Majda Juvan

Po dvajsetih letih je zgrajena tudi avtocesta mimo Trebnjega. Končno porečejo tisti, ki se vozijo tam. Zmaga ljudske demokracije porečejo eni, poraz razsodnosti in davkoplačevalcev, pa drugi.

Prav ta del avtocestnega križa je dokaz kako se avtoceste ne bi smele graditi. Ne bi se smele graditi, če bi hoteli to početi racionalno, hitro in v okviru naših možnosti.
Trebanjci ničesar niso prepustili naključju. Tudi kakšno zemljo, kjer so upali, da se bo gradilo, so kupili. Natančno so spremljali načrtovanje avtoceste mimo svojega kraja. Namesto razširitve sedanje hitre ceste so zahtevali njen odmik in izgradnjo po pobočju. Vse skupaj je bilo že v izhodišču za četrtino dražje, a to jih ni skrbelo, saj je šlo za državni denar. Na novi trasi je bilo potrebno zgraditi 350 metrov dolg predor, 250 metrov dolg viadukt, traso je bilo potrebno na večih koncih poglobiti in na 6-tih od 15-tih kilometrov poskrbeti za protihrupne ukrepe. Podreti in nadomesti je bilo potrebno tudi 8 stanovanjskih objektov. Pogajanja z lastniki so bila neskončna. Če jim državni načrtovalci niso prisluhnili, je civilna iniciativa,  ki so jo ustanovili zato, da se ne bi kaj zgodilo mimo njihove volje,tu in tam malo zaprli magistralno cesto. Nekdanja županja je odstopila, saj se z njimi ni strinjala. Menila je, da bo odmik trase zavrl razvoj občine. Morda ni odveč povedati, da je bila civilna iniciativa ustanovljena in najbolj dejavna v prejšnjem mandatu vlade, takrat je bila dorečena tudi sedanja trasa. Županja je bila iz drugega brega. Bila je članice Liberalne demokracije Slovenije.Tako je to pri nas.
Avtocestni križ smo menda preplačali za dve milijardi evrov.
Kot rečeno cesta zdaj je. Preostali del Dolenjske, predvsem Novo mesto, si je oddahnil. Trebanjske spletke, ki so bi menda še najbolj pogojene prav s špekulativnimi nakupi zemljišč, so premagane.
Žal pa to ne  pomeni, da so Trebanjci ostali brez idej. Lani so namreč tam ustanovili novo civilno iniciativo za varovanje interesov Trebnjega  ki je naštela za približno eno stran novih zahtev. Od Darsa zahtevajo na novo ureditev vseh cestnih povezav, ki bi zaradi bližine avtoceste utegnile biti zdaj bolj obremenjene, zahtevajo novo krožišče, izboljšave vseh mogočih prometnih površin, sanacije vsega na kar naj bi cesta domnevno vplivala in kdo bi vedel kaj še vse.
Skratka kaj bolj uporabnega kot je civilna iniciativa si težko zamislite. Ustanovitev pa ni ravno kakšen poseben podvig. 5 odstotkov volilnih upravičencev mora biti za. V Trebnjem je to 500 ljudi. Veste kaj, z nekaj prijatelji, morda kakšnim golažem in harmoniko, jih zberem v enem popoldnevu. Kdo ve koliko podobnih je po Sloveniji. Le za kakšno, ki bi davkoplačevalce ščitila pred lokalnimi ali domala osebnimi interesi, ki jih zastopajo, še nisem slišala.
Da pa se ne bi narobe razumeli. Civilne iniciative izkoriščajo prostor, ki se jim ponuja, politiki in stroka so tisti,ki bi jim morali postaviti mejo. Mejo v imenu davkoplačevalcev in zdrave pamati.
Pripis: ko je Jože Vencelj, čigar iniciativa je izpogajala sedanjo drago traso, kandidiral na nadomestnih volitvah za župana Trebnjega, se je med vsemi kandidati najslabše odrezal. Dobil je le dobre tri odstotke glasov. Natančno 228 glasov. Toliko o tem kako zelo so Trebanjci stali za njegovim početjem in njegovo iniciativo.

Dobro je, da je nogometno prvenstvo. Četudi naših ni več tam, velik del ljudi vendarle popoldneve in večere še vedno preživlja v družbi nogometne žoge. To pa je vsekakor bolje in manj stresno kot, če bi ves čas razmišljali o tem kaj nam bo prinesla vroča politična jesen.

