Majda Juvan

Hrana. Brez hrane ni življenja. Celo tisti,ki menda živijo od sončne energije, pravijo prani hrana. Za današnje generacije, za naše kraje je hrana nekaj samoumevnega. V resnici nikomur ni potrebno biti lačen. Če ne drugače, so kuhinje, kjer je mogoče obrok dobiti tudi brezplačno.

In ne govorimo le o generaciji današnjih mladostnikov. Sama to že  zelo dolgo nisem, a v življenju nikoli nisem bila lačna. Moja mama, ki je bila rojena v tridesetih prejšnjega stoletja, o lakoti ni govorila nikoli. O željah po čem, po česar so se ji cedile sline že, o lakoti nikoli.
Pred dnevi se je na spletu pojavilo pismo vsem nam dobro znanega, uglednega pravnika Mira Cerarja. Profesorja pravne fakultete poznamo predvsem kot  strokovnjaka, ki nam je vedno znal razložiti razne pravne zanke in uganke s katerimi nam je stregla ta ali ona oblast. Njegov zapis si pošiljamo tudi tisti, ki sicer lahko preživimo brez anonimnega forumskega pametovanja.
Odzval se je na polemike okoli kazni, ki so si jo zaradi obmetavanja s hrano prislužili otroci OŠ Prule in OŠ Danile Kumer. En teden niso dobili kosila. Kot je znano so se takoj oglasili nekateri starši, ki so kazen problematizirali. Ali ima ravnatelj to pravico, je ukrep v skladu z zakoni in podobno. Skratka dostikrat videno in slišano. Ko poskuša ta ali ona šola, ta ali oni ravnatelj ukrepati zato, da bi ohranil vsaj elementarno spoštovanje šolskega prostora, se takoj najdejo tisti, ki dokazujejo, da je ukrep v nasprotju z zakonom. Največkrat so to pravno podkovani starši katerega od kršilcev. Večina učiteljev in ravnateljev sploh ne ukrepa več. Kot brevir se naučijo pravila in pazijo, da jih ne bodo kršili. Šole nimajo denarja za odvetnike in tožbe, ki so vedno pogostejše. Za vzgojo svojih otrok so tako ali tako prvi poklicani starši, pravijo.
Bistvo zapisa dr.Mira Cerarja ni razčlenjevanje pravne plati zgodbe, torej komu bi črka  zakona bolj ali manj pritrdila, temveč v ugotovitvi, da se z zavračanjem ukrepanja proti otrokom, ki se nespoštljivo obnašajo do hrane, kaže degeneracija slovenske mentalitete. In, da je to tisto kar nas mora skrbeti, saj za generacije, ki prihajajo to ne pomeni nič dobrega. In to drži kot pribito.
Sicer je res, da objestnost v šolah ni nekaj novega. Sama se pač še zelo dobro spomnim, da je tudi v mojih šolskih časih kakšna žlica jogurta, ki smo ga dobili za malico, končala na tabli  in kak kruh s pašteto v smeteh. A bila je med nami in temi danes razlika. Vse to smo skrbno prikrili pred učitelji, ker smo vedeli, da počnemo nekaj česar ne bi smeli in, da bo sledila kazen.. Običajno je bil kaznovan ves razred, grešnik pa je dobil ukor. In ukor je bil resna reč. Doma so sledile hude ure. Tudi- danes bi rekli- fizično kaznovanje, takrat pa je šlo pač za običajni vzgojni ukrep. Nobenemu staršu niti na kraj pameti ni padlo, da bi prišel zaradi ukora rohnet nad ravnatelja. Nasprotno. Sram ga je bilo!
In prav to je velika razlika. Ni razlik med objestnostjo ali pa nepremišljenostjo otrok. Razlike so v reakcijah odraslih. Nekdaj starši učiteljev in šole niso dojemali kot instrumenta za kratenje neskončnih pravic njihovih otrok. Niti ne kot prostor, kjer oče ali mama, ki ju nikoli ni doma, s svojo aroganco otroku dokazujeta kako rada ga imata. Nekdaj so starši vedeli, da so otroci nevzgojeni in neukročeni zato, ker sami niso bili sposobni opraviti svojega poslanstva. Danes pa mnogi te vzročnosti nočejo videti, oziroma jo tajijo in krivdo za to, da bodo njihovi otroci nesposobni za sobivanje v tem svetu  nalagajo vsem in vsakomur, le sebi ne. In šola je tako zelo pri roki.
In današnji otroci bodo jutri starši.
Je že res, da mora vrednote učiti tudi šola, a če jih ne gojijo doma, jih nič krivo, v vato zamotano dete, ne bo dojelo.