Majda Juvan

2o let je že od prvih demokratičnih volitev. Mnogi se jih dobro spomnimo. Bile so prve, bile so prelomne in toliko so obetale.
Razpad skupne države je bili pred vrati. Obeti blagostanja v najbolj razviti republiki, ki  da jo vsi izžemajo, pa veliki.
Udeležba na volitvah je bila evforičnim časom primerna. 83 odstotkov. Vemo. Večino je dobila koalicija Demos. Med posameznimi strankami pa prenovljeni komunisti. Predsednik  je postal Milan Kučan.
Takole iz radovednosti sem si ogledala spisek takratnih poslancev. Mnogo znanih imen. Mnogi so še danes v politiki in med poslanci. Potrč, Anderlič, Pahor, Lavtižarjeva, tudi Gregor Golobič , pa Janez Janša, Franco Juri in Jožef Školč. In tudi take eminence kot so France Bučar, Spomenka Hribar in France Tomšič. Še bi lahko naštevala. Ludvik Toplak, Thaler, Gros, Ciril Ribičič, Lev Kreft, Borut Šuklje , Semolič, Jože Smole, Rajko Pirnat, Janez Kopač…
Resnici na ljubo moram priznati, da še danes med takratnimi prepoznam več ljudi kot med temi, ki so danes na Šubičevi. Pa ni bilo neposrednih televizijskih prenosov. Dejstvo, ki današnjim ni v prid. Žal!
Ne glede na to, kar morda preživljamo v zadnjem letu, dveh, teh minulih 20 let ni bilo slabih. Bile so tudi napake. Gotovo je med njimi neracionalna denacionalizacija, in gotovo smo tudi prestrukturiranje v gospodarstvu zamudili. Morda sprivatizirali več kot bi bilo treba.
Prevelike so  socialne razlike, predvsem pa je strahoten egoizem na katerega igrajo populisti vseh barv. Nič nas ne briga kje vzeti, ne briga nas kako zaslužiti, samo imeti hočemo. Jaz hočem imeti, meni pripada….Nekdaj smo se tega sramovali in za tiste čase in tisto vzgoje mi je žal. Tudi, če je bila socialistična in z nastavki komunizma, bila je bistveno bolj zdrava in človeška kot je ta današnja, ko sošolec sošolcu ne pusti plonkati, ker potem morda ne bo le on najboljši.
Žal je manira nalezljiva. Ne briga me ali bo dovolj za draga zdravila, jaz hočem moje toplice. Vseeno mi je ali bo za malico osnovnošolcev, jaz hočem svojo zastonj. Kaj me briga za dom upokojencev, jaz hočem svojo zelenico. Kaj me brigajo otroci na otroškem igrišču, jaz imam pravico do popoldanskega dremeža, kaj me briga, če bodo morali moji otroci delati do 70-tega, jaz hočem svojo  pokojnino pri 55-tih…..
Priznajte, takšne družbe si pred 20 timi nismo želeli. Nihče! A še huje je, da niti danes, ko bi nas res že morali skrbeti, v njej ne prepoznavamo vsak, svojega  uničujočega egoizma. Pa se v prejšnjih stavkih najdemo domala vsi. Le da verjamemo, da v našem primeru ne gre za egoizem, ampak - jasno - za pravico.

Pokojninski reformi, s katero zamujamo in, ki jo od nas- upravičeno- terja tudi Bruselj, so sindikati napovedali vojno. Nič jih ne briga, vseeno jim je. Nobenega izračuna ne ponudijo. Le proti so!

