Majda Juvan

Saj vem, da je obrabljeno.Slovenija je majhna, pa je vseeno toliko vsega kar je vredno videti. In ni ga med nami, ki bi poznal vse njene kotičke. Pa ne le Slovenije. Kolikokrat ste se v naše glavno mesto namenili z raziskovalno žilico obiskovalca?

Jaz priznam, da redko. Pravzaprav me je v to- posredno - prisili šele tretji rod v naši družini. V trgovine s cunjami  ga ne morem vlačiti, v tiste druge z igračami bi ga sicer lahko, a kaj ko ga potem brez tuljenja ali pa polnega naročaj nabranega, ni mogla dobiti ven.
In zato sva oni dan šla raje na plovbo po Ljubljanici. Sploh nisem vedela, da izpod Tromostovja barka odpelje vsako uro na krožno potovanje do Špice in nazaj do Zmajskega mosta. Šla sva na prvo vožnjo ob 10-ti uri in bila edina potnika. Bilo je super.
Našega naslednika Plečnik ni impresioniral, so pa mame race, ki so po Ljubljanici vodile svoj naraščaj, popravile vtis. Tudi smeti, ki jih je voda nosila proti zapornicam so razbile monotonijo. Najbolj imenitni pa so bili delovni stroji in delavci. In ti so tudi mene prevzeli. Saj sem že večkrat slišala, da se župan hvali z urejanjem rečnih nabrežij, a da je tega toliko in, da  bo med Tromostovjem in Špico resnično urejeno sprehajališče ob sami vodi, si pa nisem mislila. Če je vse narejeno tako kot mora biti, z vsemi potrebnimi soglasji, ki so za take posege potrebna, potem kapo dol.
Največjega navdušenja je bila pri našem tamalem deležna Špica. Tam se je največ dogajalo. Morda bo, ko bo zrasel,  koliščarski muzej. Ob novih privezih, gostinski ponudbi, pavljonih  in parkih, ki naj bi bili tam, bi to bilo lahko privlačno tudi za turiste. Če seveda to kdaj bo. Ko se zravsa naša stroka, je bitka za prestiž krvava.
Ima pa vse skupaj tudi drugo plat. Prijatelji iz Trnovega, so povedali, da bi župana najraje kar ukinili. Razcvet obrežij mestne reke, gostinska ponudba in kaotični promet po Ljubljanici  je namreč v to naselje pritegnil še več avtomobilov in še več hrupnega nočnega življenja. Več razbitih steklenic, več pobruhanih, polulanih in celo pokakanih vogalov. In le strinjam se lahko. Nedopustno se je zaradi novega in hvale, ki je boš morda deležen pri naključnih obiskovalcih, požvižgati na tiste, ki tam, že leta živijo in jim je več do lastnega miru kot do županove promocije. In ni vsakršno nasprotovanje vsemu novemu, nazadnjaštvo. Le za sobivanje obojega mora biti poskrbljeno. Prej preden se ljudje sami vzamejo pravico v svoje roke.
A tudi vsako vztrajanje pri starem, ni nujno spoštovanje žlahtne mestne dediščine. Na neskončne prepire o Kolizeju in  Cukrarni se spomnite. 20 in več let trajajo. Če bi se iz njih vsaj kaj izcimilo, pa se ne! Obe, domnevno žlahtni ruševini čakata, da se ju usmili zob časa.
A za to, da to vidite, se je v naše mesto potrebno odpraviti z očmi sprehajalca. Lahko se popeljete tudi z barko. In ob občudovanju vsega kar je mestu novega s prijatelji rečete kakšno tudi o drugih  rabotah ljubljanskega župana. Si mislim, da se jih bo tja do volitve še veliko nabralo. Nekaj zato, ker ga za zdaj  na županskih volitvah nihče ne more premagati, nekaj pa tudi zato, ker vsi vemo, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. A Janković vseeno ni Bog.