Majda Juvan

Kot, da bi se z Grčijo sprožil plaz. Grki so se zaradi nezmerne porabe tako zadolžili, da za pokrivanje svojih potreb niso mogli več nikjer dobiti nobenega kredita. Nadaljevanje zgodbe je znano. In dogajanje v Grčiji je sprožilo pravi plaz.

Nedvomno so v vseh evropskih nacionalnih gospodarstvih vedeli na kašnih temeljih stojijo njihove javne finance. Vedeli so kako zelo so prezadolženi in vedeli so, da bodo morali- navkljub neverjetnim podvigom sodobnega finančnega inženiringa- ukrepati. In so!  Za naše razmere hitro, boleče in brez velikih besed o socialnem dialogu. Delavci so se zgrnili na ulice, malo so postavkali in šli domov. Za sedaj. In prav v vseh državah so posegli v javni sektor.
Samo nekaj ukrepov, ki so jih predlagala vlade posameznih držav in, ki so jih – povečini - tudi parlamenti že podprli. V Španiji bodo zamrznili pokojnine, plače v javnem sektorju pa znižali za 5 odstotkov. V Italiji bodo zamrznili zaposlovanje, zmanjšali plače in posegli v pokojnine. Prav tako bodo ukinili pokrajine, ki imajo manj kot 200 tisoč prebivalcev. Zelo striktni so posegi v Veliki Britaniji, najbolj pa verjetno v Romuniji. Tam naj bi plače v javnem  sektorju znižali kar za 25 odstotkov, pokojnine pa za 15. Varčevalne ukrepe sta poleg omenjenih sprejeli še Portugalska in Danska.
Skratka zdi se, da je grška zgodba nagnala strah v kosti prav vsem, ki so do sedaj živeli na veliki nogi in predvsem na velikih posojilih za katere trenutno nikomur ni jasno kako jih bo - če sploh kdaj - vrnil.
In jasno je, da Slovenija pri tem ni izjema. Samo v prvih treh mesecih letošnjega leta je bila poraba za več kot 600 milijonov višja od priliva v proračun. Vsak mesec torej porabimo za 200 milijonov več kot naredimo. Javno finančni primanjkljaj je več kot 6 odstoten, smel pa bi biti le 3 odstotke. Saj se še spomnimo  pogojev za sprejem v EU.
Razumljivo, da je morala reagirati tudi naša vlada. Pahor je napovedal, da bomo letos privarčevali 500 milijonov evrov. V javnem sektorju, pri investicijah, opremi in kar je še takih reči.Nekaj milijonov tudi pri plačah zaposlenih v javnem sektorju.
Še preden je bilo jasno za kakšne ukrepe gre, so sindikati napovedali nestrinjanje. O ukrepih se  vlada z njimi ni uskladila. Pa ne gre za tako drastične posege, kot so jih sprejeli v nekaterih prej omenjenih državah. Za zdaj govorimo o nižjih  dežurstvih v zdravstvu in v nižjih položajnih dodatkih. Prihranek: manj kot 20 milijonov evrov. Res pa je, da to niso prvi varčevalni ukrepi, saj je prvi paket javni sektor doletel že pred enim letom.
Je pa res, da sindikati ne morejo dogajanja le spremljati. Nenehno je namreč v zraku tudi obet drastičnejšega zmanjševanja števila zaposlenih v javni upravi, pa nižje odpravnine in  jubilejne nagrade, prepolovitev regresa in podobno. In delavci bodo sindikalne članarine plačevali le, če bodo sindikati uspešni.
Ne glede na to, da Janez Posedi, vodja pogajalske skupine dela sindikatov javnega sektorja dokazuje, da so se plače v zadnjem letu v gospodarstvu dvignile občutno bolj kot v javnem sektorju, je vendarle res, da je služba v javnem sektorju še vedno sanjska. Zanesljiva je, plača ne zamuja niti za en dan,  delovni čas je določen, dopusta ti nihče ne more odreči, odpustiti pa te tudi ne morejo kar tako. Vsaj dokler država ne bankrotira, ne! Pa še takrat verjetno ne bi šlo z dekretom. Zakoni namreč kljub bankrotu ne  nehajo veljati. In zaposlene v javnem sektorju za zdaj ščitijo precej bolj kot tiste v gospodarstvu.

Če bi v teh časih iskali zaklad, ki bi nas odrešil vseh skrbi za vse življenje, potem bi morali iskati nekaj čemur se reče vseživljenski optimizem. Tega na tej zemeljski obli primanjkuje bolj kot vsega ostalega, kar se da narediti ali pridelati. Ali pa vsaj natisniti, če gre za denar.

