Majda Juvan

Tisti, ki smo še po službah, ga  težko čakamo. Sploh letos, ko je tako vroče. Eni na morje, drugi v toplice, tretji pa v hribe. Mnogi pa tudi nikamor. Ne nazadnje tudi zato, ker vsak dopust stane.

V Sloveniji, ki je majhna in kjer nam je vse dostopno v nekaj urah, se lahko na vse te destinacije odpravimo tudi na enodnevni izlet. Na vrh Krvavca, ki je čisto spodoben hrib je mogoče iz Ljubljane priti v dobri uri. Če se seveda z avtom pripeljete do konca asfaltirane ceste. In ta pripelje visoko na Jezerca, na kakšnih 1500 metrov višine, si mislim.
Pred dnevi sem bila tam.
Tisti, ki že nekaj časa niste bili, boste presenečeni. Pod nekdaj pastirsko, danes pa predvsem vikendaško planino, so stroji izdolbli nove terase za parkirišče. Za njim pa je Pašna skupnost postavila zapornico, ki jo je mogoče odpirati le s posebnim daljincem. Daljinski upravljavec so lahko kupili najemniki in lastniki najrazličnejših počitniških in bivalnih objektov za 60 evrov.
Če odmislimo nekatere,  za nevpletene nepomembne podrobnosti, je rešitev razumna. Človek kar ne more verjeti kam vse ljudje poskušajo pririniti z avtomobili. Dokler ni pašna skupnost  pred zadnjim vzponom na Zvoh s hlodom naredila nepremakljive zapore,  so se ljudje z terenci pripeljali prav do vodnega zajetja na samem vrhu. Po vsaki taki vožnji so na šibki travnati ruši ostale trajne rane.In včasih je bilo na vrhu parkiranih več vozil hkrati.
Zdaj, kot rečeno, teh ni več. To pa ne pomeni, da je na Krvavcu zavladal red in mir. Motoristi, štirikolesniki in seveda številni gorski kolesarji, ne izbirajo poti. Gredo, kjer gre. In gre marsikje, mimo vseh zapornic, mimo vseh prepovedi. Če ne drugače, pa na silo. Zapornice ni težko polomiti.
Gorski turizem je dvorezen meč. Na eni strani so tisti, ki bi ga radi tržili in zato visoko v hribe vlačijo vso mogoče navlako, ker so že dojeli, da za lepe razglede ljudje ne plačujejo, na drugi strani pa oni, ki jih kar zmrazi, ko gledajo v kaj se spreminjajo planine.V Sloveniji imamo menda že pet letnih sankališč. Menda gredo za med. A izgledajo grozljivo. Gorski kolesarji še nikoli niso bili le na le njim namenjenih poteh. Ni zanimivo.Za štirikolesnike in motoriste pa tako ali tako ni jasno kaj naj bi z njimi. Zagovorniki ob vsaki nesreči ugotavljajo, da je kriva država, ki ni poskrbela za poligone. Kar pa jih ne bi pregnalo iz narave. Preprosto ni primerljivo.
Če k tej motoriziran idili dodam še neznosno glasno muziko, ki udarja iz zvočnikov na gostinskih lokalih, ki jih je na planini kar nekaj, potem je podoba planinskega raja popolna.
Ob vsem pa se mi zdi, da je prav vsem, ki imajo na skrbi ta raj, sedanji kaos najbolj po volji. Obiskovalcev ni toliko, da bi jih odganjali. Zakaj bi se torej trudili s pravili in prepovedmi. Dobro, da sploh kdo pride.
In zato ni presenetljivo, da so na krvavški spletni strani rubrike z navodili o tem kako naj se obnašajo motorizirani gostje in kako gorski kolesarji, prazne. Lahko pa najdete cenik in častni kodeks slovenskih planincev.
Prehudo moraliziranje ni potrebno. Konec koncev vsak, ki je kdaj pogledal k sosedom, je videl, da je denar tudi tam sveta vladar. Od idile se še ne da živeti.
Kaj vem, morda pa se temu res reče gorski turizem. Tak po švicarskem vzorcu. Tudi v najvišje hribe pripeljati turiste v sandalih in jih ponuditi vrhunsko kulinariko in penino. Tistim, ki se jim ob tem ježijo lasje, še vedno ostane gorništvo.
A meni je žal tudi za Krvavec. Neverjetno je, kaj vse tam cveti v teh dneh. Veste koliko je kamniških murk in encijana? Ne vem pa kako dolgo še bodo!

Ljudska volja je zveličavna. Ljudje imajo vedno prav. In, če kdaj nismo prepričani kaj si mislijo, potem organiziramo referendum

