Majda Juvan

Borut Pahor je spet imel enega od svojih navdihujočih govorov.To pot je bil v Lipici. Da je to speča Trnuljčica, ki jo je nujno zbuditi. Da bi vsak, ki bi jo imel naredil vse, da ne bi hirala in propadala. Le mi ne znamo.

Ali bo visoki obisk predsednika in nekaj ministrov kaj pomagal, bomo šele videli. Tudi prej so že romali v te kraje, pa ni bilo kaj dosti boljše.
Nasploh pri nas o turizmu radi veliko govorimo. Zamisli o tem kako bi z njim služili pa v resnici ni veliko.
Tudi v Ljubljani, ki je nekaj časa – tudi zaradi letalskih nizkocenovnikov veljala za na novo odkrito turistično destinacijo je tako. Saj pridejo turisti, malo tavajo po mestu in gredo. Če pride skupina se ustavi za uro ali dve in gre naprej.
Res je, da Ljubljana ni nekaj milijonsko mesto, ki bi ga človek lahko raziskoval dneve in dneve, res pa je, da tako malo lepega in zanimivega tudi nima. A če se ne potrudimo vse tega turistom približati, potem pač ne morejo vedeti. Vsi ne preberejo celotnega Lonelya preden pridejo k nam.
Pred dnevi sem bila v Barceloni. Mesto je svetovna turistična destinacija, ki ga vsako leto obišče nekaj deset milijonov ljudi. Ljubljana to nikoli ne bo. A, ko smo se s turističnimi avtobusi vozili po tem mestu si človek ne more kaj, da ne bi primerjal. Ljubljana je premajhna za uvedbo nekaj prog dvonadstropnih turističnih avtobusov. A gotovo bi vsaj eno lahko imeli. Za primerno ceno bi turisti z veseljem sedli nanj in s pomočjo audio vodiča- to je tista reč, kjer s slušalkami slediš posneti razlagi, ki se sproži vedno, ko vozilo pripelje v bližino neke znamenitosti-  poslušali o mestu, zgradbah, spomenikih in dogodkih mimo katerih bi se vozili. Kaj podobnega bi lahko bilo tudi na turistični ladjici.
Ljubljana nima Gaudija ima pa Plečnika. Nima Sagrade familije, ima pa stolnico, nima Montjuica ima pa Grad ali Tivoli, nima Ramble ima pa Stari trg in nima nogometašev Barce, a imela bo lep, nov stadion Če bi med vsemi temi rečmi redno, točno ob uri in vsak dan vozil turistični avtobus, če bi imel postaje ob vseh naštetih in še drugih zanimivostih, če bi bilo mogoče na kateri koli postaji izstopiti in se potem z isto karto vrniti nanj, sem prepričana, da bi postal zanimiv za skupine in posamezne obiskovalce. Mimogrede, v Barceloni celodnevna karta za turistični avtobus stane 22 evrov.
V turistčnih mestih je marsikaj podrejeno turistom. In to turisti tudi plačajo. Včasih prav zasoljeno. Ko smo  si na znameniti Rambli privoščili sangrio smo za kozarec napitka plačali domala 10 evrov. Globoko smo zajeli sapo. Samo nekaj deset metrov stran bi plačali le dva ali tri evre. A tako je to! Domačinov na Rambli ni! Je pa turistov toliko, da se komaj premikajo!
Če ni ponudbe, tudi potrošnje ni. Če turistom ponujamo le lepa pročelja, muzeje, ki jih je težko najti, poceni hotele in lokale, kjer v glavnem zapravljajo domačini, velikega iztržka ne bo.
Turisti gredo domačinom pogosto na živce, ker jim kratijo njihov mir in križajo vsakdanje poti. Če si doma sredi turističnega kraja, ne moreš računati na samotne dopoldanske sprehode in večerni mir. A brez te žrtve nikoli ne bomo omembe vredna turistična destinacija.