Majda Juvan

Morda bi še pred kakšnim desetletjem iskali vsebinsko povezavo in globji pomen dejstva, da so se finančni ministri EU v Bruslju sestali na obletnico konca druge svetovne vojne. Danes je ne. Očitno se zelo mudi.

Lepa evropska hiša, ki so ji v zadnjih dveh desetletji politiki po hitrem postopku nove sobe dodajali tako kot otroci, ki se igrajo z lego kockami, se nevarno maje. Tako zelo, da jih ni malo, ki verjamejo, da jo bo potrebno podreti in zgraditi novo, takšno, ki bo imela le nekaj sob, brez okrasnih kabinetov in balkonov, ki jih lahko vsak malo močnejši piš podre in odpihne.
Slovenci, ki imamo izkušnjo z razpadanjem združb, ki niso zgrajene na dobrih temeljih, morda prej kot drugi, prepoznavamo signale. Iz Jugoslavije je Slovenija  izstopila, ker je verjela, da ji bo, kot najbolj razviti in bogati republiki, sami bolje. Slovenci nismo bili več pripravljanji nositi bremena drugih, ki so raje odločali kot prispevali v skupno blagajno. V prvih petnajstih letih je kazalo, da nam bolje kot nam je šlo, ne bi moglo iti. Bili smo, saj se spomnite, svetilnik.
Zdaj nismo več. Nekaj je gotovo zakrivila kriza, še več grehov gre na rovaš naših lokalnih politikov, ki so tako kot državljani verjeli, da smo z vstopom v Eu odrešeni odgovornosti za svoje početje. Tudi za kupovanje volivcev.Najbolj nedopustno je to storila prav prejšnja Janševa vlada v času, ko je že ves svet drsel v recesijo, smo pri nas zaradi volitev še kar naprej poslušali kako smo dobri. Prav tisto početje in sprenevedanje njenim nekdanjim ministrom jemlje vso kredibilnost. Žal prav zdaj, ko bi tudi zaradi početja sedanjih, potrebovali verodostojne kritike.
Državljani težko dojemamo. Nihče še pred dvemi, tremi leti ni omenjal dejstva, da bomo zaradi pogodb, ki smo jih ob vstopu v EU sklenili, morali morda kdaj, poleg svojih, plačevati tudi dolgove drugih… Pa, naj vas spomnim, da smo pred dvema letoma predsedovali  Evropski Uniji! Finančni minister Bajuk je bil domnevno eden najbolj uglednih ministrov v teh združbi! Če je bil res in, če kaj ve o visoki finančni politiki, kako je potem mogoče, da ni, kot takrat prvi finančni minister v EU, videl kaj počnejo danes najbolj zadolžene države? In zakaj potem ni udaril po mizi vsaj tako glasno kot je znal doma, ko je šlo za razprtije o naši novejši zgodovini? Ne nič takega ni storil. Ne on in ne prvi med takratnimi predsedniki Janez Janša! Ne! So pa bili vsi skupaj  strašno uspešni, smo slišali ko je bilo konec. In to je bilo tudi vse!
Do zadnjih dni. No, zdaj so se na to temo ponovno oglasili. Kot opozicija. In so proti načinu reševanja potopljene Grčije! Morda imajo prav, a zato, da bi verjela, da je za tem nasprotovanjem kaj več kot le opozicijski ne, ki sledi vsemu kar prihaja iz drugega brega, bi seveda morali kaj narediti tudi takrat, ko so vladali in so za to imeli tudi vse potrebne vzvode.
Časi so očitno prav zoprno neprijazni. Če ne bi bili, se finančni ministri v Bruslju ne bi, v nekaj pičlih urah, dogovorili za 500 milijard evrov težak reševalni paket za vse nasedle države. O podobnostih posojil ne vemo nič. Naš finančni minister Križanič, ki sicer rad hitro kaj prehitro reče, ne daje komentarjev.
Najemnina za tisto sobico v skupni evropski hiši pa je vsak dan višja.
Težava je v tem, da, če bi to pot izstopali, ne bi izstopali kot najboljši.Vprašanje je celo, ali bi o tem sploh lahko sami odločali.