Vedno, ko takole sedem za računalnik, grem sama sebe na živce. Pa kaj, ali naj spet širim slabo voljo? Ali naj spet pamatujem o politiki ali dolžniški krizi? V resnici sploh ne razumem kje kdo še dobi kakšno posojilo, če pa so vse države, ki na tem svetu kaj veljajo, prezadolžene! Vse si, za golo preživetje, denar sposojajo! Ker ga v resnici ni nikjer več, si pomagajo s finančnim inženiringom. Z nečem česar sicer ne razumem, je pa nekaj česar v resnici sicer ni, a na papirju deluje kot, da je. In potem, po potrebi, če si seveda velik in vpliven, s tem česar sicer v resnici ni, a na papirju deluje kot da je, delaš politiko. Ne bom, me spravlja v slabo voljo!
Ali bi morda o naših mladih, ki so kakršni so. Ki so takšni kot vidijo, da smo odrasli. V glaven vsi naravnani na to, da nam v tem življenju vse pripada, da zahtevamo, da terjamo in grozimo. Ker, če nam ne boste dali, potem……. boste že videli. In smo!
Saj bi kaj o svojih sadjarsko-vrtnarskih podvigih. Vidim, da se to v medijih v zadnjem času imenitno prodaja. Zagotavljam vam, da  imam obilo izkušenj z bio  sadjarjenjem in vrtnarjenjem.
V našem sadovnjaku je nekaj jablan, sta dve češnji in po ena hruška, breskev in marelica. Vse lepo ovešeno z rumeni lepljivimi ploščami. Bele še čakajo na razstavo. A kaj, ko tudi to  ni zgodba o uspehu.
Jablanam se sušijo vršički, češnje pa je letos- menda zaradi dežja - napadla uničujoča listna pegavost. Ja gospa, škropiti je treba! Sliv ni nikoli. Cvetijo, potem pa ne rodijo. Ne vem zakaj. Breskev je zaradi kodravosti skorajda povsem brez listja, marelico je napadla munilija in skupaj čakava na bridki konec. Ja gospa, škropiti je treba!
Za sago o paradižnikovi plesni je še prezgodaj, a brez dvoma bo tudi ta prišla.. Ja gospa, škropiti je treba, mi pravijo v kmetijski apoteki, drugače ne bo  nič. In ni nič! A, priznajte tudi zgodbe o zastrupljeni zemlji, globalnem ogrevanju in taljenju ledenikov, niso posebno optimistične.
Morda pa bi lahko kaj o feng šuju. Če se ravnaš po njegovih načelih, ti je v življenju mnogo lepše. Obrneš pohištvo, posadiš prave rožice in vse je tako kot  mora biti.
Jaz sem začela z rožicami. Kupila sem pregrešno draga semena in kasneje doma ugotovila, da gre za- nam vsem znane-  travniške rastline.Težava je bila le v tem, da sem jih morala posejati že trikrat, ker tisto, ker mi pred vrati raste domala kot plevel, cvetličnega lončka očitno ne mara. In tako je šla po zlu teorija, da mi bodo, po feng šuju izbrane  rožice prinesle srečo v družino, pa zadovoljne otroke in prave prijatelje. Upam, da je projekt propadel samo na ravni rož. Torej tudi s kmetovanjem optimizma ne morem kovati.
A nekaj mi je še ostalo.
Veste kaj, pogosto greva z vnukom v Živalski vrt! Ne morete verjeti, kako vseeno mi je takrat za vse zgoraj napisano. Moj zaklad optimizma nabira storže in kamenčke in ne meniva se ne za dolžniško krizo, ne za feng šuj in celo za vrtnico, ki ji letos tudi ne kaže najbolje, ne!
Rabim še kaj več? Mislim, da niti ne! Jaz ne!

Podivjani mladinci so razbili slovenski parlament. Škoda je velika. A mnogo večja od materialne je tista, ki so jo doživeli študentje kot, pregovorno, najnaprednejši del vsake družbe. Do sedaj je politika njihove zahteve jemala zelo resno. Od zdaj naprej jih bo le še policija.