Verjetno je bilo le vprašanje časa kdaj se bo to zgodilo. Nemogoče je bilo pričakovati, da bo kriza javni sektor obšla. Če realni sektor ne zmore narediti in prodati, potem javni ne more trošiti.
11 odstotno znižanje plač je visoko. Še bolj grozno se sliši  odpuščanje 16, 17 tisoč ljudi. Realno gledano je prvi ukrep kratkoročno bolj učinkovit. Vsi odpuščeni bi se namreč preselili na zavode za zaposlovanje, kjer bi dobivali solidna nadomestila in bi bil v skupni vreči prihranek le četrtino potrebnega. Dolgoročno pa bi le zmanjšanje števila zaposlenih morda kaj malega prispevalo k učinkovitosti dela v tem sektorju. Govoriti o tem, da smo po številu  uslužbencev primerljivi z drugimi državami, je precej dvomljivo. Prvič zato, ker povsod ugotavljajo, da jih je preveč, drugič pa tudi zato, ker številka sama prav nič ne govori o tem kako učinkoviti so.
V javni upravi so našli zatočišče mnogi neuspešni politični kadri. Vseh barv. V na novo ustanovljenih nekaj deset agencijah in uradih, ki so si jih vlade izmišljevale prav v ta namen, je zanje prav dobro poskrbljeno. Vse pomembnejše strategije in zakone pa še vedno pišejo dobro plačani zunanji sodelavci.
Tudi v sistemih kot so zdravstveni in izobraževalni ni šlo brez umetnega ustvarjanja potreb. V osnovnih šolah je že polovica otrok s posebnimi potrebami. Eni so nadarjeni, drugi prikrajšani, tretji s težavami, ki bi bile manjše, če jih ne bi na silo tlačili v integrirane programe. Vse to terja veliko več visoko usposobljenega kadra kot nekoč. Na visokošolskih ustanovah se tare študentov, študij traja po osem let, učitelji pa poskrbijo, da  prehodnost iz letnika v letnik zadošča tudi za njihove plače. V bolnišnicah je zdravnikov premalo, slišimo. In preobremenjeni so. Če ti isti preobremenjeni zdravniki delajo popoldne v enem, dveh ali treh zasebnih zavodih pa nas ne sme brigati, slišimo. Prav! A dejstvo je, da k posteljam bolnikov vedno redkeje prihajajo. Pa ne le zdravniki. Tudi medicinske sestre. Med njimi jih je zdaj že zelo veliko z visoko izobrazbo in one pač niso študirale zato, da bi popravljale postelja in odnašale nočne posode.
Vsaka medalja ima dve plati. Ena je tista, ki jo vidimo uporabniki, druga je tista, ki jo vidijo uslužbenci. Ti in oni.
Tisto kar je najhuje je to, da večina med njimi dela. Dela veliko. Kar nekaj jih poznam. Iz službe prihajajo pozno popoldne ali zvečer. Delo si nosijo domov. Dopust jim propada, ker ga ne morejo izkoristiti. Ubadajo se z nadrejenimi  med katerimi so mnogi prileteli na ta mesta po klientelistični logiki in o delu samem pojma nimajo. V uradih, zbornicah in ambulantah vlada apatija. Zakaj se truditi, če pa dobro delo v resnici nikogar ne zanima. Kaj me briga, če je bedasto, glavno, da mi dajo mir!
In tako dalje in tako naprej! Ob vodjih, direktorjih, predstojnikih, ki nimajo ne volje in ne znanja za karkoli, ni mogoče pričakovati kakovosti. Pa tudi racionalizacije ne. A kaj ko gre praviloma za kadre, lojalne vsakokratni vladajoči politiki.
Če mene vprašate, je v takih razmerah nižanje plač bolj razumno. Ker, če bi ti, ki držijo vajeti v rokah odpuščali, bi ob sedanjem stanju duha, odpustili dobre in perspektivne. Obdržali pa tiste, ki se ne upirajo, ki cele dneve delajo kar jim je naročeno in ki, čeprav vedo, da zgolj kopičijo nekoristne papirje, samo upajo, da se tja do njihove pozne starosti na tem svetu prav nič ne bo spremenilo. Za njih!

Saj vem, da je obrabljeno.Slovenija je majhna, pa je vseeno toliko vsega kar je vredno videti. In ni ga med nami, ki bi poznal vse njene kotičke. Pa ne le Slovenije. Kolikokrat ste se v naše glavno mesto namenili z raziskovalno žilico obiskovalca?

