Majda Juvan

Začelo se je. Svetovno nogometno prvenstvo. Nogomet bo postal  središče vsega dogajanja. Pravzaprav bo to pravo  olajšanje za  strašljivke, ki jih na prvih straneh srečujemo sicer.

Naslednji tedni bodo nekaj posebnega. O  nogometu bomo začeli razpredati tudi tisti, ki – roko na srce- o nogometu ne vemo prav nič. Tudi tisti, ki redko katero tekmo pogledamo do konca, tisti, ki na stadionu »v živo« sploh nobene še videli nismo.
Nogomet v Sloveniji v resnici nima plebiscitarne opore v  velikih množicah navijačev. Se bojim , da bi jo odnesel celo slabše kot arbitražni sporazum. Mnogih nas ne pritegne,drugi se čisto po slovensko zmrdujejo, ker, da gre za čefurski šport, spet tretji v njem vidijo samo ekscese.
A v resnici je tako, da je nogomet daleč najbolj razširjen šport na tem svetu. Nogomet je šport, ki ga verjetno najbolj strastno in predano igra največ ljudi na tem svetu..Morda se motim, a zdi se mi, da je  nogomet edini šport,ki  lahko nekoga iz socialnega dna povzdigne  med  zvezde. Preprosto zato, ker da se naučiš osnovnih veščin ne potrebuješ drugega kot nekaj kvadratnih metrov in žogo. In to imajo tudi v največjih barakarskih naseljih tega sveta.
Je pa res, da najboljši rastejo samo tam, kjer za nogomet diha ves narod. Ali pa vsaj velik del.
Kakorkoli že pač obračamo , moramo priznati, da Slovenci ne sodimo med takšne narode. Evforija, ki jo po kakšni zmagi tu in tam pokažemo na Prešernovem trgu je eno, prazni stadioni na ligaških tekmah pa nekaj povsem drugega. Nekdaj so se strasti vsaj malo zaiskrile, ko sta se srečala Olimpija in Maribor, zdaj niti tega ni več.  Pa saj tudi klubi nimajo več svojih, nekdaj prepoznavnih imen. Stare blagovne znamke so zamenjala imena sponzorjev. Saj veste  SCT, CMC, Pivovarna ta in ta, Hit, Labod in tako dalj in tako naprej.
Ne vem kako je s temi stvarmi v belem svetu, a celo jaz vem, da so nekatere stvari nedotakljive. Ko je  Abramovič kupil Chelsea mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi ga poimenoval Kalinka. Na primer.
Me prav zanima kaj bi navijači Barcelone naredili s tistim, ki bi njihov klub poimenoval po kakšni firmi, ki bi vanj vložila primerno veliko denarja.
Sploh moram priznati, da je bil naključni obisk Barcelone v času, ko so Katalonci igrali eno od odločilnih tekem z Interjem, kar zadeva vedenje o nogometu, zelo poučen. Sicer je res, da mi ni pomagal v razumevanju nedovoljenega položaja, sem pa  povsem dojela kako izgleda, ko neko mesto diha z nogometom. Na dan tekme, se je celo mesto odelo v Barcine barve. V črtastih dresih so bili prodajalci, natakarji, uradniki in upokojenci. Vzdušje je bilo tako vzneseno, da smo jih kupovali tudi turisti. Ves dan so se po mestu vozili avtomobili z vihrajočimi zastavami in navijaškimi rekviziti. In bodo naslednjič spet, pa čeprav je Barca takrat izpadla iz nadalnjega tekmovanja.
Se bojim, da smo Slovenci daleč od takšne ljubezni. Bili in bomo.
A, seveda zdaj ko so naši v Južni Afriki, bomo tudi mi navijali.Glasno. Bomo veseli. Morda tudi razočarani. A že teden po tem,ko bo vsega konec, bomo pozabili. In v tem je razlika med tistimi,ki so s srcem pri stvari in med nami, ki  poskušamo samo razumeti.