Majda Juvan

Vsaj za nekaj časa se bo meja umaknila s prvih strani. Nadomestila jo bo kruta realnost. Tista v kateri bodo imele prvo vlogo številke. Včasih smo verjeli, da  so te eksaktne in, da pri seštevanju in odštevanju ni slepomišenja, zdaj že vemo, da to velja samo v šoli. V resničnem življenju že dolgo prevladuje virtualna matematika.

Profesor Jože Mencinger, ekonomist, ki govori tako, da ga lahko razumemo tudi tisti, ki nam visoka ekonomija ni najbolj blizu, je povedal, da nominalno svet danes posluje vsaj s trikrat več denarja, kot je vredno vse kar materialnega ta naša obla ima. Da bi jim bilo dobro in še bolje kot je sploh mogoče, so si  države, denarni skladi in banke denar preprosto zamislile. Po svetu že dolgo več ne krožijo paketi z zlatimi palicami ampak samo in zgolj računalniška nakazila. Podlaga zanje pa tudi že dolgo ni več presežna vrednost kakšnega nacionalnega brutoprodukta ali pač realni zaslužek, ki bi ga nekdo želel oplemeniti v tej ali oni naložbi, temveč fiktivni, namišljeni denar, ki ga v resnici ni.  In, ko ti menjaš  neobstoječe, ko tisto kar posojaš nima nikakršne osnove v dobrinah, je meja tvojega namišljenega bogastva lahko le nebo. In v zadnjih desetletjih  je prav to - spet po Mencingerjevo-  kazino poslovanje,  liberalni kapitalizem pripeljal k njegovemu koncu. Kar ni posebna katastrofa, ker kaj dosti dobrega velika večina zemljanov od njega ni imela. Problem je, ker nihče ne ve kaj zdaj, kako naprej ali pa  morda celo, kako nazaj. Celo najbolj pametnim mogočnežem tega sveta je v resnici jasno, da  bo slej kot prej balon z namišljenim bogastvom potrebno prizemljiti. Če bomo imeli srečo, se bo praznil postopoma. Če ne, bo počil. Ne bi bilo prvič.Prva polovica prejšnjega stoletja še ni pozabljena. In iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo najkrajši konec potegnili tisti, ki so ga najbolj napihovali. Ker verjeli ali ne, vsakdo od bogatih zase natančno ve, da je potrebno za  reševanje svoje kože imeti realno bogastvo. In ga ima.
Države se poskušajo rešiti kakor vejo in znajo. Na udaru je javni sektor. Upravičeno. Ta se je po logiki Petrovega načela povsod razbohotil preko vseh meja.Tudi pri nas. Povsod, kjer jih imajo, so težave s pokojninskimi sistemi in z zdravstvom. Oboje je predrago. Varčevalni ukrepi se vrstijo. Parlamenti jih sprejemajo preko noči.
Če primerjamo razmere pri nas in v tujini, se zdi, da so naši sindikati daleč močnejši od grških, španskih, francoskih in romunskih. Takorekoč vse kar vlada predlaga zavrnejo.  A v resnici sindikati napenjajo mišice le, ko gre za javni sektor. Ko so odpuščali v gospodarstvu, ko so se delodajalci tam nižali plače, ko marsikje niti temeljnih obveznosti do zaposlenih niso spoštovali, sindikatov ni bilo nikjer. Se jim ni zdelo vredno.Za teh nekaj deset tisoč, ki so v zadnjem letu ostali brez službe, sindikat ni storil prav nič. Od teh članarin ni bilo in jih tudi ne bo več.
Bo pa zato toliko bolj glasen sedaj, ko prihajajo na plano tako popularne in v resnici ne prav usodne teme. Recimo cena zdravnikovega dežuranja. Ta je resnično visoka. Tudi ob dejstvu, da je v večjem delu javnega sektorja, katerega del je tudi javno zdravstvo, dežurstvo vredno neprimerno manj. In, da v delu, kjer ni potrebno zagotavljati 24 urne storitve, delo preko polnega delovnega časa ni plačano, temveč lahko zanj zaposleni dobijo le proste ure. V razmerju 1:1 seveda in nič več. A pri nas je vlada vedno ,ko gre za pogajanja s pomembnimi  sindikati, nemočna. Bojim se, da bo tudi to pot, ko se bo pogajala z zdravniki.
In tisti balon,ki smo ga omenjali na začetku se bo samo še bolj napihoval.
Je pa res, ko ti enkrat manjka dvakrat preveč, je vseeno , če ti zmanjka še malo več.
Potem se vsi skupaj lahko zanašamo le še na kazino. A kaj, ko revni iz njega pridejo, praviloma, le še bolj revni.