Jaz priznam, da redko. Pravzaprav me je v to- posredno - prisili šele tretji rod v naši družini. V trgovine s cunjami  ga ne morem vlačiti, v tiste druge z igračami bi ga sicer lahko, a kaj ko ga potem brez tuljenja ali pa polnega naročaj nabranega, ni mogla dobiti ven.
In zato sva oni dan šla raje na plovbo po Ljubljanici. Sploh nisem vedela, da izpod Tromostovja barka odpelje vsako uro na krožno potovanje do Špice in nazaj do Zmajskega mosta. Šla sva na prvo vožnjo ob 10-ti uri in bila edina potnika. Bilo je super.
Našega naslednika Plečnik ni impresioniral, so pa mame race, ki so po Ljubljanici vodile svoj naraščaj, popravile vtis. Tudi smeti, ki jih je voda nosila proti zapornicam so razbile monotonijo. Najbolj imenitni pa so bili delovni stroji in delavci. In ti so tudi mene prevzeli. Saj sem že večkrat slišala, da se župan hvali z urejanjem rečnih nabrežij, a da je tega toliko in, da  bo med Tromostovjem in Špico resnično urejeno sprehajališče ob sami vodi, si pa nisem mislila. Če je vse narejeno tako kot mora biti, z vsemi potrebnimi soglasji, ki so za take posege potrebna, potem kapo dol.
Največjega navdušenja je bila pri našem tamalem deležna Špica. Tam se je največ dogajalo. Morda bo, ko bo zrasel,  koliščarski muzej. Ob novih privezih, gostinski ponudbi, pavljonih  in parkih, ki naj bi bili tam, bi to bilo lahko privlačno tudi za turiste. Če seveda to kdaj bo. Ko se zravsa naša stroka, je bitka za prestiž krvava.
Ima pa vse skupaj tudi drugo plat. Prijatelji iz Trnovega, so povedali, da bi župana najraje kar ukinili. Razcvet obrežij mestne reke, gostinska ponudba in kaotični promet po Ljubljanici  je namreč v to naselje pritegnil še več avtomobilov in še več hrupnega nočnega življenja. Več razbitih steklenic, več pobruhanih, polulanih in celo pokakanih vogalov. In le strinjam se lahko. Nedopustno se je zaradi novega in hvale, ki je boš morda deležen pri naključnih obiskovalcih, požvižgati na tiste, ki tam, že leta živijo in jim je več do lastnega miru kot do županove promocije. In ni vsakršno nasprotovanje vsemu novemu, nazadnjaštvo. Le za sobivanje obojega mora biti poskrbljeno. Prej preden se ljudje sami vzamejo pravico v svoje roke.
A tudi vsako vztrajanje pri starem, ni nujno spoštovanje žlahtne mestne dediščine. Na neskončne prepire o Kolizeju in  Cukrarni se spomnite. 20 in več let trajajo. Če bi se iz njih vsaj kaj izcimilo, pa se ne! Obe, domnevno žlahtni ruševini čakata, da se ju usmili zob časa.
A za to, da to vidite, se je v naše mesto potrebno odpraviti z očmi sprehajalca. Lahko se popeljete tudi z barko. In ob občudovanju vsega kar je mestu novega s prijatelji rečete kakšno tudi o drugih  rabotah ljubljanskega župana. Si mislim, da se jih bo tja do volitve še veliko nabralo. Nekaj zato, ker ga za zdaj  na županskih volitvah nihče ne more premagati, nekaj pa tudi zato, ker vsi vemo, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. A Janković vseeno ni Bog.

Živali so pametne. Jedo toliko, da so site, tudi ubijajo le toliko. Tudi razmnožujejo se le po potrebi. Večina. In tudi svojega življenjskega okolja od katerega so odvisne, same nikoli ne uničujejo. Živali ne, ljudje pač.

V teh dneh se je ameriški predsednik Obama ponovno mudil v Mehiškem zalivu. Imel je kaj videti. Obljubljal je veliko, redki so mu verjeli. Na tistih obalah, ki jih je nafta že dosegla, vedo, da je življenja, ki so ga poznali in živeli, konec. Kaj bo čez leta, nihče ne ve. Iz Tankerja Exxon Valdez je na Aljaski izteklo mnogo manj nafte, pa je obala marsikje še danes zasvinjana. Exxon je po zaslugi svojih odvetnikov za odškodnino plačal drobiž. 500 milijonov dolarjev. BP jih bo 20 milijard. Dva slovenska proračuna. Približno. Za nas se to sliši nezaslišano veliko, a v resnici to britanske družbe, ki sodi med deset najbogatejših na svetu, ne bo niti zamajalo. Tudi iz tega je jasno, da je nafta posel, ki se mu podrejajo tudi največji politiki.
Na to sem se spomnila ob polemikah o plinskih terminalih v tržaškem zalivu. Ekologi opozarjajo na možnost nesreče, na to, da se bo temperatura vode usodno spremenila, na to, da  se bo z dna dvignilo srebro, ki ga je Soča v velikih količinah spirala v zaliv. A Italijani so za vsa opozorila gluhi. S Slovenijo se o terminalih ne bodo pogajali. Ko je poskušal še Pahor mu je Berlusconi mirno povedal, da naj bo tiho, če hoče dodatni pomol za Luko Koper in kdaj kasneje morda soglasje za drugi blok Krške nuklearke.Tako se veliki pogovarjajo z majhnimi.
Razumem, da je energija strahotno pomembna reč. Razumem, da se človeštvo po lastni presoji in izbiri ne bo selilo nazaj v kameno dobo. Tudi jaz se ne bi.
Plinski terminali so očitno velik posel. Lokacija v morju je priročna in dobičkonosna!.
Ni potrebno biti zelo pameten, da potegneš vzporednico z dogajanjem v Mehiškem zalivu. Dokler je nafta tekla na ploščad in v tankerje, so bili vsi navdušeni. Lastniki in Američani, ki so pobirali visoke koncesije in imeli poceni bencin. Ko se je zalomilo, se je izkazalo, da na takšno katastrofo nihče ni bil pripravljen.
Je res tako nemogoče, da bi se nesreča zgodila tudi v Tržaškem zalivu? Res ni mogoče, da bi strupeni plin pomoril vse kar bi živelo v krogu 10 ali več kilometrov? Kdo lahko kaj takega zagotovi? Komu sploh lahko verjamemo? Potem, ko se zgodi, je pa tako ali tako prepozno.
Tako kot je očitno že prepozno, da bi se izognili podnebnim spremembam zaradi katerih poplave odnašajo ljudi in premoženje tudi tam, kjer jih prej nikoli niso. Samo v zadnjih dneh se je zgodilo na Poljskem, V Franciji, v Avstriji  in na Hrvaškem.
Včasih smo tako visokim vodam rekli stoletne, zdaj niso več niti samo letne,, ampak že kar mesečne. Pa smo se še pred desetimi leti posmehovali  resnim opozorilom. Nekateri se še danes! Kot, da se bo z našo generacijo življenje na tej obli končalo.
Ja, prav res, po živalih bi se morali zgledovati.