Vsaj enkrat na leto se ga spomnimo. Vsaj enkrat na leto ob njem in z njim obnovimo našo  preteklost. V maju je to. Takrat se je rodil, takrat je umrl in takrat slavimo tudi konec druge svetovne vojne, ki jo je naša nekdanja skupna država po zaslugi NOB-ja končala na strani zmagovalcev.

Težko je reči kako dolgo bomo še čakali, da se bo odnos do te naše skupne države  in do njenega dolgoletnega Maršala uravnotežil? Da se o tem  kako je bilo, zaradi politikantskih koristi, ne bodo prepričevali tudi tisti, ki so se rodili že po njegovi smrti.
Res je, tistim, ki smo rojeni tam v 50-tih ali prej, se koža ob posnetkih njegovega pogreba še vedno naježi. Tudi sama se spomnim negotovosti. Kaj bo pa zdaj? Živeli smo v prepričanju, da se bo zgodilo nekaj hudega. In se je. Ne vsem in ne vsem enako. Balkan se spet enkrat ni izneveril svojemu slovesu. Tisti, ki so najbolj trpeli, so Tita najbolj pogrešali.

V stari skupni državi je bilo res marsikaj drugače. Sama se spominjam zaupanja v prihodnost. Samo na boljše bo šlo, smo bili prepričani. Gotovo tudi zato, ker smo bili takrat mladi, gotovo zato, ker smo bili bolj naivni kot smo danes. A še tam v 70-tih, ko sem zaključevala šolanje mi je bilo jasno, da bom službo po diplomi dobila in, da bomo – mlada družina- slej kot prej tudi do kakšne strehe nad glavo prišli. In sem dobila službo pa tudi v garsonjero smo se preselili. Ne eno ne drugo ni šlo gladko in z lahkoto, a šlo je.
Koliko mladih, ki bi danes  živeli v velikem  pričakovanju prihodnosti poznate? Koliko tistih, ki ne bi premlevali strahov o globalnem svetu, o tem ali je v tak svet otroke sploh smiselno rojevati, o tem da o starosti ne gre razmišljati, ker je ne bodo dočakali? Jaz strašljivo malo. In greh se mi zdi, da se s tem kako je mladim v tem svetu, sploh ne ubadamo. Ne, nas skrbijo lastne pokojnine, lastne službe, lastne odpravnine…
Saj so tudi v prejšnji državi, tisti, ki so bili  pri koritu najprej poskrbeli za svoje zadnjice, a mladih v resnici le niso kar odpisali. Celo za delavce je kaj ostalo.
Kakorkoli, solidarnosti je bilo več! Morda tudi ni bila iskrena, a vsaj javno se ji nismo upali odreči.

Pesem še danes prepevajo tudi tisti, ki so bili rojeni že v novi državi. Bolj kot popevko. Pojma nimajo na koga naj bi v resnici računali. O Titu se niti v šolah kaj dosti ne učijo. Več zvedo o Napoleonu in Mariji Tereziji.
Tito je zgodovinsko dejstvo. Pomembno dejstvo. Tisti, ki kdaj pomolite nos izza meja naše domovine, gotovo veste, da, ko morate povedati od kod ste doma, pomaga  omemba nekdanje Jugoslavije, če gre za kakšnega starejšega sogovornika pa tudi Tito.  In tega še dolgo ne bo nič spremenilo. Tudi zdaj, ko imamo namesto prejšnje skupne države že nekaj časa novo povezavo. Ki pa ji – upravičeno - tudi že gledamo v zobe.

Po dveh mesecih je Pahor končno našel ministra za kmetijstvo. Dejana Židana so poslanci potrdili soglasno.In prevzel je – po mnenju mnogih- enega najzahtevnejših resorjev.