Še malo pa bo res o vsem kar je pomembno za življenje v tej državi odločala ulica.
Kaj lahko pričakujemo od demonstracij, s katerimi bodo sindikati sesuli pokojninsko reformo. Zagotovo nič racionalnega, zagotovo nič dobrega. Takrat, ko bodo naši otroci ugotovili, da so takorekoč brez pokojnin zato, ker so tam nekje na koncu prvega desetletja tretjega tisočletja neki sindikalni funkcionarji reševali svoje zadnjice tako, da so ljudi prepričevali kako je mogoče v litrsko steklenico naliti dva litra, jih že dolgo več ne bo. Vlekli bodo lepe penzije in se čudili  kje so tisti sindikati, ki bi znali iz nič, takšne zagotoviti tudi njihovim potomcem.
Pretiravam? Se bojim, da ne! Ste dojeli absurd, ko se bodo na istih demonstracijah znašli upokojenci in še zaposleni. Prvi bodo zahtevali višje pokojnine, zaposleni pa zgodnje upokojevanje in višje plače. Seveda jih bodo podpri tudi upokojenci , saj so vendar solidarni.
Morda se tisti, ki bodo za ceno sindikalnega sendviča in piva maširali,  nesmiselnosti svojega početja niti ne bodo zavedali, organizatorji, sindikalni voditelji in vsi, ki jih bodo podpihovali, pa se. Vsi so namreč politiki z dolgoletno kilometrino in izkušnjami ohranjanja v sedlu.
Upokojenci in zaposleni imajo lahko enake interese le v demagoških traktatih, v realnem svetu številk, kaj takega ni mogoče. Ni mogoče! A kljub temu bodo namesto, da bi se pogajali in iskali kompromis, ki je v našem popkojninskem sistemu edini možen, raje skupaj demonstrirali! Proti komu? Edini logični odgovor je, da drug proti drugemu, le, da tega ne bodo vedeli. Ker neverjetno koliko jih je, ki res verjamejo, da višje pokojnine in plače lahko terjajo kar od države. Od tiste države, ki ima le tisto kar ji plačamo davkoplačevalci.
Plačamo od plač – ki so zardi tega nižje, od dobičkov -  zaradi česar potem ni novih naložb in delovnih mest- in  od dodane vrednosti – zaradi česar so višje cene in potem pokojnine in plače ne zadoščajo niti za najnujnejše!
Logika je  hudo preprosta.Če podprem višje pokojnine in zgodnje upokojevanje, sebi podprem nižjo plačo. Če podprem višjo plačo, podprem nižje pokojnine in  kasneješe upokojevanje. Lahko sicer vse to preložim na delodajalca, vendar je jasno, da bom v tem primeru izgubila službo, saj bo moral lastnik zato, da bo plačal davke, znižati stroške dela in bo odpuščal. Tudi mene.
Gre za nevarno igro, ki  na koncu kaj lahko eskalira v medgeneracijski razkol. Imamo res tako butasto politiko, da bo to mirno dopustila. So res tako brezbrižni, da jim je čisto vseeno , če bo za njimi ostalo pogorišč?. Kje so časi, ko so se politiki o čem le še dogovorili?
Slovenski sindikati, predvsem pa njihovi voditelji potrebujejo samorefleksijo. Trenutno ne delujejo konstruktivno. Razočarane ljudi je tako lahko zapeljati. Nedostojno lahko!

Liberalna demokracija Slovenije odlaša. Do ponedeljka bo počakala in potem morda odkorakala iz koalicije. Vlada bo na preizkušnji. Ne le, da bo Pahor ponovno brez dveh ministrov, tudi večine v parlamentu ne bo več. In težko mu bo obstati. Kakšne hude škode ne bo. Le to, da je alternativa ravno tako slaba - če ne še slabša in kadrovsko šibkejša - je slabo. Za vse.

