Po toči zvoniti je prepozno!
V zadnjih dneh so glas dvignili novinarji. Potem, ko je nekaj časa v medijih vladal navidezni mir, so se začeli nakazovati veliki lastniški premiki. Nove lastnike je dobil Večer, Laško bo prodalo večji del Dela, na Dnevniku pa so novinarjem odvzeli možnost soodločanja o urednikih. In završalo je.
Kaj se dogaja? Kdo stoji za vsemi temi spremembami, kdo, katera politika, spet steguje kremplje po medijih? Gre za pomembne medijske hiše, ki, ko govorimo o tiskanih medijih, obvladujejo največji del slovenskega bralstva. Novinarji domnevno desne provenience s prstom kažejo na sedanjo oblast, oni drugi pa na prejšnjo. Obema je vedno bilo veliko do tega, da bi imeli medije na svoji strani. Spomnimo se le trgovanja z Mercatorjem in Delom, ter novega zakona o RTV-ju. Če že govorimo o presenečenju, je gotovo eno večjih to, da sedanja garnitura ni takoj, ko bi lahko, kadrovske strukture na RTV uravnala po svoji meri. To ne bi bilo dobro le zanjo, temveč tudi za samo hišo in gledalce. Upad gledanosti najbolj reprezentativnih informativnih in ostalih nacionalno pomembnih oddaj je preprosto nedopusten. Nobena uredniško - direktorska garnitura ga ne bi smela preživeti, Kaj šele bivanja podaljševati na vse mogoče in nemogoče načine. Preprosto ni profesionalno in ni človeško dostojno.
A pustimo to! Vrnimo se k lastništvu.
Živimo v težkih časih. V takih časih Delo prodaja Večer ker sicer tudi samo ne bo preživelo, v takih časih Laško prodaja Delo, ker sicer samo ne bo preživelo. Kaj je bolj normalnega kot to? Če bo meni zmanjkalo za kruh bom prodala vse kar bo kdo hotel kupiti. Kdorkoli, samo, da bo! In v tem duhu zgražanje strokovnjakov, takšnih in drugačnih, kolegov, takšnih in drugačnih, nič ne pomaga. Vlak je že davno odpeljal. Saj, če ne bi bila poleg, morda niti vedela ne bi, kdaj je speljal. Tako pa vem.
Speljal je daljnega leta 1996. Tistega leta je prvi , do takrat družbeni medij, dobil zasebnega lastnika. Bil je to Radio Glas Ljubljane, informativna regionalna radijska postaja posebnega družbenega pomena. Zaradi dokapitalizacije, se je delež zaposlenih spustil pod polovico in vodstvo nas je lahko prodalo. In nas tudi je. Vse je bilo po zakonu. V novinarskih krogih se je dvigoval prah, mnogi so opozarjali, da se bo sprožil plaz, a v resnici v to ni nihče verjel. Češ, nam se pa kaj takega že ne more zgoditi, saj smo prepomembni in preveliki. Predvsem pa nihče ni takrat, ko je še bil čas, v zakonodajo vgradil varovalk, ki bi – vsaj pogojno rečeno- kredibilne , resne medije- obvarovali pred nezadržno poplavo rumenih. Nasprotno. Če govorimo o radijih in televizijah, je treba reči, da so se frekvence delili kot po tekočem traku in zastonj. Če govorimo o tiskanih medijih, rumenih nihče ni dodatno obremenil z davki.Menda bi to načelo svobodo trga. Nihče - vključno z mojim cehom- se ni potrudil za kadrovske normative. Za prodajo zelja na tržnici je svoj čas bilo potrebno imeti vsaj dokazilo o higienskem minimumu, za to, da si bil novinar ali pa lastnik, še danes ni potrebno biti pismen ali znati slovensko. Ker menda o vsem odloča trg.
Vsem je takšna anarhija ustrezala. Tako so poliitčni sopotniki ustvarjali cele medijske mreže, tako so kritične medije, ki tem ali onim niso bili po volji, lahko po potrebi utišali. In danes imamo kar pač imamo.
A moram še enkrat povedati, da je največji del krivde prav na novinarjih. Mi smo bili tisti, ki se zase nikoli nismo znali postaviti. Razen tu in tam za kakšno plačo, morda. Mi smo bili tisti, ki smo bolj kot svojim bralcem, poslušalcem in gledalcev stregli kapitalu in politiki. Mi smo bili tisti, ki smo prepogosto prezrli profesionalnost, kodeks in etiko.
Lastniki in politika so to le s pridom izkoristili.
0 Komentarjev
Še brez komentarjev.
Komentiraj