Kmetijstvo je mnogo več kot samo ena od gospodarskih panog. Kmetijstvo je strateškega pomena. Ko nastopi lakota, je vse ostalo nepomembno.In račnaš lahko le na tisto, kar jo pridelaš doma. Slovenija je v zadnjih 4 desetletjih izgubila 150 tisoč hektarjev obdelovalne zemlja. Nekaj jo je zarasel gozd, drugo smo pozidali. Naša pridelava ni več samozadostna.
Če kdaj srečujete kmete ste v zadnjih letih gotovo tudi vi zasledili stavek, da se pri nas v kmetijstvu nič več ne splača. Ne splača se obdelovati njiv, ne splača se ubadati s prirejo mesa, tudi mleko ima ceno le če ga prodaš na sedaj tako popularnih mlekomatih ali pa v Italijo. Tudi posli z lesom naj bi ne bili donosni. Celo nekaj deset hektarjev velika kmetija menda nima možnosti, kaj šele tiste, ki ne dosežejo niti petih in jih je v Sloveniji največ. Te niti za pridelavo, trenutno popularizirane bio zelenjave, niso dovolj velike. Po vrhu vsega so prav te majhne kmetije tiste, ki ohranjajo nam tako ljubo slovensko krajino z malimi vasicami, razdrobljenimi njivami in pašniki. Bolj malo je Slovencev, ki bi si želeli, da bi celo Dravsko Ptujsko polje postalo ena sam njiva.
Od kmetijstva v Sloveniji živi 100 tisoč ljudi. Zdi se, da za kmete že dolgo ni več najpomembnejše vprašanje kje in kaj bo gojil in redil, temveč kaj se mu glede na subvencije, ki mu jih dajeta Evropska unija in posredno država dejansko izide. Subvencije so nujni del prihodka vsake kmetije. Ne le naše, tudi evropske. Veliki kmetje dobijo  iz tega naslova veliko denarja. Lani je največ med posamezniki- pred  njim je bila predelovalna industrija - dobil kmet iz  Martjancev. Dobil je več kot 550 tisoč evrov, drugi je bil  s 363-timi tisoč evri kmet iz Črnomlja, tretji pa z nekaj evri manj kmet iz okolice Slovenj Gradca. Gotovo gre za zelo velike kmete, ki pa tudi zelo dobro vedo kako in s čim je do teh sredstev mogoče priti. Lani je bilo v Sloveniji na račun kmetijskih subvencij nekaj več kot 63 tisočim  upravičencem podeljenih okoli 300 milijonov evrov. Pol milijona jih je za svoje gozdove dobila tudi RKC.In subvencije so temelj kmetijstva v celotni EU.
Ob tem se gotovo tudi vam postavlja vprašanje ali takšna politika na dolgi rok lahko preživi. Ali se ne bo tudi na tem področju z leti izkazalo, da bo dejavnost, ki ne more preživeti brez dodatnega denarja  vsej svoji strateškosti navkljub, propadla. Ali bo politično zavest, da Evropa potrebuje svojo hrano, dovolj?
Vse to so vprašanja na katera Slovenija sama ne more odgovoriti. Tudi novi minister Dejan Židan ne. Morda pa lahko malo bolj odločno usmeri svoja prizadevanja  v pridelavo tistega kar zmoremo gojiti tudi na petih ali desetih hektarjih. Morda pa bi se z domačo kmetijsko politiko dalo koruzo, ki vsem sušam in točam navkljub raste po vseh njivah  v severovzhodni Sloveniji in v Prekmurjo le nadomestiti s kakšno okolju manj škodljivo kulturo. Če v Sloveniji, vsem komasacijam navkljub, nikoli ne bomo imeli več 100 hektarjev velikih kmetij, bomo pač morali živeti od manjših. Pa četudi potem pod senikom ne bo petih gromozanskih traktorjev, ki jih je nekdo z evropskimi subvencijami kupil, pa čeprav jih v resnici nikoli ni potreboval, Ja, tudi tako se zdi Evropi  in nam z njo, pametno deliti subvencije za hrano!.

Položaj skupne evropske valute in razmere v Grčiji so v središču pozornosti ne le evropskih, temveč tudi svetovnih finančnih institucij. V resnici nobeni ni v interesu kolaps druge ali pa vsaj tretje največje svetovne gospodarske skupnosti.