Liberalna demokracije je za izkušeno stranko, kar naj bi vsaj s kilometrino nekaterih njenih članov bila, naredila veliko napak. Težko razumem, da se je minister Zalar, ki nedvomno je izkušen pravnik, zapletel v takšno kolobocijo. Kako je mogoče, da se je kak teden po tem,ko je vehementno razlagal kako je Brezigarjeva kršila zakon izkazalo, da je mogoče ta isti zakon brati na tri načine?  Kako je mogoče, da je svoje ministrsko preživetje gradil na tako trhlih temeljih? Izkušenemu pravniku, in sedaj politiku, ki se je v spopad podal s še bolj izkušeno in idejam predano političarko, ki je tudi dolgoletna pravnica, se kaj takega ne bi smelo primeriti.
Še bolj nerazumno pa je, da se je zalomilo tudi predsednici stranke Katarini Kresal. Kako je mogoče, da kot ena od koalicijskih partneric ni vedela, da bo Pahor namesto svojega ministra raje podprl Brezigarjevo, da bo Pahor mnogo raje kot z njo pokoketiral z Janezom Janšo? Je mar mogoče, da se ti ljudje med seboj sploh o ničemer več ne pogovarjajo? Da vse delajo eden mimo drugega, da so tiste četrtkove vladne seanse na katerih se vsi veseli in lepi smehljajo v kamere, le predstava za telebane? Morda pa res!
Konec koncev če ima premier domišljijo, naj si ne domišlja, da je nimamo tudi mi!
Ne spomnim se niti enega politika, ki bi bil v tako kratkem času deležen toliko napadov, kot jih je doživela Katarina Kresal. Samo letos so se zvrstili, bulmastifi, najemanje novih prostorov za policijo, Jelinčič jo rine v afero Prijatelj, zagovarjala se je zaradi prisluhov, ki so ujeli Jelušičevo in na koncu še zaradi svojega prehitrega šoferja. Od vseh omenjenih aferah je – tako kot jaz razumem - dokazano aktivno sodelovala le pri najemanju novih prostorov, vse ostale afere so za zdaj le  ugibanja, namigovanja, domneve, špekulacije. Pa se je v javnosti vseeno ustvaril vtis, da je kriva za vse.
Že davno tega so nas učili - in danes ni nič drugače - da tisti, ki ima vpliv, ima tudi moč. Tisti, ki ima moč ima denar in tisti, ki ima denar ima oblast. In logično vprašanje je, kaj je tisto kar Katarine Kresal daje tolikšno moč, da ogroža sedanje nosilce oblasti in premoženja?
Katarina Kresal je vsekakor bliskovito osvojila visoko politiko. Trditev, da bi lahko bila prva predsednica vlade, ni izvita iz trte. Je to razlog, da jo tako zelo pribijajo na križ? Ker kdo pa bi v Sloveniji to zmogel in hkrati hotel biti? Janša? Vemo kako je bilo! Pahor? Vidimo kako je! Če mene vprašate  bi bilo za državo bolje, če zgodbe ne bi ponovila. Kresalova se je ponujala kot tretja možnost. Sicer demonizirana s premožnimi in vplivnimi prijatelji, pa vendarle!
Je pa res, da po tej epizodi v to nisem več povsem prepričana. Dober politik, mora pa biti dober diplomat, pogajalec. Kot v šahu, mora predvideti nasprotnikove poteze, je nekdo zapisal v teh dneh.  Ne ona in njeni skrivnostni prijatelji, ki naj bi jo vodili iz ozadja, jih niso. Bomo videli kako vplivni, močni in prefrigani so v resnici. Če ne prej pa v ponedeljek, ko bosta Pahor in Kresalova ponovno stopila pred kamere. In nam povedala kako se bosta z nami igrala v naslednji rundi.

Trije praznični dnevi so nam še kako prišli prav. Vsaj malo smo pozabili na vsakodnevne tegobe in zdrahe. Kolegi so imel kar nekaj težav, ko so poskušali zapolniti dnevno informativne oddaje.