Ko se je Katja Šoba začela pojavljati na ekranih, sem jo že videla med novimi političnimi zvezdami. Punca dobro zgleda, jezik ji gladko teče, samozavesti ji ne manjka.
A po vsem kar smo videli in slišali, Katja Šoba ni več faktor. Če ne bo odstopila sama, jo bodo odstopili tisti, ki bodo naredili vse, da bi študentska organizacija in njihovi honorarji preživeli, študentski servisi pa še naprej služili. Če je, zaradi včerajšnjih dogodkov zato sploh še kakšna možnost.
Zakon o malem delu bo.
Tega, da je šele v pripravi, da ga še ni niti v državnem zboru, tega, da se lahko o njem še pogajajo, tega  niti mnogi novinarji ne vedo, kaj šele študentje.Večine tudi ne briga. Večina jih ne dela toliko. Večini, tako ali tako, kot je to od nekdaj bilo, lažje ali težje, študij sofinancirajo starši. Tako kot povsod po svetu. Za  nadarjene in pridne, pa študij pri nas tako že dolgo ni težava. Zoisove štipendije so solidne, kadrovske, saj ste slišali, pa sploh niso podeljene, ker jih mladi nočejo!
Legitimne so le tiste demonstracije, ki imajo legitimen povod.
Za večino so bile včerajšnje demonstracije samo žur in celodnevna pijanka. Za nekatere tudi plačan izlet. Zakaj dobi dijak za tak podvig opravičilo za izostanek od pouka, ne vem! Pa naj bi demonstrirali na soboto? Jasno, da bi jih bila le peščica. A, če je tako, kako tehtni pa so potem bili argumenti s katerimi  so bili boj za svojo pravdo?
Odgovornost za vse kar se je včeraj zgodilo, morajo prevzeti organizatorji. Upam, da bo predsednik parlamenta vztrajal pri tožbi. Res ne vem zakaj bi morali spet plačevati davkoplačevalci. Za vso škodo, ki so jo povzročili bo morala študentska organizacija poleg 13 metrske jadrnice, ki so jo kupili, da bi na njej dopustovalo nekaj deset tisoč slovenskih študentov –halo!!!-  prodati še kak bazena ali pa hotel. Ni problem, saj ga ima.
Odgovornosti se ni mogoče znebiti tako kot si to predstavlja Katja Šoba, ki je na Prešernovem trgu skupaj z drugimi še podpihovala srboritost z alkoholom opogumljenih mladcev, potem pa, ko je videla kaj se dogaja, rekla, da se ona ne gre več. Dokler je bil duh v steklenici, je vodila demonstracije, ko je ušel, pa je  s prstom pokazala na policiste, ki, da niso zaščitili parlamenta. Saj ga res niso. In res bi ga lahko. Z vodnimi topovi, s solzivcem, gumijevkami, dimnimi bombami in kar je še takšnih reči za katere smo verjeli, da nam jih na ljubljanskih ulicah nikoli ne bo treba gledati. A, če bi kaj od tega uporabili, ne bi bilo ranjenih samo devet policistov. Stampedo bežeče množice je smrtonosen.
In sploh, ste že kdaj slišali kakšnega organizatorja demonstracij, ki bi se  pritoževal, da jih policisti niso dovolj mlatili? Tudi za tak donesek je očitno potrebno biti slovenski študent!
A nekaj je pri vsem skupaj tudi dobro. Včerajšnje dogajanje je opozorilo vsem, ki s tako lahkoto prepričujejo ljudi, da naj pravice terjajo na ulici. Kjer je množica, kjer je alkohol, pogum za to, da vrže kamen, potrebuje le prvi.Potem leti domala samo od sebe. Potem je mogoče čisto vse.
Tisti, ki bodo organizirali naslednji shod morajo vedeti, da niso odgovorni le za agitiranje po televizijskih studiih, temveč tudi za vse k čemur pozivajo na ulicah. Pa tudi za vse tisto k čemur ne pozivajo, pa se zgodi!
Agitiranje ali pač ščuvanje je najlažji del posla.

Ekspertna skupina je pripravila drugo besedilo zakona o RTV. Prvo je ministrstvo umaknilo, saj je bilo deležno mnogih kritik. Prav v teh dneh naj bi se do drugega besedila opredelila tudi vlada.

Prav neverjetno je kako nerodna je tale naša vlada. Ne le, da je mandat dobila v daleč najtežjem obdobju po osamosvojitvi, še tistega kar bi lahko naredila, da bi ji bilo lažje, ne postori. In zakon o RTV-ju gotovo sodi med takšne naloge. Vsi se še dobro spomnimo s kakšnim cirkusom smo dobili sedanjega. Še sedaj mu ljubkovalno pravimo Grimsov zakon. Takratna opozicija, torej sedanja koalicija je bila zgrožena. Grims je zakon napisal tako kot se je njemu zdelo, da mora izgledati vladi  podložna nacionalna hiša. Na referendumu je zmagal. A saj ljudje tako ali tako niso vedeli o čem glasujejo. Tako kot na večini referendumov ne!
Glede na to, da je prejšnja vlada postavila svoje kadre na ključna direktorska, uredniška in voditeljska mesta, je bilo pričakovati, da bo Pahorjeva, pač po vzoru Janševe takoj, ko bo lahko, prevzela ponujeni recept. Zakon, ki je namreč tako imenitno deloval za prejšnje, bi seveda tudi za sedanje. To je bilo pričakovati tudi zato, ker je Pahor, glede na razmere, prisiljen delovati hitro in učinkovito. Strukturne reforme, nujnost ostrih varčevalnih rezov, ne nazadnje meja s Hrvaško so projekti, ki jih brez medijev ni mogoče izpeljati. Nikjer. Z našo opozicijo je žal tako, da ji je precej vseeno, če bo zato, da se bo vrnila na oblast, morala žrtvovati ne le socialno državo, ampak celo njeno suverenost  Saj ste slišali, da bodo po novem državne proračune članic preverjali kar v Bruslju. Bodite prepričani, da jih tam naši upokojenci, pa študentje in brezposelni ne bodo posebno skrbeli. Le do tega, da bodo  članice lahko vračale kredite, jim bo. Vse ostali pa ne bo bruseljski problem. Če za kredite ne bo dovolj, bodo pač zahtevali takojšnje reze. Saj vidite kako gre to v Grčiji! In, ker vidimo, si seveda normalni državljani želimo, da bi vendarle sprejeli reforme, ki so vsaj približno vzdržne in, ki dajejo možnost za preživetje tudi našim potomcem. In tudi  mejo bi zaradi tega radi čim prej spravili z dnevnega reda. Da bi politikom odvzeli igračo s katero so naredili že toliko škode.
A kaj, ko imamo vlado, ki vse svoje spretnosti porabi za medsebojne obračune.
Na RTV-ju pa se nikomur ne mudi. Vse birokratske ovire so in bodo našli za to, da bodo vsi ostali tam in tako kot so.
In program nacionalne televizije bo še naprej tak kot je. Slabo gledan in prepogosto pristranski. Niti v sanjah si ni mogoče predstavljati, da bi se tako, kot so tudi najbolj eminentni novinarji informativnega programa obkladali Golobiča, Kresalovo, tudi Pahorja in Erjavca, lotili Janeza Janše? Lažnivec, nastopač, nesposobnež, pa spet lažnivka… Niti Prijatelju se kaj takega ni zgodilo!
A tako pač je. In v naših razmerah si mora zasluge za to pripisati ministrica za kulturo Majda Širca, ki z zakonom tako neskončno dolgo mečka ali pa morda mešetari.
Vedno bolj razumne se mi zdijo tiste medijske zakonodaje, kjer z novo vlado  pride na čelo nacionalne RTV hiše tudi vladi lojalna ekipa. Opozicija ima zagotovljen sorazmerni delež in nadzor za ostalo se pa ve, v kateri rog trobi. Je pa res, da je za takšno rešitev potrebna medijska zrelost in suveren novinarski ceh. In ne enega ne drugega pri nas, žal, še ni!

