Majda Juvan

Slovenija je dežela podzemnega sveta. Jame jamarji preštevajo v tisočih. Prepričani so, da kljub temu, da ga skorajda ni kotička, kjer še ne bi iskali, mnoge še vedno niso odkrite.

Ne vem koliko krat vas zanese v ljubljanski Tivoli. Mene ne pogosto.Sem pač doma v zelenem predmestju. A zadnjič sem vendarle bila tam. V lepem sončnem popoldnevu se je tam trlo ljudi.
Sama sem se namenila na Jakopičevo sprehajališče, ki se je v zadnjih letih spremenilo v enega najpriljudnejših in tudi zelo lepih razstavnih prostorov. Zanj gre Mestni občini vsa pohvala.
Jakopičev drevored je brez doma  razstavni prostor, ki si ga ogleda daleč največ obiskovalcev. Tistih, ki gredo tja z razlogom in onih, ki pridejo naključno.
Pred dnevi so tam odprli razstavo ob 100 letnici  Društva za raziskovanje  jam Ljubljana. Velik zalogaj za društvo je bil to, a vreden truda. Seveda je za tiste, ki vedo kaj je to jamarija, še posebej  zanimiva, a tudi za tiste, ki razen Postojnske jame nikoli niso videli prave luknje, je več kot samo privlačna.
Verjamem, da si nas večina težko predstavlja, da se nekje globoko pod nami razprostirajo kilometrski rovi, da tam globoko tečejo prave reke, da imamo v Sloveniji jamo z več kot desetimi podzemnimi jezeri po katerih lahko potujete le s čolni, da imamo več kot kilometer globoka brezna in podobno. Vse to jamarji raziskujejo že stoletje in več.
Razstava v Jakopičevem drevoredu razkriva začetke, ko so se v jame pozimi, ko niso mogli v skale, najprej spuščali skalarji. S primitivno in težko opremo so premagovali spuste in pasaže, ki so še danes, ko si jamarji pomagajo z najsodobnejšo alpinistično opremo in tehniko, zahtevni.
Primerjava med alpinisti in jamarji je nasploh zelo zanimiva. V alpinizmu se postavljajo rekordi. Vedno bolj ekstremni , vedno bolj »nori«. Tudi pri jamariji je tako. Vedno globje, v vedno bolj neznano, vedno tako, kot drugi še niso.
Razlika je v tem, da so alpinisti odkrili že vse gore tega sveta, novih ni več, so le še nove smeri. Jamarji pa nikoli ne bodo vedeli kdaj bodo odkrili zadnjo jamo. Vedno bo obstajala  možnost, da so še nove in, da so v  starih še tudi neodkriti rovi. Je pa res, da jamarji počnejo, kar pač počnejo, globoko pod zemljo, praviloma skrito pred očmi javnosti. V alpinizmu je drugače. Alpinizem se dobro prodaja. Od alpinizma mnogi živijo. Tudi zaradi tega mora sodobna tehnologija  vse njihove uspehe in drame v živo prenašati  naravnost v naše dnevne sobe.
Od jamarije kot športa pa, vsaj kolikor je meni znano, nihče ne živi. So pa  z njo mnogi tudi profesionalno povezani. Jamarija nikoli ni bila le šport. Vedno je bila tudi raziskovalna dejavnost. Mnogi jamarji so bili in so biologi, geologi, geografi. Mnoge je v jamo gnala najprej želja po odkrivanju novega, šele potem želja po - danes bi rekli - adrenalinskem športu.
Slovenija ima veliko krasa. In kjer je kras so tudi jame. Kjer so jame so jamarji. In tudi njihova društva. Ljubljansko je verjetno res zaslužno za oris in register mnogoterih jam, a za večino nas navadnih smrtnikov, je eden večjih projektov tudi ta razstava v  Jakopičevem drevoredu. Škoda bi jo bilo zamuditi. Ne le, da boste kaj novega izvedeli, tudi oči so boste lahko spočili na prelepem svetu, ki bo za mnoge od med nami ostal za vedno skrit, nedostopen in skrivnosten.!

Nekaj mora biti v sedenju na položaju, česar navadni smrtniki ne moremo razumeti. Pol Slovenije te zmerja, žali te vsak, ki ima pet minut časa, ti pa se delaš,kot, da je to nekaj povsem normalnega.

