Majda Juvan

Štiriletni mandat je standard parlamentarnih demokracij. Štiri leta je kar dovolj. Znano je, da politika kvari. Ni naključje, da so si ljudje za sobivanje že davno izmislili pravila, zapovedi in zakone po katerih se ravno čisto vse, kar si kdo zamisli ne sme.

So pa štiri leta lahko tudi zelo kratko obdobje. To se pokaže vedno, ko se na mizi znajdejo reforme. In ni ga boljšega dokaza kot je ravno pokojninska reforma. Ne le pri nas, v vseh državah je to preizkusni kamen celotne  politične strukture. Izglasovanje praviloma že na naslednjih volitvah plačajo vladajoče koalicije.
Vsakdo, ki vsaj približno pozna razmerja med številom zaposlenih in številom sedanjih in bodočih upokojencih ve, da je reforma neizbežna. Pomaga tudi pogled k sosedom, ki mejo za upokojitev dvigujejo že preko 65-tih. Vse ostalo je populistično politiziranje. Od početja Zveze upokojencev do že kar  nerazumnih sindikalistov.
In tu  imamo velik problem. Dejstvo je, da s 300 ali 400 evri ni mogoče preživeti. In dejstvo je, da nekdo, ki se je pri 55-tih upokojil z dobrimi 30-timi leti delovne dobe na slabo plačanem delovnem mestu, ne more pričakovati, da bo nadaljnjih 30,  kolikor mu jih namenja demografska statistika, dobival več. Prej manj. In, ker zdaj že vemo, da nismo zelo bogata družba, bo treba tudi pri nas začeti bolj na glas govoriti in razmišljati o rešitvah, ki se marsikje zdijo samoumevne. Pri nas pa je možnost, da bi starejši za solidno življenje na stara leta, vnovčili nepremičninske sadove svojega dela, bogokletna.
Že podatek, da je v Sloveniji več kot 800 tisoč nepremičnin, najverjetneje dosti pove. Domala ena na dva prebivalca! Ko govorimo o stenah in strehah, smo Slovenci bogati. Zelo bogati. Precej bolj bogati kot sama država. Jesenski podatki o vrednosti vsega kar imamo, utegnejo marsikoga presenetiti.
In del tega bogastva bomo morali v prihodnje očitno nameniti tudi za svojo varno starost. Iz velike hiše, se bomo morali seliti v manjše stanovanje in z razliko živeti. V mnogih, domnevno bolj bogatih državah, je to nekaj povsem običajnega.
Pogost ugovor tistih, ki menijo, da je to skregano z našim načinom življenja je, da v hiši staršev marsikje živi tudi mlada družina in, da je torej ne morejo prodati.
A tudi za to so rešitve.Zelo racionalne, zelo življenjske. In zelo tradicionalno slovenske.
Pred časom mi je prišla v roke pogodba o preužitku, ki jo je, tam v dvajsetih prejšnjega stoletja s svojo materjo sklenil moj stari oče. Šlo je za skrbno sestavljen notarski zapis o vsem kar ji je moral zagotoviti v zameno za to, da je lahko z družino ostal v njeni hiši. Podrobnost zapisanega je morda iz današnjega zornega kota domala zabavna, a je tudi zelo povedna. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Na štirih straneh je notar zelo podrobno zapisal kaj vse ji mora sin zagotoviti. Po dva predpasnika letno, ene čevlje, dve naglavni ruti, posteljnino, dvakrat letno novo slamnjačo, kurjavo, dnevno tri tople obroke, enkrat na teden meso in tako dalje in tako naprej. In mati je v zameno za svojo varno starost sinu podarila vse, kar je v življenju  prigospodarila. Tako je bilo nekdaj, ko so ljudje vedeli, da so odvisni predvsem od sebe in od svojega dela. In vedeli so, da morajo za varno starost vložiti vse sadove minulega dela. Mošnjičke ali pa pač nepremičnine, če prvih ni bilo.
Danes je drugače. Sodobna država premore kup mehanizmov s katerimi pomaga.
A očitno jih zelo v kratkem ne bo več dovolj. In takrat bi se veljalo spomniti na to, kako so te reči reševali nekoč. Ni nujno, da bi si ravno predpisovalo število predpasnikov, a zavest, da  bomo za sebe na stara leta vendarle bolj kot država, morali skrbeti sami, nam ne sme biti tuja. Vse ostalo so nijanse.