Majda Juvan

Vsaj za nekaj časa se bo meja umaknila s prvih strani. Nadomestila jo bo kruta realnost. Tista v kateri bodo imele prvo vlogo številke. Včasih smo verjeli, da  so te eksaktne in, da pri seštevanju in odštevanju ni slepomišenja, zdaj že vemo, da to velja samo v šoli. V resničnem življenju že dolgo prevladuje virtualna matematika.

Profesor Jože Mencinger, ekonomist, ki govori tako, da ga lahko razumemo tudi tisti, ki nam visoka ekonomija ni najbolj blizu, je povedal, da nominalno svet danes posluje vsaj s trikrat več denarja, kot je vredno vse kar materialnega ta naša obla ima. Da bi jim bilo dobro in še bolje kot je sploh mogoče, so si  države, denarni skladi in banke denar preprosto zamislile. Po svetu že dolgo več ne krožijo paketi z zlatimi palicami ampak samo in zgolj računalniška nakazila. Podlaga zanje pa tudi že dolgo ni več presežna vrednost kakšnega nacionalnega brutoprodukta ali pač realni zaslužek, ki bi ga nekdo želel oplemeniti v tej ali oni naložbi, temveč fiktivni, namišljeni denar, ki ga v resnici ni.  In, ko ti menjaš  neobstoječe, ko tisto kar posojaš nima nikakršne osnove v dobrinah, je meja tvojega namišljenega bogastva lahko le nebo. In v zadnjih desetletjih  je prav to - spet po Mencingerjevo-  kazino poslovanje,  liberalni kapitalizem pripeljal k njegovemu koncu. Kar ni posebna katastrofa, ker kaj dosti dobrega velika večina zemljanov od njega ni imela. Problem je, ker nihče ne ve kaj zdaj, kako naprej ali pa  morda celo, kako nazaj. Celo najbolj pametnim mogočnežem tega sveta je v resnici jasno, da  bo slej kot prej balon z namišljenim bogastvom potrebno prizemljiti. Če bomo imeli srečo, se bo praznil postopoma. Če ne, bo počil. Ne bi bilo prvič.Prva polovica prejšnjega stoletja še ni pozabljena. In iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo najkrajši konec potegnili tisti, ki so ga najbolj napihovali. Ker verjeli ali ne, vsakdo od bogatih zase natančno ve, da je potrebno za  reševanje svoje kože imeti realno bogastvo. In ga ima.
Države se poskušajo rešiti kakor vejo in znajo. Na udaru je javni sektor. Upravičeno. Ta se je po logiki Petrovega načela povsod razbohotil preko vseh meja.Tudi pri nas. Povsod, kjer jih imajo, so težave s pokojninskimi sistemi in z zdravstvom. Oboje je predrago. Varčevalni ukrepi se vrstijo. Parlamenti jih sprejemajo preko noči.
Če primerjamo razmere pri nas in v tujini, se zdi, da so naši sindikati daleč močnejši od grških, španskih, francoskih in romunskih. Takorekoč vse kar vlada predlaga zavrnejo.  A v resnici sindikati napenjajo mišice le, ko gre za javni sektor. Ko so odpuščali v gospodarstvu, ko so se delodajalci tam nižali plače, ko marsikje niti temeljnih obveznosti do zaposlenih niso spoštovali, sindikatov ni bilo nikjer. Se jim ni zdelo vredno.Za teh nekaj deset tisoč, ki so v zadnjem letu ostali brez službe, sindikat ni storil prav nič. Od teh članarin ni bilo in jih tudi ne bo več.
Bo pa zato toliko bolj glasen sedaj, ko prihajajo na plano tako popularne in v resnici ne prav usodne teme. Recimo cena zdravnikovega dežuranja. Ta je resnično visoka. Tudi ob dejstvu, da je v večjem delu javnega sektorja, katerega del je tudi javno zdravstvo, dežurstvo vredno neprimerno manj. In, da v delu, kjer ni potrebno zagotavljati 24 urne storitve, delo preko polnega delovnega časa ni plačano, temveč lahko zanj zaposleni dobijo le proste ure. V razmerju 1:1 seveda in nič več. A pri nas je vlada vedno ,ko gre za pogajanja s pomembnimi  sindikati, nemočna. Bojim se, da bo tudi to pot, ko se bo pogajala z zdravniki.
In tisti balon,ki smo ga omenjali na začetku se bo samo še bolj napihoval.
Je pa res, ko ti enkrat manjka dvakrat preveč, je vseeno , če ti zmanjka še malo več.
Potem se vsi skupaj lahko zanašamo le še na kazino. A kaj, ko revni iz njega pridejo, praviloma, le še bolj revni.