Tudi meni se zdi, da bi  bilo v tej naši ljubi deželi najboljše imeti letno enega ali dva referendumska dneva. Kajti referendum je postal ena najhujših in najpogostejših groženj naši politiki. Tisti, ki s tako velikim veseljem žugajo s to zveličavno ljudsko voljo, so pač prepričani, da večina ljudi tako ali tako nima lastne pameti in, da jim je torej treba samo povedati kaj naj obkrožijo, pa bo. Nizka udeležba je bila najboljši odgovor.Tudi referendum o arbitražnem  sporazumu je bil spolitiziran, a šli smo, ker je bil to edini način, da politikom preprečimo manipuliranje z mejo. Predvsem zaradi tega je bil ta zadnji referendum morda celo koristen.
A kaj naj si mislimo o napovedi morebitnega naknadnega referenduma o pokojninski reformi? Bodo že videli, grozi Semolič? Jim bodo pa ljudje povedali, da nočejo reforme, da nočejo delati dlje, da nočejo nižjih pokojnin!
Si predstavljate, referendum, na katerem vas sprašujejo ali ste zato, da dobite več ali manj?
Ideja je res izjemna. Predlagam pa, da zardi racionalnosti postopkov že sedaj k omenjenemu vprašanju dodamo še nekaj drugih, ki bodo, glede na vnemo in razumnost pobudnikov, tako ali tako prišla na vrsto. Na primer:
1.Ali ste zato, da se vaše plače podvojijo?
2.Ali ste zato, da je elektrika zastonj?
3.Ali ste zato, da se ukinejo cestnine, vodarine in RTV prispevek?
4.Ste zato, da vam država vsako leto plača kak mesec dopusta na enem od grških otokov (saj veste tam je kriza, pa bi jim tudi tako lahko malo pomagali)?
Samo DA obkrožimo, pa bomo vse to imeli.
Ja, prav res, očitno imamo več kot samo imeniten zakon o referendumih.Že to, da ga lahko s svojimi mimogrede prispevanimi podpisi sproži vsega trideset poslancev,  je noro. Vsaka opozicija jih ima več. Samo pet minut jim vzame, stane jih pa nič, pa še hec je, saj se na ražnju praži koalicija. Narodu bodo pa že razložili, da oni niso krivi.
A do zdaj ga še ni bilo, ne na levi, ne na desni, ki bi ga upal spremeniti. Ker pač politiki nikoli ne vedo kdaj bi jim zakon, tak kot je, utegnil prav priti.
Res je, na referendume imam piko. V načelu. Tudi zato, ker so me, kot davkoplačevalko, z njim že tolikokrat, prav nespodobno zlorabili.
Pri tem konkretnem, pokojninskem, sicer niti nisem tako zelo prepričana, da bi se iztekel povsem po pričakovanjih prvega moža svobodnih sindikatov. Jaz čisto zares ne poznam nikogar, ki ne bi bil za reformo. Nianse so različne, a vsem nam je jasno, da je časov, ko so ljudje lahko tudi po trideset let živeli samo s pokojnino, nepreklicno konec. Pokopala jih je demografska slika moje generacije in še kakšne za njo. Večini nam je vendarle jasno, da za to, da bi desetletja imeli spodobne pokojnine, nismo rodili in vzgojili dovolj otrok.
Ko razlagate  koliko vam  kot bodočemu upokojencu pripada, poglejte ta svoj naraščaj in se vprašajte, ali vam lahko nudi. Jih je dovolj, imajo dovolj zase, za svoje otroke in še za vas? In vse vam bo jasno.
In jasno vam bo tudi, da ga ni referenduma, ki bi lahko ta dejstva spremenil.

Hrana. Brez hrane ni življenja. Celo tisti,ki menda živijo od sončne energije, pravijo prani hrana. Za današnje generacije, za naše kraje je hrana nekaj samoumevnega. V resnici nikomur ni potrebno biti lačen. Če ne drugače, so kuhinje, kjer je mogoče obrok dobiti tudi brezplačno.

