Majda Juvan

             Ko je nezadovoljstvo ljudi veliko, se zgodi ulica. V Sloveniji kakšnih posebnih izkušenj z velikimi in ostrimi uličnimi protesti v zadnjih desetletjih nimamo. Takšno oznako si morda lahko zasluži le študentsko gibanje na prelomu 60-tih in 70-tih let prejšnjega stoletja.

Študentje so konec 60-tih prejšnjega stoletja so v množičnih protestih rušili družbeni red. Na zahodu kapitalizem, na vzhodu socializem. Šlo je za velike zgodbe. V Ljubljani leta 68 ni bilo demonstracij. Bila so zborovanja. Študenti so zahtevali reformo Univerze, neposredni povod pa je bila izselitev iz dveh blokov, ki ju je oblast čez poletje namenila turistom. Bolj napeto je bilo tri leta kasneje, ko je prišlo do zasedbe FF.

Oblast se je študentov vedno bala. Praviloma je demonstracije in proteste spodbudilo nezadovoljstvo z razmerami in politiko. Za študente je pač veljalo, da so naprednejši in bolj izobražen del naroda, ki ve kaj hoče. Čeprav so vedno terjali zase, so oni - ali pa vsaj njihovi vodje- znali svoje zahteve postaviti v širši družbeni kontekst. Slogan bodimo realni, zahtevajmo nemogoče, je preživel desetletja prav zato, ker ni bil namenjen le eni družbeni skupini temveč vsem, ki so se zavedali, da je vsaka oblast pokvarljiva in potrebuje nenehni nadzor in korekcije.

V tem kontekstu bi veljalo podpreti tudi sedanje študentske demonstracije. Negotovost v katero so nas zapeljale naše zadnje vlade, je strašljiva.Včasih se počutimo kot talci, ki si nas prisvajajo vsak za svoje, domala, osebne interese. Posledice neznanja neodgovornosti, pogoltnosti so iz dneva v dan bolj očitne. Nabor tistih, ki v našem imenu odločajo v parlamentu in v vladi pa intelektualno vedno bolj porazen.

A kaj, ko se natančno iste poteze, želje, interesi in ambicije kažejo tudi v teh, ki študente spravljajo na cesto v teh dneh. Floskule s katerimi nam polnijo ušesa študentski vodje in lastniki študentskih servisov, so bedna kopija demagogije, ki jo zmorejo njihovi starejši vzorniki. Malega dela ne damo, davkov ne bomo plačevali, študij naj traja vsaj do 30-tega, služb nam tako ali tako niste pripravljeni priskrbeti. Poleg tega pa, dajte nam štipendije, ne sprašujte kako opravljamo študijske obveznosti in ne dotikajte se dobičkov servisov, ki s študentskim denarjem kupujejo bazene in hotele.

Da je za vsem predvsem to zadnje, ni nobenega dvoma. Da imajo študentske organizacije radi tudi študentski funkcionarji, ki dobivajo lepe honorarje in se jim zaradi tega tudi ne mudi študirati, pa je tudi jasno. Vse skupaj je ena prav poceni in bodočega cveta slovenske družbe, nevredna manipulacija.

Za današnjimi študenti ni nobenih družbeno relevantnih idej, ni nič, kar smo nekdaj pripisovali naprednim študentskim gibanjem. Za takšnimi demonstracijami ni zamisli, zaradi katerih so se v 90-tih zgodile velike družbene spremembe. Je le 50 tisoč evrov, ki jih bodo študentske organizacije pokurile za avtobusne prevoze, malice in zabavo mladih demonstrantov. Nič drugače ne bo kot, ko ta isti scenarij za organizacijo svojih protestov izpeljejo etablirani sindikalisti. Plačajo, da ljudje pridejo in odidejo.

Minister Svetlik pravi, da ne bo popustil. Upam, da res ne, čeprav vem, da se ulice politiki zelo bojijo.