Včeraj se v to niti  Katarina Kresal ni uspela prepričati. Nekajkrat je bila na robu joka. Celo ona, za katero se zdi, da lahko vse prenese.
Kresalova je očitno sposobna ženska. Če ne bi bila, se ne bi vanjo zaganjali.A ker je sposobna bi lahko v življenju počela marsikaj drugega. Za večji denar in večji ugled.
Saj tudi jaz vem, da v politiki ni tako da bi se lahko čez noč odločila, da se ne gre več. Vem tudi jaz, da so vložki veliki. In gotovo tudi kak, ki ga takole od daleč ni niti videti. A sama slutnja ni dovolj. Če celo pred kamerami, tik pred zaključnim glasovanjem, glavni pisec interpelacije Vinko Gorenak njenih trditev ne more ovreči, temveč kot lajna le ponavlja tisto kar smo poslušali v zadnjem mesecu, je jasno, da ga davkoplačevalski denar v resnici prav nič ne skrbi. Za politični manever je šlo.. Za pripravo terena na ponovni prevzem oblasti. In to počnejo prav vse opozicije.
Raven včerajšnje razprave pa je le dokaz na koga računajo ti, ki vztrajajo pri primitivizmu in žaljivkah. In glede na zadnje javnomnenjske raziskave, imajo prav.Očitno je zelo veliko je takšnih,ki so se hahljali, ko jo je poslanec Slovenke nacionalne stranke ozmerjal, ker, da ni mati in torej ne more biti niti gospa, kar, da druge ministrice so…. Če bi jo srečal pred leti, ko ne on in ne ona še nista bila politika, bi si jo upal le od daleč gledati. Pa ne zato, ker ni mati in ni gospa, ampak zato, ker bi takrat natančno vedel kam sodi ona in kam sam. Kar je dovoljeno Jupitru, volu ni.…Pa čeprav gre za politike, ki naj bi  vsi po vrsti.- glede na to, da so v službi naroda - bili voli in niti približno Jupitri!
Kresalova je preživela. Še bo ministrica. Pa saj to je vedela že prej.
Za slovenskim parlamentom pa je še en stran vržen dan. Zapravili so ga tudi ministri, ki so tam sedeli. Zapravil ga je tudi predsednik vlade, ki mu za vladanje vedno bolj zmanjkuje časa.
Ostalo pa je tudi kar nekaj brazgotin. Tudi meni. Namreč še vedno ne vem zakaj smo Slovenci morali zgraditi - ali pač najeti - dve stavbi za policijo. Eno menda brez dovoljenj in na domnevno nevarni lokaciji- sicer še vedno ne razumem zakaj je za policaje  nevarna, za nas, ki se tam mimo vozimo po cesti in železnici pa ni- drugo pa na Dimičevi. Ne v parlamentu, na sodišču bi tisti, ki so si to zamislili, morali polagati račune. Tudi prejšnji, da ne bo dileme! A namesto tega se bomo zdaj ubadali še z vsemi ostalimi najemnimi pogodbami, ki jih je država sklenila, tako z Ram Investom kot z drugimi zasebnimi najemodajalci. Mnoge so še iz  časov prejšnje vlade in težko verjamem, da kdo od prejšnjih ne pozna nobenega od, praviloma, vplivnih in bogatih lastnikov. Kako bodo od zasebnikov dobili  podatke o tem koliko jim ostane od najemnine, ne vem. Ne verjamem, da je kje kakšen zakon, ki jim nalaga razkrivanje teh informacij. Kje pa piše, da lastnik z oddajanjem ne bi smel zaslužiti?
Kakšno brazgotino pa bo včerajšnje glasovanje pustilo koaliciji pa za zdaj lahko le ugibamo. Naše stranke so kot otroci. Ker si ti meni včeraj vzel igračko, jo bom danes jaz tebi. Desus, Zares, LDS.  Težko bodo zdržali do konca. In opoziciji za to ne bo potrebno niti s prstom migniti. Tako lepo kot v tem mandatu, Janši že dolgo ni bilo. In mu zlepa spet ne bo.
Vse gre v rok službe. Vsem!

Vsakokratna merjenja naklonjenosti javnosti politikom, strankam, vladi in parlamentu niso nujno odraz resničnega stanja. A pišmeuhovsko jih tisti,ki živijo za in od njih, tudi ne morejo vzeti.

