Majda Juvan

Nad minulim koncem tedna se ne moremo pritoževati. Tudi tisti, ki so slepi za nogomet in gluhi za verske spektakle, so imeli nekaj od njega. Če nič drugega, nam letos še ni bilo tako vroče kot v soboto in nedeljo.

Sobota ni bila za pohodne izlete. Lahko mi verjamete. Na Kraškem robu je žgalo kot sam Zlodej. A smo preživeli in celo kakšne aktualne smo se lahko dotaknili. Ker smo stalno gledali na Hrvaško stran, mimo aktualnih tem nismo mogli. Ne vem sicer kako  je kdo od prijateljev glasoval- to se pač ne sprašuje - si pa mislim. A vsi smo se strinjali, da ne bi hoteli biti Joras. Slovenci se o njem vedno pogovarjamo z mešanimi občutki. Nekako ne vemo kaj naj si o njem mislimo. Gre res za čudaškega domoljuba  ali za lisjaka,ki svojo pozicijo, po potrebi, daje v najem temu ali onemu politiki oziroma pravniškemu škricu. Ko smo zadnjič prečkali mejni prehod Plovanija, sem si spet enkrat ogledala kraj , kjer ta človek živi. Stisnjen je med mejni prehod preko katerega dan in noč hrumi promet, Dragonjo in velikanski in bučni Kazino, ki so mu ga Hrvati zgradili tako rekoč na domačem dvorišču. Nikakršne idile ni tam. Zdi se mi celo, da bi si vsakdo, ki bi želel tuzemska leta preživeti v miru in spokoju, naredil vse, da bi zase in za družino našel človeka dostojno domovanje. A očitno ne Joras! Že ve zakaj!
Prav. Hrvaški kolegi – predvsem tisti,ki pišejo zbadljivke, kozerije  ali pa satire, imajo z njim veliko veselja. A treba je priznati, da pri tem svojih ne šparajo prav posebej. Nasploh se zdi, da se znajo Hrvati na svoj račun precej bolje pošaliti, kot mi. Če ne verjamete, velja brati Dnevnikovega kolumnista Borisa Dežuloviča. Do solz se boste nasmejali ob pisanju o tem kako običajni Hrvat trpi, ker Slovenci so v Južni Afriki, Hrvatov pa ni. Vedno, ko ga berem me zvije zelena zavist. Zakaj je oni tam gor enim dal vse talente, druge je pa kar preskočil?
Morda bi morala v Celje. Pa me tam ni bilo, ker v resnici tam nimam kaj iskati. To je bilo srečanje vernikov in vernikom namenjeno. Zdi se mi prav, da  tam državnega vrha tam ni bilo. Kaj pa naj delajo tam tisti,ki  niso verni? Pa tudi tisti, ki so, bi morali biti tam zasebno. Vera je zasebna reč. Je pa bilo vsekakor vsega občudovanja vredna organizacija. 32 tisoč ljudi so spravili na stadion in iz njega brez vseh težav. Prav zaradi tega pa bi morda morali biti v Celju naši sindikalisti,ki obetajo množične demonstracije Se pa zdi, da se primerjanje med sinikalnimi shodi in tem kongresu neha že v izhodišču. Najprej, toliko ljudi sindikati ne bodo spraviti na cesto. Na srečo, saj proletariat ni naravnan na spoved. Verniki so v Celje prihajli v miru in globoki veri, da jih čaka odrešitev, delavci pa bodo prišli v prepričanju, da je one v Ljubljani nujno izgnati iz božjega kraljestva, saj so leta in leta nekaznovano grešili. Na njihov račun. Ob tem  racionalne razlage ne zaležejo.
In dokler v javnosti krožijo resnice in polresnice o možnosti, da bi generalni direktor RTV-ja, ki noče in noče odditi, v primeru krivdne razrešitve lahko pokasiral 72 plač ali več kot 300 tisoč evrov bodo ljudje besneli. Upravičeno. Tudi, če gre za hipotetično možnost, že to, da se je nekomu ne zdi sporno podpisati, drugemu pa ne sprejeti takšne ponudbe, govori samo za sebe. Ja res prav res, pa kdo so ljudje, ki v tej državi lahko mirno zasedejo najvišje funkcije. In jih potem še zapustiti nočejo! Kodeks, morala , etika…. dajte , dajte! Ta navlaka je le za navadne smrtnike, tako tiste, ki so bili v Celju, kot eno, ki bodo morda v jesen prišli v Ljubljano.