike je sicer veliko, a po programu 3 plus 2 se fantje vpišejo na fakultete in uživajo študentsko življenje. In po njem pa res ne greš v avtomehanično delavnico! Pri tem pa gre za delo, kjer postajajo računalniki vsaj tako pomembni kot izvijač ali kladivo. In dela imajo kolikor hočejo. S tem pa tudi dober zaslužek. Dobri so iskani in dobrim trg omogoča postaviti visoko ceno. In uporabniki jo mirno plačamo.

Po eni od anket znižanje plač javnim uslužbencem podpira 60 odstotkov Slovencev. Anketa je stara nekaj mesecev. Če bi jo opravili pod vtisom dogajanj na Koroškem, bi takšno varčevanje podprlo še več ljudi.

Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je blizu cilja. Ker vodja pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja Janez Posedi ne popušča, bo vlada očitno sprejela zakon o noveli plač v javnem sektorju. To pomeni konec plačne reforme po kateri naj bi bili  javni uslužbenci deležni še dveh plačnih uskladitev. Zaradi recesije je vlada predlagala zamik, a razen najmočnejšega sindikata, to je sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, ga velika večina drugih ne podpira.
In tudi meni se postavlja vprašanje zakaj ne.
Nič ne pomaga, če Janez Posedi za zdaj še samozavestno zavrača dogovor, nič ne pomaga, če verjame, da bi s stavko lahko dosegli nemogoče, dejstvo je, da denarja ni in, da je scenarij po katerem bodo plače v javnem sektorju spet zdrsnile na rep primerljivih v državi, vsak dan bližji. Ne bo pa nov.
Samo za osvežitev spomina. Učitelji so stavkali tudi maja 1995. Njihova glavna zahteva je bila približevanje izhodiščne plače v negospodarstvu tisti v gospodarstvu. Javni sektor je namreč takrat močno zaostajal. Leto kasneje so po dolgi stavki dvig plače izsilili tudi zdravniki. Nove kolektivne pogodbe so kasneje polažaj delavcev v javni upravi močno izboljšale, predvsem pa so jih zaščitile pred vsakokratno skušnjavo vlade, ki si je vedno, ko je zaškripalo, zaželela varčevati prav pri njih. Vedno jih je bilo veliko in že pri odstotku ali dveh nižjih plačah je bil prihranek občuten.
In v takšne razmere se, po volji svojih sindikalnih liderjev očitno ponovno vračajo.
Treba je namreč zelo jasno povedati, da zamik uskladitev plač in tudi morebitno znižanje, ki bo sledilo, ker bo vlada drugo leto javnemu sektorju namenila za 5 odstotkov manj denarja, za veliko večino teh ljudi ne bi bil usoden. Vsekakor ne tako zelo usoden kot je za delavce v gospodarstvu, ki  jim nihče nikoli ni ponudil tako lagodne dileme, temveč so preko noči ostali brez vsega. Demagogija gor ali dol, govorijo kruta dejstva.
Tudi zato javnost do delavcev v javni upravi ne goji kakšnega posebnega razumevanja. Celo do - širše gledano - javnega sektorja, kjer so tudi zdravniki in učitelji, ne. Posediju grožnje s tem, da bomo ostali brez mesa, da bodo meje zaprte, da letala ne bodo letala pri tem ne pomagajo kaj dosti. Nihče ni nenadomestljiv. To je sicer fraza, ki vedno ni točna, a v primeru nekaj deset tisoč javnih uslužbencev, ki  opravljajo bolj ali manj rutinska, pisarniška dela, drži. Pri nekaj deset tisoč izobraženih ljudeh, ki na Zavodih za zaposlovanje čakajo na delo, pa sploh.
V očeh prenekaterega Slovenca je odziv sindikalistov – tudi zdravniškega- na varčevalni predlog vlade, sinonim za igro z belim kruhom. Je posledica popolnega nerazumevanja sistema v katerem nekdo mora ustvariti dodano vrednost, da jo drugi lahko uporabi za svoje delo in za svojo plačo.  Če je špaga prekratka, če se krog ne stika, bo vsak umen gospodar iztisnil tistega in toliko, da se bo. Odziv v stilu, dajte nam, vzemite pa komurkoli drugemu, napoveduje težave in stavko javnega sektroja. Takšno kot so jih marsikje po Evropi že imeli. In kakšne je bil izplen? Ni ga bilo! Ljudje so se vrnili na delovna mesta, življenje je steklo. Plače uslužbencev pa so nižje tudi do 20 odstotkov. Ne povsod. Ponekod so se raje odločili za odpuščanja. V Veliki Britaniji, na primer.