In ne govorimo le o generaciji današnjih mladostnikov. Sama to že  zelo dolgo nisem, a v življenju nikoli nisem bila lačna. Moja mama, ki je bila rojena v tridesetih prejšnjega stoletja, o lakoti ni govorila nikoli. O željah po čem, po česar so se ji cedile sline že, o lakoti nikoli.
Pred dnevi se je na spletu pojavilo pismo vsem nam dobro znanega, uglednega pravnika Mira Cerarja. Profesorja pravne fakultete poznamo predvsem kot  strokovnjaka, ki nam je vedno znal razložiti razne pravne zanke in uganke s katerimi nam je stregla ta ali ona oblast. Njegov zapis si pošiljamo tudi tisti, ki sicer lahko preživimo brez anonimnega forumskega pametovanja.
Odzval se je na polemike okoli kazni, ki so si jo zaradi obmetavanja s hrano prislužili otroci OŠ Prule in OŠ Danile Kumer. En teden niso dobili kosila. Kot je znano so se takoj oglasili nekateri starši, ki so kazen problematizirali. Ali ima ravnatelj to pravico, je ukrep v skladu z zakoni in podobno. Skratka dostikrat videno in slišano. Ko poskuša ta ali ona šola, ta ali oni ravnatelj ukrepati zato, da bi ohranil vsaj elementarno spoštovanje šolskega prostora, se takoj najdejo tisti, ki dokazujejo, da je ukrep v nasprotju z zakonom. Največkrat so to pravno podkovani starši katerega od kršilcev. Večina učiteljev in ravnateljev sploh ne ukrepa več. Kot brevir se naučijo pravila in pazijo, da jih ne bodo kršili. Šole nimajo denarja za odvetnike in tožbe, ki so vedno pogostejše. Za vzgojo svojih otrok so tako ali tako prvi poklicani starši, pravijo.
Bistvo zapisa dr.Mira Cerarja ni razčlenjevanje pravne plati zgodbe, torej komu bi črka  zakona bolj ali manj pritrdila, temveč v ugotovitvi, da se z zavračanjem ukrepanja proti otrokom, ki se nespoštljivo obnašajo do hrane, kaže degeneracija slovenske mentalitete. In, da je to tisto kar nas mora skrbeti, saj za generacije, ki prihajajo to ne pomeni nič dobrega. In to drži kot pribito.
Sicer je res, da objestnost v šolah ni nekaj novega. Sama se pač še zelo dobro spomnim, da je tudi v mojih šolskih časih kakšna žlica jogurta, ki smo ga dobili za malico, končala na tabli  in kak kruh s pašteto v smeteh. A bila je med nami in temi danes razlika. Vse to smo skrbno prikrili pred učitelji, ker smo vedeli, da počnemo nekaj česar ne bi smeli in, da bo sledila kazen.. Običajno je bil kaznovan ves razred, grešnik pa je dobil ukor. In ukor je bil resna reč. Doma so sledile hude ure. Tudi- danes bi rekli- fizično kaznovanje, takrat pa je šlo pač za običajni vzgojni ukrep. Nobenemu staršu niti na kraj pameti ni padlo, da bi prišel zaradi ukora rohnet nad ravnatelja. Nasprotno. Sram ga je bilo!
In prav to je velika razlika. Ni razlik med objestnostjo ali pa nepremišljenostjo otrok. Razlike so v reakcijah odraslih. Nekdaj starši učiteljev in šole niso dojemali kot instrumenta za kratenje neskončnih pravic njihovih otrok. Niti ne kot prostor, kjer oče ali mama, ki ju nikoli ni doma, s svojo aroganco otroku dokazujeta kako rada ga imata. Nekdaj so starši vedeli, da so otroci nevzgojeni in neukročeni zato, ker sami niso bili sposobni opraviti svojega poslanstva. Danes pa mnogi te vzročnosti nočejo videti, oziroma jo tajijo in krivdo za to, da bodo njihovi otroci nesposobni za sobivanje v tem svetu  nalagajo vsem in vsakomur, le sebi ne. In šola je tako zelo pri roki.
In današnji otroci bodo jutri starši.
Je že res, da mora vrednote učiti tudi šola, a če jih ne gojijo doma, jih nič krivo, v vato zamotano dete, ne bo dojelo.

Julij se je prevesil v drugo polovico. Poletje je na vrhuncu. Temperature so visoke, mestna središča pa so občutno bolj prazna. Dopusti pač. In ob zelo prometnih koncih tedna, ko so slovenske ceste polno tistih, ki si obetajo ohladitev pri sosedih, se dogajajo tudi nesreče. In vsak ponedeljek potem preštejemo mrtve. V prejšnjem tednu jih je bilo 8.

Analitiki ugotavljajo, da to ni dobro, je pa vendarle manj kot lani. Na naših cestah je do sedaj ugasnilo 83 življenj, kar je 25 manj kot lani.
Spet so med zelo ogroženimi motoristi. Večina, ki nas vratolomna vožnja na močnih motorjih prej straši kot veseli, njihovo vožnjo pogosto spremljamo  z nejevero. Le kako so lahko tako pogumni? Ali pač neumni? Ko z 150 ali 200 na uro odvijugajo med kolonami tovornjakov in avtomobilov jih je težko gledati.
Ne vsi, mnogi pač.
Slovenci smo očitno nekaj posebnega. Na cestah se v nas prebudi drugi jaz. Postanemo strahotno korajžni. V varnem zavetju avtomobila naš ego zraste do neba, z njim blažimo frustracije in komplekse. V varnem zavetju avtomobilske kabine ni nikogar, ki se mu sicer moramo uklanjati v službi ali pa celo doma. Tam smo gospodarji položaja. In potem gre hitro. Če je treba tudi ob pomoči kakšnega promila, da gre še hitreje in, da nas ni strah.
Celo, kolesarji so pogumni. Tudi, če gre v klanec navzgor bolj počasi, mnogim potem, ko se spustijo navzdol, popustijo vse zavore. Dobesedno. Z 80 ali več na uro se spuščajo po hribu navzdol. Lahko jih srečate na cestah z Vršiča ali Krvavca, Noben avto jim ne more slediti.
In potem v pravi družbi pripovedujejo o za las zgrešenih količkih, ograjah in drevesih. Ti, ki jih pripovedujejo so pač imeli srečo, oni drugi ne.
In taki se znajdemo skupaj na teh naših cestah. Drug drugemu na poti, drug do drugega nepotrpežljivi, drug do drugega agresivni. In nesreča se hitro zgodi. Tisto kar je še posebno žalostno je to, da pogosto kratko potegnejo tisti, ki nimajo potrebe po tovrstni samoterapiji, a se znajdejo ob v nepravem času na nepravem mestu.
In, ko gre za pogovoer o prometni varnosti, policija nikoli ni daleč. Vsaj v mislih ne. V resnici pa….
Saj ne rečem, da jih nikoli ne vidim na cesti, a pogosto se mi zdi, da niso nujno tam, kjer bi morali biti. A tako pač udeleženci v prometu vedno mislimo.
Ko gre za policiste, ko gre za prometno varnostno zakonodajo, smo praviloma vsi pametni. Pa čeprav spremembam komajda sledimo.
Vedno ko si kakšna politična opcija izmisli kaj novega, spremni zakonodajo.  Sedanja nas bo oplemenitila z novo agencijo  za varnost v prometu. Zdaj pa bo! Za začetek bodo pisali nove zakone. Namesto enega sedanjega naj bi dobili štiri nove!
To pa bo, mar ne? Varnost, da se reče. No pa počakajmo, saj si menda vsega tega le ne bi izmislili samo zato, da  bo nekaj ljudi dobilo lepo službico na še eni od mnogih novih, z davkoplačevalskim denarjem financiranih  državnih služb? Menda ja ne! Ker če bi bilo tako, bi bilo bolje, če bi ob slovenske ceste za ta denar ob srne postavili še nekaj kartonskih policajev. Vsaj nekaj časa bi delovalo!
Tudi, po že obstoječi zakonodaji, bi lahko s ceste spravili najbolj nevarne divjake in pijance. A jih ne. Danes ga dobijo, jutri je ponovno na cesti. Ni ga zakona, ki bi to preprečil. Samo doslednost in drakonska kazen z zaplembo vred,morda. A  pri nas, kjer vemo kaj so to človekove pravice, to ne gre. Ni šlo z enim zakonom in se bojim, da tudi s štirimi ne bo.

