Majda Juvan

Dobro je, da je nogometno prvenstvo. Četudi naših ni več tam, velik del ljudi vendarle popoldneve in večere še vedno preživlja v družbi nogometne žoge. To pa je vsekakor bolje in manj stresno kot, če bi ves čas razmišljali o tem kaj nam bo prinesla vroča politična jesen.

Verjetno je bilo le vprašanje časa kdaj se bo to zgodilo. Nemogoče je bilo pričakovati, da bo kriza javni sektor obšla. Če realni sektor ne zmore narediti in prodati, potem javni ne more trošiti.
11 odstotno znižanje plač je visoko. Še bolj grozno se sliši  odpuščanje 16, 17 tisoč ljudi. Realno gledano je prvi ukrep kratkoročno bolj učinkovit. Vsi odpuščeni bi se namreč preselili na zavode za zaposlovanje, kjer bi dobivali solidna nadomestila in bi bil v skupni vreči prihranek le četrtino potrebnega. Dolgoročno pa bi le zmanjšanje števila zaposlenih morda kaj malega prispevalo k učinkovitosti dela v tem sektorju. Govoriti o tem, da smo po številu  uslužbencev primerljivi z drugimi državami, je precej dvomljivo. Prvič zato, ker povsod ugotavljajo, da jih je preveč, drugič pa tudi zato, ker številka sama prav nič ne govori o tem kako učinkoviti so.
V javni upravi so našli zatočišče mnogi neuspešni politični kadri. Vseh barv. V na novo ustanovljenih nekaj deset agencijah in uradih, ki so si jih vlade izmišljevale prav v ta namen, je zanje prav dobro poskrbljeno. Vse pomembnejše strategije in zakone pa še vedno pišejo dobro plačani zunanji sodelavci.
Tudi v sistemih kot so zdravstveni in izobraževalni ni šlo brez umetnega ustvarjanja potreb. V osnovnih šolah je že polovica otrok s posebnimi potrebami. Eni so nadarjeni, drugi prikrajšani, tretji s težavami, ki bi bile manjše, če jih ne bi na silo tlačili v integrirane programe. Vse to terja veliko več visoko usposobljenega kadra kot nekoč. Na visokošolskih ustanovah se tare študentov, študij traja po osem let, učitelji pa poskrbijo, da  prehodnost iz letnika v letnik zadošča tudi za njihove plače. V bolnišnicah je zdravnikov premalo, slišimo. In preobremenjeni so. Če ti isti preobremenjeni zdravniki delajo popoldne v enem, dveh ali treh zasebnih zavodih pa nas ne sme brigati, slišimo. Prav! A dejstvo je, da k posteljam bolnikov vedno redkeje prihajajo. Pa ne le zdravniki. Tudi medicinske sestre. Med njimi jih je zdaj že zelo veliko z visoko izobrazbo in one pač niso študirale zato, da bi popravljale postelja in odnašale nočne posode.
Vsaka medalja ima dve plati. Ena je tista, ki jo vidimo uporabniki, druga je tista, ki jo vidijo uslužbenci. Ti in oni.
Tisto kar je najhuje je to, da večina med njimi dela. Dela veliko. Kar nekaj jih poznam. Iz službe prihajajo pozno popoldne ali zvečer. Delo si nosijo domov. Dopust jim propada, ker ga ne morejo izkoristiti. Ubadajo se z nadrejenimi  med katerimi so mnogi prileteli na ta mesta po klientelistični logiki in o delu samem pojma nimajo. V uradih, zbornicah in ambulantah vlada apatija. Zakaj se truditi, če pa dobro delo v resnici nikogar ne zanima. Kaj me briga, če je bedasto, glavno, da mi dajo mir!
In tako dalje in tako naprej! Ob vodjih, direktorjih, predstojnikih, ki nimajo ne volje in ne znanja za karkoli, ni mogoče pričakovati kakovosti. Pa tudi racionalizacije ne. A kaj ko gre praviloma za kadre, lojalne vsakokratni vladajoči politiki.
Če mene vprašate, je v takih razmerah nižanje plač bolj razumno. Ker, če bi ti, ki držijo vajeti v rokah odpuščali, bi ob sedanjem stanju duha, odpustili dobre in perspektivne. Obdržali pa tiste, ki se ne upirajo, ki cele dneve delajo kar jim je naročeno in ki, čeprav vedo, da zgolj kopičijo nekoristne papirje, samo upajo, da se tja do njihove pozne starosti na tem svetu prav nič ne bo spremenilo. Za njih!