Potem, ko so že nekajkrat sedeli za isto mizo, potem, ko je po sestanku z ministrom in predsednikom vlade celo vedno »našpičeni« Konrad Kuštrin nekoliko omilil retoriko, je bilo včeraj spet vse po starem. Dežurstva morajo ostati takšna in tako plačana kot so. Tudi posega v kolektivno pogodbo ne bodo dopustili.

S tem so jesenske stavke še bližje. Ni namreč verjetno, da bi na kakršno koli omejevanje in varčevanje pristali v drugih sindikatih javnega sektorja. Dejstvo je, da je bil v zadnjih letih prav Fides tisti, ki si je prvi izboril lep kos pogače, potem pa so za njim iz mize za katero sedi javni sektor, bolj ali manj velike drobtinice pobrali še drugi. Pač v skladu z družbenim položajem in vplivnostjo ceha, ki so ga zastopali. In pri teh kriterijih zdravniki nimajo konkurence.

Prav zaradi položaja, ki ga imajo in jim ga vsi- če ne prej pa takrat- ko smo bolni- priznavamo, so nedotakljivi.

Dr. Rajko Kenda, predsednik zdravstvenega sveta in tudi sam direktor Pediatrične klinike je nekoliko netipična za naše razmere, okaral kolege, ki so s tako neskončno lahkostjo umaknili soglasja za dodatno dežuranje. Nekoliko nenavadno je res, da so se za to odločili tisti, ki sicer pri utemeljevanju svoje vloga položaja, vedno poudarjajo, da si ga zaslužijo tudi zato, ker svoje poslanstvo postavljajo pred lagodno družinsko in prostočasno življenje. V teh dneh so mediji polni primerjav med plačami v našem in tujih zdravstvenih sistemih. In glede na povprečne plače v državi, našim zdravnikom ne gre tako zelo slabo.

In seveda, doseženemu položaju se pač nihče ne bi želel odreči. Pri tem argumenti, da se je masa za plače po Virantovi reformi v zdravstvu povečala za približno 30 odstotkov, ne štejejo. Nikomur ni nihče nič ukradel, nič vzel. Toliko so si izpogajali.

Tisto kar bi etiki, človečnosti in empatiji zavezanim zdravnikom - in takšna, če učitelji na Medicinskih fakultetah le niso povsem odpovedali, bi morala biti večina – le moralo vsaj malo poglodati po duši je dejstvo, da je njihova usoda povezana z ostalimi davkoplačevalci. Tudi z realnim sektorjem. In tam je veliko narobe. Zelo veliko. Ne po zaslugi zdravnikov seveda, po zaslugi politike pač. Tiste politike, ki je vsa ta leta enim delila, drugim jemala. Tudi to je dejstvo.

Tudi meni se zdi, da bi bilo potrebno v zdravstveni blagajni narediti red. Tudi meni se zdi, da pogrebnine in posmrtnine nimajo tam kaj iskati. Tudi meni se zdi, da je izplačevanje kilometrin za prihode k zdravniku največkrat nepotrebno. Celo v nujnost plačevanja zdraviliškega zdravljenja dvomim. Nisem pa povsem prepričana ali bi se lahko, kar tako, vsi težki bolniki in invalidi odrekli dodatku za nego. A to morajo soditi pametnejši od mene. Prva dama slovenskih zdravnikov, predsednica Zdravniške zbornice Živčec Kalanova to očitno je in tudi kakšnih posebnih dvomov nima. »Tam varčujte – pri bolnikih torej- ne pa pri zdravnikih!«, je bila povsem jasna.

V tem zadnjem kruhoborskem kontekstu slovenskega zdravništva se mi zdi to še ena od zgrešenih izjav te, zdaj že legendarne predsednice. Če bo do kleščenja pravic prišlo zaradi sindikalnega boja slovenskih zdravnikov, potem od popolnega kaosa v zdravstvu nismo prav daleč. Potem bo res zdravstveni sistem najprej v funkciji tistih, ki so tam zaposleni in le, če bo kaj ostalo, tudi tistih, ki ga nujno rabimo. In plačujemo, seveda!