Štiriletni mandat je standard parlamentarnih demokracij. Štiri leta je kar dovolj. Znano je, da politika kvari. Ni naključje, da so si ljudje za sobivanje že davno izmislili pravila, zapovedi in zakone po katerih se ravno čisto vse, kar si kdo zamisli ne sme.

So pa štiri leta lahko tudi zelo kratko obdobje. To se pokaže vedno, ko se na mizi znajdejo reforme. In ni ga boljšega dokaza kot je ravno pokojninska reforma. Ne le pri nas, v vseh državah je to preizkusni kamen celotne  politične strukture. Izglasovanje praviloma že na naslednjih volitvah plačajo vladajoče koalicije.
Vsakdo, ki vsaj približno pozna razmerja med številom zaposlenih in številom sedanjih in bodočih upokojencih ve, da je reforma neizbežna. Pomaga tudi pogled k sosedom, ki mejo za upokojitev dvigujejo že preko 65-tih. Vse ostalo je populistično politiziranje. Od početja Zveze upokojencev do že kar  nerazumnih sindikalistov.
In tu  imamo velik problem. Dejstvo je, da s 300 ali 400 evri ni mogoče preživeti. In dejstvo je, da nekdo, ki se je pri 55-tih upokojil z dobrimi 30-timi leti delovne dobe na slabo plačanem delovnem mestu, ne more pričakovati, da bo nadaljnjih 30,  kolikor mu jih namenja demografska statistika, dobival več. Prej manj. In, ker zdaj že vemo, da nismo zelo bogata družba, bo treba tudi pri nas začeti bolj na glas govoriti in razmišljati o rešitvah, ki se marsikje zdijo samoumevne. Pri nas pa je možnost, da bi starejši za solidno življenje na stara leta, vnovčili nepremičninske sadove svojega dela, bogokletna.
Že podatek, da je v Sloveniji več kot 800 tisoč nepremičnin, najverjetneje dosti pove. Domala ena na dva prebivalca! Ko govorimo o stenah in strehah, smo Slovenci bogati. Zelo bogati. Precej bolj bogati kot sama država. Jesenski podatki o vrednosti vsega kar imamo, utegnejo marsikoga presenetiti.
In del tega bogastva bomo morali v prihodnje očitno nameniti tudi za svojo varno starost. Iz velike hiše, se bomo morali seliti v manjše stanovanje in z razliko živeti. V mnogih, domnevno bolj bogatih državah, je to nekaj povsem običajnega.
Pogost ugovor tistih, ki menijo, da je to skregano z našim načinom življenja je, da v hiši staršev marsikje živi tudi mlada družina in, da je torej ne morejo prodati.
A tudi za to so rešitve.Zelo racionalne, zelo življenjske. In zelo tradicionalno slovenske.
Pred časom mi je prišla v roke pogodba o preužitku, ki jo je, tam v dvajsetih prejšnjega stoletja s svojo materjo sklenil moj stari oče. Šlo je za skrbno sestavljen notarski zapis o vsem kar ji je moral zagotoviti v zameno za to, da je lahko z družino ostal v njeni hiši. Podrobnost zapisanega je morda iz današnjega zornega kota domala zabavna, a je tudi zelo povedna. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Na štirih straneh je notar zelo podrobno zapisal kaj vse ji mora sin zagotoviti. Po dva predpasnika letno, ene čevlje, dve naglavni ruti, posteljnino, dvakrat letno novo slamnjačo, kurjavo, dnevno tri tople obroke, enkrat na teden meso in tako dalje in tako naprej. In mati je v zameno za svojo varno starost sinu podarila vse, kar je v življenju  prigospodarila. Tako je bilo nekdaj, ko so ljudje vedeli, da so odvisni predvsem od sebe in od svojega dela. In vedeli so, da morajo za varno starost vložiti vse sadove minulega dela. Mošnjičke ali pa pač nepremičnine, če prvih ni bilo.
Danes je drugače. Sodobna država premore kup mehanizmov s katerimi pomaga.
A očitno jih zelo v kratkem ne bo več dovolj. In takrat bi se veljalo spomniti na to, kako so te reči reševali nekoč. Ni nujno, da bi si ravno predpisovalo število predpasnikov, a zavest, da  bomo za sebe na stara leta vendarle bolj kot država, morali skrbeti sami, nam ne sme biti tuja. Vse ostalo so nijanse.

