Majda Juvan

Zmaga je tesna. Začenja se pravo delo. Kako bodo tisti, ki so si do včeraj očitali vse mogoče in na plečih nič krivih državljanov poskušali nabirati predvsem politične točke za svoje ozko strankarske ali celo karierne interese in zamere iskreno delali skupaj, pa verjetno nikomur ni čisto jasno.

Ko smo imeli leta 2008 referendum o pokrajinah na katerem je bila udeležba dobrih 10 odstotkov, je Janez Janša izjavil, da udeležba ni pomembna, pomemben je le rezultat. Ko so leta 2005  državljani  samo z sedmimi desetinkami odstotka večine podprli zakon o RTV-ju, je takratna vladajoča koalicija, ki ga je tudi predlagala, slavila zmago. Šlo je za sedanjo opozicijo. V demokraciji je pač tako. Zadošča en sam glas večine.
Še naprej sem prepričana, da je bilo izsiljevanje referenduma v primeru določanja meje, nedostojno. O tako strokovnih in ključnih vprašanjih, bi ob pomoči stroke morala odločati politika. Skupaj. Saj zato pa je v DZ, ob vladajoči koaliciji, tudi opozicija! Namesto tega pa so  vprašanja o meji s Hrvaško družno spravili na raven gostilniškega zmerjanja. Tukaj moram jasno zapisati, da ima za to raven opozicija precej več zaslug kot koalicija, ki je poskušala vsaj za silo vse skupaj ohraniti na neki kolikor toliko spodobni dialoški ravni.
Še posebej nedostojno pa je, da danes o tem kako nedopustno je s takimi dilemami ljudi obremenjevati na referendumu, najbolj glasno govorijo tisti, ki so ga prvi napovedali. Novembra lani je Radovan Žerjav, predsednik Ljudske stranke napovedal referendum na to temo. In povedal, da bodo svoje podpise zanj prispevali tudi Janševi poslanci. Celo več. Napovedal je dve vprašanji. Prvo o tem ali podpiramo arbitražni sporazum, drugo pa o tem ali smo za to, da Hrvaška  postane članica EU. In tudi zaradi tega jih je koalicija kasneje ponudila svoj predlog, ki ga pač niso mogli zavrniti.
Kar zmrazilo me je, ko je včeraj prvak opozicije napovedal, da bodo storili vse za blokado vstopa Hrvaške v EU. Ker drugo leto, ko naj bi to menda bilo aktualno, sedanja opozicija v parlamentu še ne bo imela večine, je čisto možno, da se bo scenarij iz konca lanskega leta, ko so želeli tudi to vprašanje reševati na  referendumu, ponovil. Razen, seveda, če ne bomo med tem odšli na predčasne volitve, kar tudi ni nemogoče, glede na to, da se z rešitvami od katerih je resnično odvisno življenje v Sloveniji, pravzaprav nihče ne ukvarja. Potem bo vlado gotovo ponovno vodil Janez Janša in iz prestola se nujnost sobivanja in dialoga s sosedi ter uslužnost vsem velikim, ki v resnici vlečejo niti, očitno vidi precej drugače. Saj menda ne mislite , da je ameriški odpravnik poslov včeraj čisto po naključju zašel v tabor zmagovalcev.  Ne smemo biti naivni, takšni obiski zelo razsvetlijo obzorje , retorični pogum, ki tako prav pride za domačo rabo,  pa hitro uplahne. Vsi se spomnimo blejskega sporazuma, ki ga je Janša mirno podpisal. Tiha diplomacija utiša in upogne še tako neupogljive.
Skratka. Zelo vesela bi bila, če bi se z mejo poslej ukvarjali tisti, ki o vsem skupaj kaj vedo. Da bi na koncu lahko verjeli, da je tisto kar smo dobili tisto kar je bilo mogoče dobiti in kar nam pripada. In, da sobivanje s Hrvati ne bo še leta zlata jama vseh tistih večnih politikov, ki  jih meja in ljudje ob njej v resnici prav malo brigajo, zelo veliko pa jim je do tega, da bi za vedno ostali v svojih stolčkih. Lepo jim je in večina česa drugega že dolgo niti več ne zna početi.