Jesen je pred vrati. Kot že tolikokrat. In kot že tolikokrat tudi letos ugotavljamo, da bo vroča. Vsaj v družbeno političnem  smislu. Še vedno smo jo preživeli, tudi  letos jo bomo.

Ni kakšna posebno nova ugotovitev, da je slovenska recesija med najbolj trdovratnimi v EU. Ni potrebno biti posebno pameten za spoznanje, da naše politike do sedaj, vsaj kar zadeva gospodarstvo, niso bile posebno kompetentne. In danes imamo kar imamo. In to mnogim ne vzbuja posebnega zaupanja.
Imamo tudi sindikate, ki vztrajajo pri preživelih vzorcih in metodah. Nekako tako, mi zahtevamo, mi ne odstopamo, mi vemo, da imate, pa nam dajte…..
In v tem kontekstu se mimogrede pojavi tudi  zamisel o univerzalnem  državljanskem dohodku. Ni nova. Šteje jih več kot 150 let. Tak dohodek naj bi dobivali vsi odrasli državljani. Eni pravijo, da po 500, drugi, da bi morda zmogli le 200 evrov. Že na prvo pogled ni videti verjetno.
A pošteno je treba povedati, da so v eni od ameriških zveznih držav staro idejo utopičnih socialistov,  udejanjili. Vsak polnoletni prebivalec Aljaske dobi nekaj več kot 1000 dolarjev letno samo zato, ker je tam doma. Gre pač za mehanizem s katerim želijo ohraniti poseljenost te bogate, a redko naseljene pokrajine.
Drugje o univerzalnem dohodku za zdaj samo polemizirajo. Tudi pri nas.
Ne le zato, ker bi strahotno povečal davke, temveč tudi zato, ker ni povsem jasno kaj bi takšna rešitev pomenila v družbeno socialnem kontekstu. Zakaj bi eni še naprej delali za komaj kaj več, kot bi drugi dobili kar tako? Kaj bi se zgodilo z odnosom do tako nujne vrednote kot je delo, če to v resnico za preživetje ne bi bilo potrebno in podobno.
V Sloveniji bi samo zato, da bi vsak odrasli državljan dobil 200 evrov mesečno, letno potrebovali toliko kot gre sedaj za pokojnine. Okoli 4 milijarde in pol evrov. Za 500E kolikor naj bi bil idealni univerzalni dohodek bi pokurili cel državni proračun. Ne bo šlo, seveda ne, še dolgo ne!
No, ne glede na to, ga je minister Križanič lani še kar napovedoval. In to tega višjega. A, saj se spomnimo, on je pred volitvami napovedal tudi  najnižjo plačo v višini 1000 evrov!
Tisto kar se meni zdi, ta čas, bolj vredno premisleka je dojemanje pojma socialne države. Ko poslušam ljudi, ki so se znašli v stiski zato, ker so izgubili delo ali pa ker nimajo toliko kot bi potrebovali za dostojno življenje, se ne morem znebiti vtisa, da pojma socialna država ne razumemo najbolje. Še pred desetletjem ali več so se pregovorno marljivi Slovenci težko odločali za socialne pomoči, Rdeči križ ali Karitas. Niso želeli veljati za nemočne in nesposobne. Zdaj pa vse te institucije razumemo kot nadomestni sistem za delo. Za možnost preživetja brez dela.
Socialna država mora poskrbeti za tiste, ki sami zase ne morejo. Bodisi zato, ker so opravilno nesposobni, bolni ali prestari ali ker nimajo ničesar s čimer bi si lahko pomagali. Velikega premičnega ali nepremičnega premoženja, na primer. Socialna država lahko in mora vskočiti začasno, ne more pa nas odvezati odgovornosti za doživljenjsko preživljanje nas samih in naših otrok.
Socialna država lahko le pomaga. Pa ne le zato, ker še dolgo ne bomo dovolj bogati za dostojni univerzalni dohodek, temveč tudi zato, ker človek v resnici le z delom lahko ohrani ugled in samospoštovanje in daje prepotreben zgled rodovom, ki mu sledijo.V dobrih in še posebej v manj dobrih časih.
Vsaj meni se zdi, da je tako.