Ekonomisti niso enotni. Nekateri so prepričani, da je pomoč Grkom edina prava rešitev, drugi pa menijo, da bi jo bilo potrebno pustiti bankrotirati. Naj se znajde kakor ve in zna. Za tiste,ki kaj dosti preko gospodinjskega proračuna v resnici ne vidimo, je ta drugi nasvet morda upravičen v duhu tistega, da se pač lahko stegneš samo toliko kot je dolgo pokrivalo, si pa ne predstavljam kaj bi to pomenilo za samo Grčijo.
Grčija vsako leto pridela kakšnih 15 odstotkov proračunskega primanjkljaja. To pomeni, da mora, če želi ohraniti zdravstvo in šolstvo, prevozne ceste, policijo in vojsko. Za manjkajoči denar najeti posojila. To jo je pripeljalo tako daleč, da je  danes njen zunanji dolg domala 120 odstotkov letnega družbenega proizvoda. Spet izračunano po gospodinjsko to pomeni, da eno leto in približno dva meseca nihče, ki je na proračunskih jaslih ne bi mogel dobiti niti centa. Ne učitelji, ne zdravniki, ne vojaki , ne policisti pa tudi nobena od ostalih dejavnosti,ki se napajajo iz proračuna ne. Tudi tistih pokojnin , ki jih zagotavlja proračun ne bi bilo.  Bi pa vsi ti in  ostali morali delati tako kot so delali do sedaj, saj bi morali biti vsi davki in prispevki plačani, ker le tako bi bil priliv v proračun dovoljšen za pokritje prej omenjenega dolga.
Seveda tako ne bo. In tako tudi nikjer nikoli ni bilo. Pa ne le zato, ker bi pobesneli demonstranti razsuli ne le vlado ampak cela mesta in države, temveč tudi zato, ker sodobni finančni inžiniring pozna 100 in en način zato, da se takšnemu scenariju ogne.
Enemu med njimi smo priča prav v teh dneh. V okviru le tega bo vsak Slovenec obubožani Grčiji posodil 190 evrov. Ni jih malo, ki pravijo, da nepovratno.
Ker živimo v globalnem svetu lahko vsak med nami vidi kako se na vse to odzivajo borze, kako se giblje tečaj valute za katero smo verjeli, da  bo večna in kar se le da varna. Še ne dolgo tega smo se posmihali tistim, ki je še nimajo. Zdaj se morda ne bomo več.
Pogodbena združba kakršna Evropska unija je, dobiva tudi drugo plat. Tisto na katero nismo računali, ko smo se nad njo navduševali. Prav zanima me kako vse te peripetije odzvanjajo v glavah tistih, ki so še v čakalnici in si v načelu tako zelo želijo naprej.  Je Hrvatom kaj toplo pri srcu zdaj ,ko vidijo koliko bi jih Grčija stala, če bi že bili člani? In koliko nas utegnejo stati še druge članice, ki bodo morda tudi pohitele z razkrivanjem prikritih podatkov?
Ob vsem tem pa mi - gotovo zato, ker o teh rečeh premalo vem, še nekaj ni jasno. Kako je mogoče, da so na tem svetu zadolžene domala vse najmočnejše gospodarske sile? Nemčija, ki bo Grčiji posodila največ, je zadolžena za tri četrtine svojega družbenega bruto produkta. Francija nič manj. Italiji gre še slabše. Španija je menda že pod vodo. Ameriški dolg je višji od tistega kar naredijo v enem letu, Japonci visijo na bilki? Mogoče pa je v visokih financah res tako, da se vse rešuje na papirju in v bilancah. Morda je res tako. A nekaj bo vendarle držalo kot pribito. Ko se ta nedojemljivi svet virtualnega denarja in bilanc spusti do naših domov nam je vsem več kot jasno, da če v trgovino ne bomo prišli z gvišnim denarjem, kruha ne bomo mogli  kupiti. Takrat finančne in dolžniške krize postanejo naše osebne drame. Takrat bo hudičevo malo pomenilo Križaničevo zagotovilo, da nas pomoč Grčiji ne bo prizadela, ker si bomo zanjo denar sposodili.
Mi je res žal, da premorem le gospodinjsko pamet, Če bi še njegovo bi mu lahko celo verjela.

