Majda Juvan

Pred vrati je rebalans proračuna. Osnovni podatki so znani. Odhodkov bo za nekaj manj kot 10 milijard, prihodki bodo za milijardo 700 milijonov evrov nižji, primanjkljaj pa bo torej okoli 5 odstotkov družbenega proizvoda. Kar je veliko, a manj kot bi lahko bilo.

V takih razmerah je seveda treba priznati, da ima Dušan Mramor, član fiskalnega sveta, nekdaj sam finančni minister, prav. V takšnih razmerah ljudem ni mogoče obljubljati kaj dosti. Predvsem pa ne nižjih davkov in višjih plač. Kakorkoli je že sedanja opozicija kritična do vseh poskusov varčevanja, ostaja dejstvo, da je strošek predvolilnih urepov s katerimi je v zadnjem letu svojega vladanja poskusila kupiti še en mandat, visok. Vsi se spomnimo brezplačnih malic, brezplačnega varstva za drugega otroka v vrtcu, oprostitev plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja za približno 100 tisoč najbolj ogroženih državljanov in tudi smešno poceni vinjet. Ob tem o plačni reformi, ki jo je takratni minister Virant spravil pod streho le nekaj mesecev pred volitvami, niti ne gre izgubljati besed. Zaradi nje nam je danes še težje.
Vsem tem ukrepom se državljani nismo upirali. Sporočali so nam, da živimo v državi blagostanja. Le kdo je ne bi imel rad? Težava pa je bila v tem, da se je vse skupaj dogajalo v časih, ko je recesija že glasno trkala na naša vrata. Samo za osvežitev spomina. Ameriški nepremičninski trg se je zlomil sredi leta 2007, banka Lehman pa je šla v stečaj sredi leta 2008. Takrat so že vsi gospodarstveniki natančno vedeli, da je na pohodu velika recesija, ki se ji Slovenija ne bo mogla ogniti. Le naši politiki so še govorili kako izjemni, da smo. Če zaradi ničesar drugega, bi zaradi svojega ravnanja v tistem nesrečnem letu 2008 morala sedanja opozicija vendarle nekoliko bolj izbirati očitke in besede.
A moral bi jih tudi Borut Pahor. Še sredi maja je ob pojasnjevanju rebalansa proračuna zagotavljal, da vlada v plače v javnem sektorju ne bo posegla. Pa čeprav je sočasno priznal, da so prilivi manjši in varčevanje nujno. Predsednik vlade je predsednik vlade in zelo natančno bi moral premisliti vsako besedo.Predvsem pa vsako obljubo. Še posebno, če ob tem pleteniči o tem kako je tu njemu samemu težko živeti z njegovo plačo.
Kakorkoli položaj je vse prej kot obetaven. Tudi zato, ker ob vseh zamislih o tem kje in kako ohraniti tekoči primanjkljaj pod petimi odstotki, resnično ni slutiti prav nobene zamisli o tem kje pa bi vendarle lahko tudi kaj zaslužili, kaj ustvarili, kaj novega naredili. Ob tem krču, za katerega se zdi, da ga tu in tam predramijo le še stavke in obupani poskusi zaposlenih, da bi le prišli do svojih plač, je zelo verjetno, da bo to našo deželico, ki bi tako rada čisto svojo silicijevo dolino, prehitelo vse kar leze in gre. V EU, pred njo in izven nje. Eni z novodobnimi sužnji, ki delajo za drobiž, drugi pa z znanjem in novimi tehnologijami.
Prav nič nam ne pomaga modrovanje ali bi vstopili v paket za pomoč Grčiji  ali ne. Mi smo se dejansko za to odločili z dnem, ko smo – na srečo - vstopili v evro. Tudi ugibanja o tem kako preko vseh svojih možnosti so Grki živeli so odveč. Če ga bomo še naprej tako lomili, bodo kmalu drugi začeli preštevati naše grehe. Tudi brezplačne malice in vrtce , ki bi jih ljudje s solidnimi dohodki lahko plačevali. Tudi zato, da bi več ostalo za tiste, ki živijo na robu in tudi zato, da se nam drugim ne bo zdelo, da živimo v premožni državi, kjer se cedita med in mleko in kjer, če nočeš, niti delati ni treba zato, če se ti ravno tako zahoče.