»Toliko lepot in  zanimivosti kot v naši mali deželici, ne boste našli nikjer.« To je moto, ki ga ne ponavljajo le slovenski turistični delavci, temveč večina med nami. In po svoje kar drži.

Slovenske Gorice. Neskončno lepi in prijazni kraji so to. Ljudje pa tudi. Če kolesarite hitro ugotovite, da kolesarskih stez ni. Turistični delavci so jih umestili kar na obstoječe ceste. Tam, kjer je prometa malo, še gre, tam kjer ga je veliko, je zoprno.
Če niste ravno med tistimi, ki jih iz dneva v dan žene le število prevoženih kilometrov in opravljena višinska razlika- vam povem, da se je tam med vinskimi griči kar nabere- bi si z veseljem ogledali tudi kakšno muzejsko zbirko, spominsko  sobo, etnografsko znamenitost. Če ni nič od tega prideta prav tudi kakšna cerkev ali pa vinska klet. Marsikaj boste našli v turističnih brošurah. A žal po večini le tam. V resnici je veliko tega za naključne turiste  nedostopno.Cerkve so zaklenjene. Nikjer nobenega obvestila o morebitne ključarju. Ko blodimo okoli znamenite cerkve pri Sveti trojici, hodijo duhovniki, ki sicer razkazujejo cerkev in zbirko starih knjig, mimo  naše skupine kolesarjev kot, da nas ni. Negovski grad, ki že od daleč razkazuje svoje lepo, z evropskimi sredstvi prenovljeno lice, je trdno zaprt z železnimi durmi. Žalostna je podoba propadajoče domačije nekdanjega predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. Da se za svoje nacionalne junake Slovenci brigamo le
po politični nuji, dokazuje tudi spominska soba generala Rudolfa Meistra na Zavrhu. Žal nihče v vasi ne ve, kdo bi nam jo lahko odprl. Za polno mero pa smo se morali sprijazniti tudi z dejstvom, da na tamkajšnji vinski cesti ni bil odprt niti en vinotoč, kjer bi se lahko odžejali vsaj s poštenim špricarjem. Skratka ostali smo brez kulturne in brez tekoče hrane.
A kot rečeno, kraji so neskončno lepi in ljudje prijazni.
Ko smo se zvečer na kmečkem turizmu, kjer smo nadoknadili vse, kar smo podnevi pogrešali, potožili gospodarju, ni bil dobre volje. Povedal je, da se o ničemer ne morejo dogovoriti, saj je vsaka od številnih tamkajšnjih miniaturnih  občin samostojni feud.  Denarja za turizem ni, saj ga občine ne napraskajo dovolj niti za župana, tajnico in še koga, ki se je uspel pripeti na siromašne občinske jasli. Za vse ostalo obračajo oči v Ljubljano. Saj bi, pa država ne da, je najpogostejše pojasnilo. In ne naredijo nič. Takšnim občinam pade sekira v med le, če svojega župana uspejo spraviti v državni zbor. Potem se hitro najde še kak groš.
Da je vse skupaj res odvisno od dobre volje ljudi, se je izkazalo tudi pri  povsem nasprotnih izkušnjah. Ko smo prikolesarili pred vrata največje peninske kleti v Radgoni, tam ni bilo tam nikogar. A v 15-tih minutah je tajnica od doma poklicala vodičko, ki nam je razkazala klet in pripravila degustacijo. Nam, nenapovedanim in po ničemer pomembnim gostom.
In ko smo dan kasneje prihrumeli na Staro goro, kjer imajo mlin na veter, se nam je iz nekdanje šole približal gospod in namesto, da bi sedel k nedeljskemu kosilu, z nami obšel ne le mlin, temveč tudi tamkajšnjo cerkev in izjemni etnografski muzej. Da to rad počne in, da je dogovorjen s tamkajšnjim turističnim društvom, je povedal.
Samo ugibamo lahko ali je za priletnim gospodom še kdo na tej Stari gori, ki je nekdaj imela šola za 250 otrok, danes pa jih toliko ne premore celotni Cerkvenjak, ki bo prevzel njegovo poslanstvo. Ali pa bo čez leta tudi tam. vse prej omenjeno zaklenjeno in nedostopno. Kot so nedostopni javni muzeji, ki so ob sobotah in nedeljah praviloma zaprti, med delavniki pa so na ogled le do 15-te ure. Kot, da bi si urnik postavila gospa, ki ji je prva skrb domača južna in ne gostje, ki bi se morda ustavili tudi pri njih.

