Majda Juvan

Začelo se je predčasno glasovanje. Mnogim bo odleglo. Če nič drugega to pomeni, da se bliža konec more, ki se ji reče kampanija o arbitražnem sporazumu. In glede na to, česa vse smo bili deležni v teh dneh, to sploh ni malo. Nasprotno.

Kadarkoli v zadnjih dvajsetih letih se je slovenski ali hrvaški politiki zahotelo pozornost od pomembnih in za ljudi vitalnih tem preusmeriti na nekaj  zaradi česar bodo nanje pozabili, je bila meja vedno pri roki. Povsem razumem politike in politikante, ki je ne bi radi izgubili.
Lahko bi se zgodilo, da bi ljudje nenadoma hoteli vedeti kako bo vlada zagotovila preživetje naroda ob dejstvu, da se iz meseca v mesec zmanjšuje število aktivnih prebivalcev države. Da jih je – po zadnjem štetju le še 965 tisoč, kar pomeni, da je tistih neaktivnih, ki jih tako ali drugače aktivni morajo preživeti precej preko milijona. Si predstavljate? Vsak zaposleni mora preživeti več kot enega, ki se sam še ne more – ali pač ne more več - preživeti. In potem ti ljudje pridejo pred vlado. Eni zato, ker ne morejo s svojimi 600 evri minimalne plače preživljati še svojih otrok in staršev, drugi pa zato, ker jim po Ustavi pripada človeka dostojno življenje! In vlada nima več nerešene meje s Hrvati, ki bi jo kot krucialni problem te nacije ponudila razžaljeni, brezpravni množici  obubožanih državljanov! Katastrofa! Mar naj se zdaj predsednik in ministri namesto z mednarodnim pravom, ki  se ga človek nauči takorekoč v dveh korakih, ubadajo z ekonomijo, s katero v domala stoletju nobenemu modremu človeku še ni uspelo počlovečiti imenitnega liberalnega kapitalizma, ki ga zdaj vsi skupaj globalno živimo!  Lepo vas prosim? Zakaj pa mislite, da se je Janša tako zelo oklepa te meje? Točno zato, ker je kar precej možnosti, da v sedanjih razmerah Pahor ne bo dobil še enega mandata. Bilo bi čudno, če bi ga! In vsak dober politik ve, da mora imeti temo v katero se lahko zateče, ko ne ve ne kam ne kod naprej. Kosti so ljudem že zelo presedle, a zdaj naj bi šla pa še  meja. V tem stiku je problem, ne v tistem z odprtim morjem!
Saj vidite, celo ljudje, ki živijo na domnevno spornih delih kopnega si želijo le eno. Določite že to mejo, da bomo vedeli kje smo, s čim lahko računamo in kako moramo ravnati. V vsakem primeru so in bodo ostali na svojem. Ko bo meja se bodo vsaj znebili teh zoprnih novinarjev in političnih agitatorjev, ki jih hodijo gladit kot kakšno posebno lokalno pasmo.
Saj vem, da  minimaliziram mejo. V resnici je meja pomembna reč. Poleg jezika in naroda prav teritorij določa državo. A, ker tega ob osamosvojitvi ti, ki so danes tako glasni in proti, niso uredili - kaj vem morda pa res tudi zato, ker s tem vprašanjem niso želeli obremeniti donosnih orožarskih poslov- je to treba storiti danes. In arbitražni sporazum se mi zdi, ko se dva ne moreta dogovoriti, priročna rešitev. Tako se s sosedi vsaj streljali  ne bomo.
Poleg tega pa nimam prav nobenega veselja gledati te moje ljube Slovenije, ki bo, po morebitni zavrnitvi sporazuma, morala še enkrat več dojeti, da se enakopravnost članic EU neha na zastavi, kjer so zvezdice enako velike. V resnici so veliki in bomo vedno majhni. Menda ja kdo zares ne verjame, da bo Slovenija z mejo lahko pogojevala vstop Hrvaške v EU? Ko veliki bratje dvignejo prst, mali mora skloniti glavo, pa čeprav ve, da ni pošteno!
Ne vem ali bodo arbitri  naredili vse tako kot bi radi Slovenci. Verjetno ne! Vem pa, da slabše kot je, ne bo. In predvsem in še enkrat: s to igračko se politiki vseh barv, na moj račun, ne bodo več igrali! Jaz bom naredila vse kar je v moji moči, da bo tako! In mirno povem, upam, da nas bo dovolj!.