Tako kot je bilo pričakovati, je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za ponovni zakonodajni  referendum o izbrisanih. Gre za veliko zmago Katarine Kresal. Mnogi so prepričani, da se ji je vse, kar se ji je letos dogajalo, dogajalo prav zaradi odločnosti pri reševanju problema izbrisanih.

Je že res, da je zmago izborila že na obeh zavrnjenih interpelacijah, je pa tudi res, da je končno sodbo le moralo ponovno izreči Ustavno sodišče. Pa čeprav so nas na krivičnost in nezakonitost izbrisa daljnega leta 1992 v zadnjih letih vedno bolj glasno opozarjali tudi iz tujine.
Ko govorimo o izbrisanih, pri nas nedolžnih politikov ni. Sedanja koalicija - v nekoliko modificiranih strankarskih variantah - je bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko problem že davno rešila. Pa ga ni. Tudi ona je mencala. Bala se javnega mnenja, ki je nekritično in nerazsodno, ko gre za pozive na linč čefurjev in opankarjev. Samo kak forum si preberite in tudi vam ne bo več jasno kdo smo, kje in s kom živimo. Kdo je ta Slovenec, ki ima o sebi tako izjemno mnenje in ne dojame, da z vsako zapisano nacionalistično žaljivko z gnojnico poliva samega  sebe in svoj narod.
Izbrisani bodo zdaj lahko dobili stalno prebivališče in za tem vse druge pravice, ki na tem temeljijo. Niti ministrica ne ve koliko jih bo to želelo.
Si pa mislim, da jih ne bo malo. Kajti krivica se je vlekla tako dolgo, da  jih bo večina terjala zadoščenje. Če mene vprašate to zadoščenje vendarle ne bo samo simbolično. Živimo v časih, ko vsi, ki le lahko, pristavijo svoj lonček. Živimo v časih, ko celo odpravnina v višini 24-tih ali celo 72-tih plač ni nemoralna in neetična. Pa se tistim, ki imajo take pogodbo v žepu, ni zgodila nikakršna krivica. In verjemite, takoj, ko bi se jim ponudila možnost, bi te pogodbe tudi kapitalizirali. Tako kot so jih marsikdo že je. Tudi s tožbo.
Na tiste izbrisane, ki bodo zdaj končno lahko terjali poravnavo krivic, se bodo nemudoma obesili odvetniki, ki vedo kako se vsemu skupaj streže. In njihovi zahtevki ne bodo majhni. Za majhne je škoda njihovega dragocenega časa. To ve tudi ministrica. Le glasno noče povedati, ker, saj veste tema je občutljiva, državna blagajna v škripcih, ljudi, ki bodo prišli na plačilni dan pa ne bo malo.
A četudi, to ne pomeni, da je bila možna kakršna drugačna rešitev. Storjene krivice je pač treba popraviti. Cena leta 1992 storjene napake bo visoka. In šele, ko bomo lahko potegnili črto- težko je reči kdaj to bo- bomo videli koliko gorja in denarja bi lahko prihranili njim in sebi, če bi pri nas veljala pravna država. Prve vloge za sodno presojo izbrisa so bile vložene že leta 1994, prvo odločitev o nezakonitosti  izbrisa pa je Ustavno sodišče sprejelo že leta 1999. Levica je kot rečeno cincala in desnica nas je - tudi ob asistenci levice - leta 2004 že gnala na referendum. In uspela. Slovenci smo se izrekli proti tehničnemu zakonu o izbrisanih. In tako je šlo do danes. Do ministrice Katarine Kresal.
Bo država zaradi izbrisanih bankrotirala? Ne bo! Ne dvomim, da dokazovanje krivic ne bo enostavno.Tudi zakon o omejevanju vsote za popravo krivic je še v zraku. In z njim nova razglabljanja o pravicah enih in drugih.Verjetno bo tako, da bo marsikdo, ki računa na poplačilo, razočaran. A nekateri bodo uspeli.
Kazen mora biti vzgojna. Zaslužili smo si jo. V resnici so si jo zaslužili politiki, a kaj hočemo, mi smo jih volili. In vedno je narod tisti, ki zanje podstavlja svoja pleča. Prav zaradi tega je lahkost vladanja tako privlačna.