Sredi dopusta je bilo, ko so mediji prinesli vest o novi smrtonosni bakteriji. Zanjo, da ni zdravila. Če te najde, je po tebi. Praviloma.

Približno tako je bilo brati prve vesti. Bakterija je ena od tistih, ki jih z do sedaj znanimi antibiotiki ni mogoče zatreti. Zato, da smo zaslužni ljudje, ki antibiotike nekritično uživamo ob vsaki manjši okužbi.
Takšne trditve so me jezile dokler nisem ob nekem manjšem vnetju mehurja v neki miniaturni, obcestni lekarnici na enem od dalmatinskih otokov dobila antibiotika brez vsakega recepta, celo brez vsake omembe vredne razlage. »Izvolite, plačajte« in nasvidenje. Če bi jih hotela pet, bi jih tudi  dobila. In še malo kasneje so me poučili, da je tako v velikem delu ne pretirano razvitega sveta. Pri nas brez recepta ne gre, je pa res, da so jih še pred nekaj leti zdravniki pisali kot po tekočem traku.
Zdaj pač je kakor je. Vsaj deset let naj bi v laboratorijih razvijali antibiotik, ki bi se lahko uprl tudi tem novim bakterijam.Lahko si predstavljate kako drag bo.
In prav o tem je, tam nekje ob morju tekla debata. O farmacevtski industriji. Bilo je le kak dan po tem,  ko je svetovna zdravstvena organizacija objavila konec epidemije nove gripe. Ugibanja o tem, da si jo je nekdo izmislil samo zato, da so številne države po svetu za cepivo plačale težke milijone davkoplačevalskega denarja, še dolgo ne bodo potihnile. Tudi zato, ker so sedaj, ko je vse mimo, prišli do besede tudi tisti, ki trdijo, da je bilo vseskozi jasno, da je cepivo prevara, saj ga v tako kratkem času nihče nikoli in nikdar ne bi mogel preizkusiti in realno ovrednotiti.
Tisto kar je mene ob nedavni uradni objavi o koncu nove gripe najbolj presenetilo, je molk svetovne zdravstvene organizacije o vseh teh dilemah. Prav ta organizacije je namreč epidemijo proglasila, prav njena predsednica je napovedala milijonsko smrtnost in prav ona je državam priporočila cepljenje. Zelo glasnih dvomov in tudi trditev, da je to storila pod močnim pritiskom farmacevtske industrije je preprosto preveč. Če jim je podlegla tudi Svetovna zdravstvena organizacije, če ni več nobene najvišje neodvisne strokovne reference, je človeštvo res v velikih težavah. Danes si res ni težko izmišljevati vedno novih in novih groženj zdravju in življenju. Tudi kak virus ali bakterijo je mogoče namerno poslati med ljudi. Če lahko v to – očitno zelo hitro in z lahkoto- prepričate  samo Svetovno zdravstveno organizacijo, potem nima nihče pravice očitati neprofesionalnosti medijem, ki pogosto objavimo vse kar vzbuja pozornost in se za posledice niti ne menimo kaj dosti. Ker, saj veste, živeti je treba.
Tudi zaradi vsega tega ni čudno, da se ljudje sprašujemo ali pri tej novi bakteriji  ne gre morda za nov strašilni manever farmacevtske industrije. Se morda vendarle - napovedim navkljub - ne bo že čez nekaj mesecev pojavil kak nov antibiotik, ki bi jo zmogel potolči in, ki ga bo, za suho zlato, prodajal ta ali oni farmacevtski gigant.

V teh dilemah vidim sama največji greh Svetovne zdravstvene organizacije. Zato, ker ni raziskala okoliščin ob novi gripi, zdaj dvomimo v vse. Morda tudi v kaj v kar ne bi smeli in čemur bi se lahko ognili že z doslednim umivanjem rok. In ni daleč dan, ko bodo nasprotniki vsem cepljenjem, ki so v resnici najbolj zaslužna za preživetje otrok in daljšo življenjsko dobo, v večini. In takrat bomo res, zaradi lastne neumnosti ali pogoltnosti,  na pragu nove zdravstvene katastrofe, ki je nihče več ne bo mogel preprečiti.

