Majda Juvan

Čeprav bi se morali pogajalci pogoditi o podobi nove pokojninske reforme, se socialni partnerji do nje niti prebili niso. Zanjo je zmanjkalo časa, ker je bilo toliko drugega s čemer se sindikati niso strinjali.

Stališča slovenskih sindikatov  že dolgo spremljamo z mešanimi občutki. Po eni strani se nam zdi prav, da vztrajajo in , da se vsaj oni borijo za  pravice, po drugi strani pa je jasno, da so nekatere njihove zahteve nerealne in jih nobena vlada ne bi mogla sprejeti. Biti proti vsakršni spremembi je zanesljiva pot h koncu socialnega dialoga. Jasno je, da bo vlada odločitve sprejela brez njih. Četudi bi se še tako bala ulice, je jasno, da jo bo v strukturne reforme prisilila EU. Ni  mogoče vztrajati pri delu do 60-tega leta medtem ko se vsa Evropa  spogleduje z upokojitveno starostjo pri 67-tih letih.
Sindikatom, ki zavestno nočejo videti, da bo za današnjim dnem prišel še jutrišnji in, da bodo za nami prišli še naši otroci in vnuki, je težko pritegniti. Logika po kateri bi sedanja generacija zaposlenih in upokojenih polizala vso smetano, svojim potomcem pa zapustila le dolgove in prazno malho se zdi nedopustna. Vsak kmet, ki je živel od gozda je posekal le toliko kolikor je bilo prirasta. Vedel je, da bodo od gozda morale živeti še  mnoge generacije.
Ta logika se v industrijsko in post industrijsko družbo očitno ni prenesla.
V takih razmerah bi se bilo nad sindikati najlažje zgražati. Najlažje bi jih bilo poslati na smetišče zgodovine. Takšni kot so, so cokla socialne države, države za katero se načeloma tako zelo zavzemajo. Celo več.
A kaj, ko v resnici vse skupaj niti približno ni tako preprosto.  Razmere v časih povampirjenega, turbo kapitalizma so v resnici takšne, da naravnost terjajo zaščito delavskih pravic. Zaščito človekovega in delavskega dostojanstva.  To kar se v današnjih časih dogaja delavcem iz drugih republik – pa niti ne le njim- je do neba  vpijoča sramota. Sramota, ki je na dan prišla šele takrat, ko so posamezniki povsem obupali in so svojo bedo predstavili javnosti. Seveda smo bili zgroženi. Načeloma. Kaj takega!  Delali smo se, da nismo vedeli. Da smo verjeli, da je tako le na Kitajskem. Pri nas pa seveda ne! Ni naključje, da imajo prav ti, ki so  sredi domišljave Slovenije postali novodobni sužnji polna usta Evrope. A to je torej to? To je ta obljubljena Evropa, ki temelji na bratstvu, enakosti in svobodi! Hvala lepa, se zaklinjajo! Doma imajo revščino, a znabiti več sočutnosti in solidarnosti. Vsi ,ki so vedeli , so dokler so le lahko , gledali proč. Pa imamo zakone, imamo pravno državo in imamo sindikate.  Vse evropsko!
Čeprav je šlo za teptanje najosnovnejših pravic, se sindikati niso kaj dosti oglašali. Pa bi se morali, četudi  ni šlo za njihove člane. Tudi zato, ker gre  za zelo nebogljeno populacijo, ki se v razmerah v kakšne je pahnjena, ne more znajti. Tudi socialnega okolja, ki bi jim morda lahko stalo ob strani nima. Sindikati bi se morali vpiti na ves glas tudi zato, ker nikjer ne piše, da se v podobnem položaju že jutri ne bodo znašli tudi njihovi člani. Delodajalci se na pravno državo in zakone pri nas lahko mirno požvižgajo.
Prav primer teh ljudi boleče kaže kaže, da zaščita delavskih pravic še zdaleč ni za na smetišče zgodovine. Tudi sindikati ne. Človek sam je vse preveč nemočen. Je pa res, da sindikati kakršne imamo danes, morda tudi ti, ki v teh dneh malo korakajo po evropskih prestolnicah, niso najboljši zgled. Te je morda čas res povozil. A nujno si bo treba izmisliti nove. Takšne ,ki bodo razumeli kaj jke to dialog. Takšne,ki bodo razumeli, da se časi sicer spreminjajo a želja po izkoriščanju in zasužnjevanju človeka je  večna. In proti njej se posameznik ne more boriti.