Majda Juvan

V Sloveniji imamo solidarnostni sistem zagotavljanja denarja za pokojnine. Delovno aktivni del prebivalstva skozi prispevno stopnjo zagotavlja denar za tiste, ki so že upokojeni.

Tega mnogi sedanji in bodoči upokojenci ne slišijo radi. O tem tudi sindikati nič kaj radi ne razpravljajo. Pa je seveda zelo res in znano prav vsem. Tak režim namreč pomeni, da je precej vseeno kaj ste v svojem delovnem veku efektivno prispevali za pokojninski sklad. Tistega denarja že davno ni več nikjer, saj je šel za pokojnine  staršev, morda tudi starih staršev. Za naše in vaše bodoče pokojnine bodo morali dovolj narediti in prispevati naši otroci. Ti, ki praviloma pred 30-tim ne dobijo službe, ti, ki morajo danes delati v vseh mogočih negotovih pogodbenih oblikah, ti, ki v obvezne sklade prispevajo čim manj je mogoče. Če sploh kaj! Kar je razumljivo, saj praviloma nimajo dovolj niti zase in za svoje mlade družine.
Vso zapletenost položaja je najlažje prepoznati s pomočjo številk. Trenutno je v Sloveniji  okoli 520 tisoč upokojencev. Na zavodih za zaposlovanje je še okoli 100 tisoč brezposelnih. Vsi so upravičeni do pokojnin, nadomestil oziroma socialnih pomoči.
V Sloveniji je trenutno zaposlenih dobrih 800 tisoč ljudi. In teh 800 tisoč ljudi mora skupaj s svojimi delodajalci zagotoviti zaslužene pokojnine in pripadajoča nadomestila za skupno 620 tisoč ljudi. Pa seveda za vse ostalo brez česar država ne more funkcionirati. Pa naj omenim le najbolj očitno: zdravstvo in šolstvo, na primer.
Vsi se ob teh številkah zatekamo k tajkunom, pa nesposobni davkariji, ki bogatih ne zna obrati, pa k tistim, ki kradejo družbeni denar. Če bi jih znali obrati in po potrebi zapreti, bi nam bilo lažje pri srcu, a za vse bi bilo še vedno premalo.
Da tako na dolgi rok ne bo šlo več prav dolgo, je razumljivo vsakomur. Tudi sindikatom, ki so najbolj glasni, ko gre za reformo pokojninskega sistema.
Čez teden dni se bo o njej začela javna razprava. Nekatere informacije so že zaokrožile v jasnosti. Nekatere so menda tudi povsem netočne. Bomo videli. Vsekakor pa  pričakovati, da bodo naša izhodišča kaj bistveno drugačna od tistih, ki so jih v zahodni Evropi že morali prevzeti, ni smiselno.
Je pa res, da bodo vendarle morala biti tudi lokalno prilagojena in razumna, saj se bomo sicer vsi skupaj prehitro ujeli v mrežo demagoških obljub in zavajanj. Veliko bo odvisno od prehodnih obdobij, veliko tudi od razumnega odrekanja vsemu na čemer so do sedaj temeljile naše osebne projekcije. Eden večjih grehov prejšnje reforme je menda  možnost, da smo k delovni dobi lahko prišteli tudi vojaščino, fakulteto in materinstvo. Bojim se, da se bo od teh bonitet potrebno posloviti. A, če se bo ta rez zgodil čez noč, si predstavljam, da bo še letos pokojninski zavod počepnil pod težo prošenj za upokojitev.
Vsi pač preračunavamo. Še pred nekaj leti je bilo razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo 75 odstotkov, danes je le še 66 odstotkov. In mnogi si bodo rekli, nekdaj je res bilo bolje, a jutri bo gotovo še slabše kot je danes. In, če bodo le lahko, odšli v pokoj. Povprečni Slovenec dobiva pokojnino 16 let, Slovenka pa kar 21 let. To je dolga doba. In res je, tudi velik problem.