Kot je bilo pričakovati so se na mizah pogajalcev o nekaterih ključnih zakonih in reformah začeli nabirati kompromisni predlogi. Za večino državljanov je veliko bolj od tistih, ki zadevajo odpravnine in odpovedne roke, pomembna pokojninska reforma.

A za zdaj sindikati napovedujejo ulične pohode predvsem zaradi prvega. To pa so krajši odpovedni roki in odpravnine.
Vse bi bilo bolj razumljivo, če oba instrumenta ne bi bila najbolj aktualna takrat, ko gre podjetjem že tako zelo za nohte, da se spogledujejo le še z odpuščanji in s stečaji. Takrat pa so njihove blagajne praviloma že povsem prazne in manevrskega prostora ne za dolgo odpuščanje in ne za solidne odpravnine tako ali tako ni več. Samo za osvežitev spomina. Murinim delavkam noben odpovedni rok ne bi pomagal, saj so službo izgubile čez noč. Okoli 2 tisoč ljudi pa je ostalo tudi brez odpravnin. Če ni kje vzeti, potem pač ni. Potem tudi noben sindikat ne more ne dati ne izsiliti. In, ko gre za velike gospodarske drame, je vedno tako. Dolgi odpovedni roki v resnici koristijo le tistim delavcem, ki se jih delodajalci želijo znebiti iz povsem določenih, skorajda osebnostnih razlogov. In to, bodimo realni, praviloma niso ljudje, ki delajo dobro in ustvarjajo dobiček. Povem vam, da je pri takih težava prej obratna. Takšni imajo problem, saj jih boljše službe čakajo, a ne more drugam, ker  jih veže odpovedni rok.
Domnevno naj bi sicer sindikati včeraj slavili, saj so izbojevali odmik od tako demoniziranih 63 oziroma 65 let, ki naj bi bile potrebne za upokojitev. Sindikati so namreč ves čas ponavljali, da ne smejo biti potrebna leta, temveč le delovna doba. In dobili so kar so želeli.
Vendar ali so res? Morda so dobili sindikalni pogajalci, a tisti za čigar interese se domnevno bijejo, so prišli- milo rečeno – iz dežja pod kap. Nekoliko na boljšem bodo res le tisti, ki so začeli delati pri 15-tih letih. Če prištejemo še vojaščino, bodo v pokoju že pri dobrih 60-tih, ženske pa celo tri leta prej.  A takšnih je menda v Sloveniji le okoli 2500. Vsi ostali  pa bodo morali  preračunavati, če bodo želeli ugotoviti katera različica bi bila zanje bolj ugodna. Učiteljica, ki se je po doseženi visokošolski  izobrazbi zaposlila pri 25-tih, bi morala po tem predlogu stati v razredu do svojega 66-tega leta, zdravnik, ki se je praviloma zaposlil še kakšno leto ali dve kasneje in je odslužil vojaščino pa bo za pokojnino operiral do svojega 71 ali 72-tega leta!. Namesto do 65, kot so predlagali  prej. Privoščljivo se bomo lahko posmehovali sedanjim tridesetletnikom, med katerimi jih polovica ne plačuje prispevkov za pokojninsko blagajno. Ker niso solidarni s sedanjimi upokojenci, pokojnin tudi sami ne bodo dobili, saj tistih potrebni 43 let res  nikoli ne bodo nabrali.
Če je to zmaga za sindikalno stran, potem se nas verjetno veliko sprašuje kaj bi bil šele poraz!
Sploh ne dvomim, da so to  že danes dojeli tudi sindikalisti. In, da bodo že jutri k razlogom za splošno stavko pridali tudi zadnje vladne predloge za pokojninsko reformo.
A na koncu nam vsem skupaj ne bo prav nič pomagalo. Vemo kje se spreminja demografska slika naroda. Na ulici gotovo ne. In, če se ne, potem nastopi novodobna kolonizacija. Na kratko ji za zdaj lahko rečemo kar Grčija.

Bankrotirani Grčiji bosta Mednarodni monetarni fond in EU posodila domala 100 milijard evrov. A sta ji postavila tudi pogoje. Doma bodo morali varčevati, davek na dodano vrednost se bo iz 21-tih dvignil na 23 odstotkov. Zamrznili bodo plače in pokojnine. Sindikati so že na  okopih.

