Majda Juvan

Kdorkoli se veseli, da je zdaj končno na vrsti tudi javni sektor, se veseli prezgodaj. Z linearnimi rezi sicer lahko prihraniš, ne moreš pa  ohraniti storitev na ravni kakršne smo vajeni .

Ko pač govorimo o javnem sektorju, je treba vedno znova poudarjati kaj vse sodi vanj. To niso le mrki uradniki, ki sedijo za steklenimi pregradami, to niso le birokrati, ki drug drugemu dejejo in podvajajo delo, to niso le neki zelo in predobro plačni politično delegirani uslužbenci v premnogih agencijah in uradih.
Javni sektor so zdravniki in medicinske sestre, javni sektor so reševalci  na nujni vožnji, so gasilci in policisti. Javni sektor so učitelji med katerimi jih večina le ni lenih brezvestnežev in nevednežev, kakor jih radi tu in tam predstavljajo - v duhu jaz lahko, ker si upam - celo sedanji in bivši ravnatelji. So tudi  tete iz vrtcev brez katerih bi se življenje mnogih mladih družin ustavilo, saj ne bi imeli kam s svojimi otroci. Vse to je javni sektor.
Najglasnejši so zdravniki. Vedno so bili.  Njihov položaj je izjemen. Ker jih je premalo, lahko zahtevajo tudi nemogoče.
V vrtcih in šolah pa je drugače. Tam je  na stotine mladih, ki so zaposleni za tri, morda šest mesecev. Gre za mlade ljudi, ki nimajo nobene možnosti, da bi si uredili svoje življenje. Morda v primerjavi z marsikom, ki niti takšnih zaposlitev na obroke nima, to ni drama. A dejstvo je, da ti ljudje svoje energije ne namenjajo poslastvu, temveč predvsem razmišljanju o tem kam potem, ko se jim v naprej zamejeni meseci iztečejo? Živeti je pač treba. Povečini imajo na skrbi tudi svoje otroke, ne le tistih v šolah in vrtcih.
Ob napovedanih varčevanjih bodo vsi ti – ali pa mnogi med njimi - ostali brez dela.
Poznam mlado izobraženo žensko, ki pri svojih 30 tih in nekaj več ni hotela več čakati z nosečnostjo. V žepu je imela obljubo za podaljšanje zaposlitve tudi po porodniški. Takih za določen čas si je nabrala že za nekaj let. V teh dneh je obljuba izpuhtela, brez dela pa je ostal tudi njen partner. Si predstavljate srečno skupnost v katero bo rojeno dete? Socialna pomoč in obe mami sta njihovo edino upanje. Pri več kot 30-tih in dveh diplomah!
Javnomnenjske ankete so jasne. Večina ljudi podpira varčevanje v javnem sektorju. Kar je razumljivo. Če je brez služb in brez plač ostalo toliko ljudi v realnem  sektorju, v javnem  ne more biti vse kot je bilo. Težava je v tem, da bodo najkrajši konec potegnili mladi ljudje. Tisti od katerih kot družba največ pričakujemo. Na katerih – domnevno - svet stoji.
Saj tudi meni ustreza, da smo starejši delavci zaščiteni, da lahko na zavodu za zaposlovanje čakamo na pokoj in, da nas delodajalci težje odpustijo. A, ko pomislim kdo so tisti, ki plačujejo najvišji račun za vse to, nisem vesela. Ne le zato, ker so to naši otroci, temveč - spet špekulativno in egoistično - ker je to generacija, ki bi morala največ dajati. Ne nazadnje tudi za naše bodoče pokojnine. Pa ne in tudi ne bo. Ker še sebe ne more preživeti. Ne zato, ker ne bi hotela, temveč zato, ker za to nima nobenih možnosti. In, ker je nas veliko in, ker imamo moč in vpliv, lahko njihovo stisko kadarkoli preglasujemo. Ne verjamete? Bodite pozorni na reakcije, ki bodo sledile napovedim, da bo varčevanje nujno moralo zarezati tudi v pokojnine. Takrat bo trušč mnogo glasnejši in strašnejši.