             Ko je nezadovoljstvo ljudi veliko, se zgodi ulica. V Sloveniji kakšnih posebnih izkušenj z velikimi in ostrimi uličnimi protesti v zadnjih desetletjih nimamo. Takšno oznako si morda lahko zasluži le študentsko gibanje na prelomu 60-tih in 70-tih let prejšnjega stoletja.

Študentje so konec 60-tih prejšnjega stoletja so v množičnih protestih rušili družbeni red. Na zahodu kapitalizem, na vzhodu socializem. Šlo je za velike zgodbe. V Ljubljani leta 68 ni bilo demonstracij. Bila so zborovanja. Študenti so zahtevali reformo Univerze, neposredni povod pa je bila izselitev iz dveh blokov, ki ju je oblast čez poletje namenila turistom. Bolj napeto je bilo tri leta kasneje, ko je prišlo do zasedbe FF.

Oblast se je študentov vedno bala. Praviloma je demonstracije in proteste spodbudilo nezadovoljstvo z razmerami in politiko. Za študente je pač veljalo, da so naprednejši in bolj izobražen del naroda, ki ve kaj hoče. Čeprav so vedno terjali zase, so oni - ali pa vsaj njihovi vodje- znali svoje zahteve postaviti v širši družbeni kontekst. Slogan bodimo realni, zahtevajmo nemogoče, je preživel desetletja prav zato, ker ni bil namenjen le eni družbeni skupini temveč vsem, ki so se zavedali, da je vsaka oblast pokvarljiva in potrebuje nenehni nadzor in korekcije.

V tem kontekstu bi veljalo podpreti tudi sedanje študentske demonstracije. Negotovost v katero so nas zapeljale naše zadnje vlade, je strašljiva.Včasih se počutimo kot talci, ki si nas prisvajajo vsak za svoje, domala, osebne interese. Posledice neznanja neodgovornosti, pogoltnosti so iz dneva v dan bolj očitne. Nabor tistih, ki v našem imenu odločajo v parlamentu in v vladi pa intelektualno vedno bolj porazen.

A kaj, ko se natančno iste poteze, želje, interesi in ambicije kažejo tudi v teh, ki študente spravljajo na cesto v teh dneh. Floskule s katerimi nam polnijo ušesa študentski vodje in lastniki študentskih servisov, so bedna kopija demagogije, ki jo zmorejo njihovi starejši vzorniki. Malega dela ne damo, davkov ne bomo plačevali, študij naj traja vsaj do 30-tega, služb nam tako ali tako niste pripravljeni priskrbeti. Poleg tega pa, dajte nam štipendije, ne sprašujte kako opravljamo študijske obveznosti in ne dotikajte se dobičkov servisov, ki s študentskim denarjem kupujejo bazene in hotele.

Da je za vsem predvsem to zadnje, ni nobenega dvoma. Da imajo študentske organizacije radi tudi študentski funkcionarji, ki dobivajo lepe honorarje in se jim zaradi tega tudi ne mudi študirati, pa je tudi jasno. Vse skupaj je ena prav poceni in bodočega cveta slovenske družbe, nevredna manipulacija.

Za današnjimi študenti ni nobenih družbeno relevantnih idej, ni nič, kar smo nekdaj pripisovali naprednim študentskim gibanjem. Za takšnimi demonstracijami ni zamisli, zaradi katerih so se v 90-tih zgodile velike družbene spremembe. Je le 50 tisoč evrov, ki jih bodo študentske organizacije pokurile za avtobusne prevoze, malice in zabavo mladih demonstrantov. Nič drugače ne bo kot, ko ta isti scenarij za organizacijo svojih protestov izpeljejo etablirani sindikalisti. Plačajo, da ljudje pridejo in odidejo.

Minister Svetlik pravi, da ne bo popustil. Upam, da res ne, čeprav vem, da se ulice politiki zelo bojijo.

