Majda Juvan

Julij se je prevesil v drugo polovico. Poletje je na vrhuncu. Temperature so visoke, mestna središča pa so občutno bolj prazna. Dopusti pač. In ob zelo prometnih koncih tedna, ko so slovenske ceste polno tistih, ki si obetajo ohladitev pri sosedih, se dogajajo tudi nesreče. In vsak ponedeljek potem preštejemo mrtve. V prejšnjem tednu jih je bilo 8.

Analitiki ugotavljajo, da to ni dobro, je pa vendarle manj kot lani. Na naših cestah je do sedaj ugasnilo 83 življenj, kar je 25 manj kot lani.
Spet so med zelo ogroženimi motoristi. Večina, ki nas vratolomna vožnja na močnih motorjih prej straši kot veseli, njihovo vožnjo pogosto spremljamo  z nejevero. Le kako so lahko tako pogumni? Ali pač neumni? Ko z 150 ali 200 na uro odvijugajo med kolonami tovornjakov in avtomobilov jih je težko gledati.
Ne vsi, mnogi pač.
Slovenci smo očitno nekaj posebnega. Na cestah se v nas prebudi drugi jaz. Postanemo strahotno korajžni. V varnem zavetju avtomobila naš ego zraste do neba, z njim blažimo frustracije in komplekse. V varnem zavetju avtomobilske kabine ni nikogar, ki se mu sicer moramo uklanjati v službi ali pa celo doma. Tam smo gospodarji položaja. In potem gre hitro. Če je treba tudi ob pomoči kakšnega promila, da gre še hitreje in, da nas ni strah.
Celo, kolesarji so pogumni. Tudi, če gre v klanec navzgor bolj počasi, mnogim potem, ko se spustijo navzdol, popustijo vse zavore. Dobesedno. Z 80 ali več na uro se spuščajo po hribu navzdol. Lahko jih srečate na cestah z Vršiča ali Krvavca, Noben avto jim ne more slediti.
In potem v pravi družbi pripovedujejo o za las zgrešenih količkih, ograjah in drevesih. Ti, ki jih pripovedujejo so pač imeli srečo, oni drugi ne.
In taki se znajdemo skupaj na teh naših cestah. Drug drugemu na poti, drug do drugega nepotrpežljivi, drug do drugega agresivni. In nesreča se hitro zgodi. Tisto kar je še posebno žalostno je to, da pogosto kratko potegnejo tisti, ki nimajo potrebe po tovrstni samoterapiji, a se znajdejo ob v nepravem času na nepravem mestu.
In, ko gre za pogovoer o prometni varnosti, policija nikoli ni daleč. Vsaj v mislih ne. V resnici pa….
Saj ne rečem, da jih nikoli ne vidim na cesti, a pogosto se mi zdi, da niso nujno tam, kjer bi morali biti. A tako pač udeleženci v prometu vedno mislimo.
Ko gre za policiste, ko gre za prometno varnostno zakonodajo, smo praviloma vsi pametni. Pa čeprav spremembam komajda sledimo.
Vedno ko si kakšna politična opcija izmisli kaj novega, spremni zakonodajo.  Sedanja nas bo oplemenitila z novo agencijo  za varnost v prometu. Zdaj pa bo! Za začetek bodo pisali nove zakone. Namesto enega sedanjega naj bi dobili štiri nove!
To pa bo, mar ne? Varnost, da se reče. No pa počakajmo, saj si menda vsega tega le ne bi izmislili samo zato, da  bo nekaj ljudi dobilo lepo službico na še eni od mnogih novih, z davkoplačevalskim denarjem financiranih  državnih služb? Menda ja ne! Ker če bi bilo tako, bi bilo bolje, če bi ob slovenske ceste za ta denar ob srne postavili še nekaj kartonskih policajev. Vsaj nekaj časa bi delovalo!
Tudi, po že obstoječi zakonodaji, bi lahko s ceste spravili najbolj nevarne divjake in pijance. A jih ne. Danes ga dobijo, jutri je ponovno na cesti. Ni ga zakona, ki bi to preprečil. Samo doslednost in drakonska kazen z zaplembo vred,morda. A  pri nas, kjer vemo kaj so to človekove pravice, to ne gre. Ni šlo z enim zakonom in se bojim, da tudi s štirimi ne bo.