Majda Juvan

Če Bernarda Jeklin, legendarna novinarka, pred desetletji ne bi ustanovila prvega tabloidnega medija pri nas, bi bili Slovenci danes  prikrajšani za pomembno novico. Če ne bi bilo kopice naslednikov njene Lady, ne bi vedeli, da je Bernarda Jeklin včeraj jokala. In jokala je na  svetu stranke Zares.

Gregor Golobič težko vpliva na vedno nove in nove napade. V njem premnogi na levi in na desni prepoznavajo grožnjo svojim političnim ambicijam. Da pri vsem skupaj ne gre za to, me bo kdorkoli težko prepričal. Še težje je, če se – kdo bi vedel zakaj - z vsemi topovi spravi nanj nekdo iz lastne stranke, ambiciozen mlad politik, ki med ljudmi žanje veliko simpatij. Nekdo, ki je vodil enega ključnih resorjev v kriznih časih, a je za razliko od mnogih svojih kolegov, lahko delal, kar je pač delal, v miru in brez nenehnih pritiskov in spraševanj. Imel je pač srečo, da so se vsi ekscesi in težave, ki se v teh časih dogajajo v podjetjih, lomile na hrbtih njegovih kolegov. Največkrat na ministru Svetliku, ki je reševal tehnološke viške in neizplačane plače ali pa na finančnem ministrstvu, ki naj bi pomagalo zagnati nov ciklus posojil brez katerih se bo slovensko gospodarstvo znašlo na kolenih. O kakšnih novih programih in prestrukturiranjih, ki pa so bila v njegovi domeni, v zadnjih letih nismo slišali.
Kakorkoli, za oba - Golobiča in Lahovnika - v stranki Zares očitno ni bilo dovolj prostora. Tako kot ga verjetno ni, da bi se eden ali drugi ponovno podala na pot ustanavljanja kakšne nove stranke. Z vsakim takim rausom, kot je ta, je manj tistih, ki bi jih politika še mikala. Sploh med tistimi, ki se v življenju lahko preživljajo s čim spodobnejšim. Kakorkoli že obračamo in gledamo, je res, da je stranka Zares veliko obetala, da je združila nekaj izjemnih posameznikov, da pa ti - tako kot je to običajno v življenju - prav zaradi svoje nadpovprečnosti - intelektualne in politične - očitno niso za skupaj.
Politika ni za vsakogar. Ni za tiste brez debele kože in ni za tiste, ki se niso sposobni dogovarjati  in delovati za skupne interese. Tudi zato je nabor tistih politikov, ki niti ne pomislijo, da bi usta odprli brez vnaprejšnjega dovoljenja partijskega šefa, vsak dan večji. In vtis, da nas vodijo taki, ki si jih nismo zaslužili, temu primeren.
Čeprav smo upali, da bodo v stranki Zares ta pravila le nekako presegli, se ni zgodilo.
In zdi se mi, da je ravno to spoznanje spravilo v jok sicer jekleno Bernardo Jeklin.
Vse skupaj je namreč precej bolj resno kot se zdi na prvi pogled. Gregor Golobič bi gladko preživel brez politike. Tudi Lahovnik ne bo lačen. Brez cele stranke Zares, se svet ne bo podrl.
Problem je pač v tem, da politiki držijo v rokah veliko pomembnih vzvodov.Vzvodov, ki usodno vplivajo na življenje državljanov. Lahko sprejmejo kakršne koli zakone hočejo, lahko si izmislijo kakršne koli davke ali pa darila. In lahko zavozijo celo državo. Marsikatero v tem svetu so že. A so tudi takšne, ki  jim gre bolje. Ne zaradi bolj ali manj pridnih državljanov. Ti smo si povsod podobni. Približno enako pošteni in malopridni. Izjemni politiki so tisti, ki zanjo - ali pa ne - narodove potenciale in naravne danosti  združiti v skupno dobo.
In, ko gledam kako gre našim in nam z njimi, gre včasih tudi meni malo na jok.