Največ prostora so zavzeli velikonočni obredi. Razumljivo. Še več pa komentarji o pedofilskih škandalih, ki močno načenjajo ugled in avtoriteto same Cerkve. Kljub temu, da so domala vsi najvišji predstavniki Cerkve v svoje nagovore že umestili tudi opravičila žrtvam, Vatikan odveze ni dobil. Tudi papež ne. Še posebej ne zato, ker v svojem prazničnem nagovoru opravičila ni zmogel. Celo več. Nekateri najvišji predstavniki cerkve - tudi kardinal Franc Rode - vidijo v naštevanju pedofilskih škandalov  poskus uničenja same institucije, ki nima le dva tisoč letne zgodovine ampak upravlja tudi z enim največjih premoženj na tem svetu. In to premoženje je krivo za marsikaj. In za tako premoženje se splača boriti. Tistih nekaj pedofilov v njihovih vrstah ga ne smejo ogroziti. Prav to pa se dogaja. Ne le, da so vsi ti škandali deležni velike medijske pozornosti, ki cerkvi delajo moralno škodo, tudi verniki, ki začenjajo dvomiti v moralno neoporečnost pridigarjev, so manj darežljivi.  Prav v teh dneh je zaokrožil podatek, da je morala ameriška cerkev žrtvam pedofilov iz njihovih vrst izplačati okoli 3 milijarde dolarjev odškodnin. Sliši se veliko. A če povemo, da je samo premoženje  RKC v Sloveniji ocenjeno na več kot pol milijarde dolarjev- po trenutni menjavi- potem  tiste 3, za veliko in bogato Ameriko, ne bodo usodne.
Kardinal Franc Rode je hud. Prepričan je, da sta med duhovniki le eden do dva odstotka takih, ki grešijo. Ostali predano in pošteno opravljajo svoje poslanstvo. Morda res. In res je, da se povsod najdejo tudi grešniki. Res pa je tudi, da sta dva odstotka za institucijo katere preživetje temelji na domala slepem zaupanju v besedo, zelo veliko. Na zaupanju v besedo temelji njeno celotno poslanstvo. Če ti ne zadošča le izrečena beseda na kateri temelji trdna vera, težko verjameš, da je mogoče z enim hlebcem v puščavi nahraniti izvoljeno ljudstvo.
Je pa res, daje vera nekaj, kar z razumom nima dosti opraviti. Verni, ne slepo in ne v smislu popolne predanosti, so tudi ljudje, ki sicer v življenju prisegajo le na empirično dokazane reči. Z vero v nekaj da drugi strani, je mnogim  tudi na tej lažje živeti. Le tako je tudi mogoče razumeti dejstvo, da vsaj pri nas, število vernikov ne upada tako zelo kot bi lahko, če bi sledili lestvicam, ki merijo zaupanje v posamezne ustanove. V zadnjem takšnem merjenju javnega menja se je cerkev ponovno znašla povsem na dnu. Za njo so bile le še politične stranke in Zdravniška zbornica Sloveniji.
Kako simptomatično! Vse te institucije se svojih tronov oklepajo z vsemi silami.
Sedanjo predsednico zdravniške zbornice bodo morali kolegi očitno kar s stolom in mizo vred odnesti iz njene pisarne, Cerkev se brani z vsemi topovi in išče grešnike vse povsod samo pri sebi ne, političnim strankam pa je tudi lepo tam kjer so.
No morda kakšni tudi ne? Bomo videli kako se bo razpletlo. Ko to pišem, še ni jasno ali ima Katarina Kresal že vsega dovolj in preveč. Si predstavljate Pahorja, ki bi moral potem, poleg kmetijskega, iskati še dva nova ministra! Koliko odločitev bi šele v tem primeru moral sprejeti!

Z letošnjimi prazniki ne moremo biti prav posebno zadovoljni. Tisti , ki še imamo službe  vemo, da se jih toliko kot letos, le redko zvrsti na sobote in nedelje.Še dobro, da je velikonočni ponedeljek vedno na ponedeljek.