V vseh mestih je mestna reka središče življenja. Vse velike prestolnice jo imajo. Reka je bila vodna pot, po kateri se je dalo potovati, tudi če po kopnem ni šlo. In vsa mesta, ki kaj dajo nase, skrbijo za življenje ob rekah. Seveda ga tudi tržijo, turisti imajo vodo radi.

Sena v Parizu, Tibera v Rimu, Temza v Londonu,. Moskva v Moskvi, Lena v St. Peterburgu, Manzanares v Madridu in Donava na Dunaju, v Budimpešti in v Beogradu. Povsod je bila najprej reka,potem je nastalo mesto.
Tudi Ljubljanica je bila pred mostiščarji. Če je ne bi bilo, se ne bi ustavili.
Skozi zgodovino je bila Ljubljanica predvsem vodna pot. S Plečnikom so postala njena nabrežja nepogrešljivi del mestne vedute.
In potem je Ljubljanica bila. S številom prebivalcev je bila vedno bolj onesnažena, saj so se vanjo stekale mestne odplake. Svoje je dodala še industrija. Tudi, ko smo že vedeli, da si delamo škodo, ni bilo ne denarja ne prave volje, da bi jo očistili. Menda ji bo šlo odločno na bolje šele, ko bodo v kanalizacijo zajete vse odplake Rakove Jelše. Do takrat pa s kopanjem na Špici,ki ga obljublja župan, ne bo nič.
A vsaj začelo se je.
Župan Zoran Jankovič sodi med ljudi ob katerih je težko ostati ravnodušen. Ima veliko strastnih privržencev in vsaj tako strastnih nasprotnikov. Velika večina pa nas je nekje vmes. Tudi mene moti njegova  aroganca, tudi meni se zdi, da je pripravljen za bleščečo samopodobo  preslišati marsikoga, ki misli drugače.Ne nazadnje mu to omogoča udobna večina v Mestnem svetu.
A kar je res je res. Dobil jo je na volitvah. Na demokratičnih volitvah. Njegovi najglasnejši nasprotniki je niso. Če bi jo, Jankovič ne bi bil župan in njim ne bi bilo potrebno zbirati podpisov za takšne in drugačne referendume. Tako pač to gre v demokraciji.
Tisto kar mene ne moti, je njegova uspešnost. Tudi poslovna. Dokazal jo je v Mercatorju in treba je reči, da jo dokazuje tudi kot župan. Da gre pri vsem skupaj  za klientelizem, izkoriščanje notranjih informacij in okoriščanje na račun davkoplačevalcev, bi bilo treba dokazati. Zna biti, da je za poslanko Alenko Jeraj oreh pretrd. Je pa res, da se z zemljišči  v Ljubljani ubada tudi Drago Kos. Bomo videli!
Vsekakor pa tudi meni ni jasno komu bi koristilo, če bi se gradnja stadiona zdaj, ko je tik pred zaključkom, ustavila. In ni mi jasno zakaj je dobro, da mora več kot 400 bodočih najemnikov čakati na stanovanja v Celovških dvorih.
Princip po katerem je najpomembnejše to, da sosedu crkne krava, pove več o njegovih nasprotnikih kot o županu.
In kaj ima z vsem skupaj Ljubljanica? Sama že dolgo več ne živim v središču Ljubljane,a po duši sem še vedno Ljubljančanka. Moram priznati, da nisem mogla verjeti, ko sva se pred dnevi z možem s kolesi odpravila  na raziskovanje obrežij mestne reke. Kar je res je res. Toliko kot je bilo narejeno v teh dveh letih, prej leta ni bilo. Ne trdim, da po krivi kogarkoli, vsekakor pa zaslug sedanjemu županu ne gre odreči. Četudi je morda to delno posledica tega, da rad dela predvsem tisto kar se na daleč vidi, kar naredi vtis, je vsekakor dobro. Novi mostovi in brvi bodo vitalni del mestnega središča razširili do Špice na eni strani in vsaj do Zmajskega, morda pa celo Ambroževega mostu na drugi strani. In skorajda bo tako, kot je to na obrežjih velikih evropskih mest in njihovih rek. Ljubljanica postaja  dodana vrednost. Mestu, meščanom in turističnemu gospodarstvu.
Skratka, če se še niste odpravili na raziskovanje nove podobe, vam zagotavljam, da vam ne bo žal, če boste šli.

So ministri in so ministri. So tisti, ki se potrudijo, da jih ne prezremo. So ministri, ki se naveličajo in so ministri, ki vztrajajo. Tako kot minister za delo družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik.