Med zdravniki spet vre. Fides,  ki še nikoli ni zlahka pristal na kakršno koli zniževanje dohodkov zdravnikov, je tudi to pot odločno proti. Sebe, svoje člane in laično javnost prepričuje, da so plače zdravnikov tako nizke, da je samo vprašanje časa kdaj bodo  začeli množično bežati preko meja.
Ko so se pred dvema letoma pogajali za višje plače- in jih kasneje tudi dosegli- so bili argumenti podobni. Zdravniki, da so plačani slabše kot strojevodje, manjka pa jih toliko, da bi tisti,ki delajo morali dobiti celo dvakrat več denarja. Takrat je Fides postregel s primerjavo  zdravniških plač po Evropi. Po razvitosti in družbenem brutoproduktu sta nam bili najbližji Grčija in Portugalska. In, ne boste verjeli, tam so bili zdravniki bolje plačani. Nisem prepričana, da so še vedno. V obeh državah so sprejeli drakonske varčevalne ukrepe.  Vrč pač hodi po vodo, dokler se ne razbije.
Kot rečeno, zdravniške plače so bile vedno zelo priročne za manipuliranje. Tako kot zdravniki na eni strani dokazujejo, da so  tiste plače, ki  se redno pojavljajo prav  na vrhu lestvice  najbolje plačanih javnih uslužbencev, izjema, na drugi strani odločno zanikajo, da takšna izjema velja tudi za najnižje plače. Ne po naključju svoje plače navajajo brez vseh dodatkov in minulega dela, podatek za povprečno plačo pa z vsem skupaj.
Za zdravnika, ki ti reši življenje ali pa olajša hudo stisko in trpljenje, nobeno plačilo ni dovolj visoko. Tudi za strojevodjo, ki se ogne nesreči ni, tudi za učitelja, ki otroka z omejitvami, usposobi za življenje ni. Plačilo za policista, ki je nekoga izvlekel iz deroče vode ne more nikoli biti dovolj dobro, tudi za gasilca,ki rešuje iz goreče hiše , ne. Tako je v vseh poklicih, ki niso le poklic ampak tudi poslanstvo. Za zdravniškega to še posebej velja.
Zdravniki so trd pogajalec. Radi jih podpirajo tudi drugi sindikati. Do sedaj je bilo vedno tako, da so jim v pogajanjih sledili in kaj malega iztržili tudi zase. Kar je res je res.
Ne le zaradi plač, tudi zaradi napak Zdravniške zbornice in njenega vodstva, javno mnenje  zdravnikom ni več posebno naklonjeno. Številke o zaslužkih so visoke. Morda tudi zavajajoče. In tudi zato se mi zdi v teh razmerah predlog Ministra Marušiča, da naj tistih 20 milijonov, ki bi jih morali privarčevati z dežurstvi, po svoji presoji privarčujejo kje drugje. In  gotovo bi se dalo. Morda pri res izjemno številnih odsotnostih zaradi izobraževanja, kongresov, konferenc in podobnega. A Fides se ne da! Ko bi morali varčevati  se uprejo z dokazovanjem o neobstoječih normativih, neobstoječi mreži zdravstvenih organizacij, neobstoječih merilih o kakovosti in količini opravljenega dela. In imajo prav. Ničesar od tega ni, pa čeprav so vse to obljubljali vsi ministri. A očitno je za vse lažje ribariti  v kalnem. Tako lahko eni dokazujejo, da je v Sloveniji  2000 zdravnikov premalo in drugi, da bi bil morda celo kak preveč, če bi vsi delali toliko in tam , kjer bi morali!
Tisto kar skrbi in boli je to, da vse to lahko zavarovanci opazujemo samo od daleč. In upamo, da nikoli ne bomo naleteli na zaprta vrata. A upanje ni več posebno trdno.
Ko sem pred kratkim potrebovala  pregled pri dermatologu - bilo me je že zelo strah - so me naročili čez več kot mesec dni. In to kot samoplačnico. V okviru javnega zdravstva bi čakala več mesecev.

Nad minulim koncem tedna se ne moremo pritoževati. Tudi tisti, ki so slepi za nogomet in gluhi za verske spektakle, so imeli nekaj od njega. Če nič drugega, nam letos še ni bilo tako vroče kot v soboto in nedeljo.

