Majda Juvan

So ministri in so ministri. So tisti, ki se potrudijo, da jih ne prezremo. So ministri, ki se naveličajo in so ministri, ki vztrajajo. Tako kot minister za delo družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik.

Kar je res je res. Vlada kot celota ne vliva zaupanja. Malo je tistih, ki verjamejo, da ve kako Slovenijo popeljati iz krize. Minister, ki bi to moral najbolj odločno demonstrirati, je kar odšel. Gotovo ne zato, ker bi imel polne predale uporabnih in izvedljivih rešitev..
Mirno lahko rečem, da me skrbi, če šolski minister potem,ko je poenoten urnik zimskih šolskih počitnic že sprejet, prizna, da je vse skupaj premalo premislil in, da ga bo, če bo le mogoče, spremenil. Očitno je bil to še eden v vrsti hitro poteznih ukrepov, ki iz naših šolarjev, mandat za mandatom, delajo eksperiment? Se bo kaj podobnega zgodili z učbeniki, kjer so se odločili pristriči peruti založnikom, a se že kažejo dvomi. Da ob všečnem populizmu politikov, stroka sploh ne pride do veljave? Bo minister še enkrat moral priznati, da ni vedel?
Čeprav, že to, da je napako s počitnicami priznal, je nadstandard za naše razmere.
Skok v parlament. Na poslanske klopi so pričeli prihajati ključni zakoni. Tisti, ki naj bi vendarle vsaj nekatere rešitve postavili v normalne, evropsko primerljive razmere. Zdravstvena in pokojninska reforma in cel paket delovne zakonodaje. Večina je nastajala na Svetlikovem ministrstvu. Potem pa: pri zakonu o malem delu menca vlada in mencajo poslanci, pri trgu delovne sile, kjer gre za višja nadomestila in večjo strogost pri možnosti zavračanja zaposlitev, opozicija očita neusklajenost, zakon o delovnih razmerjih pa koalicija kar umakne. Domnevno zato, ker v njem ni rešitev za preprečevanje  prezaposlitev na slamnata podjetja. Če bodo to dodali je dobro, a vsi vemo, da so sicer pri tem zakonu  največja nesoglasja pri odpovednih časih in odpravninah.
Iz procedure je ponovno izginil zakon o zdravstveni dejavnosti in samo ugibamo lahko kaj se bo zgodilo s pokojninskim, ki tako zelo  posega v našo dosedanjo ureditev. Poleg tega pa je edini, ki ga od nas ultimativno terja EU, saj sedanji pokojninski sitem nima možnosti za preživetje. A na to uho ne sindikati ne Zveza upokojencev nočejo slišati. IN na razpoloženje sindikatov, upokojencev in študentov je naša vlada strašno občutljiva. S Pahorejm vred je zelo nesrečna, če jim ne more ugoditi.
In zdaj pogled na drugi breg. Svoj odstop je – dokaj pričakovano – ponudil predsednik GZS Zdenko Pavček. Če ga ne bi, bi mu ga dali. Direktor in lastnik, ki zaradi krize v nekaterih svojih podjetjih delavcem ni sposoben zagotoviti niti osnovnih pravic, ne more predstavljati GZS. Bolj kot njegov odhod, ki bo olajšanje zanj in za zbornico, pa bi nas morala skrbeti izjava generalnega direktorja Sama Hribarja Miliča. Brez olepševanje je povedal, da nas zato, ker si vlada zatiska oči pred razmerami v realnem sektorju, čakajo hudi časi. Prevelika zadolženost in nelikvidnost ne bosta na kolena spravila le gradbeništva, temveč tudi mnoge druge. Investicij ni, domače povpraševanje zamira. Vlada pa se rešuje z višjimi trošarinami in davki. Skratka skrbi ga, ker gre iz slabega na slabše. Da Lahovnika, domnevno najpopularnejšega, zdaj že bivšega ministra, ob tem ne hvali, je jasno.
In, ko gledam vse skupaj se ponovno čudim, kje minister Ivan Svetlik jemlje energijo in voljo za svoje delo. Kje ga jemlje njegova ekipa za katero se zdi, da edina ve kaj dela in kaj hoče. Pri tem pa tudi ve, da o tem tisti del vlade v katerem so predvsem politiki, ki jih skrbi politična kariera, o tem nima pojma.