Kar je res je res. Vlada kot celota ne vliva zaupanja. Malo je tistih, ki verjamejo, da ve kako Slovenijo popeljati iz krize. Minister, ki bi to moral najbolj odločno demonstrirati, je kar odšel. Gotovo ne zato, ker bi imel polne predale uporabnih in izvedljivih rešitev..
Mirno lahko rečem, da me skrbi, če šolski minister potem,ko je poenoten urnik zimskih šolskih počitnic že sprejet, prizna, da je vse skupaj premalo premislil in, da ga bo, če bo le mogoče, spremenil. Očitno je bil to še eden v vrsti hitro poteznih ukrepov, ki iz naših šolarjev, mandat za mandatom, delajo eksperiment? Se bo kaj podobnega zgodili z učbeniki, kjer so se odločili pristriči peruti založnikom, a se že kažejo dvomi. Da ob všečnem populizmu politikov, stroka sploh ne pride do veljave? Bo minister še enkrat moral priznati, da ni vedel?
Čeprav, že to, da je napako s počitnicami priznal, je nadstandard za naše razmere.
Skok v parlament. Na poslanske klopi so pričeli prihajati ključni zakoni. Tisti, ki naj bi vendarle vsaj nekatere rešitve postavili v normalne, evropsko primerljive razmere. Zdravstvena in pokojninska reforma in cel paket delovne zakonodaje. Večina je nastajala na Svetlikovem ministrstvu. Potem pa: pri zakonu o malem delu menca vlada in mencajo poslanci, pri trgu delovne sile, kjer gre za višja nadomestila in večjo strogost pri možnosti zavračanja zaposlitev, opozicija očita neusklajenost, zakon o delovnih razmerjih pa koalicija kar umakne. Domnevno zato, ker v njem ni rešitev za preprečevanje  prezaposlitev na slamnata podjetja. Če bodo to dodali je dobro, a vsi vemo, da so sicer pri tem zakonu  največja nesoglasja pri odpovednih časih in odpravninah.
Iz procedure je ponovno izginil zakon o zdravstveni dejavnosti in samo ugibamo lahko kaj se bo zgodilo s pokojninskim, ki tako zelo  posega v našo dosedanjo ureditev. Poleg tega pa je edini, ki ga od nas ultimativno terja EU, saj sedanji pokojninski sitem nima možnosti za preživetje. A na to uho ne sindikati ne Zveza upokojencev nočejo slišati. IN na razpoloženje sindikatov, upokojencev in študentov je naša vlada strašno občutljiva. S Pahorejm vred je zelo nesrečna, če jim ne more ugoditi.
In zdaj pogled na drugi breg. Svoj odstop je – dokaj pričakovano – ponudil predsednik GZS Zdenko Pavček. Če ga ne bi, bi mu ga dali. Direktor in lastnik, ki zaradi krize v nekaterih svojih podjetjih delavcem ni sposoben zagotoviti niti osnovnih pravic, ne more predstavljati GZS. Bolj kot njegov odhod, ki bo olajšanje zanj in za zbornico, pa bi nas morala skrbeti izjava generalnega direktorja Sama Hribarja Miliča. Brez olepševanje je povedal, da nas zato, ker si vlada zatiska oči pred razmerami v realnem sektorju, čakajo hudi časi. Prevelika zadolženost in nelikvidnost ne bosta na kolena spravila le gradbeništva, temveč tudi mnoge druge. Investicij ni, domače povpraševanje zamira. Vlada pa se rešuje z višjimi trošarinami in davki. Skratka skrbi ga, ker gre iz slabega na slabše. Da Lahovnika, domnevno najpopularnejšega, zdaj že bivšega ministra, ob tem ne hvali, je jasno.
In, ko gledam vse skupaj se ponovno čudim, kje minister Ivan Svetlik jemlje energijo in voljo za svoje delo. Kje ga jemlje njegova ekipa za katero se zdi, da edina ve kaj dela in kaj hoče. Pri tem pa tudi ve, da o tem tisti del vlade v katerem so predvsem politiki, ki jih skrbi politična kariera, o tem nima pojma.

Avstrijci bi radi na Peci postavili vetrno elektrarno. Z vetrno energijo EU pokriva 5 % potreb po električni energiji. Njena proizvodnja se najhitreje povečuje. Le še na Malti, Cipru in v Sloveniji jih ni.