Skorajda ni verjetno, da bi lahko vodilna stranka koalicije v resnici, v enem mesecu izgubila  kar 5 odstotnih točk, največja opozicijska stranka pa naj bi jih prav toliko dobila. Nič zelo usodnega se v tem mesecu ni zgodilo. Nič takega kar se ne bi dogajalo že zadnjega pol leta. Koalicija se ubada samo še sama s seboj, opozicija pa tudi. Le da slednja to počne tako, da išče vedno nove in nove afere, ki jim v izhodišču nameni demonske razsežnosti, potem, ko izzvenijo, pa tudi ona nanje pozabi, ker v resnici takšne niti niso. A vedo, da to ni pomembno. Javnost ima za podrobnosti slab spomin, a vtis o vse splošni korumpiranosti ostaja.
Že res, da je kriza in, da so v takih razmerah pričakovanja in odgovornost predvsem na vladajočih, a kriza je bila tudi prejšnji mesec.
Bi bilo mogoče, da so ljudje nasedli populistom , ki nas prepričujejo, da nas bo vlada s pokojninsko reformo spravila ob pokojnine? Ne morem verjeti! To bi pomenilo, da nas je vse po vrsti zapustila zdrava pamet. Gotovo jo je mogoče  popraviti, a brez reforme bomo ob prihodnost spravili svoje otroke in vnuke! Kdo le bi si želel kaj takega! Razen sindikatov, seveda, ki pa imajo pri vsem skupaj tudi svoje preživetvene račune.
Je vendarle kriv vedno bolj nastopaški Pahor, ki je v zadnjem času bolj kot predsedniku vlade podoben pokojnemu Krambergerju v njegovih najboljši časih!  Morda gre zato njemu vedno bolje, stranki, ki pogosto škrta z zobmi, ko ga posluša, pa vedno slabše!  Ljudstvo ima rado burkeže, a si vendarle želi, vlado  na katero bo v stiski lahko računalo.
Janez Janša ima mnogo boljšo taktiko. Le tu in tam se pojavi, pove, da je najboljši, oni drugi pa so zlo, ki bodo uničili ta mali svet v katerem bi on bil toliko boljši. Njegove misli so suho zlato. Ne zato, ker so usodne, ampak zato, ker so redke. Okrog pošilja jurišnike, sam pa vleče niti iz ozadja.. Taktika se očitno močno obnese. Njemu in stranki..
Logike v teh javno mnenjskih  anketah res ni. Janša in njegova stranka dobivata,  Pahor se drži, stranka je strmoglavila. Uspešno se dviga Nova Slovenija, njena Ljudmila Novak, ki se edina oglaša s svojimi prepoznavnimi stališči, pa izgublja. Pridobila je Liberalna demokracija, Katarina Kresal pa je strmoglavila. Zares pa čisto zares, kljub izjemnim posameznikom, stagnira. Kljub Lahovniku, ki je v samem vrhu priljubljenosti, na primer.
Če pri tem omenim še slovenski fenomen, Nacionalno stranko, ki bi očitno ostala tretja največja stranka pa četudi bi v arestu  sedela polovica njenih poslancev, potem je misterij priljubljenosti naših strank popoln.
Morda prav zaradi slednjega sama raje verjamem, da je nekaj hudo narobe z merjenji njihove priljubljenosti. Kajti, če ni, potem je nekaj usodno narobe kar z nami, se vam ne zdi?
Zakaj bi recimo domnevno mreženje Katarino Kresal odneslo, domnevno izsiljevanje Prijatelja, pa bi njegovo stranko povzdignilo na piedestal?
IN se tolažim, da že, če bi raziskovalci lahko dostopali do uravnoteženega vzorca, bi bilo drugače. Dejstvo je namreč, da telefonske ankete izvajajo le prek stacionarnega telefonskega omrežja, ki ga, v dobi mobilne telefonije, mnogi sploh več ne uporabljajo. Tolažim se, da to velja predvsem za mlade družine. Saj te vendarle vedo, da  bodo njihovo prihodnost  krojili tudi politiki! In vsej globalnosti navkljub, ni vseeno kakšni bodo ti, ki si jih izvolimo doma.

Bilo je pričakovano. Parlament je ratificiral arbitražni sporazum. Brez opozicije. Seveda pa je to šele prvo dejanje. Drugo bo, kot že prevečkrat, preloženo na ramena ljudstva.

V začetku junija nas bodo ponovno gnali na referendum. Na referendum o nečem o čemer lahko ljudstvo odloča le na osnovi navijaške polemike in napihovanja enih in drugih politikov. Priznam to je položaj, ki ga zelo ne maram. Ne maram ga zato, ker od njega ni mogoče pričakovati prav nič pametnega. Mesec in pol bomo spremljali navijaške polemike, ki v resnici z mejo ne bodo imele prav nič opraviti. V jeseni so lokalne volitve in vse stranke bodo do neskončnosti napenjale mišice. Eni bodo dokazovali kako je naš tudi ves Kvarner, drugi, da piše - čeprav ne piše - da bomo Slovenci z arbitražo nenadoma dobili tudi tisti del morja, ki ga – uradno – nikoli nismo imeli.
Saga o meji na morju se vleče že tako dolgo, da smo je siti tudi povsem zavedni, dostojni in pametni Slovenci. Še bolj so je siti tisti v Evropi in v Ameriki, ki - pa če nam je prav ali ne- v resnici vlečejo mnoge pomembne niti. Težko razumejo usodno razliko med teritorialnim stikom z mednarodnimi vodami in koridorjem, ki bi našim ladjam omogočil nemoteno plovbo. Težko razumejo, ker pač ladje v obeh primerih plujejo po isti vodi in v isti smeri.
Vlada stavi na arbitražni sporazum. Arbiter stopi na plano takrat, ko se dva o nečem ne moreta dogovoriti, vesta pa, da se morata. In v takih dogovorih je možen le kompromis. V kompromisu pa nikoli eden vsega ne dobi in drugi nikoli vsega ne izgubi. To je bistvo dobrega kompromisa.
Ali ga bodo za nas sklepali arbitri  ali pa bi morda to lahko naredili sami državi, je vprašanje, ki je že dobilo odgovor. Državi sami se nista mogli dogovoriti. Tudi posredniki so dvignili roke. Po Janševo naj bi odločali sodniki v Haggu, po Pahorjevo pa arbitri.  V obeh primerih, torej, nekdo tretji. Nobena od rešitev z gotovostjo ne zagotavlja  teritorialnem stika Slovenije z odprtim morjem.
Četudi bo na referendumu  arbitražni sporazum padel, četudi tisti, ki so že neskončno siti referendumskega prelaganja odločitev na pleča laikov, ki nismo pravniki, diplomati  in politiki, sploh ne bodo prišli, s tem meje med državama še vedno ne bo.
Opozicija je prepričana, da je zdaj čas za izsiljevanje nadvse primeren, ker se Hrvaški mudi v EU. Zelo, morda celo bolj, ker je takrat vse skupaj izgledalo bolj obetavno, se ji je mudilo, ko sta se o meji pogajala Sanader in Janša, ki pa, kot je znano, ne takrat in ne kasneje, ni iztržil niti enega centimetra ali litra tistega za kar Hrvaška meni, da je njeno. Mi  pa, seveda, da je naše. Zelo dobro ve, da jih tudi sedaj ne bi mogel, a vsak politik izkoristi možnost za  predvolilno kampanijo. Janez Janša ni izjema.
Meja je meja, ozemlje je ozemlje. In dejstvo, da smo Slovenci po drugi vojni izgubili veliko svojega ozemlja, Hrvati pa so ga veliko dobili, nam danes kaj dosti ne pomaga. Odpiranje takratnih ozemeljskih rešitev je zadnje kar si želijo velike članice EU. Mnoge so vpletene. Alzacija, Sudeti in Južna Tirolska. Še so živi mnogi, ki so  razmejitve preživeli, a jih niso nikoli povsem sprejeli.  O vsem se politiki lahko dogovorijo, le o mejah ne. Je preveč nevarno. Tudi zato so si izmislili arbitre. Ti vsaj vrhovni komandanti  nacionalnih vojska, niso.