S proslavami pomembnih obletnic iz naše novejše zgodovine nimamo sreče. Vedno so bile - in očitno bodo - razlog za nove in nove špetirje. Včasih tudi za nova prilagajanja zgodovinskih dejstev.

In praznovanje 20-letnice demokratičnih sprememb ni nič drugačno. Proslava ni bila državna, organiziral jo je nekdanji načelnik manevrske strukture Tone Krkovič, a je predsednik vlade Borut Pahor vseeno prišel.
Kritik ni bilo malo.Ko gre za našo osamosvojitev se očitno nekateri nikoli ne bodo mogli dovolj prehvaliti za takratne zasluge, drugim pa ob lastni samohvali nikoli ne bodo mogli dovolj poočitati nasprotnega. Slovenci imamo to očitno v krvi. Tako kot se še danes preklamo zaradi vlog naših prednikov v boju proti nacizmu in fašizmu, se bomo očitno do neskončnosti ali pa vsaj do takrat dokler jo bomo glorificirali, tudi za zasluge za osamosvojitev.
A ker je vendarle veliko tistih, ki v naglici vsakdanjega življenja že pozabljajo na prelomne dni pred 20-timi leti, je dobro, da govorci svojo pravovernost popestrijo tudi z aktualnimi temami. Arbitražni sporazum je za to zelo priročen.
Vrstili so se nasprotniki, tu in tam tudi kak podpornik. In Pahor se je, med drugim, dodobra naposlušal tudi očitkov, da z referendumom prestavlja odgovornost na naša ramena.
Z vsakim, ki to trdi, se globoko strinjam. Celo za Janezom Janšo. Si pa ob njem vendarle ne morem kaj, da se ne bi spomnila, da je z referendumom prvi grozil prav on. Tudi za dogovor med strankami ni bil. Tega, da bo sporazum ali dogovor dosegel kdo drug, si ni želel. Zatorej vsakdo, ki trdi, da nas z referendumom stranke zlorabljajo ima prav, je pa naravnost perverzno, če to počnejo liderji političnih strank, ki so imeli vse možnosti, da dogovor odgovorno sklenejo brez zlorabe ljudske volje.
Precej sprenevedavo je tudi, da Janez Janša 20 let po začetku osamosvajanja v komentarju arbitražnega sporazuma izjavi, da se vsaka bližnjica na koncu plača po ceni, ki jo obžalujejo še prihodnji rodovi. Sprenevedavo tudi zato, ker vsi vemo, da je bila tudi sama osamosvojitev izpeljana zelo na hitro in gotovo brez vsega znanja, ki bi za realizacijo tako usodnega koraka bilo potrebno. Podvig manevrske strukture, ki je zavarovala orožje, umik takratnih političnih struktur, plebiscit, Demos, nova vlada vse to so bila dejanja na katero smo danes upravičeno lahko ponosni.
A, ker smo že pri arbitraži, seveda ne moremo mimo dejstva, da kaj vendarle ni bilo narejeno. Gotovo tudi zato, ker se je takratna mlada oblast znašla iz oči v oči z grozečo JLA, a nekaj gotovo tudi zato, ker se ni zavedala, da vsaka nova država potrebuje tudi mejo. Takratni ministri to danes povsem prostodušno priznavajo. Napako je pač treba priznati in popraviti. Pa četudi je jasno, da bo danes težje, kot bi bilo takrat, ko meja ne na naši in na Hrvaški strani še ni bila prestižnega političnega pomena. Če ne bomo podprli arbitražnega sporazuma, bo samo še bolj zapleteno.
A res je, tudi v tem primeru se svet ne bo podprl, le še nekaj več časa bomo dali sosedom, da mejo, kakršno si oni želijo, utrdijo.
Kako že pravi Janša eden ključnih osamosvojiteljev in takratnih ministrov: Vsaka bližnjica se na koncu plača po ceni, ki jo obžalujejo še prihodnji rodovi!

Borut Pahor je spet imel enega od svojih navdihujočih govorov.To pot je bil v Lipici. Da je to speča Trnuljčica, ki jo je nujno zbuditi. Da bi vsak, ki bi jo imel naredil vse, da ne bi hirala in propadala. Le mi ne znamo.

