Majda Juvan

Z Irmo Pavlinič Krebs, ki pravi, da je v državi nakopičenih toliko problemov, da politiki po nemarnem ne bi smeli zapravljati energije za medsebojno obračunavanje, se je treba strinjati. Prav neverjetno je, kako neodgovorni so.

Recimo, da je naključje. Recimo, da se je spor med Lahovnikom in Golobičem res po naključju zgodil v času, ko naj bi vlada razkrila nekaj ključnih, strateških ciljev.
Recimo, da je naključje, da se zdi gospodarskemu ministru bolj pomembno obračunavanje z Ultro, ki jo je - mimogrede – izločil na javnih razpisih, kot pa razmišljanje in promoviranje strategije za izhod iz krize. Recimo, da je zanj odstranitev strankarskega vodje pomembnejša od pokojninske reforme za katero se zdi, da bo tja do konca leta dobila še precej bolj ostre okvirje kot so ti, katerim se zdaj tako zelo upirajo sindikati. Z načelnostjo, pokončnostjo, pravičnostjo in kar je še takih visokodonečih pojmov, je mogoče marsikaj argumentirati. Nekoga, ki je tako pragmatičen, kot se v teh dneh zdi Lahovnik, smo lahko le veseli. In z nepreklicnim odstopom je to svojo pragmatičnost samo še potrdil.
Je pa res, da bi te iste vrline lahko uveljavil tudi prej, ko je šlo za dogajanje znotraj njegovega resorja. Morda mu ne bi bilo potrebno čakati na medijska razkritja o iznajdljivih menedžerjih, ki so s prenosom delavcev na slamnata podjetja dokazljivo, z enim papirjem in brez kakršnega koli dela, v žepe pobasali tisočake in stotisočake. Vsa ta nova podjetja so morali požegnati tudi na njegovem ministrstvu, a so se delali,  da ne vedo za kaj gre. Šele po medijskem  viharju bodo ukrepali.
Morda bi se z enako strastjo lahko dogovarjali o energetski strategiji. Tudi o Šoštanju, za katerega se meni zdi, da čepi v ozadju zadnjega spora. Lahovnik, doma iz tistih koncev, v projekt ne dvomi, tudi v priprave ne. Golobič - in ne le on - pa glasno.
Morda bi se ministri vendarle tu in tam morali ozreti po ljudstvu, ki je vedno bolj negotovo in, ki vedno bolj dvomi, da ti, ki se nam v tej državi ponujajo za predsednike in ministre, svoj posel v resnici tudi obvladajo.
Gospodarski resor je gotovo eden od najbolj zahtevnih. Leta in leta smo se ogibali prestrukturiranju. Na tolikih področjih čepijo slabi menedžerji, ki so si jih v državna podjetja  imenovale te in one oblastne garniture, da kakšnega velikega preboja z njimi gotovo ni mogoče pričakovati.
Da o tajkunih, ki so na - ali pa čez -  rob pognali kar nekaj slovenskih paradnih konjev, niti ne govorimo.In tajkunom so pot v domnevna nebesa tlakovali politiki.  Zalogaj je bil očitno prehud. Ne verjetno, da se bo na hitro našel kdo,ki ga bo zmogel.
Ni naključje, da se v naši državi pogovarjamo le o varčevanju, zaostrovanju in zamrzovanju. Idej  za preboj v realnem sektorju, idej za to, kako več narediti in več prodati, preprosto ni.
In, da je obup še večji, bi prav ministra Golobič in Lahovnik  morala delovati kot en sam veliki možganski trust. Prvi bi moral imeti na zalogi kopico znastveno tehnoloških pobud in rešitev, drugi pa bi moral ustvariti okolje v katerem bi se te prelevile v izdelke in denar.
A ne pri nas! Pri nas si raje skačemo v hrbet.
A vi to razumete? A je vam to jasno?
A še vedno mislite, da ti, ki smo si jih izvolil, vedo kaj delajo?
Je pa res, popolni, črni obup pa me prevzame, ko poslušam še ono drugo polovico, ki je trenutno v opoziciji.
Preprosto ne more biti res, da ima narod takšne politike, kot si jih zasluži. Tako zelo grešni menda ja nismo. Narod namreč!