Izbruh  vulkanskega pepela na Islandiji  je dokaz kako nebogljeni smo ljudje. Narava vedno uveljavi svojo voljo. Prav nič je ne briga, če se naše življenje, ki je tako zelo odvisno od novodobnih tehnologij, zaradi nje, domala ustavi.

Od četrtka, ko so prašni delci začeli zapirati zračni prostor, je bilo odpovedanih 63 tisoč  letov, na tleh je ostalo domala 7 milijonov potnikov. Samo v treh dneh. In to v času krize, ko letalske družbe bijejo plat zvona, ker se je število potnikov in prepeljanega blaga za marsikatero že pred tem usodno znižalo.
Potovanja niso več izbira. Potovanja so nuja. Tudi potovanja z letali niso več izbira, tudi ta so za sodobnega poslovnega človeka in turista nuja. Ne le politiki, tudi poslovneži in tudi turisti morajo dandanašnji v enem samem dnevu opraviti ali pa obresti več kot so morali njihovi očetje v enem tednu.
Spirala v katero smo se ujeli v tem hitrem in pridobitniško naravnanem času se vrti vedno hitreje in nekega dne, se bo človeštvu ovila okoli vratu. A o tem kdaj drugič.
Ne le turistične agencije, ki postajajo panične, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dneh, tudi poslovneži so obupani. Ker je gospodarstvo postalo globalno, razni sestavni deli, surovine in drugi vhodne komponente ne morejo do končnega proizvajalca. Dobave so tako rekoč ustavljene. Pa se je zdelo poslovanje z oddaljenimi deželami tako perspektivno in poceni.
Celo na naših trgovskih policah bi se kmalu utegnile pokazati vrzeli. Ne bo jabolk in ne bo pomaranč. Še krompirja in solate utegne zmanjkati. Ker tudi to uvažamo. Da o bananah, avokadu in mangu niti ne govorimo.
Ne vse, a veliko od tega prihaja k nam z letali. Ker potuje hitro in je menda tudi cenovno konkurenčno.
Je pa od vsega skupaj tudi ena korist. Letala so eden večjih onesnaževalcev. Menda so zelo »zaslužna« za ozonsko luknjo. CO2 se v višinah, kjer letijo , težje razgrajuje, berem.
Okoljevarstveniki že dolgo opozarjajo na nizko cenovne prevoznike, ki s poceni vozovnicami privabljajo na milijone potnikov, ki bi sicer morda le sedli na vlak ali pa se na potovanje sploh ne bi odpravili. Kar bi bilo, po njihovo, sploh najbolje. A to zadnje prav verjetno ni. Ker se v razvitem svetu veliko dela, ker se zaradi tega tudi več zasluži, se tudi več troši. In potovanja so eden od razlogov zaradi katerega se zdi mnogim vredno več delati. Priznam, tudi meni.
Čeprav se v letalu ne počutim prijetno, sedem vanj.
Razvoja ni mogoče zavrteti nazaj, pa četudi je tak, da škoduje. Morda bi pomagali višji davki, predvsem pa nove tehnologije, zaradi katerih bi letala manj onesnaževala.
In zato ta oblak ni nujno le katastrofa. Če drugega ne, bo pospešil razmišljanja o alternativah letalskemu transportu. Vsaj tam, kjer so te racionalne. Ker v resnici tudi vsi tisti avtobusi, vlaki in ladje, ki naj bi zdaj od domačih ognjišč odrezane Britance iz Španije le prepeljali domov, bodo onesnaževali.
Morda pa bi pomagalo trkanje na vest, kot predlagajo eni od Zelenih.
Tudi na letalske vozovnice naj bi napisali takšno opozorilo kot so že na cigaretnih škatlicah. Le da bi namesto kajenje, napisali, da letenje ubija. In pri tem ne bi imeli v mislih strmoglavljenja ampak ozonsko luknjo.

