Majda Juvan

Predsednik vlade Borut Pahor je obiskal sedež Darsa.  Po kratkem obisku se je prepričal, da si družba zasluži novo državno garancijo za novo posojilo.Gre za naše ceste. In jasno je, da jih namesto nas nihče ne bo plačal.

Ceste ne morejo ostati na pol zgrajene. Celo več. Tiste, kjer strojev sploh še ni, bi državljani tudi radi imeli, saj so do sedaj pridno pomagali graditi one druge po katerih se že vozimo. In naše ceste so drage. Trase pa tako zahtevne, da bolj ne bi mogle biti. Pri nas se ceste praviloma ne gradijo tam, kjer bi bila gradnja najcenejša.
Ko je minister Lahovnik pred nekaj tedni javno povedal, da je slovenski avtocestni križ preplačan za več milijard, je završalo. Završalo je pa čeprav so vsi vedeli, da so ceste vsa minula leta bile zlata jama. Župani so z objekti, ki so jih morali cestarji zgraditi za to, da so posamezniki in lokalne skupnosti pristale na gradnjo, dobivali volitve. In to ne ene. Nihče nikoli ne bo natančno vedel  na koliko nadvozov, koliko podvozov, koliko mostov in koliko  obvozov, pa protihrupnih ograj, celo premaknjenih cestninskih postaj in izvozov, je moral Dars pristati zato, da je sploh dobil zemljišče in soglasje lastnikov in lokalne skupnosti. Nekatere zgodbe, ki so se vlekle kot jara kača, poznamo, mnogih ne. Zgodb o tem zakaj je bilo potrebno mimo Trajan vleči najdražjo traso, ki si jo menda še danes hodijo ogledovat tudi tujci in kako zelo je bilo vroče, ko so se je risala dolenjska trasa, se še spomnimo. Kdo ve ali so danes vse tiste površine, ki so jim takrat pripisovali  najvišjo kmetijsko kategorijo, sploh obdelane.
Dovolj  je pogledati v arhive, ki jih je poln svetovni splet in videli boste, da za vsako pripombo posameznika sledi pojasnilo, da je Dars d.d. dolžan nadomestiti vsa zemljišča in vse prekinjene poti do posameznikove lastnine, njive, pašnika grozda in kar je še takega. Racionalizacija takšnih podvozov in nadvozov skorajda ni prišla v poštev, saj so neredko lastniki pogojevali pot samo zase. Tako kot je pač bilo prej. Pa to še ni bilo vse. Mnoge občine so zato, ker se jih je dotaknila avtocesta izsilile tudi novo lokalno infrastrukturo. Šole športna igrišča, psihiatrična bolnišnica v Ljubljani je dobila novo stavbo in tako dalje in tako naprej. Seveda so vsi za svoje zahteve imeli argumente, a resnica je, da to veliko stane. In družno smo pridelali dolg, ki ga danes imamo in ga bomo vračali še 50 let.
Koliko so pri vseh teh rabotah zaslužili gradbinci, ne bomo nikoli izvedeli. Dokler je denarni tok na ceste tekel pod močnim pritiskom, sta se jim cedila med in mleko. Da bi kdaj vedeli koliko je končalo v žepih največjih lastnikov pa je sploh iluzija.Za to pri nas nimamo ne kriminalistov, ne tožilcev, ne sodnikov. Imamo le dobre odvetnike.
Smo gradili dolgo? Če primerjamo s Hrvati, vsekakor. Ali bodo tam ceste morali popravljati še prej kot pri nas, ko jih saniramo že po nekaj letih, bomo videli.
A, če se sama ozrem na mojo lokalno cesto, ki so jo v nekaj letih zdaj že drugič povsem zaprli za promet in bodo nekaj sto metrov cestarji  popravljali do konca leta – 7 mesecev, da ne bo pomote-  potem je bila gradnja slovenskega avtocestnega križa naravnost bliskovita.
Je pa res, da nam tu v primestju nihče ni zagotovil ekonomičnega obvoza. In podučeni z izkušnjami drugih, že  razmišljamo ali  bi se glede na nastali položaj dalo kje od koga kaj iztržiti. Če lahko drugi, lahko tudi mi. Bo že Pahor dal garancijo, če zmanjka!