Sobota ni bila za pohodne izlete. Lahko mi verjamete. Na Kraškem robu je žgalo kot sam Zlodej. A smo preživeli in celo kakšne aktualne smo se lahko dotaknili. Ker smo stalno gledali na Hrvaško stran, mimo aktualnih tem nismo mogli. Ne vem sicer kako  je kdo od prijateljev glasoval- to se pač ne sprašuje - si pa mislim. A vsi smo se strinjali, da ne bi hoteli biti Joras. Slovenci se o njem vedno pogovarjamo z mešanimi občutki. Nekako ne vemo kaj naj si o njem mislimo. Gre res za čudaškega domoljuba  ali za lisjaka,ki svojo pozicijo, po potrebi, daje v najem temu ali onemu politiki oziroma pravniškemu škricu. Ko smo zadnjič prečkali mejni prehod Plovanija, sem si spet enkrat ogledala kraj , kjer ta človek živi. Stisnjen je med mejni prehod preko katerega dan in noč hrumi promet, Dragonjo in velikanski in bučni Kazino, ki so mu ga Hrvati zgradili tako rekoč na domačem dvorišču. Nikakršne idile ni tam. Zdi se mi celo, da bi si vsakdo, ki bi želel tuzemska leta preživeti v miru in spokoju, naredil vse, da bi zase in za družino našel človeka dostojno domovanje. A očitno ne Joras! Že ve zakaj!
Prav. Hrvaški kolegi – predvsem tisti,ki pišejo zbadljivke, kozerije  ali pa satire, imajo z njim veliko veselja. A treba je priznati, da pri tem svojih ne šparajo prav posebej. Nasploh se zdi, da se znajo Hrvati na svoj račun precej bolje pošaliti, kot mi. Če ne verjamete, velja brati Dnevnikovega kolumnista Borisa Dežuloviča. Do solz se boste nasmejali ob pisanju o tem kako običajni Hrvat trpi, ker Slovenci so v Južni Afriki, Hrvatov pa ni. Vedno, ko ga berem me zvije zelena zavist. Zakaj je oni tam gor enim dal vse talente, druge je pa kar preskočil?
Morda bi morala v Celje. Pa me tam ni bilo, ker v resnici tam nimam kaj iskati. To je bilo srečanje vernikov in vernikom namenjeno. Zdi se mi prav, da  tam državnega vrha tam ni bilo. Kaj pa naj delajo tam tisti,ki  niso verni? Pa tudi tisti, ki so, bi morali biti tam zasebno. Vera je zasebna reč. Je pa bilo vsekakor vsega občudovanja vredna organizacija. 32 tisoč ljudi so spravili na stadion in iz njega brez vseh težav. Prav zaradi tega pa bi morda morali biti v Celju naši sindikalisti,ki obetajo množične demonstracije Se pa zdi, da se primerjanje med sinikalnimi shodi in tem kongresu neha že v izhodišču. Najprej, toliko ljudi sindikati ne bodo spraviti na cesto. Na srečo, saj proletariat ni naravnan na spoved. Verniki so v Celje prihajli v miru in globoki veri, da jih čaka odrešitev, delavci pa bodo prišli v prepričanju, da je one v Ljubljani nujno izgnati iz božjega kraljestva, saj so leta in leta nekaznovano grešili. Na njihov račun. Ob tem  racionalne razlage ne zaležejo.
In dokler v javnosti krožijo resnice in polresnice o možnosti, da bi generalni direktor RTV-ja, ki noče in noče odditi, v primeru krivdne razrešitve lahko pokasiral 72 plač ali več kot 300 tisoč evrov bodo ljudje besneli. Upravičeno. Tudi, če gre za hipotetično možnost, že to, da se je nekomu ne zdi sporno podpisati, drugemu pa ne sprejeti takšne ponudbe, govori samo za sebe. Ja res prav res, pa kdo so ljudje, ki v tej državi lahko mirno zasedejo najvišje funkcije. In jih potem še zapustiti nočejo! Kodeks, morala , etika…. dajte , dajte! Ta navlaka je le za navadne smrtnike, tako tiste, ki so bili v Celju, kot eno, ki bodo morda v jesen prišli v Ljubljano.

Začelo se je. Svetovno nogometno prvenstvo. Nogomet bo postal  središče vsega dogajanja. Pravzaprav bo to pravo  olajšanje za  strašljivke, ki jih na prvih straneh srečujemo sicer.

Naslednji tedni bodo nekaj posebnega. O  nogometu bomo začeli razpredati tudi tisti, ki – roko na srce- o nogometu ne vemo prav nič. Tudi tisti, ki redko katero tekmo pogledamo do konca, tisti, ki na stadionu »v živo« sploh nobene še videli nismo.
Nogomet v Sloveniji v resnici nima plebiscitarne opore v  velikih množicah navijačev. Se bojim , da bi jo odnesel celo slabše kot arbitražni sporazum. Mnogih nas ne pritegne,drugi se čisto po slovensko zmrdujejo, ker, da gre za čefurski šport, spet tretji v njem vidijo samo ekscese.
A v resnici je tako, da je nogomet daleč najbolj razširjen šport na tem svetu. Nogomet je šport, ki ga verjetno najbolj strastno in predano igra največ ljudi na tem svetu..Morda se motim, a zdi se mi, da je  nogomet edini šport,ki  lahko nekoga iz socialnega dna povzdigne  med  zvezde. Preprosto zato, ker da se naučiš osnovnih veščin ne potrebuješ drugega kot nekaj kvadratnih metrov in žogo. In to imajo tudi v največjih barakarskih naseljih tega sveta.
Je pa res, da najboljši rastejo samo tam, kjer za nogomet diha ves narod. Ali pa vsaj velik del.
Kakorkoli že pač obračamo , moramo priznati, da Slovenci ne sodimo med takšne narode. Evforija, ki jo po kakšni zmagi tu in tam pokažemo na Prešernovem trgu je eno, prazni stadioni na ligaških tekmah pa nekaj povsem drugega. Nekdaj so se strasti vsaj malo zaiskrile, ko sta se srečala Olimpija in Maribor, zdaj niti tega ni več.  Pa saj tudi klubi nimajo več svojih, nekdaj prepoznavnih imen. Stare blagovne znamke so zamenjala imena sponzorjev. Saj veste  SCT, CMC, Pivovarna ta in ta, Hit, Labod in tako dalj in tako naprej.
Ne vem kako je s temi stvarmi v belem svetu, a celo jaz vem, da so nekatere stvari nedotakljive. Ko je  Abramovič kupil Chelsea mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi ga poimenoval Kalinka. Na primer.
Me prav zanima kaj bi navijači Barcelone naredili s tistim, ki bi njihov klub poimenoval po kakšni firmi, ki bi vanj vložila primerno veliko denarja.
Sploh moram priznati, da je bil naključni obisk Barcelone v času, ko so Katalonci igrali eno od odločilnih tekem z Interjem, kar zadeva vedenje o nogometu, zelo poučen. Sicer je res, da mi ni pomagal v razumevanju nedovoljenega položaja, sem pa  povsem dojela kako izgleda, ko neko mesto diha z nogometom. Na dan tekme, se je celo mesto odelo v Barcine barve. V črtastih dresih so bili prodajalci, natakarji, uradniki in upokojenci. Vzdušje je bilo tako vzneseno, da smo jih kupovali tudi turisti. Ves dan so se po mestu vozili avtomobili z vihrajočimi zastavami in navijaškimi rekviziti. In bodo naslednjič spet, pa čeprav je Barca takrat izpadla iz nadalnjega tekmovanja.
Se bojim, da smo Slovenci daleč od takšne ljubezni. Bili in bomo.
A, seveda zdaj ko so naši v Južni Afriki, bomo tudi mi navijali.Glasno. Bomo veseli. Morda tudi razočarani. A že teden po tem,ko bo vsega konec, bomo pozabili. In v tem je razlika med tistimi,ki so s srcem pri stvari in med nami, ki  poskušamo samo razumeti.

