Majda Juvan

V dolini kranjski je zavladala panika. Ni sicer vsesplošna, a generacijo nad 55 je pretreslo do kosti. Pa menda ja ne! Saj niso resni! Še včeraj je kazalo, da bo dovolj le še nekaj let garanja, danes pa vse kaže, da bo treba delati še deset let!

Toliko sprenevedanj kot so jih deležni predlogi pokojninske reforme, zlepa ni srečati. Če človek posluša razlago prvega sindikalista v državi dobi občutek, da je predlog po katerem bi bilo potrebno delati do 63-tega oziroma do 65-tega leta primerljiv s smrtno obsodbo. Če poslušaš, na drugi strani  ministra, pa da je podaljšanje dobe,v nekaj letih, za okroglih deset let, pravzaprav  mačji kašelj. Leto ali dve, od mene starejše dame, so se lani upokojile pri 56-tih, jaz pa bom morala delati do 63-tega leta. Priznam, razlika je očitna!
Demografski podatki so neizprosni. Ne kaže prav dobro. Naslednje generacije se bodo, vsaka manj, lahko zanašale na pokojnine.
Če naj od njih sploh kaj ostane, je treba poskrbeti, da ljudje pokojnine ne bomo dobivali kaj več kot 10, 12 let. Ve se, da se marsikje v Evropi že spogledujejo z aktivno dobo tja do sedemdesetega, saj ljudje povprečno živimo do 80-tega. In ve se tudi, da pri nas niso redki, ki pokojnino uživajo 30 in več let.
A, seveda, vsak pri sebi, ima za vse te resnice svojo razlago in svoje račune. Tudi jaz jih imam in pokojninska reforma mi jih utegne kar dobro premešati.
Dopuščam sicer, da vseh informacij še nimamo, pa vendar. Tudi jaz težko razumem zakaj se zdi ministru Svetliku pomembno le to, da ljudje ne bodo prezgodaj v pokoju, nič pa ga ne skrbi dejstvo, da danes mladi ljudje do svojega 30-tega niso v službi in ne prispevajo za pokojnine. Tako kot je zdaj razumeti, se bodo v prihodnje zaposljevali – če se bodo sploh imeli kje- še kasneje. Precej bolj kot delovna doba, bo pomembna starost. Pri 65-tih bodo pokojnino dobili čisto vsi. Vsaj minimalno. Med mlado generacijo je že tako zelo udomačeno prepričanje, da so prispevki za pokojninski sklad stran vržen denar in, da je bolje varčevati vse povsod drugje, kot tam. Da to pomeni zlom solidarnostnega pokojninskega sistema je jasno. Da je to napoved konca varni starosti, o kateri politiki tako radi govorijo, pa tudi. Preverite koliko 40 letnikov dodatno varčuje za svojo starost? Praviloma le tisti, kjer jim prispevke plačujejo delodajalci. Največkrat je to država.
Pa ne gre le za strateške premisleke. Tudi kratkoročne rešitve puščajo dvome. Res je, da so strokovnjaki izračunali, da pokojninski sistem trenutno najbolj ogrožajo bonitete na račun otrok, študija in vojske. A, da se je predlagalec  brez predhodnega obdobja odločil vse to ukiniti, se mi ne zdi modro. Glede na to, da Slovenci praviloma odhajamo v pokoj prvi dan, ko lahko, si mislim, da bodo vsi, ki bodo le lahko, poskusili prehiteti reformo. Bojim se, da bo to pokojninski zavod že v prihodnjem letu pripeljalo na rob zloma. In vsaj kratkoročno bo izplen novega pokojninskega zakona ničen, če ne kar negativen.
Ker večji problem kot želja po zgodnjem upokojevanju je dejstvo, da  klima  pa tudi delodajalci v premnogih delovnih okoljih  ne vabijo, temveč odganjajo. In pokoj je za mnoge izhod v sili. Izhod, ki omogoča, da potem delamo tisto kar imamo radi, brez prisile, mobingov in  strahu. Tudi industrijski delavci nad katerih bedo vije roke prvi sindikalist. Ljudi, ki znajo z rokami, ni nikoli preveč. In, ko bodo v pokoju bodo še delali. Tako kot popoldne delajo že sedaj.