Majda Juvan

Kriza je velika. Italijani bodo prodali kopico svojih otokov, nekaj plaž, nekaj elitnih nepremičnin, celo nekaj gora v Dolomitih bo na voljo. Kdorkoli ima denar, bo dobrodošel.

Silvio je prepričan, da je to bolje kot varčevati pri plačah, penzijah in bolje kot odpuščati v javnem sektorju.
Mnogi so zgroženi. Celo Grki, ki so v slabši koži so se upirali takšnim nasvetom. Si mislim, da bi se celo Slovenci, ki smo tudi vse prej kot zadovoljni z načinom na katerega bo vlada privarčevala piškavih 400 milijonov evrov. Piškavih zato, ker je samo letošnji primanjkljaj milijarda in 700 milijonov.
Najava prodaje družinske srebrnine nemudoma prebudi domovinska čustva. Tudi tista  za katera še vedeli nismo, da jih imamo. Dejstvo pa je, da so države z dolgoletno tradicijo tržnega gospodarstva že do sedaj prodajale marsikaj marsikomu. Tudi otoke. Tudi Hrvati so jih kar nekaj že prodali. Ali pa gore. Celo pri nas. Župnik Aljaž je konec 19-tega stoletja za en sam goldinar od dovške občine kupil kar cel Triglav. Še danes smo ponosni nanj.
Dejstvo je, da imamo z zasebno lastnino precej več težav v državah, kjer naj bi se te dolga leta domala sramovali. Tudi mene zelo moti, ko hodim po gozdovih, pa je ob poteh vedno več opozoril, ki prepovedujejo prehod. »Privat!«. V jeseni, ko se ljudje zapodijo za gobami in kostanji, niso redka srečanja z lastniki, ki gozdnih sadežev niso pripravljeni deliti. Pri nas to težko razumemo, takoj za mejo je drugače. V Avstriji so gobe in borovnice lastnikove. Niso sicer zelo dosledni, a, če želijo biti, je zakon na njihovi strani.
Pred kratkim sem kolesarila ob Vrbskem jezeru.  Za kolesarje znajo Avstrijci dobro poskrbeti. Kolesarjenje ob Vrbskem jezeru pa naj bi bilo še posebno priročno, saj se lahko poleti mimogrede še okopate. Tako turistični prospekti! Resnica pa je nekoliko drugačna. V resnici do jezera domala nikjer ne morete priti. Vsa obala je pozidana z imenitnimi vilami, ki jih obkrožajo za visoke ograje skrite zelenice in parki. »Privat« je beseda, ki je na njih daleč največkrat zapisana. Prehoda ob jezeru ni. »Privat« je vse do vode in morda še kaj meter naprej. Tam kjer ni vil so urejena plačljiva kopališča. Nekaj prehodov sicer je, a nisem prepričana, če vas tudi od tam kdo ne pride odganjat.
V svetu, kjer je vse naprodaj, kjer tisti, ki ima denar lahko kupi karkoli, je pač tako. In, ker države in njihovi davkoplačevalci nimamo dovolj, da bi vzdrževali vse kar sta narava in človek ustvarila, pač poprimejo tisti, ki si to lahko privoščijo.
Nekateri otoki, ki jih bodo Italijani prodali bodo morda res namenjeni le osebnim užitkom lastnikov, večino drugih pa bodo ti le vzdrževali in tržili naprej. Prepričana sem, da četudi bodo Tofano res prodali, prihodnje leto, če boste smučali tam, tega še opazili ne boste, saj bodo nova lastniška razmerja le na novo razdelila tudi dobičke. Ti pa očitno so, saj sicer nekaj skal v gorah ali pa na morju nihče ne bi kupil.
Me sprašujete ali mi je tak svet všeč? Ne mi ni! Raje grem v Bohinj in v jezero kjer se mi zahoče. Raje grem v gozd, ki se mi dopade. A se bojim, da smo med zadnjimi, ki si to v teh krajih še lahko privoščimo. Saj bodo tudi Italijani protestirali, a vprašanje je, če bodo uslišani. Denar je hudičeva iznajdba. Brez katere pa tudi angelčki danes ne morejo več živeti.