Predsednik vlade Borut Pahor je obiskal sedež Darsa.  Po kratkem obisku se je prepričal, da si družba zasluži novo državno garancijo za novo posojilo.Gre za naše ceste. In jasno je, da jih namesto nas nihče ne bo plačal.

Ceste ne morejo ostati na pol zgrajene. Celo več. Tiste, kjer strojev sploh še ni, bi državljani tudi radi imeli, saj so do sedaj pridno pomagali graditi one druge po katerih se že vozimo. In naše ceste so drage. Trase pa tako zahtevne, da bolj ne bi mogle biti. Pri nas se ceste praviloma ne gradijo tam, kjer bi bila gradnja najcenejša.
Ko je minister Lahovnik pred nekaj tedni javno povedal, da je slovenski avtocestni križ preplačan za več milijard, je završalo. Završalo je pa čeprav so vsi vedeli, da so ceste vsa minula leta bile zlata jama. Župani so z objekti, ki so jih morali cestarji zgraditi za to, da so posamezniki in lokalne skupnosti pristale na gradnjo, dobivali volitve. In to ne ene. Nihče nikoli ne bo natančno vedel  na koliko nadvozov, koliko podvozov, koliko mostov in koliko  obvozov, pa protihrupnih ograj, celo premaknjenih cestninskih postaj in izvozov, je moral Dars pristati zato, da je sploh dobil zemljišče in soglasje lastnikov in lokalne skupnosti. Nekatere zgodbe, ki so se vlekle kot jara kača, poznamo, mnogih ne. Zgodb o tem zakaj je bilo potrebno mimo Trajan vleči najdražjo traso, ki si jo menda še danes hodijo ogledovat tudi tujci in kako zelo je bilo vroče, ko so se je risala dolenjska trasa, se še spomnimo. Kdo ve ali so danes vse tiste površine, ki so jim takrat pripisovali  najvišjo kmetijsko kategorijo, sploh obdelane.
Dovolj  je pogledati v arhive, ki jih je poln svetovni splet in videli boste, da za vsako pripombo posameznika sledi pojasnilo, da je Dars d.d. dolžan nadomestiti vsa zemljišča in vse prekinjene poti do posameznikove lastnine, njive, pašnika grozda in kar je še takega. Racionalizacija takšnih podvozov in nadvozov skorajda ni prišla v poštev, saj so neredko lastniki pogojevali pot samo zase. Tako kot je pač bilo prej. Pa to še ni bilo vse. Mnoge občine so zato, ker se jih je dotaknila avtocesta izsilile tudi novo lokalno infrastrukturo. Šole športna igrišča, psihiatrična bolnišnica v Ljubljani je dobila novo stavbo in tako dalje in tako naprej. Seveda so vsi za svoje zahteve imeli argumente, a resnica je, da to veliko stane. In družno smo pridelali dolg, ki ga danes imamo in ga bomo vračali še 50 let.
Koliko so pri vseh teh rabotah zaslužili gradbinci, ne bomo nikoli izvedeli. Dokler je denarni tok na ceste tekel pod močnim pritiskom, sta se jim cedila med in mleko. Da bi kdaj vedeli koliko je končalo v žepih največjih lastnikov pa je sploh iluzija.Za to pri nas nimamo ne kriminalistov, ne tožilcev, ne sodnikov. Imamo le dobre odvetnike.
Smo gradili dolgo? Če primerjamo s Hrvati, vsekakor. Ali bodo tam ceste morali popravljati še prej kot pri nas, ko jih saniramo že po nekaj letih, bomo videli.
A, če se sama ozrem na mojo lokalno cesto, ki so jo v nekaj letih zdaj že drugič povsem zaprli za promet in bodo nekaj sto metrov cestarji  popravljali do konca leta – 7 mesecev, da ne bo pomote-  potem je bila gradnja slovenskega avtocestnega križa naravnost bliskovita.
Je pa res, da nam tu v primestju nihče ni zagotovil ekonomičnega obvoza. In podučeni z izkušnjami drugih, že  razmišljamo ali  bi se glede na nastali položaj dalo kje od koga kaj iztržiti. Če lahko drugi, lahko tudi mi. Bo že Pahor dal garancijo, če zmanjka!

