Majda Juvan

Slovenija je dežela podzemnega sveta. Jame jamarji preštevajo v tisočih. Prepričani so, da kljub temu, da ga skorajda ni kotička, kjer še ne bi iskali, mnoge še vedno niso odkrite.

Ne vem koliko krat vas zanese v ljubljanski Tivoli. Mene ne pogosto.Sem pač doma v zelenem predmestju. A zadnjič sem vendarle bila tam. V lepem sončnem popoldnevu se je tam trlo ljudi.
Sama sem se namenila na Jakopičevo sprehajališče, ki se je v zadnjih letih spremenilo v enega najpriljudnejših in tudi zelo lepih razstavnih prostorov. Zanj gre Mestni občini vsa pohvala.
Jakopičev drevored je brez doma  razstavni prostor, ki si ga ogleda daleč največ obiskovalcev. Tistih, ki gredo tja z razlogom in onih, ki pridejo naključno.
Pred dnevi so tam odprli razstavo ob 100 letnici  Društva za raziskovanje  jam Ljubljana. Velik zalogaj za društvo je bil to, a vreden truda. Seveda je za tiste, ki vedo kaj je to jamarija, še posebej  zanimiva, a tudi za tiste, ki razen Postojnske jame nikoli niso videli prave luknje, je več kot samo privlačna.
Verjamem, da si nas večina težko predstavlja, da se nekje globoko pod nami razprostirajo kilometrski rovi, da tam globoko tečejo prave reke, da imamo v Sloveniji jamo z več kot desetimi podzemnimi jezeri po katerih lahko potujete le s čolni, da imamo več kot kilometer globoka brezna in podobno. Vse to jamarji raziskujejo že stoletje in več.
Razstava v Jakopičevem drevoredu razkriva začetke, ko so se v jame pozimi, ko niso mogli v skale, najprej spuščali skalarji. S primitivno in težko opremo so premagovali spuste in pasaže, ki so še danes, ko si jamarji pomagajo z najsodobnejšo alpinistično opremo in tehniko, zahtevni.
Primerjava med alpinisti in jamarji je nasploh zelo zanimiva. V alpinizmu se postavljajo rekordi. Vedno bolj ekstremni , vedno bolj »nori«. Tudi pri jamariji je tako. Vedno globje, v vedno bolj neznano, vedno tako, kot drugi še niso.
Razlika je v tem, da so alpinisti odkrili že vse gore tega sveta, novih ni več, so le še nove smeri. Jamarji pa nikoli ne bodo vedeli kdaj bodo odkrili zadnjo jamo. Vedno bo obstajala  možnost, da so še nove in, da so v  starih še tudi neodkriti rovi. Je pa res, da jamarji počnejo, kar pač počnejo, globoko pod zemljo, praviloma skrito pred očmi javnosti. V alpinizmu je drugače. Alpinizem se dobro prodaja. Od alpinizma mnogi živijo. Tudi zaradi tega mora sodobna tehnologija  vse njihove uspehe in drame v živo prenašati  naravnost v naše dnevne sobe.
Od jamarije kot športa pa, vsaj kolikor je meni znano, nihče ne živi. So pa  z njo mnogi tudi profesionalno povezani. Jamarija nikoli ni bila le šport. Vedno je bila tudi raziskovalna dejavnost. Mnogi jamarji so bili in so biologi, geologi, geografi. Mnoge je v jamo gnala najprej želja po odkrivanju novega, šele potem želja po - danes bi rekli - adrenalinskem športu.
Slovenija ima veliko krasa. In kjer je kras so tudi jame. Kjer so jame so jamarji. In tudi njihova društva. Ljubljansko je verjetno res zaslužno za oris in register mnogoterih jam, a za večino nas navadnih smrtnikov, je eden večjih projektov tudi ta razstava v  Jakopičevem drevoredu. Škoda bi jo bilo zamuditi. Ne le, da boste kaj novega izvedeli, tudi oči so boste lahko spočili na prelepem svetu, ki bo za mnoge od med nami ostal za vedno skrit, nedostopen in skrivnosten.!