Če se vozite po Sloveniji so občinske meje najbolj vidne na cestah. Ni jih malo, ki so do neke čudežene, nevidne meje asfaltirane, od tam naprej je pa makadam. Samo lokalci vedo, da gre za občinsko mejo. In te meje postajajo usodne  za marsikaj.

V Ljubljani je že bilo vroče - in še bo - zaradi vpisa v vrtce. Ker je otroke začela rojevati relativno močna generacija iz konca 70-tih, je za vse zmanjkalo prostora v vrtcih. Župan se je odločil narediti red in je - pač v duhu volilnega leta- obljubil vrtce vsem Ljubljančanom. Ostali pa pač naj poskusijo srečo tam , kjer imajo stalno prebivališče.
Ukrep ni brez logike. Kraj stalnega prebivališča določa  vplačevanje dela dohodnine iz katere se financirajo vrtci in osnovne šole.
Ima pa ta ukrep lepotne napake. Kakor hitro se namreč izkaže, da kateri od staršev ni stalno prijavljen v Ljubljani, da morda tu živi v najetem stanovanju, da morda le gostuje v hiši ženinih staršev ali kaj podobnega, se zalomi. Nič ne pomaga, če je tu v službi, nič ne pomaga, če mlada čakata na novo stanovanje v kakšni od novih sosesk, po določilih odloka jima vrtec ne pripada. Pika. Prav tako ga seveda ne bo dobil v občini, kjer je prijavljen, saj tam ni prijavljena mlada mamica.  Rešitev je seveda špekulacija. Mama se prijavi kot samohranilka, očeta zataji in vrtec bo dobila. Celo za nižje plačilo. A – verjeli ali ne – so taki, ki se jim to balkanstvo v dno duše upira. Saj niso nikomur nič ukradli! Nikogar ogoljufali!
Ne glede na resničnost argumenta župana Jankoviča, ki pravi, da so primestne občine vsa ta leta z veseljem sprejemala nova stanovanjska naselja – in se veselila dohodnine,ki se je stekala v njihove proračune - za infrastrukturo pa niso poskrbela, je res, da so delitve na osnovi občinskih in mestnih meja z zornega kota državljana, več kot sporne. Dejstvo je, da državljane, ki v vsakem primeru poravnavajo vse svoje obveznosti, delijo, Delijo samo zato, ker se, spet enkrat državne, mestne in občinske oblasti niso dogovorile, ampak so jih – spet enkrat - uporabile za medsebojno obračunavanje. Tako kot Jankovič zdaj kaže na preračunljivost primestnih občin, so svoj čas le te kazale na Ljubljano. Bili so namreč časi, ko je bilo za vse vrtce premalo otrok in so bili v prestolnici še kako veseli, da so ti prihajali iz zaledja. Samo z njimi so ljubljanski vrtci preživeli.Takrat odklanjanje nekoga, ki ni bil doma za pravim plotom, nikomur ni padlo na pamet. V osnovnih šolah, kamor val visoke rodnosti še ni pljusknil, je še vedno tako.
Podobna je zgodba z vozovnicami za mestni potniški promet. Neljublanski dijaki in študentje jih bodo plačevali enkrat dražje. Za Ljubljančane bo mestna vozovnica 17 evrov, za ostale 34. Še en davek nesposobnosti in brezbrižnosti mestnih in državnih uradnikov je to. Če župan Jankovič - marsikdaj z razlogom - kaže mišice državi, naj za to ne uporablja najšibkejših.
Veste odkar smo v EU, se nam na nekdanjih državnih mejah ni potrebno več ustavljati. A, če pri nas doma ne bo zdrave pameti, bomo mi, ki se prepričujemo, da smo državljani Evrope in sveta-  zelo kmalu dobili mitnice na naših 200-tih občinskih mejah. Ker, saj veste, vi iz one občine niste nič prispevali za naše parkirišče, tudi naš park ni vaš, tudi nabrežje smo mi uredili in - konec koncev - tudi reka je, dokler se diči z mestnim imenom, samo naša! Pa, da ne bi mislili , da se norčujem.
Ko je Mol začela obnavljati eno od primestnih cest, so se krajani ulice, kjer bi naj potekal obvoz uprli, ker, da mimo njih se pa že ne bodo vozilo pol Gorenjske!