Z našimi tradicionalni  prazniki je tako, da jih delimo nekako na dva dela. Prvije njihov pomen, drugega pa praviloma predstavlja miza. Velikonočno praznovanje je  povezano s hrano. Tradicionalno, pisano in obilno.Je pa res, da se nam je prav ta del praznovanja, že zelo sfižil.
Sama se še dobro spomnim pričakovanja velikonočnega zajtrka. Takrat so bile na mizi pač posebne jedi. Neskončno dobre. Pa moram priznati, da ne zaradi siceršnjega pomanjkanja. Daleč od tega. Kar je res je res, sama v življenju nisem bila nikoli lačna. Požrešna morda, lačna pa zanesljivo ne. In tako je tudi danes. Vem, da so izjeme, vem, da so ljudje, ki so prisiljeni tudi med prazniki živeti zelo skromno, a resnici na ljubo je več tistih, ki jih skrbi kako se ogniti pretiravanju.
In to je tisto kar me jezi. Kar me spravlja v slabo voljo. Lakota,ki je posledica pomanjkanja se zdi vsakomur razumna, lahkota, ki je posledica preobilja pa je nekaj povsem drugega. V resnici nekaj hudo bedastega in neumnega. A prav te lahkote je danes veliko ali vsaj vedno več.
Ne vem kako je z vami, a jaz poznam bolj malo tistih,ki še upajo sesti za mizo in pojesti vse kar jim srce poželi.  Ne gre le za bolnike, ne gre za tiste,ki imajo bolezenske motnje hranjenja - Za povsem običajne, v načelu normalne ljudi gre.
Povečini vsi preštevamo grižljaje in pri vsakem znova imamo slabo vest. Lahko mi verjamete na besedo.
Kot, da brez omejitev ne bi znali več živeti. Kot, da je vse kar prinaša zadovoljstvo, veselje in spokojnost prepovedano, škodljivo in grešno.
Danes tudi zdravniki vedo, da je obsedenot z vsem kar je domnevno zdravo in koristno na eni strani in demoniziranje vsega kar maj bi bilo nasprotje prvega,  bolezen. Tudi ljudje, ki desetletja sledijo načelom zdrave prehrane, ki silno pazijo na vsak grižljaj, ki  s tabelami v rokah vestno oddelajo vsakodnevni odmerek fizične dejavnosti, zbolevajo in tudi umirajo. Če nič drugega jih zaradi nenehnega samoomejevanja in samoodpovedovanja pobere stres, ki je hujši morilec od marsikaterega drugega dejavnika tveganja.
Dr. Karin Sernec, strokovnjakinja za motnje hranjenja je prepričana, da ljudje močno pretiravamo s poveličevanjem domnevno zdravega in koristnega. Zaradi obojega lahko postane življenje sicer povsem zdravih ljudi, eno samo odrekanje in trpinčenje.
Kaj mislite so ta obrat v razmišljanju in ravnanju stroke spet povzročili farmacija in dobička željni trgovci?
Kaj pa vem, nisem čisto prepričana, da nimajo tudi oni pri vsem skupaj prstov vmes.
Priznam pa, da mi je ta nova filozofija bolj po duši. Če nič drugega prinaša več veselja in užitkov. Hedonizem ni  nujno smrtni greh. Je pa res, da imam  vsi doma tudi tehtnice. Če bo Velikonočni zajtrk preobilen, bomo pač popoldne šli na nekaj urni sprehod.
Temu se reče življenje, mar ne!

Lepe praznike, vam želim!

Včerajšnje dogajanje na Zdravniški zbornici je povedno. Na glasovanju, ki ga je kar tako po domače in mimo  poslovnika izsilila kar predsednica, je Gordana Živčec Kalan dobila zaupnico. Tesno sicer, a vendarle. Izjava, da je to bila zmaga demokracije, je marsikomu  priklicala na obraz grenak nasmešek.