Biti v Sloveniji ZA, je velik problem. Vsekakor večji kot biti PROTI. Če si ZA od tega nimaš nič, če si PROTI lahko le pridobiš. Višjo odškodnino za zemljišče, višjo vrednost nepremičnine, višje nadomestilo za izpad dohodka, za motenje posesti, za duševne bolečine… in kar je še takega. To vsi, ki so leta in leta zavirali vse mogoče projekte, ki so bili v našem skupnem interesu, dobro vedo. Imamo tudi nekaj dežurnih strokovnjakov, ki se s strategijo PROTI dobro promovirajo in svoje, domnevno, veliko znanje in »zelenost« prodajajo v analizah in svetovanjih. Večino jih posredno ali neposredno plačujemo davkoplačevalci. In dobro jim gre.
Kot rečeno, Avstrijci bi vetrno elektrarno radi postavili na Peci. In na naši strani je završalo. Tisti večni  PROTI so se oglasili še preden so vedeli zakaj.
Tako kot so proti gradnji vetrnic na Volovji rebri. Najbolj glasni so v društvu za opazovanje ptic. Oporekajo vsem analizam, vsem dovoljenjem.
Tudi tisti, ki nismo strokovnjaki počasi dojemamo, da je ohranjanje biološke raznovrstnosti, ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst vitalnega pomena. Ne le za rastline in živali, temveč tudi za ljudi. Temu torej ne gre oporekati. A nekako mi ne gre v glavo, da bi se na to elementarno logiko po samoohranitvi požvižgali povsod tam, kjer vetrnice so. In kot rečeno, povsod razen na Cipru, na Malti in v Sloveniji so.
Kdor malo potuje po tej Evropi, je seveda videl polja z desetinami in stotinami vetrnic. Priznam, da je pogled nanje sicer fascinanten, priznam pa tudi, da bi bila narava brez njih lepša.
Meni je Vremščica zelo všeč. V lepem vremenu je pogled na jadrnice na morju, nebeški. In vem, da z vetrnicami ne bo več ista. Tudi Peca ne. Še dobro, da je Kralj Matjaž v votlini in ga vetrnice ne bodo motile.
Si pa mislim, da so bili podobno zgroženi naši predniki, ko so na vrhu vetrovnega griča zagledali prvi mlin na veter. Nič manj vpadljiv ni bil. Da o grdih stebrih daljnovodov niti ne govorim. Pa nam niti na kraj pameti ne pade, da bi se jim upirali, saj brez elektrike, nihče med nami ne bi znal več živeti. Nazaj v kameno dobo ne moremo. Tudi opazovalci ptic in dežurni okoljevarstveniki ne.
In tudi zato tako težko razumem upiranje veterni energiji. Pa saj se upiramo vsemu! Mi ne bi nič gradili, le neskončno dosti elektrike si želimo. Pa poceni naj bo!
Tudi črpalna elektrarna Kozjak mnoge moti. Tam bi vodo v času manjše porabe elektrike črpali v zbirni bazen na vrhu Kozjaka, potem pa bi jo po podzemnih ceveh spustili v turbine. Tehnologija je preizkušena. A kaj, ko so proti kmetje. Zakaj ni jasno, vse razen zbirnega bazena in strojnice ob Dravi bo pod zemljo. Tudi, če odmislimo vse mogoče lobije, ki delujejo na področju energetike, nam očitno ni pomoči.
V prijetnih delavnih okoljih, kjer klimatske naprave poskrbijo za prijaznih 22 stopinj Celzija, je res prijetno razmišljati. Nekaterim idej za to, kako preprečiti vse kar bi prineslo kak kilovat elektrike več iz obnovljivih virov, nikoli ne zmanjka.
Medtem pa so priprave na 6.blok TE Šoštanj v polnem razmahu. Fino ne! Onesnaževalske kupone bo EU drago zaračunala. Mi pa plačevali. In takrat bodo spet pametni. Po možnosti isti, kot so pametni sedaj, ko se jim bolj splača biti proti.

Če Bernarda Jeklin, legendarna novinarka, pred desetletji ne bi ustanovila prvega tabloidnega medija pri nas, bi bili Slovenci danes  prikrajšani za pomembno novico. Če ne bi bilo kopice naslednikov njene Lady, ne bi vedeli, da je Bernarda Jeklin včeraj jokala. In jokala je na  svetu stranke Zares.

Gregor Golobič težko vpliva na vedno nove in nove napade. V njem premnogi na levi in na desni prepoznavajo grožnjo svojim političnim ambicijam. Da pri vsem skupaj ne gre za to, me bo kdorkoli težko prepričal. Še težje je, če se – kdo bi vedel zakaj - z vsemi topovi spravi nanj nekdo iz lastne stranke, ambiciozen mlad politik, ki med ljudmi žanje veliko simpatij. Nekdo, ki je vodil enega ključnih resorjev v kriznih časih, a je za razliko od mnogih svojih kolegov, lahko delal, kar je pač delal, v miru in brez nenehnih pritiskov in spraševanj. Imel je pač srečo, da so se vsi ekscesi in težave, ki se v teh časih dogajajo v podjetjih, lomile na hrbtih njegovih kolegov. Največkrat na ministru Svetliku, ki je reševal tehnološke viške in neizplačane plače ali pa na finančnem ministrstvu, ki naj bi pomagalo zagnati nov ciklus posojil brez katerih se bo slovensko gospodarstvo znašlo na kolenih. O kakšnih novih programih in prestrukturiranjih, ki pa so bila v njegovi domeni, v zadnjih letih nismo slišali.
Kakorkoli, za oba - Golobiča in Lahovnika - v stranki Zares očitno ni bilo dovolj prostora. Tako kot ga verjetno ni, da bi se eden ali drugi ponovno podala na pot ustanavljanja kakšne nove stranke. Z vsakim takim rausom, kot je ta, je manj tistih, ki bi jih politika še mikala. Sploh med tistimi, ki se v življenju lahko preživljajo s čim spodobnejšim. Kakorkoli že obračamo in gledamo, je res, da je stranka Zares veliko obetala, da je združila nekaj izjemnih posameznikov, da pa ti - tako kot je to običajno v življenju - prav zaradi svoje nadpovprečnosti - intelektualne in politične - očitno niso za skupaj.
Politika ni za vsakogar. Ni za tiste brez debele kože in ni za tiste, ki se niso sposobni dogovarjati  in delovati za skupne interese. Tudi zato je nabor tistih politikov, ki niti ne pomislijo, da bi usta odprli brez vnaprejšnjega dovoljenja partijskega šefa, vsak dan večji. In vtis, da nas vodijo taki, ki si jih nismo zaslužili, temu primeren.
Čeprav smo upali, da bodo v stranki Zares ta pravila le nekako presegli, se ni zgodilo.
In zdi se mi, da je ravno to spoznanje spravilo v jok sicer jekleno Bernardo Jeklin.
Vse skupaj je namreč precej bolj resno kot se zdi na prvi pogled. Gregor Golobič bi gladko preživel brez politike. Tudi Lahovnik ne bo lačen. Brez cele stranke Zares, se svet ne bo podrl.
Problem je pač v tem, da politiki držijo v rokah veliko pomembnih vzvodov.Vzvodov, ki usodno vplivajo na življenje državljanov. Lahko sprejmejo kakršne koli zakone hočejo, lahko si izmislijo kakršne koli davke ali pa darila. In lahko zavozijo celo državo. Marsikatero v tem svetu so že. A so tudi takšne, ki  jim gre bolje. Ne zaradi bolj ali manj pridnih državljanov. Ti smo si povsod podobni. Približno enako pošteni in malopridni. Izjemni politiki so tisti, ki zanjo - ali pa ne - narodove potenciale in naravne danosti  združiti v skupno dobo.
In, ko gledam kako gre našim in nam z njimi, gre včasih tudi meni malo na jok.