Resničnostni  šovi so zakon. Nič ne pripelje pred ekrane več ljudi. No, morda  le še kakšna zares huda nogometna tekma. Tako pač je. Tisti, ki delamo v informativnih programih se bomo morali s tem kar sprijazniti.

Nič ni več tako kot je bilo. Tudi ljubljanski župan se je moral sprijazniti, da ga ljudje namesto o prometu in  proračunu sprašujejo o spodnjih gatah. Se je sprijaznil in je odgovoril.  Lahko bi se zgražala, pa se ne morem. Vprašanje bi lahko mirno vrgla iz nabora posnetih, pa ga nisem. Zato, da je vse skupaj malo bolj zanimivo, malo bolj pestro, morda celo manj dolgočasno. Ve se zakaj!
Za visoko gledanost - in ne za objektivno informiranje - je Bojan Traven delal oddaja Svet na Kanalu A, za visoko gledanost je Uroš Slak v svoja Trenja, vabil ljudi, ki morda niso bili kompetentni, so pa zanesljivo znali zanetiti špetir. Ker to se gleda. Če govorimo o novinarjih, ki smo vsak dan bolj odvisni od tega ali nas kdo gleda in posluša, ga domala ni, ki bi smel vreči kamen.  Nismo vsi enako grešni, a nedolžnih je bolj malo. Med sabo in po tihem si to priznamo, na glas pa razlagamo vse mogoče.
Vse za visoko gledanost. Tudi talenti iz Slovenije se smešijo - eni malo bolj in drugi malo manj- za visoke gledanosti. Tako kot z onimi na odru je tudi s tistimi, ki sedijo v žiriji. Ženske ne poznam, nikoli prej je nisem videla.  A gotovo je tam zaradi gledanosti. In potem sta tam še programski direktor Branko Čakarmiš in Branko Kastelic, legendarni urednik  ukinjenega slovenskega programa na BBC-ju; Oba gospoda veste kako se stvari streže. Prvi ima z vodenjem komercialnih televizij veliko izkušenj, drugi silno kilometrino pri delanju oddaj, poročanju vseh sort in tudi pisanju erotičnih zgodb.
In prav oba Braneta sta me prevzela. Resnično sta talentirana. Smrtno resno spremljata nastopajoče, sta neusmiljena kritika sirot, ki so jih na oder spustili samo zato, da se bodo osmešili, ker to se gleda, tu in tam pa tudi  malo pojokcata. Ker to se šele gleda! Takšna mačota, pa si brišeta solze z napudranih ličk!
Kot rečeno peske ja, kamenja pa ne bomo metali.
A zadnjič, ko sem naletela na dekletce, ki je z zvonkim glasom odpelo legendarno I will allways love you, pa se mi vse skupaj ni zdelo več zabavno. Dete ima posluh in tudi lep glas. To pa je tudi vse. Sedem letna deklica, ki ni mogla vedeti kaj poje - kar je bilo tudi slišati - je skupaj z neprimerno pesmijo in zagrebenima staršema delovala skorajda tragično. A oba Braneta sta si brisala solze ganjenosti. Verjetno od sreče, ker sta si lahko obetala visoko gledanost.
Če se je varuhinja človekovih pravic oglasila zaradi Kmetije, ker so preklinjali in kameri kazali nage riti, bi se morala tudi v tem primeru. Saj vem, da tudi v tujini v terminih in oddajah za odrasle, zato, da si zagotovijo gledanost, vlačijo na odre takšne malčke, a ne vem, če moramo res čisto vse kar je bolnega privleči tudi k nam. Naj bodo talenti, a naj bodo vsaj približno toliko stari, da bodo vedeli kaj delajo in v kaj se podajajo. Potem pa naj Brankota kar točita krokodilje solze. Meni je vseeno če zaradi ginjenosti ali pa zardi zgroženosti. Vse gre v rok službe.
Otroke pa naj pustijo nastopati v otroških oddajah, saj v termine, ki jih televizija  polni izključno zato, da z reklamnimi bloki mamijo oglaševalce in kupce, ne sodijo.
Pesek že, a kot rečeno kamenja ne bomo metali, ker to lahko storijo le brezgrešni.

Obramba države je pomembna reč. Četudi  gre za majhno državo kakršna je Slovenija, četudi gre za majhno vojsko.