Ali bo visoki obisk predsednika in nekaj ministrov kaj pomagal, bomo šele videli. Tudi prej so že romali v te kraje, pa ni bilo kaj dosti boljše.
Nasploh pri nas o turizmu radi veliko govorimo. Zamisli o tem kako bi z njim služili pa v resnici ni veliko.
Tudi v Ljubljani, ki je nekaj časa – tudi zaradi letalskih nizkocenovnikov veljala za na novo odkrito turistično destinacijo je tako. Saj pridejo turisti, malo tavajo po mestu in gredo. Če pride skupina se ustavi za uro ali dve in gre naprej.
Res je, da Ljubljana ni nekaj milijonsko mesto, ki bi ga človek lahko raziskoval dneve in dneve, res pa je, da tako malo lepega in zanimivega tudi nima. A če se ne potrudimo vse tega turistom približati, potem pač ne morejo vedeti. Vsi ne preberejo celotnega Lonelya preden pridejo k nam.
Pred dnevi sem bila v Barceloni. Mesto je svetovna turistična destinacija, ki ga vsako leto obišče nekaj deset milijonov ljudi. Ljubljana to nikoli ne bo. A, ko smo se s turističnimi avtobusi vozili po tem mestu si človek ne more kaj, da ne bi primerjal. Ljubljana je premajhna za uvedbo nekaj prog dvonadstropnih turističnih avtobusov. A gotovo bi vsaj eno lahko imeli. Za primerno ceno bi turisti z veseljem sedli nanj in s pomočjo audio vodiča- to je tista reč, kjer s slušalkami slediš posneti razlagi, ki se sproži vedno, ko vozilo pripelje v bližino neke znamenitosti-  poslušali o mestu, zgradbah, spomenikih in dogodkih mimo katerih bi se vozili. Kaj podobnega bi lahko bilo tudi na turistični ladjici.
Ljubljana nima Gaudija ima pa Plečnika. Nima Sagrade familije, ima pa stolnico, nima Montjuica ima pa Grad ali Tivoli, nima Ramble ima pa Stari trg in nima nogometašev Barce, a imela bo lep, nov stadion Če bi med vsemi temi rečmi redno, točno ob uri in vsak dan vozil turistični avtobus, če bi imel postaje ob vseh naštetih in še drugih zanimivostih, če bi bilo mogoče na kateri koli postaji izstopiti in se potem z isto karto vrniti nanj, sem prepričana, da bi postal zanimiv za skupine in posamezne obiskovalce. Mimogrede, v Barceloni celodnevna karta za turistični avtobus stane 22 evrov.
V turistčnih mestih je marsikaj podrejeno turistom. In to turisti tudi plačajo. Včasih prav zasoljeno. Ko smo  si na znameniti Rambli privoščili sangrio smo za kozarec napitka plačali domala 10 evrov. Globoko smo zajeli sapo. Samo nekaj deset metrov stran bi plačali le dva ali tri evre. A tako je to! Domačinov na Rambli ni! Je pa turistov toliko, da se komaj premikajo!
Če ni ponudbe, tudi potrošnje ni. Če turistom ponujamo le lepa pročelja, muzeje, ki jih je težko najti, poceni hotele in lokale, kjer v glavnem zapravljajo domačini, velikega iztržka ne bo.
Turisti gredo domačinom pogosto na živce, ker jim kratijo njihov mir in križajo vsakdanje poti. Če si doma sredi turističnega kraja, ne moreš računati na samotne dopoldanske sprehode in večerni mir. A brez te žrtve nikoli ne bomo omembe vredna turistična destinacija.

Obama dvigne telefon in zaukaže španskemu predsednika, da naj nemudoma sprejme varčevalne ukrepe. Iz Bruslja pokličejo Lisbono, Ljubljano in si mislim, da še marsikam drugam.In sprejemanje ostrih varčevalnih ukrepov steče kot po maslu.

Grški parlament jih sprejema kot po tekočem traku. Nižje plače v javnem sektorju, odpuščanja, nižje pokojnine, višja upokojitvena starost. Vsaj za Grčijo se ve, da je bila marsikatera ugodnost  prevelika, takšna, da si je tudi najbolj bogati ne bi mogli privoščiti.  Grki bi z veseljem izstopili iz evro območja, z veseljem bi se vrnili k dobri stari drahmi, saj bi z prilagoditvijo njene vrednosti zelo ublažili ukrepe, a očitno to ni po duši njihovim največjim upnikom, ki sedijo po največjih mestih Zahodne Evrope, Amerike in še kje. Njihove banke hočejo nazaj vse posojeno. Z dobičkom. Banke so očitno tiste, ki poganjajo današnji svet. Dokler bo šlo bodo izžemale Grke in vse druge upnice, potem ko jih bodo izželi, bodo prišli na vrsto domači davkoplačevalci. Če bo kdaj v prihodnje izbruhnila revolucija - pa  zaradi našega potomstva upam, da ne bo - bodo na kandelabrih viseli bančniki. Pa še politiki,ki so se ob njih mastili, čeprav so vedeli, da tako večno ne bo šlo.
Delavstvo in upokojenci se zgrinjajo na ulice. In seveda protestirajo. Dejansko niso krivi za nastali položaj. Nikomur niso kradli, le vzeli so vse tisto s čimer so se jim politiki poskusili prikupiti.
Analitiki in teoretiki pravijo, da je liberalni kapitalizem izzvenel. Pravijo, da niti največji ekonomski in filozofski umi tega sveta ne vedo, kako naprej. Komunizem je propadel, socializma se bojijo, ker bi se moralo bogastvo nujno na novo porazdeliti, s kapitalizmom pa tudi ne gre naprej.
O teh velikih teoretičnih dilemah ljudstvo ne razmišlja. Gnev in bes razjarjenih množic je velik. Ljudje v resnici nočejo velikih sprememb. Ljudje nočejo nove prerazporeditve, ker nihče ne more vedeti kakšna bi bila, kdo bi dobil več, kdo manj, in kdo bi izgubil. Ljudje hočejo le tisto in tako kot so imeli do sedaj. Hočejo zgodaj v pokoj, hočejo pokojnine s katerimi se bo dalo normalno živeti, hočejo plače in dodatke na kakršne so bili navajeni.In prepričani so, da imajo do vsega tega pravico.
Tudi pri nas tli. Javni sektor se pripravlja na stavko. Slišati je, da bo Križanič varčeval z zamrznitvijo plač, v prepolovitvi regresa, v manjših dodatkih za prehrano in potne stroške. Samo vprašanje časa je, kdaj bo recept, če bo v resnici zaživel, prevzel tudi zasebni sektor. Za nekatere ne bi bilo usodno, za druge pač. In, če nič drugega se bomo, ko bo najbolj vroče in, ko nas bodo vsi prepričevali kako drugače ne gre, spet spomnili na nagrade nekdanjemu predsedniku uprave NLB, na Bavčarja in Šrota, na preplačane sindikaliste na Slovenskih železnicah, na zdravnike med katerimi lahko nekateri z nekaj službami zaslužijo ogromno, na poslance, ki ne vedo, da je potrebno plačati stanovanje v katerem živiš in na parlament, ki v dneh, ko gre marsikomu že močno za nohte z neskončnim amaterizmom in popolnim neznanjem raziskuje Jankoviča, Ultro, brezplačnike, o izbrisane in kaj jaz vem kaj še vse. Celo plovni režim se nam takrat, ko bomo soočeni z lastno eksistenčno stisko, ne bo več zdel tako zelo usoden. In spet bomo dojeli, da so nas z njim polnili glavo tudi zato, da ne bi razmišljali o nam bistveno bolj domačih dilemah in strahovih..
Španski predsednik bo menda sebi in svojim zmanjšal plačo za 15 odstotkov. Za koliko bi jo vi našim?