Dvomim, da so podatki, ki jih v teh dneh beremo o grških plačah in pokojninah v naših časopisih, točni. Ni verjetno, da bi v Grčiji bili 3000 evrov visoka plača in 2500 evrov visoka pokojnina tako rekoč na meji socialnega minimuma.Ali gre za malomaren prevod ali pa se obe številki nanašata na letno vsoto. Povprečna neto plača je namreč v Grčiji okoli 900 evrov, se pravi, da približno toliko kot pri nas.
A pustimo te novinarke radosti za prihodnje dni. Dejstvo je, da bodo države članice Grčiji pomagale s približno 80 milijardami evrov. Dobrega pol odstotka te vsote bo morala prispevati tudi Slovenija. Nekaj 100 milijonov evrov, skratka. Kar sploh ni malo in je za Slovenijo vse prej kot majhen zalogaj.
A Grkov vse to prav nič ne zanima. Tudi to, da so v minulih letih trošili precej več kot so naredili, jih ne zanima. Sindikati dan za dnem na ulice največjih grških mest pošiljajo na tisoče ljudi, ki zažigajo, razbijajo in zahtevajo. Hočejo bvse, kar so imeli in kar jih je pripeljalo v bankrot. Hočejo redno povečevanje 14-tih plač in pokojnin, hočejo ohraniti vse dodatke. In, jasno, hočejo službe za vse, ki hočejo delati. Za ostale pa ustrezna socialna nadomestila. Grki so vajeni pravice izsiliti na ulici. Grčija je namreč občutljiva za takšne nemire. Protesti, ki jih v Grčiji odločilno usmerjajo razbijaški anarhisti, povzročajo škodo in odganjajo turiste. Kar je za Grčijo samo še ena katastrofa več.
Sindikalne demonstracije delujejo na domače politike. Najverjetneje pa ne bodo na evrobirokrate, ki bodo vsake tri mesece nadzirali izvajanje zahtevanih reform. Njih strah za preživetje domačih političnih in sindikalnih garnitur ne bo pretirano ganil. Njih bo zanimalo le to ali bo Grčija lahko vrnila denar. Če bodo zato Grki živeli slabše, če bodo morali delati dlje, jih ne bo skrbelo. Mimogrede  v Grčiji je upokojitvena starost moških že nekaj časa 65 let, ženska pa se bo do leta 2015 tudi dvignila na 63. To pa je še vedno manj kot v državah, ki jo v teh dneh s posojili rešujejo.
Ko pride tako daleč, da odločanje o ključnih reformah ni več v tvojih rokah, nobene demonstracije ne pomagajo. Vsekakor bo Grkom verjetno še žal, da se jim je to primerilo, da se vendarle niso poskusili takrat, ko je bil še čas, sami domeniti za kompromis. Bil bi manj boleč in bolj po njihovi duši.
Bi morali na te reči biti pozorni tudi v Sloveniji?
S socialnim dialogom imamo težave tudi pri nas. Sindikalne zahteve so nerealne. Menda se zavedajo, da so spremembe nujne, a niti eni pridobljeni prednosti, ki smo jo imeli v boljših časih, se nočejo odreči. Nikoli in nikdar. Najverjetneje ne zato, ker ti gospodje, ki vodijo centrale, ne bi znali izračunati koliko je ena in ena, temveč zato, ker vedo, da bodo z glasnim populizmom kakšno leto, dve do tri še obstali tam kjer smo. Pokojninska reforma je tipični primer. Le kaj bi imeli od tega, če bi jo spodnesli? Čez nekaj let bodo tudi pri nas tuji bankirji, ki jih bo prav malo brigalo kako nam gre. Posodili bodo le zato, da bodo zaščitili svoje koristi. In, da bodo dobili nazaj več kot bodo dali.
Nihče me ne bo prepričal, da je to v interesu delavcev, uslužbencev, upokojencev. Predvsem pa ni v interesu prihajajočih generacij. Naših otrok! Razen, če nam je zanje čisto vseeno….!