Obrambni proračuni so povsod, kjer državljani nimajo občutka velike ogroženosti, na udaru. Ko je kriza, se nas bo večina prej opredelila za zdravstvo kot za vojsko. Če se okoli obrambnih zadev pletejo še afere, je to toliko bolj verjetno. Če se potem - kdo ve, če res čisto naključno-  pojavi še pobuda za ukinitev vojske, pa še toliko bolj.
Pri nas imamo, ko govorimo o obrambi, še eno nesrečno okoliščino. Vsi nekdanji pacifisti - resnični in namišljeni - so zbrani v sedanji koaliciji, vsi militaristi - resnični in namišljeni – pa so v sedanji opoziciji. Tako, da ni dileme, ko se zmerjajo. Lani je ministrstvo za obrambo v rebalansih proračuna izgubilo od sprva načrtovanih 630 kar 100 milijonov. Letos jih več kot 560 že v izhodišču ni dobilo.
Pri tem pa vsi vemo, da so vlade pred sedanjo, podpisovale memorandume in sporazume o povišanju stroškov za obrambo, o nakupih orožja, o večanju števila vojakov in kdo bi vedel o čem še vse. Samo zato, da smo prišli v Nato. In zdaj tam smo. In – po večini - se nam nič več ne dopade.
Ko so nas  politiki pred letom 2004 nagovarjali, so nas prepričevali, da si česa bolj varnega in racionalnega kot je severna vojaška povezava, sploh ne moremo obetati. Doma nam res ni hudega, a tega, da se bodo morali naši vojaki udinjati v sestavu okupatorske vojske v Afganistanu, nismo vedeli, nismo dojeli. Ker bodo že jeseni morali naši inštruktorji v prve bojne vrste in ker, pravijo pametnejši - tam vojne ni mogoče dobiti, utegne biti dokončna streznitev zelo kruta.
Ne zaradi lastne varnosti, zaradi varnosti teh vojakov, ki odhajajo v nam povsem tuje vojne in spopade, kupujemo vojaško opremo. S količinami so se v prejšnjem mandatu očitno močno zaleteli, Tudi, če odmislimo vse domneve in afere, je bila količina patrij prevelika. O tem kako zdaj vse skupaj spraviti v normalne okvire, morajo politiki razpravljati na zaprtih sejah. Ker denar je že naš, to kako bo pa porabljen, pa očitno ni za nepooblaščena ušesa. Izvedelo pa se je, da bomo namesto  patrij  kupili 12 hummerjev. 11 jih bo odšlo v Afganistan. Tudi to je Nato. Ali pa predvsem to.
Ker se Afganistan močno zatika tudi Američanom in njihovim največjim zaveznikom, je Obama v Pragi očitno potrkal tudi na vest in obveznosti tamalih. Tudi Pahorjevo vest. Očitno jim je povedal, da ni mogoče biti poleg, da ni mogoče podpisovati zavez in obljub, potem pa se delati kot, da se te ne tiče. In to seveda res ni mogoče. Nobena pogodba ne prinaša le prednosti. Za tistega, ki te sprejema, so v ospredju njegove koristi. Tudi z Natom je tako. Tudi z Evropsko Unijo. Verjeli smo, da bomo le dobivali, zdaj vidimo, da ni tako. Svoj pošteni delež - večji kot je  zmanjšanje obrambnega proračuna- bo Slovenija morala odšteti tudi za bankrotirano Grčijo.
Tako je to, Pogodbe in pakti so obvezujoči. Precej bolj kot podpisi pod takšnimi in drugačnimi peticijami.
Pamet v roke, ko nas bodo naslednjič gnali na referendum o nečem, o čemer laiki ne vemo nič. Ali pa skoraj nič. Tudi zato, ker se o tem pravi podatki pripovedujejo le na zaprtih sejah.

Pri nas je že prišlo v navado, da pri velikih zgodbah, glavni igralci najprej skočijo, potem pa rečejo hop. Tako se je zgodilo Kresalovi in njeni stranki, ki je vse stavila na odstranitev Brezigarjeve in izgubila, tako se utegne zgoditi  tudi sindikatom, ki rušijo pokojninsko reformo, a je vse kar realno lahko dosežejo le njen zamik in še hujši šok z novo nekoliko kasneje.