Da bo propaganda za in proti arbitražnemu sporazumu ostra, je bilo jasno od vsega začetka. A, da se ji bodo s tako ostrimi besedami pridružili ljudje, ki jim vsi po vrsti priznavamo razumništvo in politično pokončnost, si nismo predstavljali.

Da se bodo v mesecu,ki nas loči od referenduma zmerjali levi in desni, je bilo jasno. Konec koncev, če ne bi bilo te žele in, če bi res šlo za mejo, nas ne bi gnali na referendum ampak bi se o možnostih dogovorili med seboj.
Tudi to, da bomo poslušali že slišano, smo vedeli.
A včerajšnji nastop treh razumnikov, ki so se oglasili v imenu panevropskega gibanja je – verjamem - večino presenetil. Niti ne toliko njihovo odklonilno stališče do samega arbitražnega sporazuma, ki je znano, kot težke besede  in sodbe s katerimi niso skoparili. Verjamem, da je večina komajda verjela, da prav sliši, ko je ugledni filozof, razumnik v vseh ozirih, dr. Tine Hribar dejal, da smo v vojni brez vojne napovedi in, da gre pri dogovarjanju s Hrvaško za nič manj in nič več kot za  dogovarjanje z okupatorjem.
Priznam, da me je presenetilo. Zelo. Ne nazadnje tudi zato, ker je ta domnevni okupator tam kjer je, že od začetka devetdestih pa ga do sedaj tako nihče od uglednih in razumnih politikov ali strokovnjakov še ni poimenoval.
Ne vem kako so besede, ki so včeraj našle prostor v prvih minutah osrednjih oddaj delovale na poslušalstvo in gledalstvo. Mislim si, da ne tako zelo, kot so morda govorci upali. Bile so preprosto preostre in preveč iz nekih drugih časov, ki bi jih večina, ki jim je kaj do prihodnosti, raje odrinila na stran. Mnoge je gotovo zmotilo tudi dejstvo, da govorci niso ponudili alternative. Zavrnitev arbitražnega sporazuma je daleč najlažji del posla. Tega kako naprej, tudi Hribar, Bučar in Pahor - gospodje z mnogoterimi, več desetletnimi izkušnjami niso povedali. Če bi bilo enostavno, bi že kdo naredil. Morda bi lahko pomagal tudi sam dr.Bučar, ki je bil prav v času osamosvojitve, ko je bil po mnenju  mnogih zamujen najboljši čas za določitev meje, predsednik slovenskega parlamenta.
Meja je pomembna reč. Morda smo še pred letom ali dvema verjeli, da se bo njen pomen z vstopom Hrvaške v EU zmanjšala. A zdaj nam z vsakim dnem postaja jasno, da  nič na tem svetu ni večno. Tudi EU ne in kaj lahko se zgodi, da bi domnevno notranja meja kar nenadoma spet postala zunanja. A tega seveda nismo dojeli le mi, to z vsakim dnem bolj postaja jasno tudi našim sosedom. To pa medsebojni sporazum samo  otežuje. Tudi zato se zdi, da je za obe državi pomoč tretjega edina možnost. Nič ne pomaga, če se mi doma prepričujemo o zgodovinskih pravicah in o tem kako nesporni so naši argumenti, če jih nasprotna stran ne sprejme oziroma ima svoje, zanjo ravno tako nesporne.
Samo na tri načina je mogoče določiti mejo med dvema državama. Z medsebojnim  sporazumom v katerem se kompromis sklepa na principi ti meni to, jaz tebi ono; s pomočjo arbitra ali pa z orožjem. Če bi sledili  težkim besedam se zdi, da  se komu tudi to zdi možna rešitev.
Meni priznam se ne. Tudi vsem tistim Slovence,ki živijo ob meji ali pa imajo na Hrvaškem lastnino, gotovo ne, zelo dvomim, da bi se zanjo izrekli 100 tisoči, ki tja hodijo na dopust.
Jaz bom še kar naprej stavila na arbitražo. Morda bo slaba, morda prihodnja zgodovina do nje ne bo prizanesljiva a življenje se po njej ne bo ustavilo. Ćesar za tretjo rešitev ni mogoče trditi.

