Majda Juvan

So teme, ki pritegneje neskončno pozornost javnosti in so take za katere se komajda zmenimo. Aferam se na splošno zelo dobro piše. A nekaterim bistveno bolje kot drugim.

Najbolje se prodaja spolnost. Če obeta sprevrženost se mnogi lastniki in novinarji medijev odrečejo vsakršni etiki in vsakršnemu kodeksu samo zato, da lahko strežejo najbolj pritlehni radovednosti in privoščljivosti svojih bralcev, gledalcev poslušalcev. Boljšega dokaza kot je afera Baričevič skorajda ni. Življenje pokojnika je razgaljeno do zadnje tančice. Tudi tisti mediji, ki sicer v svojih drugih rubrikah tako radi razglašajo, da nič kar je človeškega, človeku ni tujega, so v tem primeru to načelo obrnili na glavo. Samo zato, da se je dobro bralo in podžigalo tiste, ki svoje mnenje razkrijejo na forumih. V vsakodnevnem življenju ga ne morejo, ker se ga bodisi sramujejo ali pa zato, ker nimajo nikogar s katerim bi ga lahko delili.
Spletni forumi so novodobni fenomen. Možnosti, ki jih ponujajo so v primerjavi s klasičnimi mediji naravnost neslutene.
Nekdaj so bila le pisma bralcev. Vedno so bila nadzorovana. Meja med dopustnim in nedopustnim je tanka. Pogosto politično pogojena. In tudi zato dostikrat upravičeno oporekana.
Novo možnost je ljudski glas dobil z avdiovizualnimi mediji. Radijske kontaktne oddaje so si prisvojili ljudje, ki so bili prepričani, da so poklicani razsojati o vsem in vsakomur. Tudi tu so bile omejitve. Če nič drugega je tistega, ki je klical bližnji okolici izdal glas.
V 80-tih letih so na nacionalnem radiu takšne klice objavljali z zamikom zato, da so jih lahko prekinili še preden so prišli v eter. Tam, kjer te tehnične možnosti ni bilo, smo klicatelja po potrebi preglasili kar voditelji. Vsebinske razlike med obema principoma ni bilo. Zanimivo je, da so se – in še vedno se- takorekoč v vse kontaktne oddaje v živo oglašajo isti ljudje. Iste glasove slišite na radijskih in na televizijskih valovih. Verjamejo, da so pomeben del tistega čemur sicer rečemo ljudski glas. Morda celo javno mnenje.
Je pa res, da se s forumaši ne morejo kosati.  Predvsem zato ne, ker ti za večino zares ostanejo povsem anonimni. Ni se jim treba podpisati z imenom, lahko si izmislijo kakršno  koli ime, v debato se lahko vklučijo neskončnokrat. In ker se jim niti z glasom ni potrebno razkriti, lahko svojim stališčem, tudi tistim, ki jih sicer nikomur živemu ne bi upali jasno povedati dajo krila. In to mnogi tudi storijo. Skrajni primitivizem načina pisanja in stališč pa se žal ni omejil le na forume. Počasi a zanesljivo se že zajeda v siceršnje medijsko poročanje.
Vse za bralce in gledalce.
Težava ni le le naša. Povsod po svetu se z njo soočajo. Nikjer niso posebno srečni. In povsod tehtajo med svobodo govora in tiska in varovanjem dostojanstva posameznika ali skupine. Če bi šlo za nekaj kar lahko daš na elektronsko tehtnico, določiš dopustno težo in izbrišeš, če jo presega, ne bi bilo nebene težave. A žal  gre za bistveno bolj tenkočutno presojo, kjer so meje težje določljive.Lahko je reči, da je meja tam, ko pravica vedeti, trči ob pravico ohranjaja zasebnosti. Kdorkoli jo poskuša določiti, tvega, da ga bodo bodisi privrženci, bodisi  nasprotniki sedanjega forumaštva označili za teptalca temeljnih človekovih pravic. In spet ni boljšega dokaza kot je ravno pokojni Baričevič.
Mene je vsega skupaj strah.