Zmaga je tesna. Začenja se pravo delo. Kako bodo tisti, ki so si do včeraj očitali vse mogoče in na plečih nič krivih državljanov poskušali nabirati predvsem politične točke za svoje ozko strankarske ali celo karierne interese in zamere iskreno delali skupaj, pa verjetno nikomur ni čisto jasno.

Ko smo imeli leta 2008 referendum o pokrajinah na katerem je bila udeležba dobrih 10 odstotkov, je Janez Janša izjavil, da udeležba ni pomembna, pomemben je le rezultat. Ko so leta 2005  državljani  samo z sedmimi desetinkami odstotka večine podprli zakon o RTV-ju, je takratna vladajoča koalicija, ki ga je tudi predlagala, slavila zmago. Šlo je za sedanjo opozicijo. V demokraciji je pač tako. Zadošča en sam glas večine.
Še naprej sem prepričana, da je bilo izsiljevanje referenduma v primeru določanja meje, nedostojno. O tako strokovnih in ključnih vprašanjih, bi ob pomoči stroke morala odločati politika. Skupaj. Saj zato pa je v DZ, ob vladajoči koaliciji, tudi opozicija! Namesto tega pa so  vprašanja o meji s Hrvaško družno spravili na raven gostilniškega zmerjanja. Tukaj moram jasno zapisati, da ima za to raven opozicija precej več zaslug kot koalicija, ki je poskušala vsaj za silo vse skupaj ohraniti na neki kolikor toliko spodobni dialoški ravni.
Še posebej nedostojno pa je, da danes o tem kako nedopustno je s takimi dilemami ljudi obremenjevati na referendumu, najbolj glasno govorijo tisti, ki so ga prvi napovedali. Novembra lani je Radovan Žerjav, predsednik Ljudske stranke napovedal referendum na to temo. In povedal, da bodo svoje podpise zanj prispevali tudi Janševi poslanci. Celo več. Napovedal je dve vprašanji. Prvo o tem ali podpiramo arbitražni sporazum, drugo pa o tem ali smo za to, da Hrvaška  postane članica EU. In tudi zaradi tega jih je koalicija kasneje ponudila svoj predlog, ki ga pač niso mogli zavrniti.
Kar zmrazilo me je, ko je včeraj prvak opozicije napovedal, da bodo storili vse za blokado vstopa Hrvaške v EU. Ker drugo leto, ko naj bi to menda bilo aktualno, sedanja opozicija v parlamentu še ne bo imela večine, je čisto možno, da se bo scenarij iz konca lanskega leta, ko so želeli tudi to vprašanje reševati na  referendumu, ponovil. Razen, seveda, če ne bomo med tem odšli na predčasne volitve, kar tudi ni nemogoče, glede na to, da se z rešitvami od katerih je resnično odvisno življenje v Sloveniji, pravzaprav nihče ne ukvarja. Potem bo vlado gotovo ponovno vodil Janez Janša in iz prestola se nujnost sobivanja in dialoga s sosedi ter uslužnost vsem velikim, ki v resnici vlečejo niti, očitno vidi precej drugače. Saj menda ne mislite , da je ameriški odpravnik poslov včeraj čisto po naključju zašel v tabor zmagovalcev.  Ne smemo biti naivni, takšni obiski zelo razsvetlijo obzorje , retorični pogum, ki tako prav pride za domačo rabo,  pa hitro uplahne. Vsi se spomnimo blejskega sporazuma, ki ga je Janša mirno podpisal. Tiha diplomacija utiša in upogne še tako neupogljive.
Skratka. Zelo vesela bi bila, če bi se z mejo poslej ukvarjali tisti, ki o vsem skupaj kaj vedo. Da bi na koncu lahko verjeli, da je tisto kar smo dobili tisto kar je bilo mogoče dobiti in kar nam pripada. In, da sobivanje s Hrvati ne bo še leta zlata jama vseh tistih večnih politikov, ki  jih meja in ljudje ob njej v resnici prav malo brigajo, zelo veliko pa jim je do tega, da bi za vedno ostali v svojih stolčkih. Lepo jim je in večina česa drugega že dolgo niti več ne zna početi.