Povzetek sestanka petih sindikalnih central bi bilo mogoče povzeti v enem stavku. Zavedamo se, da je pokojninska reforma nujno, smo pa proti vsakršni spremembi sedanje zakonodaje. Nič bolj logičen tudi predsednik vlade  ni bil. Če že hočete, se bomo pa malo pogajali, potem pa bomo videli ali bomo reformo sprejeli z vami ali pa brez vas.
Sindikati so glasni. Predlagateljem reforme zamerijo premajhno pripravljenost na socialni dialog. Kar je morda celo res. A res je tudi, da sta za dialog potreba vsaj dva. Pa še iskreno željo za iskanje kompromisa morata imeti. Te, žal, v zadnjem času pri sindikatih ni.
Seveda je res, da je za marsikoga 65 let preveč. Marsikdo, ki ima težave z zdravjem je v tej starosti zgaran. Marsikoga, ki težko sledi novim tehnologijam in procesom - da ne bi govorili le o težavah fizičnih delavcev - se poskušajo delodajalci znebiti že prej. A tem dejstvom, ki vendarle niso splošna in za vse veljavna, ni mogoče prilagoditi sistema za vse. Če bi to šlo, bi ga pametnejši in bogatejši od nas, tudi.
Vprašajte koga, ki si je del svoje pokojninske dobe prislužil v sosednji Avstriji. V Sloveniji jih ni tako malo. Sama enega zelo dobro poznam. Ima  61 let in 42 let delovne dobe. Slovensko pokojnino lahko dobi takoj, na avstrijski del pa bo moral počakati do svojega 65-tega leta, ker se tam pač prej ne moreš upokojiti. No, predčasno se lahko že pri 62-tih, a ti za vsako manjkajoče leto poberejo 4 odstotke. Ne 0,3 tako kot naj bi jih pri nas. Tudi Avstrijci  zaradi tega niso posebno srečni, tudi Nemci, ki se jim obeta 67 let ne, niti Francozi, ki ne bi radi dali svojih 60. A jih bomo morali vsi, če čez nekaj let ne želimo dočakali totalnega upora naših otrok, ki preprosto ne bodo mogli in hoteli delati le še za naše pokojnine. Sploh veste koliko mladih tudi pri nas dela v oblikah, kjer se že sedaj realnemu prispevku v pokojninsko in zdravstveno blagajno lahko ognejo?
Tudi meni je jasno, da reforma za generacijo rojeno sredi 50-tih prejšnjega stoletja, pomeni nesorazmerno hitro povečanje delovne dobe. Tisti, ki je računal na uveljavitev vojaščine in študijske dobe ter otrok, bo moral po dnevu D delati, reci in piši, kar 5 ali celo 6 let več. Ne le nekaj mesecev, kot je bilo to po zadnji reformi..Ta napoved utegne ogroziti pokojninsko blagajno že v prihodnjem letu. Morda bi o tem prehodu veljalo res premisliti.
A v resnici je tako, da nobene demonstracije demografskega krča, ki je nastal zato, ker so se generacije, ki so zdaj pred upokojitvijo zadovoljile z enim ali največ dvema otrokoma, ne morejo preprečiti. Tudi zlate jame iz katere bi zajemali ne morejo izkopati.
Sindikati delajo sebi in nam slabo uslugo. Sebi zato, ker bodo vsej demagogiji navkljub zaradi svoje nerealnosti in neracionalnosti na koncu boja, ostali praznih rok in še z  manj članstva. Nam pa zato, ker bomo dlje, kot bi bilo dobro, verjeli, da smo rojeni pod neko srečno zvezdo, kjer se od nekod, ne da bi mi imeli za to kakšne posebne zasluge, cedita med in mleko. In nikoli ne presahneta.

Za mnoga naša mesta in vasi se zdi, da so v časih pred volitvami svojevrstni razstavni prostor svojih županov. Če kdaj, se v letih lokalnih volitve silovito trudijo, da bi bili opaženi.

Če kdo to dobro ve, ve gotovo Jankovič.
Tako zelo samozavestnih županov kot je on, celo v naših krajih, kjer skromnost že dolgo ni več vrlina, ne srečate prav veliko. Jankovič nikoli ne zamudi priložnosti za samopromocijo. Za razliko od marsikaterega slovenskega župana, ki je sicer župan, poleg tega pa še poslanec, član nekaj nadzornih svetov, sicer pa še pol kmet ali vsaj pol vinogradnik, je on župan. Od jutra do večera.
In težko bi rekli, da se Ljubljani to ne pozna. Središče mesta dobiva novo podobo. Stara Ljubljana bo prenovljena, kar nekaj novih mostov bo prek Ljubljanice, Kongresni trg bo nov, pa še garaža bo pod njim, končno se začenja premikati tudi  pri povezavi Roške in Njegoševe ceste. In Ljubljančani so večinoma zadovoljni. Celo tisti,ki so bili nanj tako zelo jezni, ker ne morejo več parkirati pred vhodnimi vrati, so se pomirili. Konec koncev jim zaradi novega reda tudi  drugi ne. Zdaj vsi dnevni migranti ostajajo v Trnovem, mi pravi prijatelj, ki je tik pred tem, da bo začel streljati. A to je druga zgodba.
Jankoviču pomanjkanja idej in megalomanstva ni mogoče očitati. Samo stadion je treba pogledati. Bolj v nepravem času ga ne bi mogli graditi. A res je, ko so ga načrtovali, se ni vedelo, da se bo tako zelo zalomilo. Nikoli ne bomo vedeli ali ne bi bila morda gradnja pod taktirko kakšnega drugega župana  zložnejša in racionalnejša. Jankovič bo letos brcnil tisto svojo žogo pa četudi, se vse drugo ustavi. Tudi zaradi volitev.
A Ljubljana le ni samo stadion. Mestni načrtovalci in zasebni investitorji so neumorni. V širšem središču mesta bi radi podirali, da bi postavili donosne bloke in stolpnice. Ker se staro mora umakniti novemu. Berem, da bi ob Grablovičevi enodružinske hiše podirali zato, ker bi, neurejene kot menda so, zbijale ceno novim imenitnim stanovanjem na Vodmatu! Kdo ve ali bo tudi njih nazadnje moral reševati Mestni stanovanjski sklad, Kot Vegrad.
Mesto se mora razvijati. A ne vem, če ravno tako, da se gradi le tisto, kar se splača zasebnikom.
Infrastruktura pa je kakršna je. Mestnega prometa z elektronsko kartico ni mogoče rešiti. Vse ostale rešitve so po predalih. Na veliko veselje načrtovalcev so jih župani in županje naročali vsakih nekaj let. Za lep denar. In  za lep spomin. Kaj dosti drugega od njih ni bilo.
Sedanji župan je za promet zaprl mestno središče. Tudi to je nekaj. A še zdaleč ni dovolj.
Dovolj bo takrat, ko bomo prebivalci Medvod, Kamnika, Grosuplja ali Vrhnike prišli do službe v Mostah ali pa na Viču v 15-tih minutah. Preprosto tako. Ker tudi mi, ki v prestolnico hodimo samo delat, smo zanjo nepogrešljivi. Pa, če je meščanov to prav ali pa ne.
Kaj mislite koliko županskih mandatov bo še potrebnih za kaj takega? Morda pa ni resnih poskusov tudi zato, ker v enem mandatu  ne moreš kaj dosti postoriti za tak velik projekt.? Stadion je hitreje pod streho. Tudi, če je recesija!

