Majda Juvan

Iskanje pravega človeka za izpraznjeni ministrstvi je očitno težka naloga za našega predsednika. Sam je sicer izjavil da je domišljav in, da ima domišljijo, a očitno to ni dovolj.

Že kakšne tri tedne spremljamo muke predsednika Pahorja, ki nikakor ne more najti dveh novih ministrov Tudi, ko se zdi, da že ima pravega, se zaplete.
Predvsem preseneča, da se zatika pri ministru za zdravje. Konec koncev je vsaj od Novega leta sem jasno, da Borut Miklavčič mandata ne bo zmogel končati. Za 66 letnika, ki je bil do možganske kapi v odlični fizični in psihični kondiciji, je 14 urni delavnik prenaporen. Vsi imamo le eno življenje.
Dorijan Marušič je sicer privolil, a vprašanje je, kaj bo lahko naredil. Z odločnostjo Boruta Miklavčiča se ne more kosati. Pa vemo, da je tudi on moral pri reformah tako zelo popuščati, da od njih ni kaj dosti ostalo. Če k temu dodamo še dejstvo, da ga niti v koaliciji mnogi ne podpirajo, se njegovim zakonom v parlamentu ne piše prav dobro. Pa je od njih odvisna usoda našega zdravstvenega varstva. In z njim vsakogar od nas. Vso negotovost, ki nas kot bolnike čaka, je prav Pahor v KC prikazal precej bolj nazorno kot je za politika primerno. Eno samo pleteničenje. Zaradi poročil, ki jih bodo poslej pisali, ne bo nihče hitreje prišel do zdravnika. Vprašanje, če bo zaradi Marušiča.
In glede na vse to, ni presenetljivo, da gre Pahorju iskanje novega kmetijskega ministra še slabše od rok. Pogačnik se je ministrskega stolčka oklepal kot klop. A, je na koncu le moral oditi. Zgodilo se je pred tremi tedni, Pahor pa novega človeka še nima. Začasno imenovanje Gjerkeša je presenetilo. Že na svojem resorju ni prav hudo učinkovit. Jeza prvega človeka kmečega sindikata je razumljiva, prva izjava pa povedna. Od predsednika vlade so pričakovali več resnosti.  Pahorju je pred tem kar nekaj izbrancev dalo košarico. Tudi tega ali se bo za položaj odločil Janez Hribar, prodekan Biotehnične fakultete, ki je bil lani tudi eden od rektorskih kandidatov, ni mogoče zagotoviti.
Je pa dogajanje simptomatično in zaskrbljujoče. Negativna selekcija v slovenski politiki postaja usodna. Ljudje, ki imajo druge karierne možnosti, se ji zavestno izogibajo. Ministrske plače so, v primerjavi s tistimi, ki lahko ob službi svetujejo še kakšnim trem podjetjem, imajo podjemne pogodbe, pišejo ekspertize že o čem, naravnost mizerne. Dejanska in objektivna odgovornost pa je velika. Politični umor pa tudi verjeten. Politična diplomacija je samo za ljudi s trdo kožo. V resnici ni veliko nežnejša od tiste, ki smo jo prepoznali iz Jelinčičevih sporočili  zdaj že bivšemu ministru. Le zakaj bi nekdo pri zdravi pameti rinil v negotovost?
Še malo pa bo Pahor moral svoje nove ministre iskati kar na zavodih za zaposlovanje. Tam je obupancev dovolj. Tudi takšnih, ki bi na koncu šli celo v politiko. Blagor nam!