Tesna zmaga je sicer formalno dovolj, ni pa razlog za zmagoslavje.V zadnji raziskavi javnega menja so zdravniki zelo visoko na lestvici tistih, ki jim ljudje zaupajo, zdravniška zbornica pa je čisto na dnu. Celo vlada, parlament in cerkev so jo prehitele. In človek se res vpraša kaj je narobe  z zdravniškim cehom, ki mu njegova stanovska organizacija evidentno dela škodo- če že ne organizacija, pa zanesljivo vsaj njeno vodstvo- da jo dobra polovica še vedno podpira?
Tisti,ki takole bolj od blizu poznate kakšnega zdravnika, tisti, ki jih slišite o njihovih notranjih težavah in dilemah govoriti odkrito in brez strahu, da bo povedano prišlo na ušesa nepoklicanih, veste, da so v resnici zgroženi nad predsednico in postopki Zdravniške zbornice. Sama ga še nisem srečala, ki bi se strinjal z  načinom na katerega poskuša pomesti s primerom Nekrep. Pa vendar na skupščini, ko je treba glasovati, večina podpre takšno ravnaje in svojo predsednica. Kako je to mogoče?
Seveda je mogoče. Dokler je nek ceh nedotakljiv, dokler ga zunanji svet ne more nadzirati, dokler se pod krinko nekompetentnosti  preprečuje presoja vsega kar se dogaja, tako dolgo bodo zdravniki lahko ohranili občutek lažne varnosti in nezmotljivosti. Zdravniška zbornica je okoli svojih članov zgradilo nepremagljivo bariero, ki  odbija  vse dvome,  očitke in tudi vprašanja. Rezultat je očiten. Slovenski zdravnik je v načelu morda tudi zmotljiv, morda – spet le v načelu- dela napake, v praksi pa se vedno izkaže, da ni kriv. Nikoli in nikdar. In za to gre zasluga prav zbornici. Zdravniki, ki se v svojih ambulantah soočajo z vedno bolj obveščenimi in s tem zahtevnimi bolniki, z bolniki in svojci, ki znajo vse njihove postopke nemudoma preveriti na svetovnem spletu, ne morejo več računati na neukost svojih bolnikov, lahko pa računajo na svojo zbornico, ki jih tudi takrat,ko ga še tako zelo polomijo, ne bo pustila na cedilu.  Z najboljšimi pravniki, s prikrojenimi poročili in sklepi jih bo branila do zadnjega diha. Zdravniki, ki so  izpostavljeni vedno hujšim kritikam, javnemu razgaljanju napak, vdoru nepoklicanih v presojo njihovega dela, verjamejo, da takšno zbornico potrebujejo. Za padec ugleda in spoštovanja poklica je še vedno mogoče okriviti medije, za boj na sodišču pa potrebuješ kaj več.
In zakaj je vendarle skoraj polovica ne podpira? Si mislim, da zato, ker je takšno razmišljanje članov in takšno ravnanje in vedenje njihove stanovske organizacije že davno povozil čas. V resnici dela škodo vsem zdravnikom, ki vedo da je njihova nedotakljivost in vzvišenost na kateri so morda lahko gradili svoj ugled in veljavo, preteklost. Javni uslužbenec je status,ki ima za zdravnike morda res slabšalni prizvok, a v resnici so vsi zdravstveni delavci prav to. Davkoplačevalci jih plačujemo samo zato, ker jih potrebujemo. Tako kot učitelje, varuhinje v vrtcih, tako kot  uradnike na upravnih enotah, tako kot policaje in vojake. Povsem običajen odnos med naročnikom in izvajalcem del je to.
Dejstvo, da pa jaz prihajam k zdravniku bolna in prestrašena, da verjamem, da  me bo izvlekel tudi ,ko nimam več nobene možnosti, pa je odnos,ki se dogaja na neki drugi ravni. Ravni, ki s tisto  prejšnjo v resnici nima  dosti opraviti. Eno je moja dosmrtna hvaležnost in topel spomin, nekaj povsem drugega pa je  formalno razmerje, ki ga s svojim zdravstvom sklepamo davkoplačevalci. In to je nekaj česar Zdravniška zbornica ne dojema.