Pravzaprav bi morali biti veseli, da Zavod za zdravstveno zavarovanje nič več ne leporeči o svoji finančni zagati. Zadovoljni zato, da ne bi državljani še naprej verjeli, da je glavni problem v tej državi ministričin prehitri šofer in samoljubni ter domišljavi predsednik vlade.

Je pa seveda res, da priznanje samo po sebi zavarovancem ne prinaša odrešitve. Konec leta bo v zdravstveni blagajni zmanjkalo  50 milijonov evrov. Prilivi so premajhni. Tako kot so premajhni tisti v pokojninski blagajni, le da v slednji ne bijejo plati zvona zato, ker vse kar zmanjka priloži proračun. A kaj, ko tudi tam ni. Podatek, da se je januarja vanj nateklo namesto 9  le 7 odstotkov letnega deleža, je več kot  alarmanten.. Počasi se škarje zapirajo. Manjši so prilivi v proračun, večji so stroški za socialne transferje, za zdravstvo, ker ljudje bežijo v bolniške in za pokojnine, saj se upokojujejo vsi, ki se lahko. Rešitev je v novih zadolževanjih države, a kaj, ko to vodi v grški scenarij. Razmere so trenutno tako zaostrene , da nas iz njih nobeno še tako glasno zanikanje vsega  in noben sindikat s svojimi nerealnimi zahtevami, ne morejo izvleči. Pa tudi  opozicija, ki vpije, da bi bilo vse drugače, če bi ona vladala, ne. Konec koncev rep marsikaterega nesmotrnega razkošja, ki ga je ponudila, zato, da bi obstala, še zdaj opleta. Od predvolilnih daril, da plač v javnem sektorju.
In v takšnih razmerah moramo biti veseli, da imamo politike. Zakaj? Zato, ker kljub risanju črnih napovedi, direktor ZZZS Samo Fakin miri, da teh 50 manjkajočih milijonov, bolniki sploh ne bomo čutili, tudi novi minister za zdravje Dorijan Marušič je prepričan, da ne bo hudega, ker morda sploh ne bo tako hudo.
Nekaj več skrbi morda vzbuja sporočilo predsednika zdravniškega sindikata Konrada Kuštrina, ki pravi, da bi morda zdravniki v danih razmerah lahko pristali na zamik drugega in tretjega dela dviga svojih plač, ki visoke kot so, zelo ogrožajo zdravstveno blagajno. Glede na njihovo dosedanjo neomajnost je to lahko signal, da so tudi zdravniki  ugotovila, da je vrag vzel šalo.
Že mnoga leta je netransparentnost moja glavna zamera zdravstveni politiki. Odrasli nismo otroci. Če ni, razen morda sindikalistov, ki si iz samopromotivnih razlogov tega ne morejo privoščiti, odrasli razumemo. Samo povejte nam, kje boste  varčevali.  Novi minister je pred dnevi že dejal, da bo potrebno na novo definirati košarico pravic. Pa naj se vendarle enkrat že zgodi. Naj nam povedo, da počitnic v zdraviliščih ne bomo več deležni, naj povedo, da se razen hudo bolnih, ostali ne terapije in preglede ne bomo vozili z reševalnimi vozili, naj končno iz zdravstven blagajne črtajo pogrebnine. Na primer! Tudi o participaciji v lekarnah in ambulantah se lahko dogovorimo. Ob vseh podatkih, ki jih po novem država ima, pač ni težko ugotoviti kdo je res ne bi mogel plačati..
Odgovorni politiki morajo ugrizniti tudi v kisla jabolka. Tudi , če so pred volitvami. Tako kot so letos. In bodo čez dve leti spet.
MI bi namreč  radi preživeli tudi ta, zanje tako usodna, leta.