Majda Juvan

Tisti, ki smo še po službah, ga  težko čakamo. Sploh letos, ko je tako vroče. Eni na morje, drugi v toplice, tretji pa v hribe. Mnogi pa tudi nikamor. Ne nazadnje tudi zato, ker vsak dopust stane.

V Sloveniji, ki je majhna in kjer nam je vse dostopno v nekaj urah, se lahko na vse te destinacije odpravimo tudi na enodnevni izlet. Na vrh Krvavca, ki je čisto spodoben hrib je mogoče iz Ljubljane priti v dobri uri. Če se seveda z avtom pripeljete do konca asfaltirane ceste. In ta pripelje visoko na Jezerca, na kakšnih 1500 metrov višine, si mislim.
Pred dnevi sem bila tam.
Tisti, ki že nekaj časa niste bili, boste presenečeni. Pod nekdaj pastirsko, danes pa predvsem vikendaško planino, so stroji izdolbli nove terase za parkirišče. Za njim pa je Pašna skupnost postavila zapornico, ki jo je mogoče odpirati le s posebnim daljincem. Daljinski upravljavec so lahko kupili najemniki in lastniki najrazličnejših počitniških in bivalnih objektov za 60 evrov.
Če odmislimo nekatere,  za nevpletene nepomembne podrobnosti, je rešitev razumna. Človek kar ne more verjeti kam vse ljudje poskušajo pririniti z avtomobili. Dokler ni pašna skupnost  pred zadnjim vzponom na Zvoh s hlodom naredila nepremakljive zapore,  so se ljudje z terenci pripeljali prav do vodnega zajetja na samem vrhu. Po vsaki taki vožnji so na šibki travnati ruši ostale trajne rane.In včasih je bilo na vrhu parkiranih več vozil hkrati.
Zdaj, kot rečeno, teh ni več. To pa ne pomeni, da je na Krvavcu zavladal red in mir. Motoristi, štirikolesniki in seveda številni gorski kolesarji, ne izbirajo poti. Gredo, kjer gre. In gre marsikje, mimo vseh zapornic, mimo vseh prepovedi. Če ne drugače, pa na silo. Zapornice ni težko polomiti.
Gorski turizem je dvorezen meč. Na eni strani so tisti, ki bi ga radi tržili in zato visoko v hribe vlačijo vso mogoče navlako, ker so že dojeli, da za lepe razglede ljudje ne plačujejo, na drugi strani pa oni, ki jih kar zmrazi, ko gledajo v kaj se spreminjajo planine.V Sloveniji imamo menda že pet letnih sankališč. Menda gredo za med. A izgledajo grozljivo. Gorski kolesarji še nikoli niso bili le na le njim namenjenih poteh. Ni zanimivo.Za štirikolesnike in motoriste pa tako ali tako ni jasno kaj naj bi z njimi. Zagovorniki ob vsaki nesreči ugotavljajo, da je kriva država, ki ni poskrbela za poligone. Kar pa jih ne bi pregnalo iz narave. Preprosto ni primerljivo.
Če k tej motoriziran idili dodam še neznosno glasno muziko, ki udarja iz zvočnikov na gostinskih lokalih, ki jih je na planini kar nekaj, potem je podoba planinskega raja popolna.
Ob vsem pa se mi zdi, da je prav vsem, ki imajo na skrbi ta raj, sedanji kaos najbolj po volji. Obiskovalcev ni toliko, da bi jih odganjali. Zakaj bi se torej trudili s pravili in prepovedmi. Dobro, da sploh kdo pride.
In zato ni presenetljivo, da so na krvavški spletni strani rubrike z navodili o tem kako naj se obnašajo motorizirani gostje in kako gorski kolesarji, prazne. Lahko pa najdete cenik in častni kodeks slovenskih planincev.
Prehudo moraliziranje ni potrebno. Konec koncev vsak, ki je kdaj pogledal k sosedom, je videl, da je denar tudi tam sveta vladar. Od idile se še ne da živeti.
Kaj vem, morda pa se temu res reče gorski turizem. Tak po švicarskem vzorcu. Tudi v najvišje hribe pripeljati turiste v sandalih in jih ponuditi vrhunsko kulinariko in penino. Tistim, ki se jim ob tem ježijo lasje, še vedno ostane gorništvo.
A meni je žal tudi za Krvavec. Neverjetno je, kaj vse tam cveti v teh dneh. Veste koliko je kamniških murk in encijana? Ne vem pa kako dolgo še bodo!