Majda Juvan

Politikov ni lahko razumeti. Včasih se zdi, da so njihovi izleti v politične vode nekakšen eksperiment. V duhu tistega, da je treba v življenju poskusiti vse kar se ponudi. Da si kdaj kasneje ne bi očitali, da nismo.

Matej Lahovnik je gotovo eden bolj simpatičnih slovenskih politikov. Politikov! To namreč je. Če to ne bi bil, ne bi bil nikoli poslanec in ne bi bil eden od ustanovnih članov stranke Zares, ki je za marsikoga pomenila novo upanje v tem precej zatohlem in predvidljivem slovenskem političnem prostoru.
Od afere Ultra naprej, se stranki ne piše najbolje. Od afere Ultra naprej so začeli cagati tudi njeni poslanci.. Prvi je odšel Damjan Perne, kranjski župan in psihiater. S politiko je očitno opravil.
Iz poslanskih vrst Zaresa, vsaj začasno, odhaja Vito Rožej. Odhaja na porodniški dopust. Mlademu očku lahko samo čestitamo. A, če nič drugega, s to potezo tudi Rožej sporoča, da v visoko politiko ni vstopil brezpogojno. Ko je stiska, človek zagrize tam, kjer verjame, da je koristnejši. Zanj to očitno ni politika.!
Iz stranke zdaj odhaja tudi Lahovnik.
Vse skupaj stranki Zares ne obeta svetle prihodnosti. Konec koncev tudi sam predsednik Golobič nikoli ni skrival in to je  tudi dokazal, da bi zmogel živeti tudi brez  stranke in slovenske politike. Stranka Zares je bila - in morda še vedno je - stranka nadpovprečno sposobnih posameznikov. Zato so bili uspešni na volitvah in zato zdaj tako pospešeno ostajajo brez svojih ljudi.. Takšne stranke niso dolgega veka. Niso kot Pahorjeva ali pa Janševa, kjer vsaj polovica poslancev brez politike  sploh ne bi zmogla preživeti. S predsednikoma vred, seveda.
Vsakemu libertatnemu duhu so ljudje z lastno pametjo in voljo bolj po duši. Za tiste vodljive so telovadna društva.
A kaj, ko v politiki in v državi morajo biti oboji. Ne le to, mora biti prava mešanica obojih. Za dobre ideje potrebuješ nadpovprečne, za to, da jih izglasujejo pa telovadce. Trop nepovezanih posameznikov voza ne more potegniti. Sploh ne po tako strmem bregu kot bi ga morali v teh časih. Tako pač je!
Nadpovprečnost se žal ne kaže le v dobrih idejah in akademskem znanju. Nadpovprečnost politika se kaže tudi v njegovi odgovornosti. Pokaže se tudi v tem kako sposobni so – ali pa niso - delati v timu, delati v zahtevnih pogojih koalicijskega usklajevanja, kako modro znajo sklepati kompromise, kako ostro znajo argumentirati predloge in dejanja. Predvsem pa se nadpovprečnost politika kaže v vizionarstvu. V vizionarstvu politike in svojih sposobnosti.  Kako je presojal Lahovnik, ne vem. Čas v katerem je minister, je pasji. Morda bi mu naredila prehudo krivice, če bi rekla, da ga je bilo pri vzpodbujanju opešanega gospodarstva premalo čutiti. Vsekakor je vedno deloval kot človek, ki ve, da mrtve ribe ni mogoče oživiti. Kar sicer ni politično modro, je pa zelo res. Zakaj si je, kot mlad človek, ki ve, da si z uničevanjem okolja sekamo edino vejo na kateri sedimo, prizadeval za novi blok termoelektrarne Šoštanj, je nam, ki o energetiki nič ne vemo, težko razumeti. A vseeno se mi zdi, da je Lahovnik, ko je šel med ministre iskreno želel nekaj narediti. Ali je željo ugasnila politika ali pač želja preprosto ni bila več dovolj velika, pa ne vem.
Vem pa, da si vsemu navkljub, ne želim politikov in ministrov, ki to postanejo tako za hec. Češ, poskusimo, saj, če se mi ne bo dopadlo, bom pa šel!
No, takih si ne želim, a nisem povsem prepričana, da ni kje v naši vladi še kak tak!
Ker sicer res ne vem kako je mogoče, da smo bili še včeraj tako zelo uspešni, danes, pa moramo nižati plače, omejevati socialne transferje in zamrzovati pokojnine. Nekomu, ki ve kaj dela, se takšni obrati ne dogajajo.