Čeprav bi se morali pogajalci pogoditi o podobi nove pokojninske reforme, se socialni partnerji do nje niti prebili niso. Zanjo je zmanjkalo časa, ker je bilo toliko drugega s čemer se sindikati niso strinjali.

Stališča slovenskih sindikatov  že dolgo spremljamo z mešanimi občutki. Po eni strani se nam zdi prav, da vztrajajo in , da se vsaj oni borijo za  pravice, po drugi strani pa je jasno, da so nekatere njihove zahteve nerealne in jih nobena vlada ne bi mogla sprejeti. Biti proti vsakršni spremembi je zanesljiva pot h koncu socialnega dialoga. Jasno je, da bo vlada odločitve sprejela brez njih. Četudi bi se še tako bala ulice, je jasno, da jo bo v strukturne reforme prisilila EU. Ni  mogoče vztrajati pri delu do 60-tega leta medtem ko se vsa Evropa  spogleduje z upokojitveno starostjo pri 67-tih letih.
Sindikatom, ki zavestno nočejo videti, da bo za današnjim dnem prišel še jutrišnji in, da bodo za nami prišli še naši otroci in vnuki, je težko pritegniti. Logika po kateri bi sedanja generacija zaposlenih in upokojenih polizala vso smetano, svojim potomcem pa zapustila le dolgove in prazno malho se zdi nedopustna. Vsak kmet, ki je živel od gozda je posekal le toliko kolikor je bilo prirasta. Vedel je, da bodo od gozda morale živeti še  mnoge generacije.
Ta logika se v industrijsko in post industrijsko družbo očitno ni prenesla.
V takih razmerah bi se bilo nad sindikati najlažje zgražati. Najlažje bi jih bilo poslati na smetišče zgodovine. Takšni kot so, so cokla socialne države, države za katero se načeloma tako zelo zavzemajo. Celo več.
A kaj, ko v resnici vse skupaj niti približno ni tako preprosto.  Razmere v časih povampirjenega, turbo kapitalizma so v resnici takšne, da naravnost terjajo zaščito delavskih pravic. Zaščito človekovega in delavskega dostojanstva.  To kar se v današnjih časih dogaja delavcem iz drugih republik – pa niti ne le njim- je do neba  vpijoča sramota. Sramota, ki je na dan prišla šele takrat, ko so posamezniki povsem obupali in so svojo bedo predstavili javnosti. Seveda smo bili zgroženi. Načeloma. Kaj takega!  Delali smo se, da nismo vedeli. Da smo verjeli, da je tako le na Kitajskem. Pri nas pa seveda ne! Ni naključje, da imajo prav ti, ki so  sredi domišljave Slovenije postali novodobni sužnji polna usta Evrope. A to je torej to? To je ta obljubljena Evropa, ki temelji na bratstvu, enakosti in svobodi! Hvala lepa, se zaklinjajo! Doma imajo revščino, a znabiti več sočutnosti in solidarnosti. Vsi ,ki so vedeli , so dokler so le lahko , gledali proč. Pa imamo zakone, imamo pravno državo in imamo sindikate.  Vse evropsko!
Čeprav je šlo za teptanje najosnovnejših pravic, se sindikati niso kaj dosti oglašali. Pa bi se morali, četudi  ni šlo za njihove člane. Tudi zato, ker gre  za zelo nebogljeno populacijo, ki se v razmerah v kakšne je pahnjena, ne more znajti. Tudi socialnega okolja, ki bi jim morda lahko stalo ob strani nima. Sindikati bi se morali vpiti na ves glas tudi zato, ker nikjer ne piše, da se v podobnem položaju že jutri ne bodo znašli tudi njihovi člani. Delodajalci se na pravno državo in zakone pri nas lahko mirno požvižgajo.
Prav primer teh ljudi boleče kaže kaže, da zaščita delavskih pravic še zdaleč ni za na smetišče zgodovine. Tudi sindikati ne. Človek sam je vse preveč nemočen. Je pa res, da sindikati kakršne imamo danes, morda tudi ti, ki v teh dneh malo korakajo po evropskih prestolnicah, niso najboljši zgled. Te je morda čas res povozil. A nujno si bo treba izmisliti nove. Takšne ,ki bodo razumeli kaj jke to dialog. Takšne,ki bodo razumeli, da se časi sicer spreminjajo a želja po izkoriščanju in zasužnjevanju človeka je  večna. In proti njej se posameznik ne more boriti.