In o čem bi danes? Bi o referendumu? Pa saj ni nič novega, tudi po sinočnji Polemiki ne! Bi o 700-tih milijardah? Ne, smo že včeraj! Bi o povabilu v OECD? Ali pa bi o novih predlogih za pokojninsko reformo v Sloveniji? Spodoben nabor tem, ni kaj! Vsekakor boljši kot takrat, ko ni o čem!

O referendumu ne bom na dolgo. Mi škodi! Že samo, če pomislim nanj se mi dvigne pritisk. Politiki politikantski! Ne samo da me ženejo na referendum na temo o kateri niti dva mednarodna pravnika ne razmišljata enako, zdaj bo še Janša razlagal, kako neodgovorno je od politike, da to počne! Pri tem pa ga je sam takoj, ko se je izkazalo, da bo sporazum parlament ratificiral, napovedal! Zakaj so potem podpise dodali še koalicijski poslanci mi ni jasno? Edina razlaga je, da tudi oni ne bi hoteli biti odgovorni! Da bo na koncu krivo ljudstvo, ki se z referendumom naloženi odgovornosti ne more ogniti? Pa kako naj jih spoštujem? Leve in desne, rdeče in črne!
Za mišji rep smo se izognili še eni podobni bedariji. Čisto malo je manjkalo pa bi nas ti, ki se o ničemer ne znajo in ne zmorejo odločiti, poslali še na referendum o zakonu o kapitalskih naložbah države! Si predstavljate o usodi državne srebrnine bi spraševali nas, ki se težko odločamo o tem ali bi  kupili Etine ali Drogine kumarice!  Na srečo so se politiki strašno potrudili in to neumnost preprečili. Pa ne zaradi nas, temveč zato, ker sicer ne bi mogli biti konec maja sprejeti v elitni klub najbolj razvitih držav OECD, ki nam bo menda prinesel neslutene možnosti za gospodarski razvoj in napredek. Češ vedno je dobro, če ti svetujejo in stojijo ob strani pametnejši in sposobnejši od tebe. Kar je verjetno res. Nekoliko pa me je vseeno zmotil spisek teh dobrih 30 tih držav, ki so že v tem elitnem klubu. Med njimi so Grčija, Španija, Portugalska Islandija.. in tako naprej. Ne vem ali tem državam analitiki OECD-ja niso svetovali ali pa so jim svetovali preveč. Članarina naše države v tem klubu je zavita v kopreno megle. Jasno je, da je letno vsaj 2,4 milijona evrov. Poleg tega  še del, ki je odvisen od gospodarske moči članice. V OECD-ju je veliko strokovnjakov, ki jih je tudi treba plačati in vsaka nova članarina jim v teh težkih časih gotovo prav pride! Mi, ki lepo skrbimo za svoje birokrate, bomo pa ja zmogli prehraniti še kakšno četico tujih, ki ravno tako ne bodo nikoli o ničemer odločali, bodo pa polni dobrih nasvetov.
Gotovo bodo svetovali tudi kakšno pokojninsko reformo moramo sprejeti. In gotovo ne bo podobna tej, ki bi  jo na vsak način radi sindikati. Upokojitvena starost pri 60-tih je prenizka. Če jo bodo izsilili, je jasno, da bomo že čez štiri leta imeli na mizah nove predloge. To pa ne pomeni, da je čisto vse, kar so prinesli na zadnje usklajevanje zanič. Ne vem zakaj vlada ne prisluhne vsem, ki menijo, da so prehodna obdobja prekratka. Kdo normalen pa ne bi poskusil iti v pokoj, če je razlika med sedanjo upokojitvijo in tisto po novem zakonu lahko tudi pet ali šest let? S takojšnjo ukinitvijo dodanih dob se bi zgodilo natančno to. Tudi tisti, ki bi sicer še radi delali dve ali tri leta, bodo odšli, ker niso prepričani, da bi oni in njihovi delodajalci z njimi, zdržali tudi šest ali več let.
A žal, tudi ko gre za socialni dialog, nikar ne računajte na pamet, ker je tudi tukaj ni prav dosti. Predvsem pa ne, če lahko sindikalni liderji, ki težko dojemajo, da vsi vitalni interesi tega naroda le niso povezani s 60 in 70 letniki, kadarkoli zagrozijo z referendumom. Pa smo tam, kjer smo bili na začetku! Pri neodgovornosti, nedopustni lahkotnosti vladanja in populizmu, ki mu je ljudstvo izpostavljeno na milost in nemilost. Nikoli zato, da bi bilo njemu dobro, temveč vedno zato, da z njim manipulirajo tisti, ki imajo to možnost.