Prvo dejstvo. Vroče poletje. Drugo dejstvo. Hladen tuš. Za vroče poletje je poskrbela mlati narava, za hladen tuš pa skrbijo vedno bolj črne gospodarske napovedi. Strukturne reforme so nujne.

Najbolj se mudi s pokojninsko. Očitno. Reformo delovne zakonodaje in zdravstva so kar umaknili iz procedure. Prvo zaradi sindikatov, drugo očitno zaradi zdravnikov. Razlog je enak. Ne sindikati, ne zdravniki nočejo sprememb..
Minister Svetlik je gotovo eden najbolj kompetentnih strokovnjakov v Pahorjevi ekipi. Vse življenje se je poglobljeno ukvarjal s področji, ki so mu zaupana. Minister Svetlik ima največ zaslug za klavrno podobo slovenskih sindikalnih central, ki izgubljajo članstvo in verodostojnost. Krutemu svetu številk se s populizmom ni mogoče upirati.
Pokojninska reforma je ključna. O tem ni nobenega dvoma. In reforma, takšna kot bi jo radi mi, ki se že spogledujemo z upokojitvijo in nas – kdo bi vedel kje imajo za to kak tehten razlog- zanjo prepričujejo sindikalisti, ni reforma. Čisto jasno je, da od nje ne bi bilo nobene koristi. Z njo bi ohromili kar nekaj generacij naših otrok. Z njo bi – kot tako rada reče Mateja Kožuh Novak- še nekaj generacij priklenili na svoje jasli, saj za to, da bi šli k svojim ne bodo imeli nobene možnosti. Z njo bi si skopali nepremagljivi generacijski prepad. In ne nazadnje, z njo bi na nova pogajanja in mukotrpno dokazovanje obsodili že naslednjo vlado, pa katerakoli že to bo, saj  bi reforma, ki to ne bi bila, terjala novo, korenitejšo že čez nekaj let. Ni logično, da bi večji del Evrope delal do 65-tega  ali celo 67-tega, pri nas pa bi se delali, da smo tako bogati, da lahko upokojenci, po 35-tih letih dela, potem še približno toliko let tudi dobivajo pokojnino. Ne gre!
A ljudje smo se pač naučili poskrbeti zase. V dneh čakanja na  končno besedilo novega pokojninskega zakona, so vsaj na dveh zavodih do vratu in čez, zasuti z delom, Prvi je seveda  Zavod za pokojninsko in invalidska zavarovanje, kjer posameznikom  računajo pogoje za upokojitev, drugi pa je Zavod za zaposlovanje. Zelo veliko ljudi se v teh dneh razmišlja o dokupu delovne dobe. Kar pa ni poceni. Za 5 manjkajočih let je pri 18 letnem povprečju 1000 evrov mesečno moškemu potrebno odšteti preko 50 tisoč evrov, ženski pa celo preko 60 tisoč evrov. To so vsekakor visoke številke, ki jih delodajalci ali posamezniki večinoma ne zmorejo.
Ugodnejša je varianta z zavodom za zaposlovanje. Po sedanjem zakonu namreč prebeg na Zavod še dve leti zagotavlja upokojitev po starem. In niso redka podjetja, ki se skupaj z delavci dogovarjajo za takšno rešitev. Gre seveda za instrument zaščite starejših delavcev,  gre pa seveda tudi za zlorabo možnosti. Poznam podjetje, kjer je delodajalca za takšno rešitev zaprosilo 40 delavcev. Ker so prejemki na zavodu omejeni tako navzdol kot tudi navzgor, so se v marsikateri bolje stoječi firmi odločili za odpravnine v višini  razlike do plače, ki bi jo delavec dobival na delovnem mestu. A, ker je teh prošenj za tehnološki višek zdaj tako veliko, se računica marsikje več ne izide.
Pa tudi proračunu se ne bo. Vsi ti manevri seveda pomenijo brv do zgodnejše upokojitve, kar za mlajše generacije ne pomeni nič dobrega.