Začelo se je predčasno glasovanje. Mnogim bo odleglo. Če nič drugega to pomeni, da se bliža konec more, ki se ji reče kampanija o arbitražnem sporazumu. In glede na to, česa vse smo bili deležni v teh dneh, to sploh ni malo. Nasprotno.

Kadarkoli v zadnjih dvajsetih letih se je slovenski ali hrvaški politiki zahotelo pozornost od pomembnih in za ljudi vitalnih tem preusmeriti na nekaj  zaradi česar bodo nanje pozabili, je bila meja vedno pri roki. Povsem razumem politike in politikante, ki je ne bi radi izgubili.
Lahko bi se zgodilo, da bi ljudje nenadoma hoteli vedeti kako bo vlada zagotovila preživetje naroda ob dejstvu, da se iz meseca v mesec zmanjšuje število aktivnih prebivalcev države. Da jih je – po zadnjem štetju le še 965 tisoč, kar pomeni, da je tistih neaktivnih, ki jih tako ali drugače aktivni morajo preživeti precej preko milijona. Si predstavljate? Vsak zaposleni mora preživeti več kot enega, ki se sam še ne more – ali pač ne more več - preživeti. In potem ti ljudje pridejo pred vlado. Eni zato, ker ne morejo s svojimi 600 evri minimalne plače preživljati še svojih otrok in staršev, drugi pa zato, ker jim po Ustavi pripada človeka dostojno življenje! In vlada nima več nerešene meje s Hrvati, ki bi jo kot krucialni problem te nacije ponudila razžaljeni, brezpravni množici  obubožanih državljanov! Katastrofa! Mar naj se zdaj predsednik in ministri namesto z mednarodnim pravom, ki  se ga človek nauči takorekoč v dveh korakih, ubadajo z ekonomijo, s katero v domala stoletju nobenemu modremu človeku še ni uspelo počlovečiti imenitnega liberalnega kapitalizma, ki ga zdaj vsi skupaj globalno živimo!  Lepo vas prosim? Zakaj pa mislite, da se je Janša tako zelo oklepa te meje? Točno zato, ker je kar precej možnosti, da v sedanjih razmerah Pahor ne bo dobil še enega mandata. Bilo bi čudno, če bi ga! In vsak dober politik ve, da mora imeti temo v katero se lahko zateče, ko ne ve ne kam ne kod naprej. Kosti so ljudem že zelo presedle, a zdaj naj bi šla pa še  meja. V tem stiku je problem, ne v tistem z odprtim morjem!
Saj vidite, celo ljudje, ki živijo na domnevno spornih delih kopnega si želijo le eno. Določite že to mejo, da bomo vedeli kje smo, s čim lahko računamo in kako moramo ravnati. V vsakem primeru so in bodo ostali na svojem. Ko bo meja se bodo vsaj znebili teh zoprnih novinarjev in političnih agitatorjev, ki jih hodijo gladit kot kakšno posebno lokalno pasmo.
Saj vem, da  minimaliziram mejo. V resnici je meja pomembna reč. Poleg jezika in naroda prav teritorij določa državo. A, ker tega ob osamosvojitvi ti, ki so danes tako glasni in proti, niso uredili - kaj vem morda pa res tudi zato, ker s tem vprašanjem niso želeli obremeniti donosnih orožarskih poslov- je to treba storiti danes. In arbitražni sporazum se mi zdi, ko se dva ne moreta dogovoriti, priročna rešitev. Tako se s sosedi vsaj streljali  ne bomo.
Poleg tega pa nimam prav nobenega veselja gledati te moje ljube Slovenije, ki bo, po morebitni zavrnitvi sporazuma, morala še enkrat več dojeti, da se enakopravnost članic EU neha na zastavi, kjer so zvezdice enako velike. V resnici so veliki in bomo vedno majhni. Menda ja kdo zares ne verjame, da bo Slovenija z mejo lahko pogojevala vstop Hrvaške v EU? Ko veliki bratje dvignejo prst, mali mora skloniti glavo, pa čeprav ve, da ni pošteno!
Ne vem ali bodo arbitri  naredili vse tako kot bi radi Slovenci. Verjetno ne! Vem pa, da slabše kot je, ne bo. In predvsem in še enkrat: s to igračko se politiki vseh barv, na moj račun, ne bodo več igrali! Jaz bom naredila vse kar je v moji moči, da bo tako! In mirno povem, upam, da nas bo dovolj!.